Vprašajte Saladina - Bog part deus

Ali Bog verjame v nas? Nekako nič ni od njega. :(

če bomo še tu

"Dve" se napiše "deux".

Mogoče pa je mislil bog del bog. Sicer to ne pomeni nič, a tudi bog drugi del ne pomeni prav dosti...

Saladin> Bog nas (inteligentna, zavestna, svobodna bitja) potrebuje.

Ker po filozofiji, ki je meni razmeroma blizu, brez nas sploh ne obstaja.

Dokler vsaj dvomimo vanj zagotovo obstaja vsaj kot konstrukt (ki je morebiti tudi protisloven), če pa o njem nihče ne razmišlja, ga pa dejansko ni več (razen, če se je sposoben na preverljiv način manifestirati v fizičnem svetu).

Dokler vsaj dvomimo vanj zagotovo obstaja vsaj kot konstrukt (ki je morebiti tudi protisloven), če pa o njem nihče ne razmišlja, ga pa dejansko ni več (razen, če se je sposoben na preverljiv način manifestirati v fizičnem svetu).

Subjektivizem, relativizem, nominalizem,...

Če nihče ne razmišlja (čuti oz. živi) potem morda tudi vesolje ne obstaja, ker ni nobenega, ki bi doživljal oz. vedel za obstoj takega vesolja.

Lune realno ni - na nebu je le takrat, ko jo nekdo gleda.
Sama misel, ki ustvarja materijo ali sam obstoj. Ta pa izgine v nič, ko življenja več ni.

Se ti zdi to normalno ali verjetno?

Saladin, kakšna je razlika med Jahvejem, Bogom Abrahama, Izaka in Jakoba ter Mohamedovim Alahom?

Moje razmišljanje o bogu, ne čutim ga, nikoli nisem doživel, nikoli nisem bil priča njegovem(njihovim) dejanj.
Vendar lahko vidim vesolje, naravo, zrak, objekte. Skratka vse stvari, ki jih lahko vidim in sem srečen da živim v tem svetu. Marsikdo ni ravno srečen in se zato obrača k bogu, k svojem imagiarnem svetu. Govorim za revne in obubožane ljudi.

na žalost se iz vsake vere rodi religija in na koncu iz religije t.i. ideološka centralizirana moč, ki kopiči bogastvo in izkorišča ljudi.

Če bi ljudje ostali z bogom zgolj pri čutenju in verovanju, nobenih knjig, nobenih templjev, nobenih prisilnih označevanj, ritualov, obredov, bi bila vera čisto nekaj normalnega.

Tako pa je vera zaradi centraliziranih centrov moči škodljiva in jo je treba čimbolj omejiti.

To je samo zgolj moje mnenje, ki sem ga dobil na podlagi izkušenj in z opazovanjem našega sveta in ne.
Je mogoče moj pogled na svet črno-bel in ne siv? Trudim se izražat nevtralno, v praksi je to težje.

Bog ne obstaja.

Saladin, imam eno zanimivo vprašanje glede Boga in svobodne volje.

Torej tako kot pravijo pri verouku. Bog nas je ustvaril in nam dal svobodno voljo. A je to res? No pa poglejmo. Če je Bog vsemogočen, popoln mora to popolnost udejanjati tudi v vedenju. In če Bog vse ve, potem ve kaj bomo mi storili v prav danem trenutku, torej je natanko določeno, kaj se bo zgodilo vnaprej. Torej če Bog obstaja, svobodne volje gotovo ne more biti, oz. svobodna volja je, pa Bog, v tem smislu popolnosti ne more obstajati, saj če imamo svobodno voljo se odločimo kakor nam ljubo, to pa prepušča možnost izbire, za katero Bog ne more vedeti - torej ne ve vsega - ni popoln - ni Bog. Je le bitje z omejenim vedenjem, kakor mi.

O tem sem se že pogovarjal in sicer pri predmetu Vera in kultura - hodil sem na Škofijsko gimnazijo MB, pa tisti profesor, ki je bil btw. tudi duhovnik ( in to zelo, zelo prepričan v SP in ostale verske knjige ) ni hotel slišati oz. poslušati tega, kar sem hotel povedati. To se mi zdi popolnoma umestno filozofsko vprašanje, tako da bi prosil za odgovor modreca Saladina :)

Potrebuje nas, njemu smo koristni? A se to ne trči s vsemogočnostjo Boga?

Totalna vsemogočnost ima vseeno eno omejitev: logiko. Sam bog v svoji infinitni totalnosti ne more umret, ne more čutit in sam nima svobodne volje.
Takšen Bog lahko le kontemplira, kaj vse lahko ustvari in kaj vse ne more storiti/občutiti.

Zato potrebuje inteligentna, zavestna in svobodna bitja: da skozi njih lahko doživlja vse tisto, kar brez njih sam ne bi mogel.

Šele z njihovim obstojem postane zares vsemogočen - ne da bi kršil logiko.

pogovarjati se o krščanski veri v tej temi je smiselno? ali se tu razume 'Bog' kot nekaj najširšega?

bi lahko ločili vero od religije? ali kako je s temi pojmi? je religija podmnožica vere?

Svobodne volje tudi v vesolju brez boga nimaš, mimogrede.

Iluzija svobodne volje je stranski produkt evolucije.

Možnosti izbire so omejene in naši možgani, če to želimo ali pa ne, se vedno odločijo za tisto, ki jim je najbolj všeč.

ampak saj mi smo "naši" možgani, in če možgani sprejemajo odločitve jih v bistvu mi, samo na precej nezavedni ravni

ampak naši možgani, naši geni --> to smo mi

Yup

pogovarjati se o krščanski veri v tej temi je smiselno? ali se tu razume 'Bog' kot nekaj najširšega?

"Vse striktno IMHO in nad togostjo institucionalnih religij (vendar skladno z njihovim "bitom")."

bi lahko ločili vero od religije? ali kako je s temi pojmi? je religija podmnožica vere?

Vera je zame osebna odločitev ali preferenca, ki temelji na odločitvah, ki niso dokazljive, pa jih vseeno sprejmeš kot realne (vera ni nujno povezana z bogom)
Religija pa se podrazumeva kot organizirana institucija, "božansko navdihnjena", z svojimi kanoni in dogmami.

Če je svobodna volja omejena znotraj nekih okvirov, potem to ni več tista prava svobodna volja, ampak bolj kviz milijonar s 4 možnimi odgovori. Torej jo moramo najprej definirati. Kaj to svobodna volja sploh je?

V delno omejenem vesolju je nujna tudi delna omejenost svega - tudi svobodne volje (absolutno svobodno voljo ima zgolj Bog Z prisotnostjo delno svobodnih, zavestnih in inteligentnih organizmov).

Svobodna volja pa je sposobnost zavestnega, samostojnega "proizvajanja"/kontroliranja/izvajanja kompleksnih umskih in fizikalnih odločitev in razumevanja/doživljanja posledic njihovega izvajanja.

Bioroboti, da

Zavest ni le zakasneli "output" podzavestnega delovanja možganov, ampak je tudi aktiven "input", ki je aktivno vključen v proces odločanja.

Če se hočemo iti informirano debato, bi bilo dobro najprej pogledati v začetek Katekizma katoliške cerkve (1992, avtor Ratzinger, današnji Benedikt XVI). Predlagam, da preberete (ali vsaj na hitro preletite spodnje odstavke) in napišete s čim se (ne) strinjate. Meni se zdi vse skupaj lepo napisano in dostopno, tudi za nekristjane. Razložen je odnos med vero, razumom, spoznanjem Boga, znanostjo in razodetjem. Vsekakor veliko bolj detajlno razloženo, kot se sliši iz medijev oz. raznih debat, v katerih sodelujejo katoličani.

(glavno besedilo imam v slovenščini, naslove in citate pa sem copy-pastal z http://www.vatican.va/archive/catechism... )

PART ONE - THE PROFESSION OF FAITH

SECTION ONE - "I BELIEVE" - "WE BELIEVE"

CHAPTER ONE - MAN'S CAPACITY FOR GOD

I. THE DESIRE FOR GOD

0027 Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:
The dignity of man rests above all on the fact that he is called to communion with God. This invitation to converse with God is addressed to man as soon as he comes into being. For if man exists it is because God has created him through love, and through love continues to hold him in existence. He cannot live fully according to truth unless he freely acknowledges that love and entrusts himself to his creator.

0028 V zgodovini in vse do danes so ljudje na mnogotere načine izražali svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami, obredi, meditacijami, itd.). Kljub dvoumnostim, ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje:
From one ancestor [God] made all nations to inhabit the whole earth, and he allotted the times of their existence and the boundaries of the places where they would live, so that they would search for God and perhaps grope for him and find him - though indeed he is not far from each one of us. For "in him we live and move and have our being."2

0029 Toda na to "najbolj notranjo življenjsko povezanost z Bogom" (CS 19,1) more človek pozabiti, ne je dojeti in celo izrecno zavreči. Viri takšnih stališč morejo biti zelo raznovrstni (prim. CS 19-21): upor zoper zlo v svetu, verska nevednost ali brezbrižnost, posvetne skrbi in bogastvo (prim. Mt 13,22), slab zgled verujočih, religiji sovražni miselni tokovi in končno tista naravnanost grešnega človeka, ko se skrije iz strahu pred Bogom (prim. 1 Mz 3,8-10) in beži pred njegovim klicem (prim. Jon 1,3).

0030 "Naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda" (Ps 105,3). Če človek more pozabiti na Boga ali ga odkloniti, on, Bog ne neha klicati vsakega človeka, naj ga išče, da bo živel in našel srečo. Toda to iskanje zahteva od človeka ves napor uma, iskrenost volje, "iskreno srce" in tudi pričevanje drugih, ki ga učijo iskati Boga.
You are great, O Lord, and greatly to be praised: great is your power and your wisdom is without measure. And man, so small a part of your creation, wants to praise you: this man, though clothed with mortality and bearing the evidence of sin and the proof that you withstand the proud. Despite everything, man, though but a small a part of your creation, wants to praise you. You yourself encourage him to delight in your praise, for you have made us for yourself, and our heart is restless until it rests in you.6

II. WAYS OF COMING TO KNOW GOD

0031 človek, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican, da spoznava in ljubi Boga, odkriva pri iskanju Boga neke "poti" za dostop k spoznanju Boga. Imenujemo jih tudi "dokazi za božje bivanje", ne sicer v pomenu takih dokazov, kakršne iščejo naravoslovne znanosti, marveč v pomenu "konvergentnih in prepričljivih argumentov", ki omogočajo doseči resnične gotovosti.

0032 Svet: Na podlagi gibanja in nastajanja, prigodnosti, reda in lepote sveta moremo spoznati Boga kot izvir in cilj vesoljstva.
As St. Paul says of the Gentiles: For what can be known about God is plain to them, because God has shown it to them. Ever since the creation of the world his invisible nature, namely, his eternal power and deity, has been clearly perceived in the things that have been made.7
And St. Augustine issues this challenge: Question the beauty of the earth, question the beauty of the sea, question the beauty of the air distending and diffusing itself, question the beauty of the sky. . . question all these realities. All respond: "See, we are beautiful." Their beauty is a profession [confessio]. These beauties are subject to change. Who made them if not the Beautiful One [Pulcher] who is not subject to change?8

0033 človek: S svojo odprtostjo za resnico in za lepoto, s svojim čutom za nravno dobro, s svojo svobodo in z glasom svoje vesti, s svojim teženjem po neskončnem in po sreči se človek sprašuje o bivanju Boga. V teh odprtostih zaznava znamenja svoje duhovne duše. Ta duša, "seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi in ki ga ni mogoče skrčiti zgolj na tvar" (CS 18,1; prim. 14,2), ne more imeti svojega izvira drugje kakor samo v Bogu.

0034 Svet in človek pričujeta, da nimata sama v sebi niti svojega prvega počela niti svojega poslednjega cilja, marveč da imata delež pri Biti sami, ki je brez začetka in brez konca. Tako more človek po teh različnih "poteh" priti do spoznanja obstoja neke realnosti, ki je prvi vzrok in poslednji cilj vsega, "in ki ga vsi imenujejo Bog" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,2,3).

0035 Zmožnosti, ki jih ima, napravljajo človeka sposobnega spoznati obstoj osebnega Boga. Da pa bi človek mogel vstopiti v njegovo intimnost (notranjost), se je Bog hotel človeku razodeti in podariti človeku milost, da bi mogel sprejeti to razodetje v veri. Kljub temu nas morejo dokazi za obstoj Boga disponirati (pripraviti) za vero in pomagati, da vidimo, kako ne nasprotuje človeškemu razumu.

III. THE KNOWLEDGE OF GOD ACCORDING TO THE CHURCH

0036 "Sveta mati Cerkev veruje in uči: Boga, počelo in cilj vseh stvari, je mogoče z naravno lučjo človeškega razuma iz stvarstva z gotovostjo spoznati" (1. vat. koncil: DS 3004; prim. 3026: BR 6). Brez te svoje zmožnosti bi človek ne mogel sprejeti božjega razodetja. Človek ima to zmožnost, ker je ustvarjen "po božji podobi" (1 Mz 1,26).

0037 Znotraj zgodovinskih razmer, v katerih živi, pa ima človek mnogo težav pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo svojega razuma:
Though human reason is, strictly speaking, truly capable by its own natural power and light of attaining to a true and certain knowledge of the one personal God, who watches over and controls the world by his providence, and of the natural law written in our hearts by the Creator; yet there are many obstacles which prevent reason from the effective and fruitful use of this inborn faculty. For the truths that concern the relations between God and man wholly transcend the visible order of things, and, if they are translated into human action and influence it, they call for self-surrender and abnegation. The human mind, in its turn, is hampered in the attaining of such truths, not only by the impact of the senses and the imagination, but also by disordered appetites which are the consequences of original sin. So it happens that men in such matters easily persuade themselves that what they would not like to be true is false or at least doubtful.13

0038 Zaradi tega je človeku treba, da je razsvetljen z božjim razodetjem ne samo glede vsega, kar presega njegov razum, ampak tudi glede "religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso nedostopne razumu, da jih morejo spoznati tudi v sedanjem stanju človeškega rodu vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote" (pr.t., DS 3876; prim. 1. vat. koncil: DS 3005; BR 6; sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,1).

IV. HOW CAN WE SPEAK ABOUT GOD?

0039 Ko Cerkev brani sposobnost človeškega razuma za spoznanje Boga, izraža svoje zaupanje v možnost govoriti o Bogu vsem ljudem in z vsemi ljudmi. To prepričanje je izhodišče njenega dialoga z vsemi drugimi religijami, s filozofijo in znanostmi, pa tudi z neverujočimi in ateisti.

0040 Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.

0041 Vsa ustvarjena bitja nosijo na sebi neko podobnost z Bogom, prav posebej človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Mnogotere popolnosti ustvarjenih bitij (njihova resničnost, dobrost in lepota) torej odsevajo neskončno popolnost Boga samega. Potemtakem moremo imenovati Boga izhajajoč iz popolnosti ustvarjenih bitij, "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik" (Mdr 13,5).

0042 Bog presega vsa ustvarjena bitja. Treba je torej nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima omejenega, v podobi izraženega, nepopolnega, da ne bi "neizrekljivega, nedoumljivega, nevidnega in nedojemljivega" (Liturgija sv. Janeza Zlatoustega, Anafora) Boga zamenjali z našimi človeškimi predstavami o njem. Naše človeške besede ostanejo vedno tostran skrivnosti Boga.

0043 Ko tako govorimo o Bogu, se naša govorica izraža sicer na človeški način, vendar realno doseže Boga samega, a ne da bi ga mogla izraziti v njegovi neskončni enovitosti. Spomniti se namreč moramo izjave 4.lateranskega koncila, da "med Stvarnikom in stvarjo ni mogoče navesti tolikšne podobnosti, da ne bi bilo treba navesti še večjo nepodobnost" (DS 806), in da "ne moremo dojeti glede Boga tega, kar Bog je, temveč samo to, kar Bog ni, in v kakšnem razmerju so druga bitja do njega" (Sv.Tomaž Akv., s.gent. 1,30).

IN BRIEF

0044 človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje. Od Boga prihaja in k Bogu gre; zato človek v polnosti živi človeško življenje samo, če svobodno živi svojo vez z Bogom.

0045 človek je ustvarjen, da bi živel v občestvu z Bogom, v katerem najde svojo srečo: "Kadar bom z vsem bitjem priklenjen nate, ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo" (sv. Avguštin, conf. 10,28,39).

0046 Kadar posluša sporočilo stvarstva in glas svoje vesti, more človek doseči gotovost spoznanja o obstoju Boga, vzroka in cilja vsega.

0047 Cerkev uči, da je enega samega in resničnega Boga, našega Stvarnika in Gospoda, mogoče z gotovostjo spoznati iz njegovih del z naravno lučjo človeškega razuma (prim. 1. vat. koncil: DS 3026).

0048 Izhajajoč iz mnogoterih popolnosti ustvarjenih bitij, ki nosijo na sebi podobnost z neskončno popolnim Bogom, moremo realno imenovati Boga, čeprav naša omejena govorica ne izčrpa skrivnosti.

0049 "Stvar brez Stvarnika izgine v nič" (CS 36,3). Zaradi tega verujoči vedo, da jih Kristusova ljubezen priganja, naj prinašajo luč živega Boga tistim, ki ga ne poznajo ali ga odklanjajo.


CHAPTER TWO
GOD COMES TO MEET MAN

0050 Z naravnim razumom more človek spoznati Boga z gotovostjo iz njegovih del. Vendar obstaja še drugačen red spoznanja, ki ga človek ne more doseči s svojimi lastnimi močmi, to je red božjega razodetja (prim. 1. vat. koncil: DS 3015). Po docela svobodnem sklepu se Bog razodeva in se podarja človeku. To dela tako, da razodeva svojo skrivnost, svoj dobrotni načrt, ki ga je pred vsemi veki izoblikoval v Kristusu v prid vseh ljudi. V polnosti razodeva Bog svoj načrt s pošiljatvijo svojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in Svetega Duha.

ARTICLE 1
THE REVELATION OF GOD
I. GOD REVEALS HIS "PLAN OF LOVING GOODNESS"

0051 "Bog je v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje, da bi ljudje po Kristusu, učlovečeni Besedi, imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave" (BR 2).

0052 Bog ki "prebiva v nedostopni svetlobi" (1 Tim 6,16), hoče priobčevati svoje božje življenje ljudem, ki jih je svobodno ustvaril, da bi jih v svojem edinem Sinu napravil za posinovljence (prim. Ef 1,4-5). Z razodetjem samega sebe hoče Bog narediti ljudi sposobne, da bi mu odgovarjali, ga spoznavali in ga ljubili daleč onkraj vsega tistega, česar bi bili sposobni sami od sebe.

0053 Božji načrt razodetja se uresničuje hkrati "z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi" (BR 2) in se medsebojno osvetljujejo. Ta božji načrt vsebuje posebno "božjo pedagogijo": Bog se priobčuje človeku polagoma, pripravlja ga po stopnjah na sprejem nadnaravnega razodetja samega sebe, ki doseže vrhunec v osebi in poslanstvu učlovečene Besede, Jezusa Kristusa.
St. Irenaeus of Lyons repeatedly speaks of this divine pedagogy using the image of God and man becoming accustomed to one another: The Word of God dwelt in man and became the Son of man in order to accustom man to perceive God and to accustom God to dwell in man, according to the Father's pleasure.5

II. THE STAGES OF REVELATION

In the beginning God makes himself known

0054 "Bog, ki z Besedo vse ustvarja in ohranjuje, daje ljudem po ustvarjenih bitjih trajno pričevanje o sebi. Ker pa je hotel odpreti pot do nadnaravnega zveličanja, je povrh tega že v začetku razodel samega sebe prastaršem" (BR 3). Povabil jih je k notranjemu občestvu s seboj samim in jih odel s sijočo milostjo in pravičnostjo.

0055 Z grehom naših prastaršev to razodetje ni bilo prekinjeno. "Po njihovem padcu je (Bog) v njih z obljubo odrešenja prebudil upanje na zveličanje. Nenehno je skrbel za človeški rod, da bi podelil večno življenje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje" (BR 3).
Even when he disobeyed you and lost your friendship you did not abandon him to the power of death. . . Again and again you offered a covenant to man.8

The Covenant with Noah

0056 Ko je bila z grehom raztrgana edinost človeškega rodu, je Bog najprej skušal rešiti človeštvo prek vsakega od njegovih delov. Zaveza z Noetom po potopu (prim. 1 Mz 9,9) izraža načelo božje ojkonomije v razmerju do "narodov", se pravi do ljudi, razporejenih po "svojih pokrajinah, vsako ljudstvo po svojem jeziku, po rodovih in rodovnih zvezah" (1 Mz 10,5; prim. 10,20-31).

0057 Ta hkrati kozmični, socialni in religiozni red mnoštva narodov (prim. Apd 17,26-27), ki ga je božja previdnost zaupala varstvu angelov (prim. 5 Mz 4,19; 32,8), ima za svoj namen omejiti napuh padlega človeštva, ki bi si, enodušno v hudobiji (prim. Mdr 10,5), samo hotelo zgraditi svojo edinost po načinu Babilona (prim. 1 Mz 11,4-6). Toda zaradi greha (prim. Rim 1,18-25) to začasno ojkonomijo nenehno ogrožata s pogansko pokvarjenostjo tako mnogoboštvo kakor malikovanje naroda in njegovega poglavarja.

0058 Zaveza z Noetom je v veljavi tako dolgo, dokler traja čas poganov (prim. Lk 21,24), do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Sveto pismo daje čast nekaterim velikim likom "narodov", npr. "pravičnemu Abelu", kralju- duhovniku Melkizedeku (prim. 1 Mz 14,18), ki je Kristusova predpodoba (prim. Heb 7,3), ali pravičnemu "Noetu, Danielu in Jobu" (Ezk 14,14). Tako Sveto pismo pokaže, kakšno višino svetosti morejo deseči tisti, ki živijo v skladu z Noetovo zavezo v pričakovanju, da Kristus "zbere v edinosti vse razkropljene božje otroke" (Jn 11,52).

God chooses Abraham

0059 Da bi zbral razkropljeno človeštvo, si Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide "iz svoje dežele in od svoje rodovine in od hiše svojega očeta" (1 Mz 12,1), da bo iz njega naredil Abrahama, to se pravi "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5): "In v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje" (1 Mz 12,3 LXX; prim. Gal 3,8).

0060 Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane obljube, izvoljeno ljudstvo (prim. Rim 11,28), poklicano, da pripravi veliki dan, ko bodo vsi božji otroci zbrani v enoti Cerkve (prim. Jn 11,52; 10,16); to ljudstvo bo korenina, na katero bodo vcepljeni pogani, ki bodo sprejeli vero (prim. Rim 11,17-18.24).

0061 Očaki in preroki in druge starozavezne osebnosti in liki so bili in bodo zmeraj češčeni kot svetniki v vseh bogoslužnih izročilih Cerkve.

God forms his people Israel

0062 V času po očakih je Bog z rešitvijo iz egiptovske sužnosti izoblikoval Izraela kot svoje ljudstvo. Z njim je sklenil sinajsko zavezo in mu po Mojzesu dal svojo postavo, zato da bi Izrael Boga priznaval in mu služil kot edinemu živemu in pravemu Bogu, skrbnemu Očetu in pravičnemu sodniku, in da bi pričakoval obljubljenega Odrešenika (prim. BR 3).

0063 Izrael je duhovniško božje ljudstvo (prim. 2 Mz 19,6), ki "se imenuje po Gospodovem imenu" (5 Mz 28,10). To je ljudstvo tistih, "ki jim je Gospod, naš Bog, najprej govoril" (RiM, veliki petek 13: prošnje za vse potrebe VI), ljudstvo "starejših bratov" v Abrahamovi veri.

0064 Po prerokih Bog oblikuje svoje ljudstvo v upanju na odrešenje, v pričakovanju nove in večne zaveze, namenjene vsem ljudem (prim. Iz 2,2-4), zaveze, ki bo zapisana v srcih (prim. Jer 31,31-34; Heb 10,16). Preroki naznanjajo korenito odrešenje božjega ljudstva, očiščenje od vseh njegovih nezvestob (prim. Ezk 36), odrešenje, ki bo vključevalo vse narode (prim. Iz 49,5-6; 53,11). Nosilci tega upanja bodo predvsem Gospodovi ubogi in ponižni (prim. Sof 2,3). Svete žene, kakor so Sara, Rebeka, Rahela, Marija, Debora, Ana, Judita in Estera, so ohranjale živo upanje na odrešenje Izraela. Najčistejši lik med njimi je Marija (prim. Lk 1,38).

III. CHRIST JESUS -- "MEDIATOR AND FULLNESS OF ALL REVELATION"

God has said everything in his Word

0065 "Velikokrat in na veliko načinov je nekoč Bog govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu" (Heb 1,1- 2). Kristus, učlovečeni Božji Sin, je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta. Sv. Janez od Križa po tolikerih drugih izraža to na bleščeč način, ko razlaga Heb 1,1-2:
In giving us his Son, his only Word (for he possesses no other), he spoke everything to us at once in this sole Word - and he has no more to say. . . because what he spoke before to the prophets in parts, he has now spoken all at once by giving us the All Who is His Son. Any person questioning God or desiring some vision or revelation would be guilty not only of foolish behavior but also of offending him, by not fixing his eyes entirely upon Christ and by living with the desire for some other novelty.

There will be no further Revelation

0066 "Krščanski odrešenjski red kot nova in večna zaveza ne bo nikdar prešel; in preden se bo naš Gospod Jezus Kristus prikazal v slavi, ne smemo pričakovati nikakršnega novega javnega razodetja" (BR 4). Toda čeprav je razodetje dovršeno, še ni v celoti razloženo: krščanski veri ostane naloga, da v potekanju stoletij postopoma dojema ves njegov pomen in daljnosežnost.

0067 V potekanju stoletij so obstajala tako imenovana "zasebna razodetja", ki je nekatera izmed njih cerkvena oblast priznala. Vendar le-ta ne spadajo k zakladu vere. Njihova vloga ni "izboljšati" ali "dopolniti" dokončno Kristusovo razodetje, temveč pomagati, da bi v določeni dobi zgodovine polneje živeli iz njega. Ob vodstvu cerkvenega učiteljstva zna čut vernikov razločevati in sprejeti to, kar v teh razodetjih sestavlja pristen poziv Kristusa ali njegovih svetnikov, poziv, ki se obrača na Cerkev.

IN BRIEF

0068 Iz ljubezni se je Bog razodel in se podaril človeku. Tako prinaša dokončen in preobilen odgovor na vprašanja, ki si jih človek postavlja o smislu in cilju svojega življenja.

0069 Bog se je razodel človeku tako, da mu je polagoma priobčeval z dejanji in besedami svojo lastno skrivnost.

0070 Onstran pričevanja, ki ga Bog daje o samem sebi v ustvarjenih bitjih, je Bog razkril samega sebe našim prvim staršem. Govoril jim je in jim po padcu obljubil odrešenje (prim. 1 Mz 3,15) ter jim ponudil svojo zavezo.

0071 Bog je z Noetom sklenil večno zavezo med seboj in vsemi živimi bitji (prim. 1 Mz 9,16). Ta zaveza bo trajala, dokler bo trajal svet.

0072 Bog je izvolil Abrahama in je sklenil zavezo z njim in njegovim potomstvom. Iz tega je izoblikoval svoje ljudstvo, kateremu je po Mojzesu razodel svojo postavo. Po prerokih je to ljudstvo pripravljal za sprejem odrešenja, namenjenega vsemu človeštvu.

0073 Bog se je v polnosti razodel s tem, da je poslal svojega lastnega Sina, v katerem je postavil svojo zavezo za vedno. On je dokončna Očetova Beseda, tako da po njej ne bo več nobenega drugega razodetja.

ARTICLE 2
THE TRANSMISSION OF DIVINE REVELATION

0074 Bog "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico" (2 Tim 2,4), to je Jezusa Kristusa (prim. Jn 14,6). Treba je torej, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudstvom in vsem ljudem in da bi tako razodetje prišlo do skrajnih koncev sveta:
God graciously arranged that the things he had once revealed for the salvation of all peoples should remain in their entirety, throughout the ages, and be transmitted to all generations.31

I. THE APOSTOLIC TRADITION

0075 "Zato je Kristus Gospod, v katerem se dovršuje vse razodetje veličastnega Boga, apostolom zapovedal, naj evangelij, ki ga je kot izpolnitev prejšnjih preroških obljub sam prinesel in z lastnimi usti razglasil, vsem oznanjajo kot vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja in jim tako priobčujejo božje darove" (BR 7).

In the apostolic preaching. . .

0076 Predajanje evangelija naprej se je po Gospodovem naročilu vršilo na dva načina:
- orally "by the apostles who handed on, by the spoken word of their preaching, by the example they gave, by the institutions they established, what they themselves had received - whether from the lips of Christ, from his way of life and his works, or whether they had learned it at the prompting of the Holy Spirit";33
- in writing "by those apostles and other men associated with the apostles who, under the inspiration of the same Holy Spirit, committed the message of salvation to writing".34

. . . continued in apostolic succession

0077 "Da bi se pa evangelij v Cerkvi ohranjal za vedno neokrnjen in živ, so apostoli zapustili kot naslednike škofe in jim izročili svoje lastno učiteljsko mesto" (BR 7). Kajti "apostolsko oznanjevanje, ki je na poseben način izraženo v navdihnjenih knjigah, se je moralo po nepretrganem nasledstvu ohraniti do konca časov" (BR 8).

0078 To živo predajanje, izvrševano v Svetem Duhu, se imenuje izročilo, kolikor je različno od Svetega pisma, čeprav tesno povezano z njim. Po njem "Cerkev s svojim naukom, življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, vse, kar veruje" (BR 8). "Izjave cerkvenih očetov pričujejo za oživljajočo navzočnost tega izročila, katerega bogastvo se izliva v dejavnost in življenje Cerkve, ki veruje in moli" (BR 8).

0079 Tako ostaja samopriobčenje Očeta po svoji Besedi v Svetem Duhu navzoče in delujoče v Cerkvi: "Bog, ki je nekoč govoril, stalno govori z nevesto svojega ljubljenega Sina, in Sveti Duh, po katerem odmeva živi glas evangelija v Cerkvi in po njej v svetu, vodi vernike v vso resnico ter napravlja, da Kristusova beseda med njimi v obilju prebiva" (BR 8).

II. THE RELATIONSHIP BETWEEN TRADITION AND SACRED SCRIPTURE

One common source. . .

0080 "Sveto izročilo in sveto pismo sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna. Iz istega božjega studenca pritekata oba in se tako rekoč zlivata v enoto ter se usmerjata k istemu cilju" (BR 9). Oba napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna skrivnost Kristusa, ki je obljubil, da bo ostal s svojimi "vse dni do dovršitve sveta" (Mt 28,20).
. . . two distinct modes of transmission

0081 "Sveto pismo je namreč božja beseda, kolikor je ob navdihovanju božjega Duha pismeno zaznamovana."

0082 Iz tega sledi, da Cerkev, ki ji je zaupano predajanje in razlaganje razodetja, "svoje gotovosti glede vsega, kar je razodeto, ne zajema samo iz Svetega pisma. Zato je oboje treba sprejemati in ceniti z enako ljubeznijo in spoštovanjem" (BR 9).

Apostolic Tradition and ecclesial traditions

0083 Izročilo, o katerem tu govorimo, prihaja od apostolov in predaja naprej to, kar so le-ti prejeli iz Jezusovega učenja in zgleda ter tisto, kar so se naučili po Svetem Duhu. Prvi rod kristjanov namreč še ni imel Nove zaveze napisane; in Nova zaveza sama pričuje za proces živega izročanja oziroma izročila.

III. THE INTERPRETATION OF THE HERITAGE OF FAITH

The heritage of faith entrusted to the whole of the Church

0084 "Sveto dediščino" (prim. 1 Tim 6,20; 2 Tim 1,12-14) vere ("depositum fidei"), vsebovano v svetem izročilu in Svetem pismu, so apostoli zaupali celoti Cerkve. "Ko se oklepa tega zaklada, vse sveto ljudstvo, združeno s svojimi pastirji, stanovitno vztraja v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah, tako da v zvestobi do izročene vere ter v njenem udejanjanju in izpovedovanju vlada edinstveno soglasje med predstojniki in verniki" (BR 10).

The Magisterium of the Church

0085 "Naloga obvezujoče razlagati zapisano ali izročeno božjo besedo je zaupana živemu cerkvenemu učiteljstvu, ki svojo avtoriteto izvršuje v imenu Jezusa Kristusa" (BR 10), to se pravi škofom v občestvu s Petrovim naslednikom, rimskim škofom.

0086 "To učiteljstvo pa ni nad božjo besedo, ampak ji služi, ko uči samo tisto, kar je izročeno; po božjem naročilu in ob podpori Svetega Duha to pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga; in iz tega edinega zaklada vere črpa vse tisto, kar predlaga v verovanje kot od Boga razodeto" (BR 10).

0087 Spominjajoč se Kristusovih besed apostolom: "Kdor vas posluša, mene posluša" (Lk 10,16; prim. C 20) verniki učljivo sprejemajo učenje in smernice, ki jim jih v različnih oblikah dajejo njihovi pastirji.

The dogmas of the faith

0088 Cerkveno učiteljstvo v polnosti uporabi avtoriteto (oblast), ki jo ima od Kristusa, kadar definira dogme, opredeli verske resnice, se pravi, kadar v obliki, ki obvezuje krščansko ljudstvo k nepreklicnemu pritrjevanju vere, predloži resnice, vsebovane v božjem razodetju, ali resnice, ki so z njimi v nujni zvezi.

0089 Med našim duhovnim življenjem in dogmami (verskimi resnicami) obstaja organska vez. Dogme (verske resnice) so luči na poti naše vere; razsvetljujejo nam to pot vere in jo delajo varno ter zanesljivo. Nasprotno pa, če je naše življenje pravilno in pošteno, bosta tudi naš razum in naše srce sprejemajoče odprta za sprejemanje luči verskih resnic (prim. Jn 8,31-32).

0090 Medsebojne vezi in koherentnost (medsebojno skladnost) verskih resnic je mogoče najti v celoti razodetja Kristusove skrivnosti (prim. 1. vat. koncil: DS 3016: "nexus mysteriorum"; C 25). "Znotraj katoliškega nauka obstoji neki red ali 'hierarhija' resnic, ker je njihova zveza s temeljem krščanske vere različna" (E 11).

The supernatural sense of faith

0091 Vsi verniki imajo delež pri razumevanju in predajanju razodete resnice. Prejeli so maziljenje s Svetim Duhom, ki jih poučuje (prim. 1 Jn 2,20.27) ter jih uvaja v vso resnico (prim. Jn 16,13).

0092 "Celota vernikov (...) se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, 'ko od škofov do zadnjih vernih laikov' izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti" (C 12).

0093 "S tem verskim čutom, ki ga budi in podpira Duh resnice, se božje ljudstvo pod vodstvom svetega učiteljstva, (...) neomahljivo oklepa vere, ki je bila enkrat izročena svetim, s pravilnim presojanjem vanjo globlje prodira in jo v življenju na polnejši način uresničuje" (C 12).
Growth in understanding the faith

0094 Ob podpori Svetega Duha more v življenju Cerkve rasti umevanje tako realnosti (stvarnosti) kakor dediščine, ki jo sestavlja vera:
- "through the contemplation and study of believers who ponder these things in their hearts";57 it is in particular "theological research [which] deepens knowledge of revealed truth".58
- "from the intimate sense of spiritual realities which [believers] experience",59 the sacred Scriptures "grow with the one who reads them."60
- "from the preaching of those who have received, along with their right of succession in the episcopate, the sure charism of truth".61

0095 "Jasno je torej, da je vse troje - izročilo, Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo - po premodrem božjem sklepu tako med seboj povezano in združeno, da ni enega brez drugega in da vse skupaj, vsako na svoj način ob delovanju enega Svetega Duha, učinkovito prispeva k zveličanju duš" (BR 10,3).

IN BRIEF

0096 Kar je Kristus zaupal apostolom, so ti s svojim oznanjevanjem in pismeno po navdihovanju Svetega Duha predali naprej vsem rodovom do Kristusove vrnitve v slavi.

0097 "Sveto izročilo in Sveto pismo sestavljata en sam Cerkvi izročen sveti zaklad božje besede" (BR 10), v katerem potujoča Cerkev kakor v ogledalu zre Boga, studenec vseh njenih bogastev.

0098 "Cerkev s svojim naukom, z življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, vse, kar veruje" (BR 8).

0099 S pomočjo nadnaravnega verskega čuta vse božje ljudstvo nenehno sprejema dar božjega razodetja, vanj globlje prodira in iz njega polneje živi.

0100 Naloga, da avtentično razlaga božjo besedo, je bila zaupana samo cerkvenemu učiteljstvu, papežu in škofom v občestvu z njim.

ARTICLE 3
SACRED SCRIPTURE
I. CHRIST - THE UNIQUE WORD OF SACRED SCRIPTURE

0101 Da bi se ljudem razodeval, jim Bog v svoji dobrotljivi naklonjenosti govori s človeškimi besedami: "Božje besede, izražene v človeških jezikih, so se namreč priličile človeški govorici, kakor si je nekoč Beseda večnega Očeta privzela nebogljeno človeško meso in postala podobna ljudem" (BR 13).

0102 Z vsemi besedami Svetega pisma izreka Bog samo eno besedo, svojo edino Besedo, v kateri izreka sebe v vsej celoti (prim. Heb 1,1-3):
You recall that one and the same Word of God extends throughout Scripture, that it is one and the same Utterance that resounds in the mouths of all the sacred writers, since he who was in the beginning God with God has no need of separate syllables; for he is not subject to time.65

0103 Zaradi tega je Cerkev vedno spoštovala Sveto pismo podobno kakor spoštuje tudi Gospodovo telo. Cerkev neprenehoma daje na voljo vernikom kruh življenja, ki ga jemlje z mize božje besede in Kristusovega telesa (prim. BR 21).

0104 V Svetem pismu Cerkev neprenehoma najdeva svojo hrano in svojo moč (prim. BR 24), kajti v njem ne sprejema le človeško besedo, marveč to, kar resnično je, božjo besedo (prim. 1 Tes 2,13). "Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja" (BR 21).

II. INSPIRATION AND TRUTH OF SACRED SCRIPTURE

0105 Bog je avtor Svetega pisma. "Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha". "Knjige stare in nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi" (BR 11).

0106 Bog je navdihnil človeške avtorje svetih knjig. "Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči - na temelju njegovega delovanja v njih in po njih - kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel" (BR 11).

0107 Navdihnjene knjige uče resnico. "Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu" (BR 11).

0108 Vendar pa krščanska vera ni "religija knjige". Krščanstvo je religija božje "besede", "ne zapisane in neme besede, marveč učlovečene in žive Besede" (sv. Bernard, hom. miss. 4,11). Da ne ostane mrtva črka, je potrebno, da nam Kristus, večna Beseda živega Boga, po Svetem Duhu "odpre razum" za umevanje Svetega pisma (prim. Lk 24,45).

III. THE HOLY SPIRIT, INTERPRETER OF SCRIPTURE

0109 V Svetem pismu Bog govori človeku na človeški način. Za pravilno razlago Svetega pisma je torej treba paziti na to, kar so človeški avtorji v resnici hoteli povedati, in na to, kar nam je Bog po njihovih besedah res hotel razkriti (prim. BR 12).

0110 Da odkrijemo namen svetih pisateljev, je treba upoštevati razmere njihovega časa in njihove kulture, "literarne vrste", ki so bile v rabi v onem razdobju, tedaj običajne načine čutenja, govorjenja in pripovedovanja. "Kajti resnica je zdaj tako zdaj drugače podana in izražena v tekstih, ki so na različen način zgodovinske, preroške ali pesniške narave, ali v drugačnih govornih vrstah" (BR 12).

0111 Toda ker je Sveto pismo navdihnjeno, obstaja še drugo našelo pravilne razlage, nič manj pomembno od prejšnjega, in brez katerega bi Sveto pismo ostalo mrtva črka: "Sveto pismo moramo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano" (BR 12).

0112 1. Posvečati veliko pozornost "vsebini in enoti celotnega Svetega pisma". Naj bodo knjige, ki ga sestavljajo, še tako različne, je Sveto pismo vendarle eno zaradi enosti božjega načrta, kateremu je Kristus Jezus središče in srce, odprto od njegove pashe naprej (prim. Lk 24,25-27.44-46).
The phrase "heart of Christ" can refer to Sacred Scripture, which makes known his heart, closed before the Passion, as the Scripture was obscure. But the Scripture has been opened since the Passion; since those who from then on have understood it, consider and discern in what way the prophecies must be interpreted.80

0113 2. Brati Sveto pismo znotraj "živega izročila celotne Cerkve". Po izreku cerkvenih očetov "sacra Scriptura principalius est in corde Ecclesiae quam in materialibus instrumentis scripta - Sveto pismo je bolj prvenstveno zapisano v srcu Cerkve kakor pa v snovnih orodjih". Cerkev namreč nosi v svojem izročilu živo spominjanje božje besede, in Sveti Duh je tisti, ki ji podarja duhovno razlago Svetega pisma "...secundum spiritualem sensum quem Spiritus donat Ecclesiae - po duhovnem pomenu, ki ga Duh daje Cerkvi" (Origen, hom. in Lev. 5,5).

0114 3. Biti pozoren na "analogijo vere" (prim. Rim 12,6). Z "analogijo vere" razumemo trdno povezanost verskih resnic med seboj in znotraj celotne zamisli božjega razodetja.

The senses of Scripture

0115 Po starodavnem izročilu moremo razlikovati dva pomena Svetega pisma: dobesedni pomen in duhovni pomen. Slednjega še naprej delijo na alegorični, moralni in anagogični. Globoko soglasje štirih pomenov zagotavlja živemu branju Svetega pisma v Cerkvi vse njegovo bogastvo:

0116 Dobesedni pomen (s. litteralis). To je pomen, ki ga naznačujejo besede Svetega pisma in ga odkriva pristna eksegeza, ki se drži pravil pristne razlage. "Omnes sensus (sc. sacrae Scripturae) fundentur super litteralem - Vsi pomeni (Svetega pisma) temeljijo na dobesednem pomenu" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,10, ad 1).

0117 Duhovni pomen. Zaradi enote božjega načrta morejo biti znamenja ne samo tekst Svetega pisma, ampak tudi realnosti in dogodki, o katerih tekst govori.
1. The allegorical sense. We can acquire a more profound understanding of events by recognizing their significance in Christ; thus the crossing of the Red Sea is a sign or type of Christ's victory and also of Christian Baptism.84
2. The moral sense. The events reported in Scripture ought to lead us to act justly. As St. Paul says, they were written "for our instruction".85
3. The anagogical sense (Greek: anagoge, "leading"). We can view realities and events in terms of their eternal significance, leading us toward our true homeland: thus the Church on earth is a sign of the heavenly Jerusalem.86


0118 Srednjeveški distih kratko povzema vsebino štirih pomenov:
The Letter speaks of deeds; Allegory to faith;
The Moral how to act; Anagogy our destiny.87

0119 "Naloga razlagalcev je ta, da se po teh pravilih prizadevajo za globlje umevanje in razlaganje smisla Svetega pisma, da bi tako rekoč iz predhodnega pripravljalnega preučevanja zorela sodba Cerkve. Kajti vse to, kar je v zvezi z razlaganjem Svetega pisma, je končno podrejeno sodbi Cerkve, ki opravlja od Boga naloženo poslanstvo in službo varovanja in razlaganja božje besede" (BR 12):
But I would not believe in the Gospel, had not the authority of the Catholic Church already moved me.89

IV. THE CANON OF SCRIPTURE

0120 Prav na podlagi apostolskega izročila je Cerkev razpoznala, katere spise je treba prišteti v seznam svetih knjig (prim. BR 8). Ta celotni seznam se imenuje "kanon" Svetega pisma in obsega 46 (45, če štejemo Jer in Žal skupaj) spisov za staro zavezo in 27 za novo zavezo (prim. DS 179; 1334-1336; 1501-1504):
The Old Testament: Genesis, Exodus, Leviticus, Numbers, Deuteronomy, Joshua, Judges, Ruth, 1 and 2 Samuel, 1 and 2 Kings, 1 and 2 Chronicles, Ezra and Nehemiah, Tobit, Judith, Esther, 1 and 2 Maccabees, Job, Psalms, Proverbs, Ecclesiastes, the Song of Songs, the Wisdom of Solomon, Sirach (Ecclesiasticus), Isaiah, Jeremiah, Lamentations, Baruch, Ezekiel, Daniel, Hosea, Joel, Amos, Obadiah, Jonah, Micah, Nahum, Habakkuk, Zephaniah, Haggai, Zachariah and Malachi.
The New Testament: the Gospels according to Matthew, Mark, Luke and John, the Acts of the Apostles, the Letters of St. Paul to the Romans, 1 and 2 Corinthians, Galatians, Ephesians, Philippians, Colossians, 1 and 2 Thessalonians, 1 and 2 Timothy, Titus, Philemon, the Letter to the Hebrews, the Letters of James, 1 and 2 Peter, 1, 2 and 3 John, and Jude, and Revelation (the Apocalypse).

The Old Testament

0121 Stara zaveza je nepogrešljiv del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, kajti stara zaveza ni bila nikdar preklicana.

0122 "Kajti potekanje odrešenjskega reda stare zaveze je bilo naravnano predvsem na to, da bi pripravljalo (...) prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika". "Te knjige sicer vsebujejo tudi nepopolne in časovno pogojene stvari", kljub temu pa pričujejo o celotni pedagogiji odrešujoče božje ljubezni ter "shranjajo vzvišene nauke o Bogu, osrečujočo ter zveličavno modrost o človekovem življenju in čudovite molitvene zaklade. V njih je končno skrita skrivnost našega odrešenja" (BR 15).

0123 Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zametanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze bila razveljavljena (marcionizem).

The New Testament

0124 "Božja beseda, ki je božja moč za rešitev vsakogar, kateri veruje, nastopa in izkazuje svojo moč na edinstven način v spisih Nove zaveze" (BR 17). Ti spisi nam izročajo dokončno resnico božjega razodetja. Njihov središčni predmet je Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, njegova dejanja, njegovi nauki, njegovo trpljenje in poveličanje kakor tudi začetki Cerkve v moči delovanja Svetega Duha (prim. BR 20).

0125 Evangeliji so srce vsega Svetega pisma, ker so "glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Besede, našega Odrešenika" (BR 18).

0126 Pri nastajanju evangelijev razlikujemo tri stopnje:
1. The life and teaching of Jesus. The Church holds firmly that the four Gospels, "whose historicity she unhesitatingly affirms, faithfully hand on what Jesus, the Son of God, while he lived among men, really did and taught for their eternal salvation, until the day when he was taken up."99
2. The oral tradition. "For, after the ascension of the Lord, the apostles handed on to their hearers what he had said and done, but with that fuller understanding which they, instructed by the glorious events of Christ and enlightened by the Spirit of truth, now enjoyed."100
3. The written Gospels. "The sacred authors, in writing the four Gospels, selected certain of the many elements which had been handed on, either orally or already in written form; others they synthesized or explained with an eye to the situation of the churches, the while sustaining the form of preaching, but always in such a fashion that they have told us the honest truth about Jesus."101

0127 Četverni evangelij zavzema v Cerkvi edinstveno mesto, kakor pričujeta spoštovanje, s katerim ga obdaja liturgija, in neprimerljiva privlačnost, s katero je v vseh časih pritegoval svetnike:
There is no doctrine which could be better, more precious and more splendid than the text of the Gospel. Behold and retain what our Lord and Master, Christ, has taught by his words and accomplished by his deeds.102
But above all it's the gospels that occupy my mind when I'm at prayer; my poor soul has so many needs, and yet this is the one thing needful. I'm always finding fresh lights there; hidden meanings which had meant nothing to me hitherto.103

The unity of the Old and New Testaments

0128 Cerkev je že v apostolskih časih (prim. 1 Kor 6,11; Heb 10,1; 1 Pt 3,21) in potem stalno razjasnjevala enoto božjega načrta v dveh zavezah na osnovi tipologije. Le-ta prepoznava v božjih delih stare zaveze predpodobe tega, kar je Bog izvršil v polnosti časov v osebi svojega učlovečenega Sina.

0129 Kristjani torej berejo Staro zavezo v luči umrlega in vstalega Kristusa. To tipološko branje razkriva neizčrpno vsebino Stare zaveze. Takšno branje ne sme potisniti v pozabo, da Stara zaveza ohranja svojo lastno veljavo razodetja, ki jo je naš Gospod sam znova potrdil (prim. Mr 12,29-31). Z druge strani Nova zaveza zahteva, da jo beremo v luči Stare. Prvotna krščanska kateheza se je k temu stalno zatekala (prim. 1 Kor 5,6-8; 10,1-11). Po starem izreku je Nova zaveza v Stari skrita, medtem ko je Stara v Novi očita: "Novum in Vetere latet et in Novo Vetus patet" (sv. Avguštin, Hept. 2,73; prim. BR 16).

0130 Tipologija pomeni dinamizem v smeri k izpolnitvi božjega načrta, ko "bo Bog vse v vsem" (1 Kor 15,28). Tako na primer poklicanost očakov ali izhod iz Egipta nikdar ne izgubita svoje lastne veljave znotraj božjega načrta z dejstvom, da sta hkrati vmesni stopnji tega načrta.

V. SACRED SCRIPTURE IN THE LIFE OF THE CHURCH

0131 "V božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja" (BR 21). "Kristusovim vernikom mora biti na široko odprt dostop do svetega pisma" (BR 22).

0132 "Naj bo preučevanje Svetega pisma tako rekoč duša svete teologije. Iz te svetopisemske besede dobiva zdravo hrano in sveto moč tudi služba besede, to je dušnopastirsko pridiganje, kateheza in sploh vsak krščanski pouk, v katerem mora zavzemati odlično mesto liturgična homilija" (BR 24).

0133 Cerkev "vse v Kristusa verujoče (...) močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Kristusa Jezusa' (Flp 3,8). 'Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa'/sv. Hieronim/" (BR 25).

IN BRIEF

0134 "Omnis Scriptura divina unus liber est, et ille unus liber Christus est, quia omnis Scriptura divina de Christo loquitur, et omnis Scriptura divina in Christo impletur - Vse Sveto pismo je ena sama knjiga, in ta ena knjiga je Kristus, kajti vse Sveto pismo govori o Kristusu, in vse Sveto pismo se v Kristusu izpolnjuje" (Hugo od sv. Viktorja, Noe 2,8).

0135 "Sveto pismo vsebuje božjo besedo in je v resnici božja beseda, ker je navdihnjeno" (BR 24).

0136 Bog je avtor Svetega pisma kot navdihovalec njegovih človeških avtorjev; Bog deluje v njih in po njih. S tem daje gotovost, da njihovi spisi brez zmote učijo zveličavno resnico (prim. BR 11).

0137 Razlaga navdihnjenega Svetega pisma mora biti pozorna predvsem na to, kaj hoče Bog razodeti po svetih pisateljih za naše zveličanje. "To, kar prihaja od Duha, umevamo v polnosti samo po delovanju Duha" (Origen, hom. in Ex. 4,5).

0138 Cerkev sprejema 46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze, ki jih ima v časti kot navdihnjene.

0139 Štirje evangeliji zavzemajo središčno mesto, ker je njihovo središče Kristus.

0140 Enota obeh zavez izvira iz enote božjega načrta in razodetja. Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnjujeta; obe sta resnična božja beseda.

0141 "Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo" (BR 21); oba hranita in usmerjata vse krščansko življenje. "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi" (Ps 119,105; prim. Iz 50,4).

CHAPTER THREE
MAN'S RESPONSE TO GOD

0142 Po svojem razodetju "nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in občuje z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo" (BR 2). Ustrezen odgovor na to povabilo je vera.

0143 Z vero človek v celoti podredi svoj razum in svojo voljo Bogu. Z vsem svojim bitjem daje človek pritrditev razodevajočemu se Bogu (prim. BR 5). Sveto pismo imenuje človekov odgovor razodevajočemu se Bogu "poslušnost vere" (prim. Rim 1,5; 16,26).

ARTICLE 1
I BELIEVE
I. THE OBEDIENCE OF FAITH

0144 Biti poslušen ("ob-audire") v veri pomeni svobodno se podrediti poslušani besedi, ker za njeno resničnost jamči Bog, resnica sama. Sveto pismo nam predstavlja Abrahama kot vzor te poslušnosti, Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje.

Abraham - "father of all who believe"

0145 Ko pismo Hebrejcem hvali vero pradedov, posebej poudarja Abrahamovo vero: "Ker je Abraham veroval, je poslušal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre" (Heb 11,8; prim. 1 Mz 12,1-4). Po veri je živel kot tujec in kot romar v obljubljeni deželi (prim. 1 Mz 23,4). Po veri je bila Sara voljna spočeti sina obljube. Po veri je končno Abraham daroval svojega edinega sina v žrtev (prim. Heb 11,7).

0146 Tako Abraham uresniči opredelitev vere iz pisma Hebrejcem: "Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo" (Heb 11,1). "Abraham je veroval Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost" (Rim 4,3; prim. 1 Mz 15,6). Zaradi te močne vere (prim. Rim 4,20) je postal Abraham "oče vseh, ki verujejo" (Rim 4,11.18; prim. 1 Mz 15,5).

0147 O tej veri Stara zaveza obilno pričuje. Pismo Hebrejcem hvali vzorno vero starih; "zaradi nje so namreč dosegli priznanje" (Heb 11,2.39). Toda "Bog je za nas poskrbel nekaj boljšega, da bi namreč ti ne dosegli popolnosti brez nas"; milost vere v njegovega Sina Jezusa, "voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 11,40; 12,2).

Mary - "Blessed is she who believed"

0148 Devica Marija na najpopolnejši način uresničuje poslušnost vere. V veri sprejme Marija oznanilo in obljubo, ki ju prinaša angel Gabriel, verujoč, da "Bogu ni nič nemogočega" (Lk 1,37; prim. 1 Mz 18,14) in da svojo pritrditev: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38). Elizabeta jo je pozdravila: "Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod" (Lk 1,45). Zaradi te vere jo bodo blagrovali vsi rodovi (prim. Lk 1,48).

0149 Vse življenje, vse do poslednje preizkušnje (prim. Lk 2,35), ko je njen sin Jezus umrl na križu, njena vera ni omahovala. Marija ni nehala verovati v "izpolnitev" božje besede. Tako Cerkev časti v Mariji najčistejše uresničenje vere.

II. "I KNOW WHOM I HAVE BELIEVED"

To believe in God alone

0150 Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v neko človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje.

To believe in Jesus Christ, the Son of God

0151 Za kristjana je verovati v Boga nerazdružno obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega "ljubljenega Sina", v katerega je položil vse svoje veselje (prim. Mr 1,11); Bog nam je rekel, da naj ga poslušamo (prim. Mr 9,7). Gospod sam pravi svojim učencem: "Verujete v Boga, tudi vame verujte!" (Jn 14,1). Verovati moremo v Jezusa Kristusa, ker je on sam Bog, učlovečena Beseda: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18). Ker je "videl Očeta" (Jn 6,46), je edinole on tisti, ki ga pozna in ga more razodeti (prim. Mr 11,27).

To believe in the Holy Spirit

0152 Ne moremo verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi imeli delež pri njegovem Duhu. Sveti Duh je tisti, ki razodeva ljudem, kdo je Jezus. Kajti "nihče ne more reči 'Jezus je Gospod' razen v Svetem Duhu" (1 Kor 12,3). "Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine (...) Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo božji Duh" (1 Kor 2,10-11). Samo Bog pozna Boga v celoti. V Svetega Duha verujemo, ker je Bog.
The Church never ceases to proclaim her faith in one only God: Father, Son and Holy Spirit.

III. THE CHARACTERISTICS OF FAITH

Faith is a grace

0153 Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz "mesa in krvi", temveč od "mojega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. "Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in 'vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo'" (BR 5).

Faith is a human act

0154 Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. Že v človeških odnosih ne nasprotuje našemu lastnemu dostojanstvu, če verjamemo to, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, in če zaupamo njihovim obljubam (na primer ko se mož in žena poročita), da bi tako vstopili v medsebojno občestvo. Potemtakem je toliko manj nasprotujoče našemu dostojanstvu, če"Bogu, ki se razodeva, izkazujemo z vero popolno pokorščino razuma in volje" (1. vat. koncil: DS 3008) ter vstopimo tako v notranje občestvo z njim.

0155 V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: "Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam - Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).

Faith and understanding

0156 Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. Mi verujemo "zaradi avtoritete samega Boga, ki se razodeva in ki se ne more motiti in ne nas varati". "Da bi pa bila navzlic temu pokorščina naše vere skladna z razumom, je hotel Bog notranji pomoči Svetega Duha pridružiti zunanje dokaze svojega razodetja" (pr.t., DS 3009). Tako so čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov (prim. Mr 16,20; Heb 2,4), prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost "popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh", in "motivi (nagibi) verodostojnosti", ki kažejo, da "pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca" (1. vat. koncil: DS 3008-3010).

0157 Veri pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati. Res je, razodete resnice se morejo človeškemu razumu in človeškemu izkustvu zdeti temne, toda "gotovost, ki jo daje božja luč, je večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,171,5, obj. 3). "Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma" (Newman, apol.).

0158 "Vera išče umevanja" (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel: globlje spoznanje bo s svoje strani klicalo po večji veri, bolj in bolj razžarjeni od ljubezni. Milost vere odpre "oči srca" (Ef 1,18) za živo umevanje vsebin razodetja, to se pravi celote božjega načrta in skrivnosti vere, njihove vezi med seboj in s Kristusom, središčem razodete skrivnosti. "Da bi pa umevanje razodetja postajalo vedno globlje, v ta namen isti Sveti Duh vero neprestano spopolnjuje s svojimi darovi" (BR 5). Tako po izreku sv. Avguština (serm. 43,7,9), "verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval".

0159 Vera in znanost. "Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. Bog pa ne more zanikati sam sebe, in resnica nikoli ne more biti v nasprotju z resnico" (1. vat. koncil: DS 3017). "Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda" (CS 36,2).

The freedom of faith

0160 Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati "Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno" (VS 10; prim. ZCP, kan. 748 # 2). "Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne. (...) To se je v najvišji meri pokazalo v Kristusu Jezusu" (VS 11). Kajti Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. "Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo (...) raste z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus vse ljudi priteguje k sebi" (VS 11).

The necessity of faith

0161 Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). "Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč' (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca'/Mt 10,22; 24,13/" (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).

Perseverance in faith

0162 Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora "delovati po ljubezni" (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.

Faith - the beginning of eternal life

0163 Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. Gledali bomo takrat Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), "takšnega, kakršen je" (1 Jn 3,2). Vera je torej že začetek večnega življenja:
When we contemplate the blessings of faith even now, as if gazing at a reflection in a mirror, it is as if we already possessed the wonderful things which our faith assures us we shall one day enjoy.48

0164 Sedaj pa "potujemo v veri, ne v gledanju" (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga "v ogledalu, megleno, (...) nepopolno" (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.

0165 Moramo se torej obračati k pričam vere: k Abrahamu, ki je veroval in "upal proti upanju" (Rim 4,18); k Devici Mariji, ki je "na romanju vere" (C 58) šla prav do vstopa v "noč vere" (Janez Pavel II, RM 18), ko se je zedinila s trpljenjem svojega Sina na križu in z nočjo njegovega groba; in tolikerim drugim pričam vere: "Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 12,2).

ARTICLE 2
WE BELIEVE

0166 Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih.

0167 "Verujem" (apostolska vera): To je vera Cerkve, ki jo izpoveduje osebno vsak vernik, v prvi vrsti o priliki krsta. "Verujemo" (nicejsko- carigrajska veroizpoved, v grškem izvirniku): To je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu, ali - splošneje - vsak bogoslužni zbor verujočih. "Verujem": Cerkev, naša mati, je tudi tista, ki odgovarja s svojo vero Bogu in ki nas uči govoriti: "verujem", "verujemo".

I. "LORD, LOOK UPON THE FAITH OF YOUR CHURCH"

0168 Najprej je Cerkev tista, ki veruje in ki tako nosi, nahranja in vzdržuje mojo vero. Najprej je Cerkev tista, ki povsod izpoveduje (vero v) Gospoda ("Tebe po vsej zemlji slavi sveta Cerkev", pojemo v "Tebe, Boga, hvalimo"), in z njo ter v njej pritegnjeni in privedeni do tega, da tudi mi izpovedujemo: "Verujem", "verujemo". Po Cerkvi prejmemo vero in novo življenje v Kristusu s krstom. V Rimskem obredniku vpraša krstitelj katehumena: "Kaj želiš od Cerkve božje?". In odgovor je: "Vero". "Kaj ti da vera?" "Večno življenje".

0169 Zveličavno odrešenje prihaja samo od Boga; ker pa življenje vere prejemamo po Cerkvi, je ona naša mati: "Verujemo Cerkvi kot materi našega novega rojstva, in ne v Cerkev, kakor da bi ona bila povzročiteljica našega zveličavnega odrešenja" (Faustus de Riez, Spir. 1,2). Ker je naša mati, je tudi vzgojiteljica naše vere.

II. THE LANGUAGE OF FAITH

0170 Ne verujemo v obrazce, ampak v stvarnosti, katere obrazci izražajo in glede katerih nam vera omogoča, da se jih "dotikamo". "Dejanje (vere) verujočega se ne ustavi pri povedi, temveč pri (povedani) stvarnosti" (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,1,2, ad 2). Vendar se tem stvarnostim približamo s pomočjo teh obrazcev (formulacij) vere. Obrazci nam omogočajo izražati vero in jo predajati, jo obhajati v skupnosti, jo usvajati ter bolj in bolj živeti iz nje.

0171 Cerkev, ki je "steber in temelj resnice" (1 Tim 3,15), zvesto ohranja "vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej" (Jud 3). Cerkev je tista, ki ohranja spomin na Kristusove besede, ona predaja iz roda v rod izpovedovanje vere apostolov. Kakor mati, ki uči svoje otroke govoriti in prav s tem razumevati ter priobčevati, nas Cerkev, naša mati, uči govorico vere, da bi nas uvajala v umevanje vere in življenje iz vere.

III. ONLY ONE FAITH

0172 Skozi stoletja Cerkev prek tolikerih jezikov, kultur, ljudstev in narodov ne neha izpovedovati svoje edine vere, ki jo je prejela od enega samega Gospoda in predajala naprej z enim samim krstom, zakoreninjena v prepričanju, da imajo vsi ljudje samo enega Boga in Očeta (prim. Ef 4,4-6). Sv. Irenej Lyonski, priča te vere, izjavlja:

0173 "Čeprav je namreč Cerkev razpršena po vsem svetu prav do skrajnih koncev zemlje, ko je od apostolov in njihovih učencev prejela vero (...) ohranja to oznanjevanje in to vero, kakor da bi prebivala samo v eni hiši; Cerkev to veruje na isti način, kakor da bi imela samo eno dušo in samo eno srce; in Cerkev to oznanja, to uči in to predaja naprej z enodušnim glasom, kakor da bi imela samo ena usta" (haer. 1,10,1-2).

0174 "Kajti četudi se jeziki po širnem svetu razlikujejo med seboj, je vsebina izročila ena in ista. In niti Cerkve, osnovane v Germaniji, nimajo druge vere ali drugega izročila, niti Cerkve pri Ibercih niti Cerkve pri Keltih, niti Cerkve Vzhoda, Egipta, Libije, niti Cerkve, ki so osnovane v središču sveta ..." (pr.t.). "Oznanilo Cerkve je torej resnično in trdno, ker se pri njej razkriva samo ena pot odrešenja po vsem svetu" (pr.t., 5,20,1).

0175 "To vero, ki smo jo prejeli od Cerkve, skrbno ohranjamo, kajti po delovanju božjega Duha se kakor dragocen zaklad, zaprt v odlični posodi, neprenehoma pomlaja in stori, da se pomlaja tudi posoda sama, ki vero vsebuje" (pr.t., 3,24,1).

IN BRIEF

0176 Vera je osebnostna privrženost celotnega človeka Bogu, ki se razodeva. Vera vključuje pritrditev razuma in volje razodetju, v katerem je Bog s svojimi dejanji in besedami razkril sam sebe.

0177 "Verovati" se torej nanaša na dvoje: na osebo in na resnico; na resnico prek zaupanja v osebo, ki to resnico zatrjuje.

0178 Verovati smo dolžni samo v Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, v nikogar drugega ne.

0179 Vera je nadnaravni božji dar. Za vero potrebuje človek notranjo pomoč Svetega Duha.

0180 "Verovati" je zavestno in svobodno človeško dejanje, ki se sklada z dostojanstvom človeške osebe.

0181 "Verovati" je cerkvenostno dejanje. Vera Cerkve prehiteva, poraja, nosi in nahranja našo vero. Cerkev je mati vseh verujočih. "Nihče ne more imeti Boga za Očeta, ki nima Cerkve za mater" (sv. Ciprijan, unit. eccl.: PL 4,503A).

0182 "Verujemo vse tisto, kar je vsebovano v napisani ali izročeni božji besedi in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje" (Vblj 20).

0183 Vera je potrebna za zveličanje. Gospod sam to zatrjuje: "Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen" (Mr 16,16).

0184 "Vera je predokus blaženega spoznanja, ki nas bo naredilo blažene v prihodnjem življenju" (sv. Tomaž Akv., comp. 1,2).

PART ONE - THE PROFESSION OF FAITH
SECTION TWO - THE PROFESSION OF THE CHRISTIAN FAITH
THE CREEDS

0185 Kdor reče "Verujem", reče: "Pritrjujem temu, kar mi verujemo". Občestvo v veri potrebuje neko skupno govorico vere, obvezujočo za vse in zedinjujočo v istem izpovedovanju vere.

0186 Od vsega začetka je apostolska Cerkev izražala in predajala naprej svojo lastno vero v kratkih in za vse obvezujočih obrazcih (prim. Rim 10,9; 1 Kor 15,3-5; itd.). Toda že zelo zgodaj je Cerkev tudi hotela zbrati to, kar je bistvenega v njeni veri, v organske in jasno razčlenjene povzetke, namenjene predvsem kandidatom za krst:

0187 Te povzetke vere imenujemo "veroizpovedi", ker izražajo vero, ki jo izpovedujejo kristjani. Imenujemo jih "Credo", ker se njihova prva beseda navadno glasi: "Verujem". Prav tako jih nazivajo "simboli vere".

0188 Grška beseda "symbolon" je pomenila polovico kakega prelomljenega predmeta (na primer pečata), ki so ga pokazali kot prepoznavno znamenje. Prelomljena dela so spojili in tako preverili identiteto prinašalca. "Simbol vere" je torej prepoznavno znamenje in znamenje občestva med verujočimi. "Symbolon" pomeni nato tudi zbirko ali povzetek. "Simbol vere" je povzetek poglavitnih verskih resnic. Zato ga kateheza uporablja za svoje prvo in temeljno oporišče.

0189 Prvikrat izpovemo vero pri krstu. "Simbol vere" je najprej krstna veroizpoved. Ker krščujemo "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19), zato so pri krstu izpovedane verske resnice razčlenjene z ozirom na svoj odnos do treh oseb svete Trojice.

0190 Simbol (vere) je torej razdeljen na tri dele: "Najprej je vprašanje o prvi božji osebi in o čudovitem delu stvarjenja; nato o drugi božji osebi in o skrivnosti odrešenja ljudi; končno o tretji božji osebi, izviru in počelu našega posvečenja" (RK 1,1,3). To so "tri poglavja našega (krstnega) pečata" (sv. Irenej, dem. 100).

0191 "Ti trije deli so razloženi, čeprav med seboj povezani. Po prispodobi, ki jo pogosto uporabljajo cerkveni očetje, jih imenujemo členi. Kakor je namreč naše telo razčlenjeno v ude, ki se po členkih in sklepih razlikujejo in povezujejo, tako so v tej veroizpovedi iz upravičenih razlogov dali ime členi tistim resnicam, ki jih je treba verovati posebej in razločno" (RK 1,1,4). Po starem izročilu, ki ga izpričuje že sv. Ambrož, obstaja tudi navada naštevati dvanajst členov veroizpovedi, da bi bila tako s številom apostolov simbolično izražena celota apostolske vere (prim. symb. 8).

Bistri007, citira Katekizem> 0027 Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:

S tem se ne strinjam. Človek je produkt evolucije. Njegov obstoj je naključje brez vsakega smisla (kar pa seveda ne pomeni, da človek svojega življenja ne more osmisliti skozi svoje intelektualne sposobnosti). Človek ni edino živo bitje na planetu z visoko razvito kognitivno sposobnostjo, je pa zagotovo razvilo najbolj kompleksen način komunikacije in je bržkone edino sposobno komuniciranja o abstraktnih pojmih.

Človek najde resnico in srečo na vrsto načinov, od katerih so predvsem družbeno koristni splošno odobravani. Srečo lahko človek najde v ustreznih psihoaktivnih spojinah, a žal ostalih ljudi to ne osrečuje. Srečo lahko človek najde v veri, a to ostalih ljudi ne osrečuje. Večina ljudi srečo najde v samopotrditvi, ki izvira iz posledic materialnega blagostanja in temu sledečega občutka, da so nekaj storili.

Bog je vsekakor neodvisna spremenljivka - poznamo srečne ljudi, ki niso verni in celo srečne živali, ki niso verne, prav tako pa poznamo nesrečne vernike.

jype:

Bistri007, citira Katekizem> 0027 Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:

S tem se ne strinjam. Človek je produkt evolucije. Njegov obstoj je naključje brez vsakega smisla (kar pa seveda ne pomeni, da človek svojega življenja ne more osmisliti skozi svoje intelektualne sposobnosti). Človek ni edino živo bitje na planetu z visoko razvito kognitivno sposobnostjo, je pa zagotovo razvilo najbolj kompleksen način komunikacije in je bržkone edino sposobno komuniciranja o abstraktnih pojmih.

jype, verovanje v Boga (ali vsaj v nadnaravna bitja, posmrtno življenje) je "kulturna univerzalija". Vse kulture so jo neodvisno razvile. Človekovi možgani (ali pa duša) so tako ožičeni, da vedno iščejo nekaj "nad". Ateizem je pojav moderne dobe, pa še tu gre velikokrat za agnosticizem. Če je človek res iz Boga, potem potešitev najde samo v njem. Ampak o tem ne moremo tu razpravljati. Treba je najprej priti v nebesa, pa potem ugotoviti, ali smo res srečni tam. Dejstvo pa je, da je sreča na tem svetu minljiva - kar pomislite na dolgoročnost zaljubljenosti.

Saladin:

Govorim o nivoju, ki je skupen glavnini religij in ne eksluziven eni (z vsemi detajli vred).

Veš kaj, presek krščanstva, budizma, hinduizma, islama je prazna množica. Če temu dodaš še šinto, dao, konfucianizem, hare krišna, new age pa mogoče dobiš še celo bolj prazno množico od prazne množice.

Budizem je ateizem, hunduizem je politeizem, islam pa strogi monoteizem. Ene religije so za nenasilje, določene celo kličejo k iztrebljenju drugih religij in njihovih pripadnikov.

Bistri007> Veš kaj, presek krščanstva, budizma, hinduizma, islama je prazna množica.

To ne drži.

Krščanstvo, islam in judizem so religije knjige in kot take vse črpajo iz podobnih osnovnih principov in učijo podobne reči. Ni naključje, da vse te religije poznajo pekel, medtem ko ga hinduizem in budizem (ki pozna zgolj "začasni pekel", iz katerega vsakdo odide) na primer ne.

"Religije knjige" je islamski termin. Če greš v resnici brati in primerjati Sv.Pismo in Koran, Katekizem in hadise, potem vidiš, da sta krščanstvo in islam kot dan in noč.

Judaizem pozna pekel??? Ups
[namig, malo pogooglaj za "šeol" pa primerjaj]

"Religije knjige" je islamski termin. Če greš v resnici brati in primerjati Sv.Pismo in Koran, Katekizem in hadise, potem vidiš, da sta krščanstvo in islam kot dan in noč.

A bejš no bejš. A ti je to kak klerik zaupal.

Dejstvo je, da vse tri religije (judizem, krščanstvo in islam) priznavajo in častijo istega Boga. Torej Boga praočakova Abrahama, Izaka in njegovih potomcev.
Prav vse tri religije tudi častijo in slavijo iste prednike od Adama in Eve, preko Mojzesa, pa tjda do Davida.
Še več. Islam kot preroka slavi celo Jezusa Kristusa. Še več. V islamu je Jezus celo med pomembnejšimi božjimi "poslanci" (preroki)

Je pa res, da je Koran spisan v bolj pesniški obliki, ki ni za razliko od Svetega pisma (stare in nove zaveze) ravno sistemtično in predvsem kronološko urejen.

Kakor koli že, te tri religije imajo skupen izvor, tako krščanstvo kot islam, pa izhajajo iz osnov judizma.

p.s.
In če smo zelo natačni. Ne govorimo o "Religije knjige", pač pa o "ljudstvu (božjem) knjige".


Edit > dodan p.s.

Barakuda1> In če smo zelo natačni. Ne govorimo o "Religije knjige", pač pa o "ljudstvu (božjem) knjige".

Ja, se opravičujem - seveda sem imel to v mislih.

Barakuda1:

"Religije knjige" je islamski termin. Če greš v resnici brati in primerjati Sv.Pismo in Koran, Katekizem in hadise, potem vidiš, da sta krščanstvo in islam kot dan in noč.

A bejš no bejš. A ti je to kak klerik zaupal.

Dejstvo je, da vse tri religije (judizem, krščanstvo in islam) priznavajo in častijo istega Boga. Torej Boga praočakova Abrahama, Izaka in njegovih potomcev.

No en primer:

Quran 3:54, http://islamawakened.com/Quran/3/54/
Transliteration: Wamakaroo wamakara Allahu waAllahu khayru almakireena
Literal: And they cheated/deceived and God cheated/deceived, and God (is) the best (of) the cheaters/deceivers.
Pickthal: And they (the disbelievers) schemed, and Allah schemed (against them): and Allah is the best of schemers.

Quran 8:30, http://islamawakened.com/Quran/8/30/
Transliteration: Wa-ith yamkuru bika allatheena kafaroo liyuthbitooka aw yaqtulooka aw yukhrijooka wayamkuroona wayamkuru Allahu waAllahu khayru almakireena
Literal:And when those who disbelieved deceive/scheme at you to affix/affirm you, or kill you, or bring you out, and they scheme/deceive , and God deceives/schemes and God (is) best (of) the deceivers/schemers .
Pickthal: And when those who disbelieve plot against thee (O Muhammad) to wound thee fatally, or to kill thee or to drive thee forth; they plot, but Allah (also) plotteth; and Allah is the best of plotters.

Zdaj pa, Barakuda, a si ti že kdaj slišal, da bi bil Bog nebeški Oče ne samo spletkaril in varal, ampak da bi bil najboljši spletkar in prevarant???

Pa dajmo to primerjati s krščanskim Bogom, Jahvejem (citati iz Katekizma katoliške Cerkve):

0214 Bog, Tisti, "ki JE", se je razodel Izraelu kot tisti, ki je "velik v milosti in zvestobi" (2 Mz 34,6). Ta dva izraza naznačujeta v zgoščeni obliki bogastvo božjega imena. V vseh svojih delih izkazuje Bog svojo dobrohotnost, svojo milost, svojo ljubezen; toda tudi svojo zanesljivost, svojo stanovitnost, svojo zvestobo, svojo resnico. "Slavil bom tvoje ime zaradi tvoje dobrote in resnice" (Ps 138,2; prim. Ps 85,11). On je resnica, kajti "Bog je luč in v njem ni nobene teme" (1 Jn 1,5); on je "ljubezen", kakor to uči apostol Janez (1 Jn 4,8).

0215 "Načelo tvoje besede je resnica, vsaka sodba tvoje pravičnosti je za vedno" (prim. Ps 119,160). "Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica" (2 Sam 7,28); zato se božje obljube vedno izpolnijo (prim. 5 Mz 7,9). Bog je resnica sama, njegove besede ne morejo varati. Zato se je v vseh rečeh mogoče z vsem zaupanjem izročiti resnici in zvestobi njegove besede. Začetek človekovega greha in padca je bila laž skušnjavca, ki je zapeljal človeka v dvomljenje glede božje besede, glede božje dobrohotnosti in zvestobe.

0216 Božja resnica je božja modrost, ki obvladuje celotni red stvarstva in vodenje sveta (prim. Mdr 13,1-9). Samo Bog, ki je edini ustvaril nebo in zemljo (prim. Ps 115,15), more dati resnično spoznanje o vsakem ustvarjenem bitju v njegovem odnosu do Boga (prim. Mdr 7,17-21).

0217 Bog je resničen tudi, ko se razodeva: Pouk, ki prihaja od Boga, je "nauk resnice" (Mal 2,6). Ko je svojega Sina poslal na svet, je to storil zaradi tega, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37). "Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razumnost, da moremo spoznati Resničnega" (1 Jn 5,20; prim. Jn 17,3).

---------------------------------------------------------
Torej, Barakuda1, še enkrat.
"Bog je resnica sama, njegove besede ne morejo varati. Zato se je v vseh rečeh mogoče z vsem zaupanjem izročiti resnici in zvestobi njegove besede." vs. "God deceives/schemes and God (is) best (of) the deceivers/schemers"

A je to en in isti bog? Jahve = Alah?

PS: pa to je samo en primer nasprotij. Veliko bi se dalo še povedati glede "Začetek človekovega greha in padca je bila laž skušnjavca, ki je zapeljal človeka v dvomljenje glede božje besede, glede božje dobrohotnosti in zvestobe."

Moje mnenje je da je vera le krinka za skupino pametnih ljudi ki so zvladali nekoč neumnemu ljudstvu. danes jim to bolj težko uspeva sam se vseeno znajdejo, razen muslijev ti so se z nasiljem znajdli. Ljudstvu je treba pokazat pravo pot in svobodo ne pa nekakšna pravila: ne smeš to nesmeš tisto, bog je tako rekel, bla bla bla, nadnaravna bitja smo si zamislili v svoji domišljiji in halucinacijah in prividih pa eni v to celo verujejo. Vera je opij za ljudstvo.

Govorim o religijah razvitega sveta.Mislim vere od grčije ,rima, perzije, japonske, krščanstva, islama ,hinduizma in vere aztekov in majov. Vsem( no skoraj vsem) je skupno da je bil vodja te vere ziher kakšen vladar oz. da je kralj namestnik boga na zemlji, al pa cesar namestnik jupiterja na zemlji, zato se ga je treba bat in je nedotikljiv in lahko izvršuje kao božjo voljo nad ljudmi , tak človek je mel oblast ker so ga vsi ubogali in se ga bali.