vir: Breaking Defense
Po tem, ko je z začetkom tisočletja zgodovina dokončno pokopala kemične napadalne laserje in so se vojske usmerile v raziskovanje trdninskih, oziroma polprevodniških, je napredek bliskovit. Razlog tiči predvsem v tem, da smo se v zadnjem desetletju naučili laserske curke učinkovito spajati v en snop. To pa pomeni, da je mogoče napadalne laserje visokih moči zgraditi tako, da skupaj zložimo več manjših enot - na primer takšnih, ki jih že tako uporabljamo v industriji pri rezanju in varjenju kovin. Laserji na osnovi optičnih vlaken sedaj naposled ponujajo tisto kombinacijo moči, kompaktnosti in odpornosti na razmere bojišč, da jih bodo bržkone požegnali tudi konzervativni vojaški ocenjevalci.
Uspešen preizkus 30-50 kW laserja LaWS na ladji USS Ponce pred šestimi leti je odprl vrata množici programov razvoja laserskega orožja v ameriški vojski in sedaj jih je že toliko, da jim je težko slediti. Lockheed Martin razvija 60-150-kilovatno napravo HELIOS za rušilce razreda Arleigh Burke in od letos še podobno zadevo za plitvomorske ladje tipa LCS. Northrop Grumman in Raytheon snujeta 50-kilovatno izvedenko za oklepnike Stryker, Dynetics in Lockheed Martin pa močnejšo, 100-kilovatno, za težke tovornjake in utrjene točke. Napredek je očitno presenetil tudi Pentagon, kjer so se konec lanskega leta odločili, da bodo skušali po hitrem postopku preskočiti ~100 kW vrednost na jakostni lestvici in se lotili naprav moči okoli 300 kilovatov, kar naj bi dosegli leta 2022.
100 kilovatov je dolgo veljalo za mejo uporabnosti napadalnih laserjev; šele pri takšnih močeh je mogoče zanesljivo sestreliti brezpilotno letalo ali nevodljivo balistično raketo na spodobni oddaljenosti. Toda ker je laserski curek občutljiv na vremenske neprilike, kot so dež, megla in vlaga, je koristno imeti nekaj manevrskega prostora, obenem pa spodobnejše moči zahteva tudi klatenje modernih manevrirnih raket. Ko so načrtovalci zaslutili, da jim lahko tehnološki preboji v nekaj letih omogočijo več sto kilovatov praktične moči, so se zato hitro usmerili proti novim ciljem. Potihem upajo celo na 500-kilovatno napravo okoli leta 2024, za kar pa bi se moralo poklopiti veliko stvari.
Nedavni preizkus 150-kilovatnega laserskega demonstratorja LWSD (Laser Weapon System Demonstrator) je zato zgolj ena od stopnic v razvoju in ima že relativno dolgo brado, saj je bil pri Northrop Grummanu naročen pred "davnimi" petimi leti. Toda kljub vsemu gre za "prvo luč" tako močnega vojaškega pomorskega sistema, ki potrjuje, da so programi na dobri poti. Naprava je testno vgrajena na amfibijsko-transportni ladji USS Portland in naj bi 16. maja na še neznani lokaciji sestrelila brezpilotno letalo. Natančnejši parametri preizkusa niso znani, a kot že rečeno, ne gre še niti za prototip, saj Američani v končni fazi ciljajo vsaj na 300 kW orožje. Obenem se razvija tudi šibkejši zaslepljevalni laser ODIN (Optical Dazzling Interdictor), ki pa je pravzaprav bolj kočljiva naprava od napadalnih - zaslepljevalne laserje namreč poznamo že od hladne vojne dalje, a smo jih zaradi grozljivega potenciala pohabljanja vojakov prepovedali.
