Borze mikrodela so na primer Amazonov Mechanical Turk, ki je v ZDA med največjimi, poleg tega pa še več drugih: Crowdflower, Clickworker, Prolific, in Microworker. Na njih stranke kupujejo delo, ki ga moderni algoritmi in umetna inteligenca še ne zmorejo učinkovito opraviti, čeprav ne zahteva kakšne posebne izobrazbe in je večinoma zelo ponavljajoče. Ocenjevanje, pisanje recenzij, označevanje, prepisovanje zvočnih posnetkov, prevajanje, zbiranje podatkov, urejanje videa, moderiranje spletnih vsebin in podobno so značilni primeri mikrodel. Ponudniki teh platform na glas razlagajo, kako gre za odlično priložnost, ki ljudem omogoča fleksibilen delovnik in dodaten zaslužek zlasti brezposelnim in zaposlenim za krajši delovni čas.
ILO ugotavlja, da je resnica daleč od obljub. V ZDA, kjer so plačila praviloma najvišja, v povprečju delavci prek Mechanical Turka zaslužijo 6,54 dolarja na uro, mediana pa znaša 5,63 dolarja na uro. To je manj kot znaša zvezna minimalna plača - 7,25 dolarja na uro. Situacija v drugih državah je še slabša, saj so plačila prilagojena lokalnim razmeram, tako da svetovno povprečje znaša 3,31 dolarja na uro, mediana pa 2,16 dolarja. V zadnjih dveh letih je povprečje padlo za 25 odstotkov, mediana pa za tretjino. V Nemčiji je le sedem odstotkov delavcev prek Clickworkerja zaslužilo več kot minimalno urno postavko (8,84 evra na uro). V Afriki je bila povprečna urna postavka 1,33 dolarja.
Ljudje tega dela ne opravljajo, ker bi bili neumni ali nekvalificirani za kaj drugega, temveč ker pogosto nimajo izbire. ILO navaja, da je med delavci 37 odstotkov univerzitetno izobraženih, še dodatnih 20 odstotkov pa ima podiplomsko izobrazbo. Med temi jih je več kot polovica izobraženih v znanosti, tehnologiji in naravoslovju, četrtina pa v ekonomiji, financah in računovodstvu. Skratka, gre za zelo izobražene ljudi, ki se preživljajo s podplačanim delom brez perspektive.
Raziskava namreč ugotavlja, da v resnici opravljanje tovrstnega dela zniža možnosti za pridobitev redne zaposlitve. Delodajalci se namreč pogosto obregnejo ob luknje v življenjepisu, saj delo prek Mechanical Turka ni klasična zaposlitev. Hkrati pa si ponudniki teh del privoščijo številne nepoštene prakse, kot so podcenjevanja časa, ki je potreben za neko delo (kar efektivno zniža urno postavko), in preklici opravil, ko se jih je nekdo že lotil, tako da ta potem ne dobi plačila. Kar 90 odstotkov ljudi se je že soočilo s tem problemom.
V povprečju delavci za vsako uro dela opravijo še dodatnih 20 minut neplačanega dela, kot je iskanje poslov, opravljanje testov, analiza ponudnikov del (da zmanjšajo možnost prevar). V povprečju so ljudje delali 24,5 ur na teden, saj si večina (68 odstotkov) s temi mikrodeli le popravlja dohodke, ni pa to njihov glavni zaslužek. Nekaj del je tudi moralno spornih, denimo pisanje lažnih recenzij. Posebej so izpostavili moderiranje socialnih omrežij kot psihološko naporno delo, ki je nezadostno plačano.
Ker so v tem konceptu delavci ponudniki svojih storitev, tudi nimajo socialne varnosti. Kljub temu da gre v večini primerov le za dodaten zaslužek, kar 40 odstotkov delavcev ni imelo nobenega zdravstvenega zavarovanja, 65 odstotkov pa jih ni imelo pokojninskega zavarovanja. Med tistimi, ki živijo izključno od mikrodel, jih je le 16 odstotkov pokojninsko zavarovanih ali si uspejo sami varčevati za pokojnino.
ILO zato svari, da je zlasti v deželah v razvoji mikrodelo velik problem. Ne le da ne nudi zadostnega plačila, temveč reducira delo na ponavljajoče trivialne korake. Obstaja resna nevarnost, da takšno delo zamenja delo, ki zahteva usposobljenega človeka, z delom za nekvalificirane delavce, s tem ko razbija posamezne službe v mikrokorake. Ker ljudje nimajo pravic niti sindikalnega sistema, mikrodelo izkorišča kvalificirano delovno silo v deželah v razvoju, zaključuje ILO.
Za rešitev problema predlaga 18 točk, med katerimi so delavcem dovoliti sindikalno povezovanje in uvedba kolektivnih pogodb, strogo upoštevanje minimalnih plač, pokritje stroškov povezanih z delom, izobraževanje delavcev, uvedba preglednega sistema glede plačil, provizij in izterjav, uvedba ocenjevanja delodajalcev (trenutno se podrobno ocenjujejo le delavci), jasno označevanje psihološko napornih del. ILO meni, da našteti problemi niso posledica mikrodela kot takega, temveč le njegove trenutne ureditve (oziroma bolje rečeno neurejenosti). Če bi uspeli vzpostaviti normalno delovno okolje, bi lahko mikrodelo predstavljajo povsem sprejemljiv način za služenje denarja. Trenutno pa je bolj podobno divjemu zahodu ali kapitalizmu 19. stoletja.
