Do leta 1976 so avtorske pravice veljale 56 let, ko jih je Kongres retroaktivno podaljšal na 75 let. Ko je leta 1998 ponovno kazalo, da bodo dela iz leta 1923 postala javna last, je predsednik Bill Clinton podpisal zakon, ki je avtorsko zaščito podaljšal še za 20 let. Za dela izpred leta 1976 velja tako (95 let), za kasnejša pa avtorske pravice potečejo 70 let po avtorjevi smrti. To je bila 11. podaljšava trajanja avtorskih pravic v 40 letih.
Sedaj smo 20 let pozneje in - pripravlja se podobno, le v nekoliko bolj omejeni obliki. V predstavniškem domu je namreč osnutek zakona, ki bi zaščito zvočnih del, ki so nastala med leti 1923 in 1972, v digitalni obliki (torej tudi vse, kar je na internetu) podaljšal do leta 2067. V najbolj ekstremnem primeru bi torej omejitve trajale 144 let. Že dosedanjih 95 let, ki veljajo v ZDA splošno, je v mednarodnem merilu dolgo obdobje. V Sloveniji avtorske pravice sicer trajajo še 70 let po avtorjevi smrti ali 70 let po objavi dela, če avtor ni znan.
Gre za zakon Compensating Legacy Artists for their Songs, Service, and Important Contributions to Society Act (CLASSICS), ki se nanaša na zvočne in tonske posnetke, ki so nastali med letoma 1923 in 1972. Po novi zakonodaji bi bila uvedena pravica za digitalno izvajanje, ki pokriva vse kopije del na digitalnih platformah. Za dela izpred leta 1972 to v praksi pomeni podaljšanje avtorskih pravic, saj so vse moderne uporabe digitalne. Koristi od tega bi imele izključno založbe, ponudniki pretočnih vsebin bi ta strošek verjetno prenesli, najteže pa bodo prizadeti razni arhivi, šole in podobne neprofitne organizacije.
