Religija, znanost in hvala za vse ribe

Življenje je makroskopski pojav (glede na kvantni svet).

Tudi o tem govori avtor videa.

Mar ni sveti gral fizike spojit obadva načina gledanja (newtonskega in kvantnega) fizike pod eno združeno teorijo?
Torej bi vsi principi, prisotni na kvantnem nivoju (superpozicije) bili prosotni tudi na makroskopskem, le v veliki manjši verjetnosti?

Torej bi tudi na makroskopskem nivoju morala obstajati možnost žive in mrtve mačke obenem - kar pa je nemogoče.

Saladin> Mar ni sveti gral fizike spojit obadva načina gledanja (newtonskega in kvantnega) fizike pod eno združeno teorijo?

Newtonski svet in fizika se od relativistične in kvantne glede odnosa do realnosti nič ne razlikuje.

Vse te teorije so le matematični modeli, s katerimi se da iz meritev potegniti rezultate, ki približno opisujejo prihodnost.

Saladin> Torej bi vsi principi, prisotni na kvantnem nivoju (superpozicije) bili prosotni tudi na makroskopskem, le v veliki manjši verjetnosti?

To drži (v teoriji in praksi) le v izjemnih pogojih (kakršen je na primer začetek prostor-časa, v absurdno gosti snovi in pri absurdno visokem tlaku in temperaturi). Nastanek novega vesolja kot posledica fizikalnega eksperimenta me vzlic te absurdno majhne verjetnosti ne skrbi.

Thomas o Schrödingerju> Slab primer je dal. Zanič.

Saj jeklo, iz katerega je škatla, je _švedsko_.

yupe>>To je bil Heisenberg. Schrödinger je zgolj formuliral miselni eksperiment (in dognal vrsto drugih pomembnih reči v kvantni mehaniki).

Right. A Heisenberg no thriller, Schoredinger grozljivka

a ono drugo>>Najbrž ne (glede na definicijo zdrave kmečke logike), jasno pa pokaže, da realnost in naše izkustvo nimata direktne (fizikalne) povezave.

Naše izkustvo ni double split experiment, običajno. Ta pa spet na 'magic' way pokaže da nekaterih zadev ne znamo še pravilno definirati. Torej če bi bili fotoni delci se ne bi vedli tako kot se. Če bi bili pa samo valovanje pa Einstein ne bi dobil Nobelove nagrade. Ampak predpostavljam, da ko bo bradati fizikl bodočnosti sit nevzdržnega britja v Occham's barber shop, morda razfrenklja kakšne strune, ki se bodo milo glasile in nam razložile kaj se frenklja in blista. Morda bo potem nastopil spet Occham in razložil, da to niso strune ampak biti...khm al pa se bomo usrali

Thomas:
Mene sploh ne moti nerealnost primera. Tudi če lahko zamislimo povsem izoliran sistem zadeva ni možna.

Seveda je možen.

Vse, kar potrebuješ, je dovolj kratek čas in dovolj velik prazen (prazen tako, da tam ni opazovalca, ne tako, da je tam absoluten vakuum) prostor.

Pogovarjamo se o miselnem eksperimentu, ne o seštevanju s kamenčki.

Saladin> Mene sploh ne moti nerealnost primera. Tudi če lahko zamislimo povsem izoliran sistem zadeva ni možna.

Koliko rešitev ima kvadratna enačba? Katera od obeh je prava? Kaj pa, kadar sta dve rešitvi in obe vrneta eno in isto število?

Like I said - seveda je možnih več istočasnih rešitev, dokler se te ne izključujejo.

Polarni nasprotji se izključujeta.

Polarna nasprotja v sodobni fiziki tako pogosto sovpadajo, da je že kar sumljivo!

Mar se - če so so superpozicionirani - ne anihilirajo?

Saladin> Mar se - če so so superpozicionirani - ne anihilirajo?

Izključno takrat, ko jih gledaš (sicer ne).

Glej, razlaga je v resnici zelo preprosta:

Na eni strani imaš (nespoznatno) realnost, ki jo na makroskopskem nivoju lahko opazuješ, možgani pa potem te dražljaje povežejo v vzorce, vzorci ti pa dajejo to, kar imenujemo izkušnje (in iz katerih izhaja intuicija).

Na drugi strani imaš matematiko, s katero lahko računaš sem in tja in si izmišljuješ pravila in delaš kar hočeš z njo - omejitev, razen tistih, ki jih postaviš sam, ni.

Edina povezava med tema dvema "svetovoma" je ta, da ti določene vrste matematika vrne isti rezultat, kot ga lahko izmeriš v praksi. Bolj natančno ko meriš, bolj se reči izmikajo. Seveda lahko razmeroma hitro ugotoviš, da ko prideš do dovolj majhnih količin, se svet kar nenadoma spremeni v digitalnega (in dobiš planckove reči, ki si _popolnoma nepovezane_ z vrednostmi, ki bi jih pričakoval na podlagi makroskopskih opazovanj - glej Planckove količine) in predvsem nespoznatnega, ker samo dejanje opazovanja terja spreminjanje opazovanega z najmanj temi Planckovimi količinami. Opazovanje in računanje in primerjanje rezultatov naredi določeno vrsto matematike precej bolj intuitivno, dokler se ukvarjaš z makroskopskimi pojavi, hec pa je, da _ista_ matematika postane totalno kontraintuitivna, ko z njo računaš v čudaških pogojih sodobne fizike (že pri primeru z železno palico, kjer so količine le nekaj magnitud narazen, je težko - premer jedra je pa stopetdesettisočkrat manjši od premera atoma, volumen pa še na tretjo potenco manjši, recimo).

Jasno je, da lahko reč preveriš, če lahko izmeriš začetno stanje, izračunaš (po možnosti brez plonkanja) prihodnost in izmeriš končno stanje in primerjaš izmerjene in izračunane rezultate. Če lahko to naredi vsak človek (in se ne najde noben, ki bi mu "prišlo narobe", ne da bi on sam zamočil), potem teorija kar dobro drži (nihče pa se ne slepi, da je matematični konstrukt kar _isto_ kot sama realnost - še enako ni).