Vprašajte Saladina - Bog

zakaj pravijo, da je vera (religija) nacin pranja mozganov oz. nekaj v zvezi z manipulacijo/ kontroliranjem mnozic (podoben primer bi bil tudi hitler kot govorec mogoce)?

Vera je osebno prepričanje, medtem ko je religija javna doktrina.
In vsaka javna doktrina (vladina ali religiozna) ima na tak ali drugačen način in namen kontroliranja množic in se lahko hitro zlorabi.

Bog torej nima svobodne volje. Menda je tudi mi nimamo, ampak je zgolj iluzija. Kako in zakaj se lahko Bog sploh odloči med A in B, če nima svobodne volje (ali vsaj iluzije svobodne volje)? In kako lahko svet spoznava preko naše (iluzije?) svobodne volje, če sam te svobodne volje oziroma iluzije svobodne volje nima?

Odgovor na ti ta daje prav predstava, da Bog sam ni absolutno Vsemogočen. Bog, recimo, ne more seksati z svojim enakim (ne more ustvarit enakovrednega boga-boginje), še manj pa direktno z kakim človekom. Lahko pa ustvari entitete, ki lahko seksajo, uživajo, trpijo, se rojevajo in umirajo,...) in preko njih doživlja vse omenjeno (on ne opazuje to dogajanje - on "je" to doganjanje) - v določeni meri Bog dopušča, da manipuliraš z njegovim pasivnim, imanentnim substratom (v kolikšni meri je odvisno od determinizma).
Sam Bog ne more delati in doživljati vsega - Bog preko ljudi pa lahko "dela in doživlja" praktično vse - preko nas (oz preko dela sebe, ki sestavlja nas - ker je eno te isto) lahko doživi smrt, seks, radost, trpljenje, rojstvo,... Realno in ne zgolj kontemplativno (ali je ta realnost resnično oprijemljiva ali zgolj iluzija je irelevantno)

še manj biti moralen, še manj biti neskončno dober, perfekten in pravičen.

Božja morala je še en izmed tistih "detajlov", ki jih je težko specifično določit. Dovolj je, da imaš logične sisteme, ki omogočajo Bogu biti povsem dober in povsem pravičen obenem (na tak ali drugačen način) oz. da se oba pojma nujno ne izključujeta.

Saladin> Absolutna večnost (katero zagovarjam, saj drugače ta pojem ne reši ničesar) je časovna premica neomejena v obe smeri.

Problem te premice je, da je enoznačna. Nobena točka na tej premici se na noben način ne more ločiti od nobene druge točke na tej premici, kar dejansko pomeni, da ta premica ne more služiti kot prispodoba za večnost - bog je imel neskončno časa, da je naredil vse, kar se narediti da. Zakaj torej "šele zdaj" obstaja naše vesolje, če je vendar na premici dovolj prostora, da se je natanko naše vesolje že neskončno mnogokrat zgodilo (pa poleg njega še neskončno število drugačnih)?

Saladin> Objektivna ali (edit:) delno omejena večnost pa je časovna premica omejena z ene strani in neomejena na drugo.

To je pa poltrak in ne premica, kar takoj vodi v vprašanje o "prvi točki", kar pomeni, da nisi s to formulacijo dosegel ničesar novega (pa še na besedo ti moramo verjeti, da je v drugo stran reč neskončna).

Zakaj torej "šele zdaj" obstaja naše vesolje, če je vendar na premici dovolj prostora, da se je natanko naše vesolje že neskončno mnogokrat zgodilo

No, tole vprašanje in/ali odgovor nanj, pa res v ničemer ne pojasni ne vsemogočnosti/omejenosti Boga, niti v ničemer ne razreši problem vprašanja
ne(s)/končnosti.

No, tole vprašanje in/ali odgovor nanj, pa res v ničemer ne pojasni ne vsemogočnosti/omejenosti Boga, niti v ničemer ne razreši problem vprašanja
ne(s)/končnosti.

Point je, da lahko Večnost ali Vsemogočnost pomeni dve različni stvari (ki pa se v praksi skoraj ne razlikujejo)

bog je če si ga predstavljaš in verjameš da obstaja (tako kot leteča špegeti pošast)... je tako saladin

Če je svet zgolj iluzija potem so tudi vse namišljene stvari "realne".

Drugače pa to ni vprašanje ;)

Torej trdiš, da je povsem realno in v skladu s tvojim prepričanjem, da je Bog roza slonček z zelenimi pikicami, ki spišča milne mehurčke, katere mi dojemamo kot vesolje

Nikoli nisem trdil, da mora Vesolje biti realno (se pa nagibam k tem, bolj vzhodnjaškem, personificiranem razmišljanju)
LAhko je tudi iluzija, sanje, simulacija,... (kar pa je bolj vzhodnjaško, abstraktno, zgolj imanentno razmišljanje)

Ampak to so (nespoznavni) detajli.
Vprašanje je bilo, kako je lahko Bog dober in pravičen ter da dopušča zlo.
Bog je dober in pravičen obenem, določeno trpljenje pa je nujno. Ni važno kako to spelješ - važno je, da to lahko izpelješ.

Kaj pa če sta bog in stvarstvo povsem ločeni zadevi in bog JE izven časa in prostora (in matematike in logike), da je skratka NEIZREKLJIV in NEPREDSTAVLJIV. Stvarstvo je torej le SLED boga, ne sama BIT boga. Mislim, da je to judovsko, krščansko in islamsko pojmovanje Boga. Najbrž na to aplicira del Stare zaveze, ki pravi, da človek Boga ne more "gledati v obraz".

Ali teoretično "Božanski urar" po tvojem mnenju lahko intervenira v stvarstvu in npr. naredi "čudež" (alias preokrene naravni zakon)?

Me ni bilo par dni, pa nisem mogel odgovoriti

Saladin: Si že slišal kdaj za princip Occamove britve?

Si slišal za giljotino? Velika razlika je med obrezovanjem ali sekanjem določenih udov.

Mogoče je Saladin želel provocirati, mogoče pa sploh ne ve, o čem govorim. V glavnem, princip Occamove britve narekuje, da je ponavadi najpreprostejša teorija tudi pravilna.

Za to, da v naše ume vpletemo koncept Boga, potrebujemo PRECEJ več razlaganj, kot pa to, da enostavno "doumemo", da Boga pač ni.

Ta-da.

>Zame je Creatio Ex Nihilo popolnoma nelogičen (ter celo za potencialnega Boga nemogoče dejanje). Je "reduktio ad absurdum" - poenostavljanje do nesmiselnosti.

Enako, kot je kreiranje boga za razlago vesolja dodajanje dovolj nelogičnih a aksiomatskih parametrov, da lahko vse pojasniš. Obe razlagi sta enako nedoumljivi, samo da je razlaga z bogom bolj zapletena (in s tem meni bolj alogična).

>v katerem trenutku je bog vdahnil dušo in razum v človeka

>Sem že odgovoril približno kdaj. Točno v katerem trenutku pa res ne vem in je tudi dokaj nepomembno in nespoznavno.

vprašanje ni bilo mišljeno tako kot si ga azstopil... da prevedem

vprašanje se glasi:
Ali verjameš v evolucijo ali v božansko stvaritev človeka?

Saladin> Zame je Creatio Ex Nihilo popolnoma nelogičen

Ampak nič manj logičen, kot vsa ostala zbrka - se boš nedvomno prej ali slej moral strinjati.

Edina manj nelogična predpostavka je ta, da smo simulacija in da je doumetje zgradbe simulatorja, ki nas simulira, izven kapacitet simulacije same.

To pa seveda ne pomeni, da je tisti, ki s simulatorjem upravlja, podrejen kakršnimkoli zakonom - ob vsakem trenutku lahko ustavi izvajanje in spremeni pogoje v njem, pri tem pa je čisto njegova odločitev, ali poskuša to skriti, ali pa mu je vseeno - glede na to, da nismo zaznali anomalij, ki bi implicirale takšno početje, moramo torej skleniti, da operater, ki poganja simulacijo, spi.

Saladin> Če je Bog ustvaril evolucijo, postane ločnica malo zamegljena, kajne ;)

Si se malce zaklal s temle... Ker je rezultat evolucije od anorganskega ozadja do "danes" ena najbolj nedeterminiranih stvari v vesolju, je bog bodisi posegal v evolucijo, bodisi mu je popolnoma vseeno, kaj je končni produkt (in mi to dejansko sploh nismo). Obe možnosti polomita vsakršno "dobroto", ki bi jo lahko bogu pripisal.

Kdo je ustvaril Boga?
(prosim konkreten odgovor: to pomeni ime, besedo stvari, ki ga je ustvarila)
Ne zanimame tvoja vera in kaj trdiš. Hočem odgovor !

Saladin> Creatio Ex Nihilo je tako "out", da jo brez kakršnokolih dokazov ali vsaj teoretične razlage ne morem sprejeti.

Bit ex nihila je, da je brez dokazov in brez teoretične razlage. Tako kot je bit boga, da ima lahko poljubne dokaze in poljubno teoretično razlago.

Bit ex nihila je,

Bit Ex Nihila je, da nima bita.
Vse iz Nič.
Puf.

prej je ni, ker zaradi popolnega neobstoja ne more obstajati.

Predvidevaš dvoje:
-Da pravi Nič, Neobstoj, sploh lahko "obstaja" (torej ne zgolj popoln vakuum - temveč pomanjkanje obstoja)
-Da tale Nič, Neobstoj sploh lahko omogoča karkoli drugega kot Nič.

Izjemno malo verjetno je, da sploh kaka od teh predpostavk lahko obstaja. Še manj pa, da je katera od njih realna.
Manj verjetna od Boga, manj verjetna celo od povsem realnega FSM-ja.

Sploh ne morem opisat, kako (ne)verjetna je sploh ta možnost (če sploh je verjetna oz. mogoča)

Edit:
Če govoriš o razpadu logike, je možno prav vse (možno je karkoili, neskončno varijabel). In izmed vseh teh možnih varijabel (Bog, večnost,...), od vseh možnih definicij, ki smo jih (in katerih še nismo) uspeli definirat, kizbereš za najverjenejšo eno, ki je na noben način ni možno definirat, razumet, analizirat,...
En sam izmed neskončne množice, sigurno bolj zapletenih, ampak povsem konzistentnih, logičnih, znanih možnosti. Vidiš, kam ciljam. Izmed neskončno možnosti izbereš tisto najbolj "crazy".
Za vse drugo ti bom verjetno rekel, da je možno. Za Ex Nihilo pa trdim da ni možen (lčeprav je nedokazljiv tako kot vse ostale možnosti)

Erm, a nadležna vprašanja pa ignoriraš?

Erm, saj sem ti že odgovoril.

AMpak določena vprašanja lahko gredo v veliko odgovorov in to so ponavadi tista, ki že imajo odprta obširne teme.

Jaz le podajam osebna mišljenja (z analizo nekaterih drugih) - ne pa širokih razprav, ki se itak končajo z patom.

da je verjetnost za boga in ex nihilo enako verjetna

Enako verjetno bi bilo, če bi lahko Ex Nihili opredelil kot realno možnost.

Moje mišljenje pa je, da to sploh ni realna možnost (ki zato ne gre ob bok realnih ali "možnih" možnosti).
Nekaj v stilu "syntax error". "Syntax error" ni nikoli viabilna možnost.

Zato ker smo boga opredelili kot "realno možnost" ?

Tisoče izpeljav Boga, ampak vse na temelju nam znanih pojmov.
Realnih pojmov.

Ex Nihilo pa nima ničesar, razen banalne enostavnosti.

Neskončnost?
Vsemogočnost?
Vseprisotnost?

Kavzalnost.

Kavzalnost.

Ex nihilo ima pa po moje (podobno kot kvantna mehanika) naključnost.

Sploh bi lahko trdil celo, da ima kavzalnost, saj temu zaradi nepoznanja Niča sploh ne moreš nasprotovati.

Kakor-koli obrneš, se zreducira na človeško psiho in izbor v kaj verjeti. Za golo logiko bog NI bolj verjeten od Niča - enako kot za golo logiko kavzalnost ne more biti bolj pomembna od naključnosti.

Stvarstvo je torej le SLED boga, ne sama BIT boga. Mislim, da je to judovsko, krščansko in islamsko pojmovanje Boga.

Natanko te, ki jih razdela Hermit v svojem postu. Eno izmed centralnih razumevanj vseh religij, ki jih Hermit navaja, o razmerju Boga in vesolja je natanko v tem, da "sta Bog in stvarstvo povsem ločeni zadevi in Bog je izven časa in prostora".

No, končno tudi kak konstruktiven prispevek, bi rekel.

Bi le ma kratko dodal nekaj misli.

Teološko dokaj dobro strjena je misel

Stvarstvo je torej le SLED boga, ne sama BIT boga.

Ta teološka premisa, pa kot zmotno menijo nekateri, ni svojstvena le religijam knjige, pač pa tudi drugim religijam.
Prisotna je tudi v panteizmu, dasiravno nekoliko prikrito.

Tako tudi v grško-rimsko mitologijo niso vstopili bogovi kar neposredno in direktno, pač pa iz nekega začetnega stanja.

V začetku naj bi ves prostor zapolnjeval Kaos (praznina, zapolnjena z meglo). Iz Kaosa naj bi nastala Gaia (Zemlja), Tartar (Tartaros - temno brezno pod Zemljo) in Eros (ustvarjajoča in oblikujoča moč). Gaia naj bi nato iz sebe rodila Urana (Uranos - Nebo) in Ponta (Pontos - Morje).

Teološko ostane torej odprto vprašanje PROSTORA.

Religije knjige (Judovstvo, Krščanstvo in Islam) gredo tu korak naprej, in iščejo odgovor na vprašanje, ki ga panteizem ne daje. Kaj je bilo pred prostorom in kako je prostor sploh nastal.

A kot rečeno, zametki tega vprašanja se pojavljajo že prej.

Toliko zelo na kratko, kot dodatek k prvemu citatu.

Je pa malce bolj nedorečen (bolje – neposrečeno izpeljan) drugi citat, v delu ko pravi

da "sta Bog in stvarstvo povsem ločeni zadevi in Bog je izven časa in prostora".

Ta izpeljava namreč teološko ni povsem točna in dosledna in se na nek način smiselno oddaljuje od prvega citata (čeprav sem prepričan, da avtor tega ni želel. Nenazadnje gre za dva avtoraja, če kdo ni sledil vsem postom).

Če je Stvarstvo le Sled, ne pa sama Bit, to še ne pomeni, da gre za povsem ločeni zadevi.
Sled je namreč nujno povezano s Stvarnikom, dasiravno to ni Stvarnikova (božja) bit.

Teološko napačna je tudi izpeljava, da je zaradi tega (ali celo nasploh) Bog prisoten le izven časa in prostora.

Teolški diskurs namreč predpostavlja Božjo obče prisotnost.
To pa pomeni le, da bog obstoji neglede na čas in prostor.

Poenostavljeno povedano.

Bog je obstojal že pred časom in pred prostorom, slednji (čas in prostor) pa je le Sled njegove vseobče prisotnosti, v kateri pa je tudi (nujno) prisoten.

Teološko dokaj vprašljivo je zato razumeti Kristusove besede

Jezus je odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod."

Jn 18, 36-37

Kot da gre iskati Božje kraljsetvo izven časa in prostora tega vesolja, a vendarle na krajevno določnem kraju.
Da temu ni tako, je moč sklepati že na podlagi Pisma Rimljanom, kjer pisec pravi

Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.

Rim 14,17

ki dokaj jasno opredeli teolški smisel božjega kraljestva (nebes, če že ravno kdo hoče)

Lahko bi še našteval citate, a bi zašli preveč v vode ene same religije.


Še zelo na kratko o

K temu se še povrnem, saj je moje prejšnje razvitje, sežetek, ki mu je brez dobrega predznanja o literaturi, ki se ukvarja z vprašanjem zla na filozofski ravni, težko slediti.

To vprašanje je v zadnjem času brez dvoma, spet postalo eno osrednjih teoloških vprašanj.

Ni toliko vprašanje ali zlo obstoja ali ne. Vprašanja (in odgovori) se vrte predvsem okoli osrednjega vprašanja, Izvor/a Zla.

V enem prejšnjih postov sem že nakazal, da nekateri (od religioznih institucij neodvisni, ali pa ekskomunicirani teologi) zagovarjajo predvsem tezo, da je Zlo samo bistvo in bit Boga (tako kot dobrota).

Tej tezi nasproti stoji nič manj (teološko) prepričljiva teza, da je potrebno iskati izvor zla v kreaciji, podobni kreaciji časa in prostora. Da gre torej le za Sled.
Ugovori zoper takšne teze gredo predvsem v smeri.

Zakaj pa bi sploh ustvaril zlo, če je njegova bit v resnici dobrota?

Končnega odgovora ( v smislu, da bi se teoretično poenotili) na to, nam teologija trenutno še ne ponuja. Osebno pa se bolj nagibam k temu, da je izvor zla v sami biti božjega, torej, da je Bog sam, izvor dobrega in zla, ter je to (poleg drugih) bistvo Boga samega.

>> Ex nihilo ima pa po moje (podobno kot kvantna mehanika) naključnost.
>Potrebno je razlikovati naključnost od nespoznavnosti.

Če se pogovarjamo o ex nihilu, ta dogodek enostavno mora biti naključen. Nič oziroma nihče ga ne more sprožiti - saj to je bit ideje. Ali sem kaj spregledal? (s to ugotovitvijo tudi vidim, da je moja uporaba kavzalnosti in ex nihila v istem stavku bila čisto mimo)

>Sedaj pa si ustvaril že nekaj, kar sploh ne more biti Nič.
>Nič je Nič. Neobstoj. Brez vzroka, brez pravil, brez vsega, saj če vsebuje karkoli, to ni več Nič.
>Če Niču dodaš kavzalnost in kaotičnost, to ne more več biti Nič. To je že Nekaj oz. neke vrste Obstoj.

Še enkrat bom definiral Nič, glede katerega se kolikor vidim itak strinjava. To NI vakuum ampak neobstoj prostora, kar je bistveno drugače.

Kar sem pa hotel povedati je, da ker prav ničesar ne veš o Niču ali pa o neobstoju pred vesoljem, ne moreš/smeš sklepati, kakšno rojstvo Vesolja je bolj logično (v tem konstekstu z rojstvom mislim tisto pred Big Bangom), ker nimaš prav nobenega inputa. Zakaj bi bil bog po goli logiki boljši? V kakšnem smislu je kavzalnost vsemogočega stvarnika, ki potem ustvari vesolje, da bi prišel do svobodne volje boljša (po goli logiki) od možnosti, da je to vesolje zaradi nam neznanih fizikalnih mehanizmov nastalo iz Niča? Kje je tista prelomna točka? Da kavzalnost štima, moraš privzeti kar nekaj za lase privlečenih lastnosti boga. Od kod ta pravica? Računaj na to, da sem bolj bukov in mi razloži po korakih.

Omenil bi samo, da sicer dvomim, da si bova edina, samo me zanima, kaj imaš za reči. Za zdaj vem:
- da ti je težko priznati ex nihilo čisto iz psihološkega vidika. Predvidevam, da zato, ker si želiš, da bi žviljenje kot tako imelo nek smisel.
- poudarjaš, da je kavzalnost tisto, kar po tvoje naredi boga verjetnejšega od ex nihila, samo ne razumem, zakaj, pa me zanima.
- strinjaš se, da je bog kompleksnejši in torej po Occamu manj logičen. Točka za objektivnost.

Ja. Strinjam se z razmislekom Barakude, ko komentira Jezusove besede, ki jih le-ta izreče pred Pilatom.
Dajanje prevelike teže umeščanju Boga glede na stvarstvo, vodi stran od povdarkov, ki so lastni Jezusu.
Da Jezus ni vodil filozofskih traktatov, kot jih vodimo v tej temi, je precej očitno.

Glede vprašanja zla, h kateremu se vedno znova vračamo.

Barakuda1: "Osebno pa se bolj nagibam k temu, da je izvor zla v sami biti božjega, torej, da je Bog sam, izvor dobrega in zla, ter je to (poleg drugih) bistvo Boga samega."

To je precej standardno gnostično razumevanje izvora zla, ki se nadaljuje s tem, da Jezus ni umrl na križu zato, da bi plačal za grehe človeštva, temveč zato, da je plačal za grehe svojega očeta - Stvarnika samega - ki je ustvaril nepopoln svet, prepoln trpljenja.

Obstaja pa še radikalnejša teorija o vprašanju zla, ki jo zagovarja (med drugimi) vsaj en slovenski filozof, da namreč zlo predhodi vsakemu možnemu dobru.

To je precej standardno gnostično razumevanje izvora zla, ki se nadaljuje s tem, da Jezus ni umrl na križu zato, da bi plačal za grehe človeštva, temveč zato, da je plačal za grehe svojega očeta, Stvarnika samega, ki je ustvaril nepopoln svet, prepoln trpljenja.

Gnostičen pristop, oziroma razumevanje zla poznam, vendar nisem imel v mislih tega pristopa (sicer ni ravno opravičljivo, a vendarle nisem pričakovl, da se bo našel sogovornik s katerim bi lahko diskutiral do tolikšne globine problema. Se še enkrat opravičujem).

Čeprav ta (gnostičen) teološko-filozofski pristop razumevanja izvora zla ni bil nikoli dokončno presežen in je še dandanes dokaj razširjen in aktualen, pa so šli nekateri teologi korak naprej.

Zlo tako po tej teološki premisi obstoji od vsega začetka (pogojno rečeno).
Zlo je preprosto sama bit Boga, od njega neločljiva intiteta, pravtako kot dobrota.

Nič kar predstavlja Božje stvarstvo (tu ni mišljeno le naše vesolje) tako ni "napaka". Vse je točno tisto in točno takšno kot je Bog želel. Je torej z vidika "Božje previdnosti" popolno in brez napak.

Ker pa sta Zlo in Dobro temeljna bit božjega, se le to torej nujno reflektira v vsaki njegovi kreakciji.

Jezus tako ne rabi trpeti in umreti, da bi "plačal" za grehe svoge očeta (toliko manj za grehe njegove kreacije).

No, od tu dalje pa gre ta teološka premisa kar precej v herezijo (zato jo tudi najdemo predvsem pri neodvisnih teologih in tistih, ki so bili zaradi takšnega načina razmišljanja ekskomunicirani)

Po tej teološki premisi namreč Jezus umre ravno zaradi Zla, ki je v sami biti Boga.
Umre namreč ravno zaradi njegove zlobe.

Da povem na čim bolj preprost način, razumljiv tudi tistim, ki se s predmetno tematiko srečujejo redkeje, ali pa se z njo nasploh ne ukvarjajo.

Juzus umre, ker si Bog v svoji zlobi to preprosto "zaželi", preprosto zato ker je zlo on sam.

Za razumveanje te teološke premise moram žal poseči po nekaterih delih Svetega pisam, na katere se ta premisa opira.

Bog svojo zlo "nrvao" pokaže kar nekajkrat.

Prične se že z genezo, a je manj očitno (izgon iz raja), da se dokaj dobro izkristalizira že z Abrahamom.

Bog takrat za "potešitev" svoje zle biti, terja največjo možno žrtev od svoje kreacije (človeka, ki ga ustvari po svoji podobi - in ki mu je nenazadnje neskončno vdan, kar Bog, glede na svojo vsevednost ve). Terja življenje prvorojenca.
Zanimivo je, da te svoje zahteve niti nikoli ne prekliče, vsaj sam ne.
Da žrtvovanje prvorojenca ne bo potrebno, Abrahamu namigne angel (najnižji v božanski hirarhiji).
No kakorkoli že, takrat Bog pravzaprav prvič (svetopisemsko gledano) terja človeško življenje, kot dokaz lojalnosti. Torej terja nekaj zgolj za potešitev svoje Biti.

Še spornejša pa postane zadev s Kristusom.

Tokrat terja življenje lastnega sina.

Če je bil Izak premlad, da bi razumel početje svojega očeta Abrahama (čeprav je tudi Izak spraševal očeta, kje je žrtveni kozliček in koga bosta pravzaprav žrtvovala v klavno daritev, ko pa sta vendar sama ?!?), pa pri Jezusu to ni več tako.

Še več. Jezus dobesedno prosi svojega očeta naj mu prizanese.

Tako vsi evangelisti:
1. Mt 26,39
In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti."

2. Mt 26,42
Spet drugič je šel in molil: "Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!"

3. Mr 14,36
Govoril je: "Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!"

4. Lk 22,42
"Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi."

No, konec je znan. Kriastus umre na križu.

(kot intermeco, deloma za šalo, deloma zares, saj sem zasledil že tudi povsem resne teološke diskusije v tej smeri)

Kristus umre zaman, saj se tudi po njegovo smrti nič ne zgodi. Bog preprosto ne drži obljube in zlo je še naprej prisotno.

Kristus torej ne umre niti zaradi grehov ljudi, niti zaradi greha (napake) očeta, pač pa umre preprosto zato, ker si Bog to želi in je takšna njegova volja (primerjaj kristusovo prošnjo:

- toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi."

- vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!"

Ta teološka premisa tako predpostavlja, da je izvor zla v samem Bogu, ki ne more mimo svoje biti niti ko gre za njegovega sina.

Še do večjih teoloških zapletov pa pride, če se sprejme teološka premisa, da je Jezus le utelešen Bog, a o tem kdaj drugič, čeprav so tudi te teološke izpeljave izjemno zanimive.

Obstajajo pa še radikalnejša teorija o vprašanju zla, ki jo zagovarja (med drugimi) vsaj en slovenski filozof, da namreč zlo predhodi vsakemu možnemu dobru.

Tudi ta teorija mi je znana, vendar ima eno majhno "slabost".

V principu gre pri tej teološki premisi zgolj in samo za antipod Bogu, katerega bit je dobrota.

Seveda se lahko poigravamo tudi s to možnostjo, a nas v končni sekvenci pripelje na enaka nepremostljiva nasprotja, nedoslednoti in nedorečenosti, kot premisa o Dobroti kot edini biti Boga.

To je tudi razlog zakaj sem ji manj naklonjen.