Mohamedov švicarski nož

Pred dobrima dvema tednoma me je prijateljica v Jeruzalemu vabila na večerjo v neko novo restavracijo v zahodnem delu mesta. "Nasproti Novih vrat v Armensko četrt ob Zeleni črti, tam, kjer je Naša gospa. Tisti velik kip Marije je na strehi," je razlagala pot v kartografskih izrazih Svete dežele. Nekoliko sem bil zbegan. Odkar so začeli graditi tramvajsko progo in so vse ceste zmešane, mesta ne znam več na pamet.

"Kje si?" me je nervozno vprašala.

"Pri samostanu svetega Jurija," sem odgovoril.

"Pojdi naravnost dol, kot bi šel h Kristusovemu grobu. Pri zidu zavij desno in hodi v hrib, desno je Naša gospa."

Če bi rekla, naj grem mimo policijske postaje proti občini, bi hitro našel, tako pa sem se lovil okoli. Vsi imamo v glavah svoje zemljevide. Iskal sem cerkev, na koncu sem se znašel tik pred preddverjem katoliškega hotela za romarje pod upravo Vatikana, ravno na meji med izraelskim in arabskim delom mesta. Če križ in Marija na strehi ne bi bila dovolj zgovorna, bi jedilni list izdal konfesionalno pripadnost restavracije z zvenečim francoskim imenom. Odojek s krompirjem v pečici je radikalno zanikal spopad civilizacij in govoril o sožitju treh velikih monoteističnih religij. Le nekaj sto metrov stran bi pod minaretom Al Akse ali v maroški restavraciji nasproti Zidu objokovanja ob naročilu gledali bolj začudeno, kot če bi naročil psa v omaki. Napotili bi me v del mesta, kjer rečejo hrana drugim rečem.

Nesporazumi sredi minaretov, zvonikov in sinagog niso kulturni, ampak politični. V Gazi me je muslimanska znanka Nagam dan prej srepo pogledala. Zbadal sem jo, da je v tesno oprijetih kavbojkah in s pisano ruto na glavi v kontrastu z estetiko črnine in konstantnega žalovanja, ki jo je v mesto vpeljala oblast islamske organizacije Hamas.

"Saj so hoteli, da bi bile vse v rjavih dežnih plaščih in s črnimi rutami na glavi," je rekla. "Prvi teden, ko so prišli na oblast, so začeli s temi idejami, pa smo se uprle."

Zanimiv je bil argument, s katerim so ženske nastopile. Moški so se, kot je običaj v takšnih okoliščinah, potuhnili.

"Rekle smo jim, da so v mestu tudi kristjanke in da se nimajo pravice mešati."

Ob treh cerkvah v Gazi živi okoli tri tisoč kristjanov. Prijatelj Adil, ki je naredil kariero kot novinar na televiziji Arafatove palestinske uprave, rad pripoveduje, da je njegov najboljši prijatelj hodil v šolo Združenih narodov, on pa v katoliško šolo, le da mu ni bilo treba v cerkev, ker je musliman. Ja, ja. V Gazi so tudi cerkve z zvoniki in vso drugo ustrezno dekoracijo. V Kairu tudi. Pod oknom hiše v ulici Ismajla Mohameda, kjer sem stanoval, je bila džamija, v sosednji ulici pa je bila cerkev Device Marije, nekoliko nižje pa sveti Jožef.

Španski frančiškanski menih Fortunat je bil v Jerihu ravnatelj katoliške šole Terra Sancta in je rad pripovedoval svojo biografijo. Španijo, kjer je bil rojen, je videl zgolj kot zelo mlad človek.

"Šolal sem se v Collége des Freres v Bab el Luku v Kairu, potem pa sem imel faro v Damasku in v Bagdadu."

Damask in Bagdad sta del Svete dežele in ni razumel čudenja nad temi lokacijami. Njegov zemljevid Bližnjega vzhoda je bil posejan s samostani, cerkvami, katoliškimi šolami in božjimi potmi. Šola je bila katoliška, vanjo pa so hodili tudi muslimani, ker velja za najboljšo šolo v mestu, Fortunat pa je bil strog ravnatelj. Med njegovimi učenci je bil sin Arafatovega glavnega pogajalca z Izraelom Saiba Erekata.

Fortunat je svojo identiteto jemal zelo resno. Čeprav v Jerihu temperatura tudi pozimi redko pade globoko pod trideset stopinj, je kupil prašiča in ga je poskušal posušiti v kleti pod farovžem. Hotel je imeti domačo šunko za veliko noč, pa se je ponesrečilo. Vreme v Jerihu nima nobenega spoštovanja do kulturnih razlik.

Z ljudmi je lahko shajati. Nasproti Fortunatove šole in cerkve je bila džamija. Imam je bil simpatizer Hamasa. Zvočnike svojega minareta je obrnil proti katoliški šoli in jih navijal na ves glas. Fortunat je odgovarjal z nabijanjem na svoj zvon na zvoniku.

"Spoštujeva se," je Fortunat odgovoril na vprašanje, kako se razume z imamom. "Na cesti se pozdravljava, oni pridejo meni voščit za božič in novo leto, jaz grem k njim voščit za ramadan in bajram."

Ko se je zaradi visoke starosti upokojil, je odšel živet v samostan v Jeruzalem.

Podobne zgodbe je mogoče poslušati od Istanbula do Kaira in od Kaira do Teherana. Tam, kjer so minareti, tam so tudi cerkveni zvoniki in najdejo se tudi delujoče sinagoge. V Teheranu je nasproti hotela Mashad grška pravoslavna cerkev, nekoliko višje je armenska katedrala, v njeni bližini tri svetišča svete apostolske asirske cerkve in kaldejska cerkev, ki je del rimskokatoliške cerkve.

Če hočete videti kraj brez zvonika, morate globoko na Arabski polotok, kjer so v Dohi v Katarju leta 2007 odprli prvo katoliško cerkev svete Marije rožnega venca. Nima vidnega križa in zvonika, vendar lahko greste v njej k polnočnici. Katoliške fare najdete v Bahrajnu, Združenih arabskih emiratih, Omanu in v Jemnu.

Edina država na Bližnjem vzhodu, kjer ni mogoče najti niti ene cerkve, je Savdska Arabija.

Po čem slovi Savdska Arabija? Je največja bencinska črpalka na svetu, vendar ima še nekaj drugih znamenitosti. Savdijci se imajo za najbolj pobožen narod na svetu, nikoli jih nihče ni obtožil liberalizma. Noben Savdijec nikoli ni dobil Nobelove nagrade. Imajo pa domišljijo. Polotok je najbolj peščen del sveta. Kralj Fahd je za svojo vilo ob arabskem morju uvozil pesek z grškega otoka Santorini. Je najbolj konservativna absolutna monarhija na svetu, njena ustava je Koran, šeriatsko pravo je zakon. Zaradi tega ženske ne smejo voziti avtomobilov. V državi ni nobene politične stranke in nikoli niso imeli parlamentarnih volitev. Na lokalnih volitvah za župane lahko glasujejo samo moški. Tam je doma Osama bin Laden. Najvišje apelacijsko sodišče v državi je kraljev dvor. Cerkve so prepovedane z zakonom, če se temu sme tako reči.

Te navade so zdaj zgled za najbolj razviti del Evrope. Prejšnji teden so švicarski volilci na referendumu ustavo dopolnili z določilom, da so v Švici prepovedani minareti na muslimanskih molilnicah. Zdaj razumem. To so imeli v mislih vsi, ki so opozarjali pred nevarnostjo islamizacije Evrope. Arabski polotok je postal standard za stopnjo tolerantnosti do kulturnih razlik. Jezus!