Zakon o izbrisanih

Sej so ugotovili. Izpodbijaš ugotavljanje? Mogoče bi samo odgovoril na Gavranovo vprašanje Perciju?

Hanžek, Matthai in podobni mislijo, da jim je dovoljeno obkladanje vseh ki niso na njihovi liniji - z nacisti. LOL!

Gavran - ne. Jaz nisem šel na občino, pa sem dobil državljansto. Je pa res, da sta starša slovenca in da sem roje v Sloveniji. Je morda tu ključ do razlike? Se pravi je očitno, da je bil ključ zasnovan na nacionali osnovi...

Matthai se dere - Nacisti, rjave srajce ... - argumenti so mu totalno pošli. Mirovni inštitut spet pretepa oslovo senco!

Stalno prebivališče se tudi ne podaljšuje, zato pa se imenuje stalno. Vsaj jaz ga še nikoli nisem podaljševal...

Glede vprašanja "kam pa bi jih [izbrisane] dal" pa je moj odgovor: nikamor. Zakaj bi jih kamorkoli prenašali ?
Lepo so bili zavedeni kot stalni prebivalci. Če državljanstva niso imeli, pa so pač bili tujci ( zdaj nisem ziher če se nedržavljanu reče pravilno tujec , ampak saj se ve kaj sem mislil ).

>Stalno prebivališče se tudi ne podaljšuje, zato pa se imenuje stalno. Vsaj jaz ga še nikoli nisem podaljševal ...

če se tujec, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, izseli ali ostane v tujini neprekinjeno več kot eno leto in o tem ni obvestil pristojnega organa

zdaj mi pa naj nekdo prosim razloži; kako se to sploh preverja?
ali mora oseba s stalnim prebivališčem vsako leto potrdit/podaljšat svoj status ... ali uradniki oz. pristojne službe same vsakega preverjajo?

Daedalus: tistemu, ki zapusti državo za 12 ali več mesecev, po zakonu o tujcih v vsakem primeru propade dovoljenje za stalno bivanje.

Matthai: tvoje provokacije v zvezi z nacizmom prehajajo vse razumne meje. Poznavanje teme kažeš tudi s stavkom "Se pravi je očitno, da je bil ključ zasnovan na nacionali osnovi..." Do nadaljnega zaradi nevzdržnih primerjav in nepoznavanja teme na tvoje poste ne bom odgovarjal.

MrStein: država ima v registru stalnega prebivalstva tri vrste vpisov: državljane, tujce s stalnim dovoljenjem za bivanje in tujce z začasnim dovoljenjem za bivanje. Večina je na podlagi republiškega državljanstva dobila pravo državljanstvo. 170000 ljudi je po zakonu zahtevalo in si pridobilo državljanstvo. Veliko jih je takrat pridobilo dovoljenja za bivanje. Kako naj država ve, v katero kategorijo nekdo želi oziroma kdo se je odselil? Primer: 1991 je veliko zaposlenih v JLA zapustilo Slovenijo, pri tem pa niso odjavili svojih bivališč. Kako naj država ve, kdo želi bivati v Sloveniji kot tako, da od vseh zahteva, da se pridejo izjasnit na občino?

perci: in kaj naj bi država storila? Očitno priznavaš, da jih tudi vpisati ni imela kam in je bil "izbris" najugodnejša rešitev (čeprav se strinjam, da za izbris ni bilo pravnega pokritja - kot tudi ne za vpis kamorkoli - razen med ilegalce?)

MadMicka

> Tudi, če drži, kar si rekla in je oblast v resnici izbrisane potegnila na dan z namenom prikazati opozicio v slabi luči, je vendarle dejstvo, da je opozicija tista, ki je odreagirala tako, kot je odreagirala. Kdo zdej tukaj koga vleče za nos?

Gavran

> Maria: glede na to, da so predlagatelji na oblasti in da je javno mnenje proti izbrisanim, dvomim, da jih izkoriščajo v svojo korist.

MadMicka

Že od vsega začetka je bilo jasno, da bo opozicija ravnala tako kot je, ker drugače ne more ravnati. Zgodba je jasna.

Gavran

Logika in bistvo vsake manipulacije je, da manipuliranega prepričas o nekem stanju v svoj prav, po nekih na prvi pogled zelo logičnih sklepih ob prikrivanju določenih drugih podatkov, ki govorijo proti predstavljeni tezi, argumente ali navidezne argumente za pa potenciraš do najbolj optimalne teže in vpliva.

Na konkretnem primeru je zgodba naslednja:

Jasno je, da je (bilo) javno mnenje proti izbrisanim, najprej zato, ker so bili vsaj nekateri proti Sloveniji leta 1991, drugič pa tudi zato, ker gre s strani opozicije lansirana predstava o milijardnih odškodnin močno v nos ljudem, ki že tako težko shajajo iz dneva v dan.

Kako to nasprotovanje obrniti okoli in ob tem prikazati, da JJ&Co gravitirajo v nacizem in njihove metode?

V bistvju je rešitev povsem preprosta: ljudem javno zagotovi, da bodo imeli izbrisani velike probleme pri tožbah za odškodnine. Povej ljudem, da se bo celo sprejel specialni zakon, ki bo izplačevanje bistveno omejil.

Na ta način bo ljudem jasno, da se bo zgodilo z izbrisanimi le to, da jih bodo po določenih težkih mukah dokazovanja bivanja končno vplisali v register, za odškodnine pa se bodo morali obrisati pod nosom in pozabiti nanje. Če pa bo kdo vzrajal, bo pač vzorčen primer mučenja na obroke, če bo želel karkoli iztožiti. Jasno, za same tožbe bo moral imeti tudi kar nekaj začetnega kapitala ;-)

Z nekaterimi izjavami pomembnih akterjev v tej luči , je javnost dobila zagotovilo, da denarja ne bo potrebno dati.

Drugi korak: sedaj ko imamo javnost vsaj tiho in delno na svoji strani, ji je nujno potrebno vzbuditi slabo vest s trditvijo, da če se izbrisane ne vpiše, s tem ravnaš kot nacisti v svojih najboljših časih. Da bo občutek slabe vesti dovolj močan, je potrebno poslati v boj vse zainteresirane, karieristične in primerno usposobljene agitatorje.

Ljudje (masa) bodo pričeli razmišljati: no, ker gremo v Evropo, s takšno gesto pokažemo svojo evropskost in kultiviranost, v resnici jim pa nič ne damo. Ha, ha.

Tretja nujna posledica takšne rešitve je seveda ta, da bo JJ&Co zaradi avtorstva temu zelo nasprotovala, mi pa z zelo primerno doziranim in razpršenim agitiranjem o ideji nacizma v skupini JJ&Co dosežemo, da znani pogojni refleks, ki smo ga gojili zadnjih deset let ponovno prične delovati.

In tako dosežemo, da JJ od leta 1989 do leta 2003 transformira od junaka do nacističnega učenca. In to kljub temu, da je bil 80 % časa v opoziciji in ni imel nikakršnih vzvodom moči.
Torej: uprizorimo dejanski izbris in ponovni prikrojeni zapis JJ&Co po naši režiji in željah. In zanimivo je to, da bo zadeva uspela, ker so ljudje v resnici zelo radi vodeni in jih prav nič ne zanima, kaj je res?

Ob vsej zgodbi pa seveda globoko pod preprogo skrijmo ime človeka, ki bi operativno dejansko lahko v letu 1992 uredil in organiziral v skladu s pravnimi zakonitostmi stanje začasnih, stalnih prebivalcih države Slovenije in preprečil izbris. Kdo je že bil to? In zakaj lahko o tej temi govorimo šele po letu 2001?

Figo gre tu za izbrisane. So le sredstvo za dosego našega globalnega cilja: ostati edini, ki lahko povemo, kaj je res in prav v Sloveniji.

Slovenija pa tone in tone.

Maria

Mislim Marija - da se motiš. Lahko da bi kdo tako razmišljal, vendar so to le pobožne želje. Nikoli ne veš, kdaj se bo kakšen tak peklenski načrt obrnil na glavo.

Mene veseli, da izbris ni sporen. Odločbe ki jih ni bilo so sporne. Malo je ostalo Krivicu, Hanžku in Matthaiju in podobnim levičarjem. Zmerjanje z Nacizmom.

majcenf, pa še kdo, treba je ločevati dve situaciji:
- v državo A pride oseba B in želi iz tega ali onega razloga pridobiti stalno prebivališče
- v državi A živi oseba B, ki ima stalno prebivališče. Sedaj država A razpade na državo C, D in E

Pravim pa tudi, da se je od dejanja leta 1992 ali vsaj od leta 1994, ko je bila vložena prva pritožba, vedelo, da je ta problem tempirana bomba in da bi bilo dobro, če bi počila v rokah drugih.

Zato bi bil res zelo zanimiv odgovor na vprašanje zakaj se 3,5 let, ko je bila zadeva na US, ni zgodilo nič.

Maria

Thomas

Mislim (vem), da so ljudje v Sloveniji, ki so tega sposobni. Ni jih veliko, vendar so.

Maria

Zadeva počasi sicer postaja že malce mučna in duhomorna, ker nekateri ali ne zmorejo ali nočejo videti očitnih dejstev.

Problem, če se sme tako imenovati je v tem, da si je naša država, ki zase trdi, da je (po ustavi tudi je) demokratična in pravna država (čl 1. in 2.) "privoščila" in naredila nekaj, kar je in je bilo tudi takrat v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Da bi se počasi nehali sprenevedat, si najprej poglejmo dejstva oziroma takrat veljaven Zakon o tujcih, objavljen v Ur.l. RS Št. 213-04/91-1/2 sprejetem v Skpščini Republike Slovenije, dne5. junija 1991, kateri je predsedoval France Bučar (njegove prehodne in končne določbe so še posebej pomebne)






XVIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

81. člen

Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.

Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.
82. člen

Potni listi za begunce, potni listi za tujce in osebne izkaznice za tujce, izdane na podlagi zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še dve leti po uveljavitvi tega zakona.

Potni list za begunca, potni list za tujca in osebna izkaznica za tujca se smejo izdajati na obrazcih, ki so bili v veljavi do uveljavitve tega zakona, še eno leto po uveljavitvi tega zakona.

Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.


Torej. Tudi če bi vse, ki si niso do uveljavitve tega zakona uredili (pridobili) državljanstva šteli kot tujce (kar je seveda tudi pravno-formalno edino pravilno), ostaja neizpodbitno dejstvo, da so na dan uveljavitve imeli dovoljenje za stalno prebivanje in so torej kot taki bili nujno vpisani v registru stalnega prebivalstva.

Da bi lahko prišlo do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa bi se moralo postopati po ustreznem zakonu, ki ureja navedeno problematiko, kar pa preprosti ni bilo storjeno.

Država je preprosto določeno število svojih stalnih prebivalcev (to nima z državljanstvom nič skupnega - med njimi so tudi apartidi) izbrisala iz registra, brez kakršni koli postopkov in jasno tudi brez izdanih odločb, ki bi dale prizadetemu možnost na takšno odločbo vlagati ustrezno pravno sredstvo.

Skratka, država je bila tista, ki ni spoštovala lastne sprejete zakonodaje oziroma je ravnala v njenem direktnem nasprotju.

Cinično je sedaj takšno sprenevedanje in kazanje s prstom na tiste, ki jim je bil status stalnega prebivalca (ne državljanstva) odvzet, da so krivi za nezakonito ravnanje državnih organov (kar je nenazadnje ugotovilo tudi Ustavno sodišče)

Pravtako cinično in politikantsko je sedaj ljudi deliti na "zagovornike" in na nasprotnike "izbrisanih"

S tem ko nekdo od države zahteva ali pa pričakuje, da država prva spoštuje Zakone in Ustavo, ki jo je sama sprejela, pač ne more (vsaj v demokratični in pravni državi) biti s strani dnevno-političnih karieristov proglašen malo manj kot za sovražnika ljudstva in države.

Sam osebno, se ne čutim nikakršen ne simpatizer in ne zagovornik, tako-imenovanih izbrisanih.
Kljub temu pa kot lojalen državljan pričakujem, da bo država spoštovala zakone, ki jih je sprejela sama.

Če se temu odpovemo zaradi dnevno-političnih potreb posameznih politikantov , smo se odpovedali temeljnim postulatom demokratične in pravne države.

Problem "izbrisanih" tako še zdaleč ni problem cca 18000 oseb, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnih prebivalcev, pač pa je problem nas vseh.

Gre torej za temeljno vprašanje.

Ali smem in morem verjeti, da živim v državi v kateri se bo vsakogar obravnavalo v skladu in na podlagi veljavne zakonodaje in Ustave, ali pa so Ustava in Zkoni le mrtve črke na papirju.

Osebno se torej zavzemam za spoštovanje Ustave in zakonov, pri čemer simpatije ali antipatije s komerkoli nimajo nič skupnega.

Maria - se strinjam, da s temi zadevami okrog referenduma, svoj kapital kuje politična "levica" (LDS,...), ki je po mojem mnenju NAJBOLJ odgovorna za izbris. Bavčar, državna uprava, ki jo je nastavila vladajoča kasta, Bohinc,... ljudje, ki so odločali.

Dejansko pa obstaja mehanizem, da se Janšo & Co. vrže na finto, da začnejo zapadati v fašizem in se jih potem prikaže kot fašiste.

Vendar. A Janša nima toliko modrosti, da bi to videl in se tej pasti izognil? To, da se ga VEDNO vrže na ISTO finto je javno znano - recimo Miheljak je o tem pisal v SP. Mislim, jaz Janši res ne morem pomagati, če sam ne premore dovolj politične modrosti. Zato je nesmiselno govoriti o agitatorjih - naj raje desnica razmisli par zadev o sebi in se malce samoreflektira!

Žal je res, da je leva oblast gnila, ampak desnica je pa žal popolnoma nesposobna na prevzem oblasti. V bistvu nesposobna desnica ohranja levičarje na oblasti... človek bi pomislil, da je kdo izmed njih še celo plačan za to...

In zdaj o nacizmu... kar se dogaja na Koroškem, ni normalno. Kar govori Jelinčič, se meni tudi ne zdi normalno. Ampak večina to tolerira - očitno. No, jaz mislim, da to niso obrobni pojavi, pač pa da je to prevladujoč trend.
In prišlo mi je na misel, da obstajajo zanimive paralele s preteklostjo. Na srečo nacizma še nimamo, vendar se zadeve odvijajo v podobni smeri, kot so se v predvojni nemčiji... ali pa v exYugi. A ni smiselno to zaustaviti že takoj? Ali je bolje, da si zatiskamo oči, dokler ne bo prepozno...

Zanimivo je, da so se letaki pojavili v bloku kjer živi največ neslovencev in, da ni nihče nič opazil.
Kdo bo pa opazil sostanovalce pri takšnem POČETJU s katerim se želijo prikazati kot večne žrtve KSENOFOBIJE !

Zanimivo. Se pravi, potem, ko je drzavljanstvo dobilo 180.000 prejsnjih "nedrzavljanov", je sedaj zaprtost dosjejev odvisna od teh 18.000 ?

Tudi ce je to res, kako bi naj vpleteni vedeli, da stvari ne bodo pricurljale ven kljub "opravljeni uslugi" ?

Ne vem, nekako se mi ne zdi ravno verjetno...

Meni osebno te parole niso nikol bile povsem jasne, kot npr. "dovolj je", "držmo skupaj", "stopimo korak naprej"...itd.... Tolk je "dovolj" danes, kot je bilo "dovolj" pred 200 leti. Hočem rečt, takele parole so vedno bile in vedno bodo zgolj poceni politična propaganda. Dejmo se raj držat vsebine (spet parola )

Slobotu je to dopovedala sele zaseda specialcev pred bajto- sam odmev ni bil zares dovolj...

Ko boš ti Stein povedal, kateri zakon naj bi uradniki kršili in kako bi morali ravnati - lahko tudi o tem.

Ko boš ti Stein povedal, kateri zakon naj bi uradniki kršili in kako bi morali ravnati - lahko tudi o tem.

Kateri in na kakšen način so bili kršeni posamezni zakoni (bolje posamezni členi zakona) je jasno in nedvoumno povedalo že Ustavno sodišče.

Bilo pa je tudi že v tej temi navajano za kakšno konkretno kršitev zakonov in katerih je šlo, kot tudi o tem kako bi biloa morala država ravnati, da zakonov ne bi kršila.
Vse to je sicer tudi jasno zapisano v Ustavni odločbi, le prebrat jo je potrebno in predvsem spoštovati odločitev Ustavnega sodišča.

Tko da se mi zdi takšen poziv sogovorniku povsem nevmesen in poskus vračanja diskusije na začetek po eni strani, po drugi pa je možno to razumeti tudi kot poziv k nespoštovanju odločb Ustavnega sodišča.

Poleg tega bi opozoril, da tema teče o Zakono, (takoimenovanem tehničnem zakonu) ki naj bi zagrešeno napako države saniral.

Ostanimo torej pri zastavljeni temi prosim

Hvala.

bili_39

Vidim, da te moti diskrapanca med navedenim oločbama istega člena.



Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.


V resnici diskrapance ali izključenosti niti ni.

Državljani SFRJ niso postali tujci že z dnevom nastanitve, pač pa so to postali po sili zakona, za razliko od nekega drugega tujca, ki se je recimo priselil iz Italije.

Njegov položaj iz tega razloga torej ne more (vsaj v pravnem smislu v pravni državi) biti slabši kot položaj naprimer nekega Kubanca ki je pridobil pravico stalnega bivanja naprimer mesec dni pred uveljavitvjo tega zakona.Še posebaj zato ne, ker tega, da so postali tujci ni dejstvo od vsega začetka, pač pa "pridobljen" status po eni strani, po drugi, pa so nekateri stalno prebivali v RS že od rojstva dalje (zakonito, da ne bo pomislekov ali pomot)

Potrebno je torej uporabiti tako-imenovano analogijo in priznati tistim, ki iz kakršnegakoli razloga niso pridobili državljanstva RS, da imajo status tujca, ki na dan uveljavitve tega zakona stalno prebiva v RS.

Ironija izbrisanih je točno to, da so jim ta status z "veseljem" priznali točno na podlagi citiranega zakona, nikakor pa jim niso priznali dejstva, da potem seveda zanje tudi velja, da so na dan uveljavitve stalno prebivali (zakonito) v RS, ter jim iz tega naslova gredo tudi še naprej pravice iz naslova STALNEGA PREBIVALIŠČA. Še enkrat ponavljam, to z državljanstvom RS nima nič skupnega.

Sicer je pa v odločbi US vse to še bistveno bolj natančno, obširno in predvsem strokovno obrazloženo in utemeljeno.

Vsem torej predlagam, da si najprej zelo natačno preberejo odločbo Ustavnega sodišča o navedeni problematiki.

Ta je namreč podlaga, zaradi česar sedaj država mora najti ustrezno rešitev kako sanirati svojo napako (izbris) iz preteklosti.

TESKAn : "Kot je že bilo rečeno, v preteklosti se ustavnega sodišča ni vedno upoštevalo, tako da prosim nehajte z stalnim 'treba je upoštevat ustavno sodišče'."

Kot je že bilo rečeno, v preteklosti se zakon ni vedno upošteval, tako da prosim nehajte z stalnim 'treba je upoštevat zakon'.


Maš prav TESKAn, ko jebe zakon, zdaj pa mi povej kje stanuješ , drugi pa mi povejte kje poceni pištolo dobim in grem malo k TESKAn "ko-jebat-zakona".

Upam da sarkazem ne presega vaših sposobnosti dojemanja ...

V temi o nestrpnosti sem postavil vprašanje, kateri zakoni so bili kršeni s strani države. Barakuda mi je zasebno (da se ne bi ponavljali – hvala, Barakuda) poslal željene podatke. Ker pa je govora o izbrisu, bom komentiral tukaj.
Barakuda trdi, da je država kršila Zakon o tujcih, sprejet leta 1991, in sicer predvsem del o prehodnih in končnih določbah. Pa poglejmo:

XVIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

81. člen

Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.

Zakon o tujcih torej iz svojih določb izvzema državljane SFRJ iz drugih republik, ker v času sprejema tega zakona niso bili tujci ampak državljani SFRJ, kamor je v času sprejema tega zakona sodila tudi Slovenija. Tu je tudi opredeljen rok za sprejem v državljanstvo Slovenije – 6 mesecev. Ker se je Slovenija osamosvojila 26.6.1991, je torej rok za vlogo prošenj za državljanstvo 26.12.1991.

Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

Z drugo besedo: Zakon o tujcih za državljane drugih republik bivše SFRJ začne veljati dva meseca po izteku teh 6 mesecev oziroma – da, res je, - na datum »izbrisa« - 26.2.1992. Na ta datum so torej vsi, ki niso vložili prošnje za državljanstvo, postali tujci – in zakon o tujcih je začel zanje veljati s polno močjo. In ne pozabimo, ti tujci od tega datuma dalje niso imeli dovoljenja za bivanje.

82. člen

Potni listi za begunce, potni listi za tujce in osebne izkaznice za tujce, izdane na podlagi zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še dve leti po uveljavitvi tega zakona.
Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije

Kdo so tujci, omenjeni tukaj? To so državljani drugih držav (NE SFRJ! Nekdo je omenjal državljanko ZDA), ki so imeli dovoljenje za bivanje na področju SFRJ na dan izdaje tega zakona. Državljani drugih republik SFRJ v Sloveniji NISO bili tujci, saj so živeli v »svoji« državi – SFRJ. Zakon tu tudi zahteva, da si državljani drugih držav uredijo dokumente za bivanje v Sloveniji v dveh letih od uveljavitve tega zakona.

Rezultat: iz navedenega ni razvidna niti ena točka, ki bi jo država kršila. Nikjer ni zahtevano, da se vsi obvestijo o veljavnosti zakona ali posledic ali izdajo odločbe o »prenehanju statusa«, saj »izbrisani« statusa tujca niso imeli do dneva izbrisa. Naj opozorim še na dejstvo, da »nepoznavanje zakona« nikogar ne odvezuje od upoštevanja tega zakona. Še nekaj o pravicah: vsi imamo pravico do recimo vožnje avta, vendar moramo to pravico uveljaviti na predpisan način. Isto velja za vse pravice, ki jih imamo kot državljani – na predpisan način moramo to pravico uveljaviti. Če tega ne storiš, te pravice ne moreš uživati.

Če obstoja še kakšen zakon ali člen, ki naj bi ga država kršila, prosim za podatke.

Ker bi bilo primerno in korektno, da v bodoče o tej temi diskutiramo zgolj in samo na podlagi argumentov, sem se odločil, da objavim celotno Ustavno odločbo v zvezi z "izbrisanimi".

Objavljam jo kot samostojen dokument, ki naj služi le in samo kot podlaga razumevanju problematike v tej temi.

Linkal je nisem, da se ni bi kak posameznik sprenevedal kako pa njemu link ne deluje in podobne izgovore.

Torej, odločba je pred vami in prosim za korektno debato v nadaljevanju.


Hvala


..................


Objava: Uradni list RS, št. 36/03
Povzetek:
Ustavno sodišče je ugotovilo, da Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01 - v nadaljevanju ZUSDDD) državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju državljani drugih republik) ni omogočil pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tudi za nazaj, to je od 26. 2. 1992, ko so z izbrisom njihove stalnega prebivališča in prenosom v evidenco tujcev izgubili stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker načela pravne države, predvsem pa načelo pravne varnosti zahtevajo, da položaj teh državljanov drugih republik ne ostane pravno neurejen, je Ustavno sodišče v 1. točki izreka odločilo, da je ZUSDDD je v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju državljani drugih republik), ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivališča.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da zakonodajalec zaradi posebnega pravnega položaja državljanov drugih republik ugotovljene neustavne pravne praznine ne bi mogel drugače urediti, kot da bi določil, da imajo navedene osebe, ki so že pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, priznano stalno prebivanje tudi za nazaj. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da določi način izvršitve svoje odločitve iz 1. točke izreka tako, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, ki so bila že izdana državljanom drugih republik, ugotavlja stalno prebivanje za nazaj, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, Ministrstvu za notranje zadeve pa naložilo, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od 26. 2. 1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra prebivalstva in so dovoljenje za stalno prebivanje že pridobili (8. točka izreka).
Ustavno sodišče je odločilo, da načela pravne države zahtevajo, da se položaj državljanov drugih republik, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve, ker niso imeli urejenega pravnega statusa v Republiki Slovenije, posebej uredi. Zato je v 2. točki izreka ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo tudi iz razloga, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in jim je bil zaradi neurejenega pravnega položaja izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97).
Z vidika načel pravne države (2. člen Ustave in načela vezanosti delovanja upravnih organov na okvir ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena Ustave) in glede na poseben položaj državljanov drugih republik bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD. Ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih, je treba predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je 1. člen ZUSDDD v tem delu v neskladju z Ustavo (3. točka izreka).
Ker zakonodajalec za določitev kratkega (prekluzivnega) roka za vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni imel upravičenega razloga, je Ustavno sodišče izpodbijani prvi in drugi odstavek 2. člena v delu, v katerem je določen rok treh mesecev, razveljavilo (4. točka izreka).
POLNO BESEDILO:
U-I-246/02
3. 4. 2003
Na podlagi drugega odstavka 54. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) izdaja Ustavno sodišče naslednje
TISKOVNO SPOROČILO
Ustavno sodišče je (v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik) z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo o ustavnosti posameznih določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01 - v nadaljevanju ZUSDDD). Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik dr. Ciril Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.
Odločba Ustavnega sodišča se nanaša na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. To pomeni, da so bili do tega dne vpisani v register in na ta dan izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.
V 1. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju državljani drugih republik), ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ne priznava stalnega prebivališča za ves čas od dneva izbrisa. Zaradi posebnega pravnega položaja državljanov drugih republik, ki se izraža v tem, da so pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji imeli stalno prebivališče in so v njej dejansko še naprej prebivali, zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bi mogel urediti drugače, kot da bi določil, da imajo priznano stalno prebivališče tudi za nazaj. Zato je Ustavno sodišče v 8. točki izreka kot način izvršitve svoje odločitve določilo, da se z dovoljenji za stalno prebivanje, ki so že bila izdana državljanom drugih republik, ugotavlja stalno prebivanje za nazaj, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvu za notranje zadeve je zato naložilo, naj po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od 26. 2. 1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili tega dne izbrisani iz registra prebivalstva, na podlagi ZUSDDD pa so že pridobili dovoljenja za stalno prebivanje za čas po izdaji dovoljenja.
V 2. točki izreka je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo, ker ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanom drugih republik, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in jim je bil zaradi neurejenega pravnega položaja izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države. Ustavno sodišče je uporabo tega ukrepa za navedene osebe prepovedalo že z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, načela pravne države pa zahtevajo, da se njihov položaj posebej uredi.
V 3. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z Ustavo 1. člen ZUSDDD, ki določa kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje dejansko življenje v času po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi določneje opredeljeval vsebino tega pogoja. Glede na poseben položaj teh oseb bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje, zlasti pa bi moral določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Pri tem položaj teh oseb ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.
V 4. točki izreka je Ustavno sodišče razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona v delu, v katerem je določen rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ugotovilo je, da zakonodajalec pri določanju roka ni upošteval vseh osebnih in drugih okoliščin, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi prošenj in da za določitev tako kratkega roka ni imel upravičenega razloga.
Ustavno sodišče je za odpravo ugotovljenih neustavnosti določilo rok šest mesecev (7. točka izreka).
Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, in 12. točke tretjega odstavka 7. člena, ki določa, da evidenca o prejetih prošnjah vsebuje tudi podatke o dokazilih o dejanskem neprekinjenem prebivanju, je Ustavno sodišče zavrnilo kot očitno neutemeljeno (5. točka izreka). Zavrnilo je tudi pobudo za presojo 3. člena, ki določa, da Ministrstvo za notranje zadeve lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen na določeno kazen zapora (treh oziroma pet let zapora) ali za določena kazniva dejanja. Tudi če bi bil pravni status državljanov drugih republik na dan 26. 2. 1992 pravno urejen tako, da bi jim bilo priznano stalno prebivanje, bi jim ga bilo mogoče odpovedati iz navedenih razlogov (5. točka izreka).
Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić


U-I-246/02-28
3. 4. 2003
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, Ptuj, in drugih, ki jih zastopata Matevž Krivic iz Medvod in Neva Miklavčič Predan iz Ljubljane, na seji dne 3. aprila 2003
odločilo:
1. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01) je v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja.
2. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ iz prejšnje točke izreka, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97).
3. Člen 1 Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.
4. Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, razveljavita.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena, 3. člena in 12. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se zavrne.
6. Pobuda Helsinškega monitorja Slovenije - združenja za človekove pravice za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se zavrže.
7. Ugotovljene neskladnosti iz 1., 2. in 3. točke izreka je zakonodajalec dolžan odpraviti v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
8. Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje.
Obrazložitev
A.
1. V obravnavani zadevi sta združeni dve pobudi. Prvo pobudo so vložili Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, Aleksander Todorović, Ilija Rančić in Staniša Milenović. Navajajo, da bi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) vsem državljanom drugih republik, ki so bili izbrisani iz evidence stalnega prebivalstva, moral omogočiti ponoven vpis stalnega prebivališča od dneva izbrisa, tj. 25. 2. 1992 dalje. Menijo, da je takšno stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 22), v kateri je ugotovilo, da je bil izbris državljanov drugih republik s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji nezakonit. Po mnenju pobudnikov zakonodajalec s sprejemom izpodbijanega zakona ni v celoti odpravil neustavnosti, ugotovljene v odločbi št. U-I-284/94. S tem, ko je ZUSDDD omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje le za naprej, naj ne bi odpravil posledic, ki so nastale zaradi nezakonitega stanja, v katerem se je po več let nahajalo približno 10.000 ljudi. Tako naj bi pobudnik Aleksander Todorović dobil dovoljenje za stalno prebivanje še pred uveljavitvijo izpodbijanega zakona dne 20. 5. 1996, Staniša Milenković šele 21. 3. 2002 in Ilija Rančić decembra 2001. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-333/96 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 286) naj bi izhajalo, da je treba državljanom drugih republik, katerih stalno prebivališče je bilo izbrisano iz evidence, vrniti njihov nezakonito odvzeti status za nazaj. Menijo, da navedena odločitev ne more učinkovati le med strankama, temveč bi morala biti opozorilo zakonodajalcu, sodstvu in upravi, da morajo biti vsi analogni primeri rešeni na enak način. Izpodbijani zakon naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zaradi tega, ker ni omogočil pridobitve stalnega prebivališča osebam, ki so zaradi nezakonitega ravnanja države ali kakršnegakoli drugega razloga morale zapustiti Republiko Slovenijo ali so bili nezakonito izgnane iz nje.
2. ZUSDDD naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zato, ker je določal prekratek rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zakonodajalec naj pri določitvi roka ne bi upošteval posebnega položaja prizadetih oseb, ki so morale živeli v večletnem nezakonitem stanju. Izpodbijani zakon naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zato, ker je brez razumne in stvarne potrebe zahteval, da mora biti prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivališče vložena na predpisanem obrazcu. Pobudniki uveljavljajo kršitev 2., 8., 14., 21., 22., 26., 32., 34., 35. in 53. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). Pobudniki so predlagali prednostno obravnavo zadeve po šesti alineji 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02). Navajajo, da se prizadeti državljani drugih republik in njihovi družinski člani zaradi nezakonitega stanja, ki ga je povzročil izbris iz evidence, nahajajo v hudi eksistenčni krizi že vrsto let (nekateri že deset let) in da bi bilo nehumano, če bi morali še leta čakati na pravno in finančno popravo posledic nezakonitega stanja. Predlagajo tudi, naj Ustavno sodišče razpiše javno obravnavo. Pobudi prilagajo listine, na podlagi katerih izkazujejo svoj pravni interes za vložitev pobude (Statut Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, fotokopije že izdanih dovoljenj za stalno prebivanje in drugo).
3. Pobuda Helsinškega monitorja Slovenije, Pavaa Trkulje, Staniše Milenovića (pobudnik tudi v prvi pobudi) in Marka Peraka vsebuje smiselno enake navedbe. Poleg celotnega ZUSDDD izpodbijajo izrecno še 1. člen ZUSDDD v delu, v katerem določa kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dejansko neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji, 3. člen, ki ne dovoljuje izdaje dovoljenja za stalno prebivanje osebam, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj, in 7. člen, ki v 12. točki tretjega odstavka določa, da se evidentirajo tudi dokazila o dejanskem neprekinjenem prebivanju. Pobudnik Helsinški monitor izkazuje svoj pravni interes z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0302-18/02-026/20-2000 z dne 21. 7. 2000, s katero mu je bil priznan status društva, ki deluje v javnem interesu. Navaja, da bi mu Ustavno sodišče moralo priznati pravni interes za vložitev pobud glede vseh vprašanj, ki se nanašajo na človekove pravice. Helsinški monitor naj bi bil kot nevladna mednarodna organizacija za človekove pravice pooblaščen tudi za vlaganje pobud in za zastopanje v posameznih primerih.
4. Državni zbor v odgovoru navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 ne izhaja, na kakšen način bi moral zakonodajalec odpraviti ugotovljeno neustavnost, tj. s povratnim učinkom ali le za naprej. Prav tako naj to ne bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-333/96, na katero se sklicujejo pobudniki. Ta odločba naj bi učinkovala le med strankama v sporu (inter partes) in naj bi pomenila le prehodno ureditev statusa tožnika glede stalnega prebivališča kot pogoja za izdajo vozniškega dovoljenja. Iz 10. točke obrazložitve te odločbe naj bi jasno izhajalo, da si je moral pritožnik po uveljavitvi ZUSDDD svoj status urediti v skladu s tem zakonom. Po mnenju nasprotnega udeleženca je vrnitev pravnega statusa za nazaj s splošno normo praktično in pravno neuresničljiva. Če pobudniki menijo, da bi z vrnitvijo pravnega statusa imeli možnost zahtevati "finančno odstranitev posledic", pa nasprotni udeleženec poudarja, da je na podlagi 26. člena Ustave mogoče zahtevati povračilo le tiste škode, ki so jo povzročili državni organi s svojim protipravnim ravnanjem. Ker je bil pri izdaji dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD upoštevan kot relevanten pogoj celotno obdobje dejanskega prebivanja teh oseb v Republiki Sloveniji, bi njegovo izpolnjevanje moralo zadostovati za uveljavljanje posameznih pravic oziroma obveznosti. Uveljavljanje teh bi morali omogočiti posamezni področni zakoni oziroma naj bi se to upoštevalo pri njihovem izvrševanju. V zvezi z navedbami pobudnikov o prekratnem roku za vložitev prošenj nasprotni udeleženec meni, da je bil trimesečni rok primeren in razumen. Pri določitvi tega roka naj bi bilo upoštevano, da gre za izjemno pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in da je bilo treba položaj državljanov drugih republik v Republiki Sloveniji urediti čimprej. Pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, ki ga zahteva izpodbijani zakon, naj ne bi izpolnjevali tisti državljani drugih republik, ki so zapustili Republiko Slovenijo. Prav tako naj tega pogoja ne bi izpolnjevali tisti, ki so bili izgnani iz Republike Slovenije. Ukrepi iz 28. člena ZTuj so bili izrečeni v skladu s takratno ureditvijo vse do odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, s katero je bilo prepovedano nadaljnje izrekanje tega ukrepa. Ustavno sodišče naj se ne bi opredelilo do že izrečenih ukrepov prisilne odstranitve, temveč naj bi izreklo le prepoved izrekanja teh ukrepov za naprej, čeprav bi na podlagi 30. člena ZUstS lahko ocenilo ustavnost tudi drugih določb ZTuj. Glede navedb pobudnikov o neustavnosti izpodbijanega zakona zaradi zahteve, da je treba podati prošnjo za stalno prebivališče na predpisanem obrazcu, nasprotni udeleženec pojasnjuje, da predpisani obrazec omogoča računalniško obdelavo podatkov in hitrejše in bolj ekonomično vodenje postopka. Obrazci naj bi bili predpisani za večino vlog, s katerimi se zahteva ureditev pravnega statusa ali se uveljavljajo določene pravice. Ministrstvo za notranje zadeve naj bi v zvezi z vlogami, sprejetimi na podlagi ZUSDDD, pojasnilo, da so bile obravnavane vse vloge, vložene na podlagi ZUSDDD, in da ni bila zavržena nobena vloga, ker naj ne bi bila vložena na predpisanem obrazcu.
5. Vlada v mnenju navaja, da mednarodno javno pravo ni določalo obvezujočih standardov, ki bi se nanašali na področje ureditve položaja tujcev in državljanstva ob sukcesiji. Meni, da je takrat sprejeta zakonodaja spoštovala načelo proste volje in svobodne odločitve posameznika kot eno od temeljnih načel občega mednarodnega prava. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 naj ne bi v nobenem delu zavezovala zakonodajalca, da bi moral omogočiti pridobitev stalnega prebivališča s povratnim učinkom, temveč le pridobitev stalnega prebivališča pod ugodnejšimi pogoji, kot jih je določal takrat veljavni ZTuj. Izpodbijani zakon naj bi omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi tistim, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče ali pa sploh niso bili prijavljeni, pa so od 25. 6. 1991 neprekinjeno živeli v Republiki Sloveniji, česar naj odločba št. U-I-284/94 ne bi zahtevala. Vlada tudi meni, da pogoj neprekinjenega bivanja ni izpolnjen, če je bila prekinitev posledica ukrepov, ki so temeljili na določbah ZTuj. V zvezi s predpisanim obrazcem za vložitev prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje Vlada meni, da je bilo mogoče prošnje vložiti na vse načine in ne samo na predpisanem obrazcu. Poudarja, da je vpis v register prebivalstva deklaratorne narave. Sam vpis naj ne bi omogočal uveljavljanja pravic, opredeljenih v zakonih, ki urejajo posamične pravice. Stalno prebivališče naj bi bilo le navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti za uveljavitev pravic, ki pa upravičencu gredo glede na njegov status (državljan, tujec).
6. Ministrstvo za notranje zadeve je sporočilo naslednje podatke:
- dne 26. 2. 1992 je bilo iz registra stalnega prebivalstva preneseno v evidence, ki se vodijo o tujcih, 18.305 državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do tega datuma v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče,
- na podlagi ZUSDDD je bilo vloženih 12.937 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje,
- do dne 10. 2. 2003 je bilo rešenih 12.047 prošenj, od tega je bilo 10.713 prošnjam ugodeno in izdano dovoljenje za stalno prebivanje, 288 prošenj je bilo zavrnjenih, 97 prošenj je bilo zavrženih; v 949 primerih je bil postopek ustavljen zaradi umika prošnje ali ker je prosilec postal državljan Republike Slovenije,
- do dne 10. 2. 2003 je bilo izdanih 1033 dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi 6. člena ZUSDDD, ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da je ZUSDDD za prosilca ugodnejši.
- skupno število izdanih dovoljenj za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD je 11.746,
- zaradi zamude roka za vložitev prošnje je bilo zavrženih 79 prošenj.
S podatkom o tem, koliko državljanov drugih republik je bilo na podlagi 28. člena ZTuj prisilno odstranjenih, Ministrstvo za notranje zadeve ne razpolaga, ker takrat veljavni ZTuj ni predpisoval vodenje takšne evidence.
7. Pobudniki Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, Aleksander Todorović, Ilija Rančić in Staniša Milenović menijo, da so stališča nasprotnega udeleženca v odgovoru na pobudo in mnenje Vlade nesprejemljiva.
B. - I.
8. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-246/02 z dne 19. 9. 2002 sprejelo prvo pobudo, navedeno v 1. točki obrazložitve.
9. Ustavno sodišče je sprejelo tudi drugo pobudo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Predloga za razpis javne obravnave Ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje, ki je podlaga za oceno ustavnosti ZUSDDD, dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno.
10. Kljub vlogi in pomenu delovanja Helsinškega monitorja - združenja za človekove pravice, mu Ustavno sodišče ni moglo priznati neposrednega pravnega interesa za izpodbijanje ZUSDDD. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, društva in druga združenja ne izkazujejo pravnega interesa za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v pravni položaj njihovih članov ali drugih oseb. Pravni interes imajo le, če izpodbijani predpis neposredno posega v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj kot pravne osebe. Ustavno sodišče izjemoma priznava tem subjektom pravni interes za vlaganje pobude v imenu in zaradi interesa svojih članov takrat, kadar je društvo ali združenje ustanovljeno z namenom varstva prav tistih interesov njegovih članov, ki naj bi bili z izpodbijano ureditvijo prizadeti. Iz teh razlogov je Ustavno sodišče priznalo pravni interes Združenju lastnikov razlaščenega premoženja, ker je bilo ustanovljeno samo z namenom uveljavljanja interesov oziroma pravic svojih članov - razlaščencev (odločba št. U-I-75/96 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS V, 154). Iz istih razlogov je priznalo pravni interes Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije, kar je obrazložilo v sklepu o sprejemu obravnavane pobude. Kljub temu, da ima Helsinški monitor - združenje za človekove pravice status društva, ki deluje v javnem interesu, mu Ustavno sodišče iz navedenih razlogov ni moglo priznati pravnega interesa za izpodbijanje ZUSDDD. Zato je njegovo pobudo zavrglo (6. točka izreka).
11. Helsinški monitor - združenje za človekove pravice tudi ne more nastopati kot pooblaščenec pobudnikov. Na podlagi prvega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP), ki se glede zastopanja strank smiselno uporablja tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem (6. člen ZUstS), je lahko pooblaščenec stranke le fizična oseba. Pravna oseba lahko zastopa stranko, če je odvetniška družba (35. do 40. člen Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01 - ZOdv). Pobudnike pa lahko zastopa Neva Miklavčič Predan, ker se pooblastila za zastopanje glasijo tudi na njo osebno.
B. - II.
12. ZUSDDD je bil sprejet po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, s katero je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu, naj uredi poseben pravni položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo imeli stalno prebivališče v Sloveniji in so tudi dejansko prebivali na njenem ozemlju, niso pa zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije ali pa jim je bila prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena (v nadaljevanju državljani drugih republik). Izpodbijani zakon je državljanom drugih republik omogočil, da so lahko pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ne glede na določbe ZTuj, če so prošnjo vložili v določenem roku. Ministrstvo za notranje zadeve je lahko zavrnilo izdajo dovoljenja le v primeru obsodbe na določeno kazen zapora ali zaradi storitve določenih kaznivih dejanj (3. člen ZUSDDD) 1 . Na podlagi izpodbijanega zakona je tako pridobilo dovoljenje za stalno prebivanje 11.746 državljanov drugih republik, s tem da je bilo na dan 10. 2. 2003 nerešenih še 990 prošenj. Nekateri so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje še pred njegovo veljavnostjo, in sicer na podlagi takrat veljavnega ZTuj. V obeh primerih pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje je bilo tem osebam priznano stalno prebivališče z dnem izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, torej le za naprej. ZUSDDD pa ni uredil pravnega položaja navedenih oseb v obdobju do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, to je za nazaj. Tako navedenim osebam ni priznano stalno prebivanje v Republiki Sloveniji nepretrgoma od njihovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in njihovega prenosa v register tujcev.
13. ZUSDDD (1. člen) pa je omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča (npr. začasno prebivališče, delovni vizum), so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli. Ti državljani drugih republik ne sodijo v krog oseb, ki bi bile upravičene do priznanja stalnega prebivanja od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj v njem sploh niso bili vpisani. Ta odločba se torej nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče - kar pomeni, da so bili vpisani v register in tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.
14. Smisel in namen odločbe št. U-I-284/94 je bil, da zakonodajalec pravno uredi neurejen položaj državljanov drugih republik, ki je v času odločitve Ustavnega sodišča trajal že sedem let. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da v okviru svoje proste presoje vsebinsko zapolni pravno praznino tako, da določi pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje navedenih oseb. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-284/94 le označilo časovno obdobje neurejenega stanja - pravne praznine (1. točka izreka). Zato so navedbe nasprotnega udeleženca in Vlade, da iz navedene odločbe ne izhaja obveznost ureditve pravnega položaja teh oseb za nazaj oziroma da tega Ustavno sodišče ni izrecno zahtevalo, neutemeljene. V skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča bi zakonodajalec moral urediti celotno obdobje, v katerem navedene osebe niso imele pravno urejenega položaja. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča, ki jih je sprejelo v konkretnih postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, ki so jih vložili prizadeti državljani drugih republik. Ustavno sodišče je zakonodajalca na navedeno stališče posebej opozorilo z že citirano odločbo št. U-I-295/99, v kateri je v 10. točki obrazložitve zakonodajalca seznanilo z odločbo št. Up-60/97, ki jo je sprejelo še pred sprejemom izpodbijanega zakona. Izrecno je poudarilo, "da ugotovitev neskladnosti ZTuj v odločbi št. U-I-284/94 pomeni, da je treba pritožnikom priznati za čas do izdaje ZUSDDD stalno prebivališče na naslovu, kjer so bili prijavljeni pred nezakonitim izbrisom iz evidence stalnih prebivalcev." 2 V odločbi št. Up-336/98 z dne 20. 9. 2001 (OdlUS X, 225) je Ustavno sodišče iz razlogov, navedenih v odločbi št. U-I-284/94, razveljavilo sodbe sodišč in odpravilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katerimi se je pritožnici za določeno obdobje odrekala pravica do varstvenega dodatka zato, ker v Republiki Sloveniji ni imela stalnega prebivališča. Zahteve po pravni ureditvi neustavne pravne praznine pa niso izhajale le iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. V samem zakonodajnem postopku sprejemanja izpodbijanega zakona je bil v tretji obravnavi vložen amandma, s katerim je bilo predlagano, naj se čas prebivanja od izbrisa iz evidence stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje šteje "za zakonito prebivanje" (Amandma Poslanske skupine ZLSD z dne 6. 7. 1999, št. 213-04/99-28/3, EPA 749-II). 3 In ne nazadnje, zakonodajalec bi moral že iz "narave" neurejenega pravnega položaja državljanov drugih republik in z vidika načel pravne države z novo pravno ureditvijo pokriti celotno obdobje, v katerem državljanom drugih republik ni bilo pravno priznano stalno prebivanje, dejansko pa svojega stalnega prebivališča niso spreminjali. 4
15. Ker izpodbijani zakon državljanom drugih republik ne omogoča pridobitve stalnega prebivanja od dneva, ko jim formalnopravno ni bilo priznano, ter tako odpravlja ugotovljeno neustavnost le delno, je v neskladju Ustavo. Načelo pravne varnosti kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave zahteva, da položaj navedenih oseb ne ostane v določenem obdobju pravno neurejen. Stalno prebivališče je pomembna navezna okoliščina za uveljavljanje določenih pravic in pravnih koristi, ki jih navedene osebe niso mogle uveljavljati zaradi pravno neurejenega stanja. Njihov položaj v Republiki Sloveniji je bil zaradi neurejenega stanja pravno negotov, saj so s pridobitvijo položaja tujca izgubili stalno prebivališče na območju Republike Slovenije in se znašli v neurejenem položaju ali v bistveno slabšem pravnem položaju (npr. začasno prebivališče), ki je za nekatere od prizadetih oseb trajal tudi do deset let. Da vprašanje pravnega položaja državljanov drugih republik še vedno kliče po pravni ureditvi, je razvidno iz priporočila, ki ga je Državni zbor sprejel ob obravnavi sedmega letnega poročila Varuha človekovih pravic, podanega za leto 2001 (Uradni list RS, št. 2/03). 5
16. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
17. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-284/94 ugotovilo, da takrat veljavne določbe ZTuj, ki so se uporabljale za ureditev pravnega položaja državljanov drugih republik, po vsebini ne ustrezajo pravnemu položaju navedenih oseb in jih tudi ni mogoče uporabljati. Izčrpno je obrazložilo, zakaj imajo državljani drugih republik poseben položaj, ki zahteva tudi posebno ureditev. Zato se postavlja vprašanje, ali ima dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi izpodbijanega zakona, lahko enak pravni učinek kot dovoljenje za stalno prebivanje, izdano tujcem.
18. S pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje, kot tudi drugih dovoljenj za prebivanje, tujec lahko pridobi ustrezen pravni položaj v Republiki Sloveniji, ko izpolni v Zakonu določene pogoje. Tako npr. lahko tujec pridobi dovoljenje za stalno prebivanje, ko osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje tudi druge pogoje, ki jih določa Zakon (prvi odstavek 41. člena ZTuj-1). Povsem logično je, da ima dovoljenje za stalno prebivanje v tem primeru konstitutivni učinek, ker ustanavlja (konstituira) novo pravno razmerje, ki prej ni obstajalo. Gre za konstitutivno odločbo, ki pravno učinkuje od izdaje naprej (ex nunc).
19. Tako kot je poseben položaj državljanov drugih republik narekoval posebno ureditev njihovega stalnega prebivanja, tudi dovoljenje za stalno prebivanje, izdano državljanu drugih republik, ne more imeti enakega pravnega učinka, kot ga ima dovoljenje za stalno prebivanje, izdano tujcu. Njihov poseben pravni položaj se izraža v tem, da so te osebe na območju Slovenije že imele stalno prebivališče, ki so ga sicer formalnopravno izgubile zaradi neustavne pravne praznine, ugotovljene v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, dejansko pa svojega stalnega prebivališče niso spreminjale, temveč so še naprej prebivale na območju Republike Slovenije. Dovoljenje za stalno prebivanje v tem primeru ne ustanavlja novega pravnega položaja teh oseb, temveč glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja pravni položaj, ki je dejansko že obstajal in bi moral obstajati tudi na podlagi Zakona samega. Zato bi ZUSDDD glede na dejanski položaj teh oseb dovoljenjem za stalno prebivanje moral dati učinek ugotovitvenih (deklaratornih) odločb. Deklaratorne odločbe pravno učinkujejo od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega razmerja (ex tunc) in je njihov retroaktivni pravni učinek utemeljen že po naravi stvari, ker gre za ugotovitev pravnega razmerja, nastalega pred izdajo deklaratorne odločbe. 6 Dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik, katerih stalno prebivališče je bilo izbrisano iz registra prebivalstva, lahko po "naravi stvari" pomenijo le ugotavljanje njihovega pravnega statusa oziroma stalnega prebivanja in ga ne morejo na novo ustanavljati.
20. Kot je bilo že obrazloženo, zakonodajalec vprašanja časovnega učinkovanja pravne ureditve ne bi mogel urediti drugače, kot da bi določil, da imajo navedene osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, priznano tudi stalno prebivanje za nazaj. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da določi način izvršitve te odločbe tako, da se z dovoljenji za stalno prebivanje, ki so bila že izdana državljanom drugih republik, ugotavlja stalno prebivališče za nazaj, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992 (8. točka izreka). Da bodo navedeni državljani lahko dokazovali svoje stalno prebivanje tudi za nazaj, je Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja od 26. 2. 1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra prebivalstva in so dovoljenje za stalno prebivanje že pridobili (220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP).
21. Ker so nekateri državljani drugih republik, ki so stalno prebivališče izgubili na podlagi izbrisa iz registra, uspeli še pred izdajo izpodbijanega zakona pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi takrat veljavnega ZTuj ali tudi na podlagi sedaj veljavnega ZTuj-1, je treba tudi ta dovoljenja šteti za ugotovitvene odločbe.
B. - III.
22. Državljani drugih republik zaradi nepriznanja stalnega prebivanja od dneva, ko se je zaradi osamosvojitve Republike Slovenije spremenil njihov pravni status v status tujca, niso mogli uveljaviti določenih pravic, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Pobudniki jih izrecno ne opredeljujejo, iz odločb Ustavnega sodišča pa izhaja, da je šlo predvsem za pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in za nemožnost zamenjave vozniškega dovoljenja. Glede zamenjave vozniških dovoljenj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 88) naložilo zakonodajalcu, naj odpravi ugotovljeno neustavnost Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP), ki je bila v tem, da ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v njej tudi dejansko prebivali. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št 67/02 - ZVCP-C) je dal navedenim osebam možnost zamenjave vozniškega (veljavnega ali neveljavnega) dovoljenja v določenem roku.
23. Državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba (13. točka obrazložitve), ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, bodo z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja.
B. - IV.
24. Ustavno sodišče je v 20. točki obrazložitve odločbe št- U-I-284/99 opisalo, v kakšnih položajih so se nahajali državljani drugih republik od 26. 2. 1992 dalje, ko se je zanje začel uporabljati takrat veljavni ZTuj. Ugotovilo je, da obstaja verjetnost, da določeni državljani drugih republik po takrat veljavnem ZTuj iz različnih razlogov niso mogli pridobiti niti dovoljenja za začasno niti stalno prebivanje ter da so tako na območju Republike Slovenije živeli brez pravnega naslova. Na podlagi 28. člena takrat veljavnega ZTuj je bilo tujcem, ki so prebivali v Republiki Sloveniji brez ustreznega dovoljenja za prebivanje, mogoče izreči ukrep prisilne odstranitve tujca. Da se ta ukrep ne bi izrekal državljanom drugih republik, je Ustavno sodišče njegovo uporabo za navedene osebe izključilo tako, da je v 4. točki izreka odločbe št. U-I-284/94 prepovedalo izrek tega ukrepa. S tem je le izključilo uporabo tega ukrepa za državljane drugih republik, še vedno pa se je ta ukrep lahko uporabil zoper tujce, katerih pravni položaj je ZTuj tudi urejal. Če bi bil pravni položaj državljanov drugih republik pravno urejen v skladu z Ustavo že od 26. 2. 1992, jim tak ukrep sploh ne bi mogel biti izrečen.
25. Kot je razvidno iz poročila Ministrstva za notranje zadeve, takrat veljavni ZTuj ni predpisoval vodenja evidence o izrečenih ukrepih odstranitve tujca. Tudi v primeru, če bi navedena evidenca obstajala, bi bilo treba posebej ugotoviti, ali je bil ta ukrep izrečen državljanu druge republike ali je šlo za odstranitev tujca, ki se je na območju Republike Slovenije nahajal nezakonito. Primeri, ko je bil državljanu druge republike izrečen ukrep prisilne odstranitve, zahtevajo posebno pravno ureditev. Zakonodajalec bo moral vzpostavitev njihovega pravnega položaja urediti potem, ko bo preučil vse možne dejanske situacije, v katerih so se navedene osebe znašle zaradi izrečenega ukrepa. Ker Zakon ni uredil možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik, ki jim je bil izrečen navedeni ukrep, je v neskladju z Ustavo. Načela pravne države zahtevajo, da se tudi tem osebam omogoči ureditev njihovega pravnega statusa, če ga niso mogle urediti zaradi navedenega ukrepa (2. točka izreka).
B. - V.
26. Eden od pobudnikov izpodbija 1. člen ZUSDDD v tistem delu, v katerem kot enega od pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zahteva dejansko neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije. 7 Navaja, da je iz strahu pred prisilno deportacijo pobegnil v drugo državo in tam štiri leta prebival kot begunec. Meni, da se mu ta čas ne bi smel šteti kot prekinitev prebivanja na območju Republike Slovenije in da njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne bi smela biti zavržena iz tega razloga.
27. Kot izhaja iz poročila Ministrstva za notranje zadeve, je bilo 26. 2. 1992 izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva 18.305 državljanov drugih republik. Glede na število vloženih prošenj bi lahko ocenili, da gre za približno 4300 državljanov drugih republik, ki niso vložili prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ti državljani drugih republik se lahko še vedno nahajajo v Republiki Sloveniji ali pa so jo iz različnih razlogov zapustili že pred izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva ali pa tudi kasneje. Ustavno sodišče ne izključuje možnosti, da so nekateri državljani drugih republik zapustili Republiko Slovenijo tudi zaradi bojazni izreka ukrepa prisilne odstranitve tujca iz 28. člena ZTuj, čeprav so se ti ukrepi izrekali redko in se je praviloma neurejeno prebivanje državljanov drugih republik toleriralo. Nekateri so poskušali rešiti svoj neurejeni pravni položaj tudi z odhodom v tujino za določen čas zaradi zaposlitve ali zaradi kakšnega drugega razloga (npr. pridobitve statusa begunca) in so se občasno vračali v Republiko Slovenijo. Nekateri so se po določenem času vrnili in sedaj ponovno živijo v Republiki Sloveniji.
28. ZUSDDD v 1. členu določa kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje dejansko življenje v času po izbrisu iz registra prebivalstva, ne da bi določneje opredeljeval vsebino tega pogoja. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni upravni organ ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Kljub temu, da je dve tretjini državljanov drugih republik (od 18.305 izbrisanih) izpolnilo pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in pridobilo dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, se glede na različne dejanske položaje oseb, opisanih v prejšnji točki obrazložitve, postavlja vprašanje, ali je pogoju dejanskega življenja v Republiki Sloveniji mogoče dati določljivo vsebino zgolj z razlago tega nedoločenega pravnega pojma, oziroma ali položaj državljanov drugih republik, v katerem so se znašli po izbrisu njihovega stalnega prebivališča, ne zahteva natančnejše opredelitve tega pojma in njegove prilagoditve opisanim dejanskim položajem.
29. Pojem dejanskega življenja je v zvezi z državljani drugih republik uporabil Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - v nadaljevanju UZITUL) v 13. členu in v skladu z njim je 40. člen ZDrž določil dejansko življenje na območju Republike Slovenje kot enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V zvezi z ugotavljanjem, ali državljan druge republike izpolnjuje pogoj dejanskega življenja za pridobitev državljanstva, se je izoblikovala obsežna (upravna in sodna) praksa. Glede razlage tega nedoločenega pravnega pojma kot pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije je sprejelo stališča Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je v postopkih z ustavno pritožbo presojalo razlago pogoja dejanskega življenja predvsem z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic (glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-38/93 z dne 6. 7. 1995, OdlUS IV, 130, št. Up-77/94 z dne 16. 9. 1997, OdlUS VI, 188, št. Up-73/95 z dne 27. 2. 1997, OdlUS VI, 72 in št. Up-199/95 z dne 5. 2. 1998, OdlUS VII, 100). 8 O tem, kakšna stališča je pri razlagi dejanskega življenja sprejelo Ministrstvo za notranje zadeve pri odločanju na podlagi ZUSDDD in ali se je že izoblikovala sodna praksa v zvezi z razlago tega pojma na podlagi tega zakona, Ustavno sodišče nima podatkov.
30. Nedoločeni pravni pojmi, s katerimi je dopustno opredeljevati zakonske dejanske stanove, se uporabijo predvsem v primerih, ko ni mogoče vnaprej predvideti vseh dejanskih položajev, ki jih zakonodajalec želi urediti (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up- 84/94 z dne 11. 7. 1996, OdlUS V, 184). V obravnavanem primeru je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločen pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo sedem let od izbrisa stalnega prebivališča državljanov drugih republik iz registra stalnega prebivalstva in ko so različni položaji teh oseb, ki niso pridobile državljanstva Republike Slovenije, postali določljivi. Izpolnjevanje tega pogoja za nazaj - od dneva izbrisa - ugotavljajo upravni organi v konkretnih postopkih. Z vidika načel pravne države in glede na poseben položaj teh oseb bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD, zlasti pa bi moral določiti čas odsotnosti, po kateri pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-284/94 ugotovilo, da pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb v primerjavi s pravnim položajem tujcev tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave (18. točka obrazložitve). Zato z vidika načela enakosti odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan. ZTuj, ki je veljal v času izbrisa stalnega prebivališča iz registra stalnega prebivalstva, je namreč v drugi alineji 20. člena določal, da dovoljenje za stalno prebivanje tujca preneha, če se izseli ali ostane v tujini neprekinjeno več kot eno leto in o tem ne obvesti pristojnega organa. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi ZTuj-1 v šesti alineji drugega odstavka 45. člena. Glede na njihov poseben položaj bi moral Zakon opredeliti, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec, in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne. Razlaga pogoja dejanskega življenja pa nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva. Ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih, je treba predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja. Ker zakonodajalec tega ni storil, je ZUSDDD v neskladju z 2. členom Ustave.
31. Poleg tega je določba 1. člena ZUSDDD v tem delu v neskladju tudi z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Ustava v drugem odstavku 120. člena določa, da opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na okvir Ustave in zakonov (legalitetno načelo) izhaja iz temeljnih ustavnih načel (načela pravne države, načela demokratičnosti). Legalitetno načelo ne določa samo okvira in podlage za delovanje upravnih organov, temveč tudi zagotavlja, da postaja to delovanje znano in predvidljivo, kar povečuje pravno varnost. Hkrati je to načelo pomembno tudi za učinkovito varstvo posameznikovih pravic in pravnih interesov, vključno z učinkovitim nadzorom ustavnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-73/94 z dne 25. 5. 1995, Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 51). Zakonodajalec bo moral v danem roku šest mesecev dopolniti izpodbijani zakon in določiti nov rok za morebitne nove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (3. točka izreka).
B. - VI.
32. Pobudniki izpodbijajo tudi prvi in drugi odstavek 2. člena ZUSDDD v tistem delu, v katerem določata prekluzivni rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Menijo, da je bil ta rok prekratek.
33. Postavlja se vprašanje, ali je rok treh mesecev omogočal državljanom drugih republik, da so lahko brez večjih težav pravočasno vložili prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ureditev, ki državljanom drugih republik ne bi določila primernega roka za ureditev njihovega pravnega statusa oziroma bi brez upravičenega razloga določila zelo kratek rok, bi bila v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Glede na podatke, pridobljene od Ministrstva za notranje zadeve, je bilo zaradi zamude roka zavrženih 79 prošenj.
34. Namen ZUSDDD je bil, "da v določenem, relativno kratkem obdobju treh mesecev, da možnost" državljanom drugih republik, da pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje in tako uredijo svoj pravni status v Republiki Sloveniji; da bi državljani drugih republik imeli zadosten čas za seznanitev z ZUSDDD, je ta v 8. členu določil, da začne veljati šestdeseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (Poročevalec DZ, št. 18/99, EPA 749 - II - prva obravnava). Iz navedenega je razvidno, da je zakonodajalec že ob sprejemu izpodbijanega zakona upošteval možnost, da državljani drugih republik ne bodo v tako kratkem času seznanjeni z vsebino Zakona in je zato za njegovo uveljavitev upravičeno določil daljši rok. Kljub navedenemu roku za uveljavitev ZUSDDD, pa je bil rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izredno kratek. Zakonodajalec bi pri določanju roka, zlasti prekluzivnega roka, moral upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičencem lahko ovirale pravočasno vložitev vloge (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 2). Predvsem bi moral upoštevati, da državljani drugih republik glede na dalj časa trajajoče pravno neurejeno stanje niso mogli pričakovati, da bi bil za ureditev njihovega statusa predpisan tako kratek rok, predvsem pa niso mogli predvideti, da bi zamuda tako kratkega roka pomenila izgubo pravice za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Povsem upravičeno so pričakovali, da bo za ureditev njihovega dalj časa trajajočega neurejenega položaja določen daljši rok. Določitev daljšega roka tudi ne bi ovirala "hitrega" reševanje vloženih vlog, saj odprt rok ne pomeni, da ne bi bilo mogoče reševati že vloženih vlog. Namen izpodbijanega zakona ni bil le ta, da se da državljanom drugih republik možnost ureditve njihovega statusa, temveč tudi v interesu države, da na njenem ozemlju ne prebivajo osebe brez urejenega pravnega statusa v tako velikem številu (glej razloge za sprejem zakona, Poročevalec DZ, št. 18, stran 78). Glede na navedene razloge bi moral zakonodajalec določiti daljši (primernejši) rok in tako omogočiti slehernemu državljanu druge republike, ki bi izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, njegovo pridobitev. Ker zakonodajalec za določitev tako kratkega roka za vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni imel upravičenega razloga, je Ustavno sodišče izpodbijani prvi in drugi odstavek 2. člena v delu, v katerem je določen rok treh mesecev, razveljavilo. Razveljavitev pomeni, da se vloge, ki še niso rešene, ne smejo zavreči kot prepozne, tiste vloge, ki so bile zavržene kot prepozne, pa lahko upravičenci vložijo ponovno. Za pravočasne je treba šteti tudi vse vloge, ki bodo vložene po objavi te odločbe v Uradnem listu, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni rok.
35. Pobudniki izpodbijajo tudi četrti odstavek 2. člena, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za notranje zadeve. Menijo, da je zahteva po vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu predstavljala oviro pri njihovem vlaganju ter da pristojni upravni organi vlog, ki niso bile vložene na predpisanem obrazcu, niso hoteli sprejeti.
36. Namen obrazca, predpisanega s Pravilnikom o določitvi obrazca prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (Uradni list RS, št. 76/99), je bil nedvomno v tem, da bi se olajšalo vlaganje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in da bi te vloge vsebovale podatke, potrebne za odločitev pristojnega upravnega organa. Predpisani obrazec za vložitev prošnje pa ni pomenil, da prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne bi bilo mogoče vložiti tudi na načine, ki jih določa 63. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000 - v nadaljevanju ZUP). Tako se vloge - zahteve, obrazci, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe oziroma organizacije obračajo na organe - lahko vložijo v pisni obliki ali ustno; pisna vloga se praviloma izroči naravnost organu ali pošlje po pošti ali telefaksu. Organ, ki je pristojen za sprejem vloge, je dolžan sprejeti vsako vlogo, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik ter na vložnikovo zahtevo potrditi njen sprejem. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je upravni organ samo zaradi tega ne sme zavreči, temveč mora od vložnika zahtevati, da pomanjkljivosti v določenem roku odpravi (prvi odstavek 67. člena ZUP). Navedene določbe so državljanom drugih republik omogočale, da so lahko vložili prošnje tudi na druge načine, če jih morebiti niso mogli vložiti na predpisanem obrazcu. Ministrstvo za notranje zadeve navaja, da ni zavrglo nobene vloge le zato, ker ni bila vložena na predpisanem obrazcu. Pobudnikove navedbe, da mu je pristojni organ zavrnil sprejem vloge in da je zaradi tega zamudil rok za vložitev prošnje, Ustavno sodišče pri presoji izpodbijane določbe ne more upoštevati. Gre za dejanja, ki so lahko predmet obravnavanja konkretnih postopkov. Vložnik je imel možnost, da zahteva sprejem vloge in izdajo ustreznega potrdila, vlogo bi lahko poslal tudi po pošti.
37. Ker je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena ZUSDDD očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
38. Pobudniki izpodbijajo tudi 3. člen, ki določa, da Ministrstvo za notranje zadeve lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen na določeno kazen zapora (treh oziroma pet let zapora) ali za določena kazniva dejanja. Člen 3 ZUSDDD je bil že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-295/99 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da za državljane drugih republik ne smejo biti določeni strožji pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kot so bili določeni za odpoved stalnega prebivanja tujca na podlagi ZTuj, ki je veljal v času njihovega pravno neurejenega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tako je v določenem delu razveljavilo 3. člen ZUSDDD in naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neustavnost v določenem roku odpravi, kar je storil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (Uradni list RS, št. 64/01 - ZUSDDD-A). Tudi če bi bil pravni status državljanov drugih republik na dan 26. 2. 1992 pravno urejen tako, da bi se prijavljeno stalno prebivališče na območju Slovenije štelo za dovoljenje za nadaljnje stalno prebivanje, bi jim bilo mogoče odpovedati stalno prebivanje (24. člen ZTuj). Za državljane drugih republik, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, veljajo predpisi, ki urejajo položaj tujcev v Republiki Sloveniji in ne kakšni posebni drugi predpisi. Navedbe pobudnikov, da izpodbijani zakon sploh ne bi smel določati razlogov, zaradi katerih bi jim bilo mogoče zavrniti izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, so torej očitno neutemeljene. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo.
39. Točka 12 tretjega odstavka 7. člena ZUSDDD določa, da evidenca o prejetih prošnjah vsebuje tudi podatke o dokazilih o dejanskem neprekinjenem prebivanju. Kot je razvidno iz pobude, pobudniki menijo, da je izpodbijana določba tista, ki zahteva, da morajo prošnjam za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje priložiti "vsa mogoča dokazila in račune za obdobje 10 let" kot dokazila o neprekinjenem bivanju. Kot je bilo že obrazloženo, se za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Pogoj dejanskega prebivanja na območju Republike Slovenije je eden od bistvenih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Zato je tudi povsem razumljivo, da mora prosilec izkazati, da izpolnjuje navedeni pogoj. Izpodbijani zakon ne določa, s kakšnimi dokazili naj bi prosilec dokazoval izpolnjevanje tega pogoja. Zato veljajo v postopku izdaje tega dovoljenja določbe ZUP o dokazovanju (164. do 204. člen). Tako drugi odstavek 164. člena določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedenec in ogledi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravni stvari, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP - načelo proste presoje dokazov). Ker izpodbijana določba predpisuje vpis v evidenco le tistih dokazil, s katerimi je prosilec dokazoval izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenje, in torej ne določa, s kakšnimi dokazili naj vlagatelj prošnje to dokazuje, kot to zmotno menijo pobudniki, je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 12. točke tretjega odstavka 7. člena ZUSDDD očitno neutemeljena in jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
40. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. člena, drugega odstavka 26. člena, 43. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS ter šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Ribičič.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić

Opombe:
1. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/2000, OdlUS IX, 113) razveljavilo nekatere določbe ZUSDDD, ker so določale prestroge pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja na podlagi tega zakona.
2. Enako je odločilo v zadevi št. Up-333/96 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 286). Z odločbo št. Up-20/97 z dne 18. 11. 1999 (OdlUS VIII, 300) je Ustavno sodišče razveljavilo odločbe sodišč, ker pritožniku niso priznali pravice do akontacije vojaške pokojnine iz razloga, ker ni imel stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije. Enako je odločilo tudi v zadevi št. Up-153/97 z dne 16. 12. 1999 (OdlUS VIII, 302).
3. Iz obrazložitve navedenega amandmaja : "Sodobne, pravno in demokratično urejene države, nikakor ne morejo dopustiti, da na njenem ozemlju prebivajo osebe brez urejenega pravnega statusa, vsaj ne v tako velikem številu, kot je to značilno za našo državo. Dejstvo je, da je takšnim osebam v veliki meri onemogočeno uveljavljanje številnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kar za demokratično državo, kot je Republika Slovenija, ni sprejemljivo. Na to stanje ter potrebo po njegovi ureditvi opozarja že Varuh človekovih pravic, posebej pa so ta vprašanja izpostavili tudi strokovnjaki Evropske unije, Visoki komisariiat Združenih narodov za begunce in nekatere druge nevladne organizacije ?????
4. Marijan Pavčnik, Argumentacja v pravu,Cankarjeva založba, Ljubljana 1991. Navaja, da sklepanje "prek narave stvari" je tipologične narave, nerazdružno povezano s tipom - s tem, kar je tipično, se pravi s tem, kar je "sredina med pravno idejo in življenjskim dejanskim stanom, na katero se naposled osredotoča vse pravno mišljenje: sredina med normativno in dejansko pravičnostjo" (glej str. 119 do 122, zlasti str. stran 121).
5. V točki 14 poročila Državni zbor zavezuje Vlado, naj v zvezi z vprašanjem morebitnih posledic za pravice posameznikov zaradi izbrisa državljanov drugih držav naslednic SFRJ iz evidence stalnega prebivalstva Republike Slovenije po 26. 2. 1991 (pravilno 1992) čimprej posreduje morebitne predloge reševanja teh vprašanj v ZUSDDD ali na drug ustrezen način.
6. Dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, ČZ Uradni list SR SLovenije, Ljubljana 1985, stran 176-177.
7. Da se pogoj dejanskega neprekinjenega življenja ne nanaša na državljane drugih republik, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in je bilo njihovo stalno prebivališče 26. 2. 1992 izbrisano iz registra stalnega prebivalstva, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 13. točki obrazložitve.
8. Tako je v odločbi št. Up-73/95 ugotovilo, da je bila pravica enakega varstva pravic kršena z nezakonito interpretacijo nedoločenega pravnega pojma "dejansko živi v Sloveniji" s stališčem, da je za opredelitev pojma dejanskega življenja "bistvena ... le dolgotrajna prekinitev dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji ... in ne tožbena navedba o nemožnosti njune vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer...", v odločbi št. Up-77/94, ker je bil pritožnikov odhod iz Republike Slovenije skupaj z JA že sam po sebi štet za prekinitev dejanskega življenja in v odločbi št. Up-199/95, ker med odločilnimi okoliščinami za opredelitev pojma dejanskega življenja ni bila upoštevana pritožnikova trditev, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani.


U-I-246/02
7. 4. 2003
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča
1. Slovenijo upravičeno uvrščamo med nove države, ki so se zavedale pomena urejanja mednacionalnih odnosov v obdobju razdružitve nekdanje jugoslovanske federacije. V predosamosvojitvenih dokumentih, ki jih je sprejemala Skupščina Republike Slovenije je bil posebej poudarjen interes Slovenije, da se osamosvoji po mirni poti, kar vključuje tako načelo, da Slovenija iste pravice, ki si jih jemlje na podlagi pravice slovenskega naroda do samoodločbe, priznava vsem narodom, kot tudi prizadevanje, da se zaradi osamosvojitve nikomur, ne glede na narodno pripadnost, ne bo poslabšal položaj. Tako je Slovenija pozitivni primer, kako je ob osamosvojitvi poskrbela za ohranitev (najmanj) enake ravni zaščite manjšinskih narodnih skupnosti, tako kolektivnih pravic italijanske in madžarske skupnosti, kot individualnih pravic njunih pripadnikov. Enako pomembna je bila predosamosvojitvena odločitev Slovenije, da omogoči kar najbolj enostavno pridobitev državljanstva vsem državljanom drugih republik nekdanje federacije.
2. Tako je Sporazum vseh parlamentarnih političnih strank o plebiscitu, podpisan 6. decembra 1990, zagotovil pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, da pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, če tako želijo. Takšno obljubo vsebuje tudi Pismo o dobrih namenih, ki ga je ob razpisu plebiscita sprejela Skupščina Republike Slovenije. Korak dalje je šel Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine iz junija 1991, ki vsem, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji na dan plebiscita, v prehodnem obdobju (do pridobitve državljanstva), priznava enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije. Tako je lahko na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu, sprejetega pred osamosvojitvijo in pred sprejemom Ustave, pridobil državljanstvo Republike vsakdo, ki je zanj zaprosil, če je izpolnjeval en sam pogoj (stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. decembra 1990, torej na dan plebiscita, na katerem so lahko glasovali vsi prebivalci Slovenije, ne glede na njihovo republiško državljanstvo). 1
3. Slovenija je to osamosvojitveno obljubo držala, parlamentarna večina in Ustavno sodišče pa sta preprečila nekaj poskusov, da bi s spremembo zakonodaje ali s pomočjo zakonodajnega referenduma odstopili od opisane, resnično liberalne ureditve glede pridobitve državljanstva. (Edina naknadno določena, vendar logična omejitev, se je nanašala na tiste, ki so aktivno delovali proti osamosvojitvi Slovenije.) Menim, da bi bilo odstopanje od osamosvojitvenih obljub rušenje temeljev, na katerih počiva državnost Republike Slovenije in njen ugled v mednarodni skupnosti. Ni namreč skrivnost, da je Slovenija tudi po zaslugi svojega odnosa do italijanske in madžarske narodne skupnosti in do državljanov iz drugih republik, tako hitro in brez težav vstopila v OZN, Svet Evrope in postala pridružena članica Evropske zveze. Povsem upravičeno: na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu je pridobilo državljanstvo Slovenije preko 175.000 državljanov drugih republik nekdanje jugoslovanske federacije, kar predstavlja nekaj manj kot 9% celotnega prebivalstva Slovenije.
4. Do tu je vse potekalo, kot je treba in precej bolje, kot v drugih novonastalih državah. Na žalost pa je prišlo relativno kmalu po osamosvojitvi, in sicer 1992. leta (razkrito pa je bilo precej pozneje), do ukrepov, ki pomenijo temni madež in mečejo temno senco na opisano zgodbo o uspehu. Relativno redki posamezniki, ki so ostali v Republiki Sloveniji po njeni osamosvojitvi, morda vsak deseti od njih, so se odločili, da ne zaprosijo za državljanstvo. Med njimi so gotovo tudi tisti, ki so na plebiscitu glasovali zoper osamosvojitev oz. niso verjeli v možnost, da bo Slovenije (p)ostala samostojna, neodvisna država, sposobna uspešnega razvoja, pa tudi drugi, ki so ostali vezani na državljanstvo svoje matične republike, ali pa so hoteli odložiti odločitev o novem državljanstvu na prihodnost. S svojo odločitvijo so bolj ali manj zavestno sami izbrali status tujca v Republiki Sloveniji. Pričakovali so lahko, da zaradi te odločitve ne bodo več izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, kot so bili v prehodnem obdobju. Toda nihče od njih ni mogel pričakovati, da se jim bo država, v kateri praviloma že zelo dolgo živijo in delajo, maščevala tako, da jim bo odvzela stalno prebivališče in jih s tem pahnila v "ilegalo" in vsakovrstne težave. To so izvršilni organi države storili, ne da bi imeli za to podlago v Ustavi, zakonodaji ali v drugih odločitvah zakonodajne oblasti, kar je že pred sprejemom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji v letu 1999 ugotovilo Ustavno sodišče.
5. Tako samo dejanje (odvzem stalnega prebivališča), kot tudi prikrivanje in minimiziranje storjene napake ter obotavljanje pri popravi storjene krivice v obsegu, ki je nujen (vrnitev stalnega prebivališča za nazaj, od takrat, ko jim je bilo odvzeto), so povzročile ogromno krivic in težav prizadetim in veliko škode ugledu Republike Slovenije. Državni organi Slovenije so neetično in nekorektno, predvsem pa nezakonito in protiustavno ukrepali in povzročili izbrisanim dalekosežne negativne posledice, socialne in druge. V slovenskem nacionalnem interesu je, da čim prej in čim bolj temeljito zbriše moralno sporen madež s svoje poosamosvojitvene poti.
6. Ustavno sodišče je v času, ko še nisem bil njegov član, poskušalo zaokreniti odnos države do vseh, ki so nezakonito izgubili stalno prebivališče, vendar na žalost le s polovičnim uspehom. Zato je ponovno odločanje Ustavnega sodišča posebnega pomena, saj mora težiti ne le k pravični rešitvi, ampak tudi k temu, da njegove odločitve ne bo mogoče ponovno razlagati različno in kakorkoli zaobiti v praksi. Pomisleke, da bi lahko prišlo do preširokega vračanja stalnega prebivališča, štejem v glavnem za brezpredmetne. Zakaj? Zato, ker gre pri izbrisanih za tiste, ki so 1992. leta protizakonito izgubili stalno prebivališče in ne za tiste oficirje nekdanje JLA, ki so z JLA zapustili območje Republike Slovenije (precej preden se je zgodil izbris stalnega prebivališča).
7. Bil sem med tistimi sodniki, ki so menili, da bi bila najboljša rešitev ti. interpretativna odločba. Iz več razlogov. Odločba, ki bi se glasila: "Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi tega zakona, ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz centralnega registra stalnega prebivalstva Slovenije, od dneva izbrisa dalje" bi pomenila, da se iz pravnega sistema Republike Slovenije kot protiustavno izloča vsako tolmačenje, ki ne priznava izbrisanim, da pridobijo stalno prebivališče brez omejitev in za nazaj.
8. Interpretativna odločba bi obenem pomenila, da bi bilo treba zakon tako razlagati že od njegovega sprejema dalje, saj je sporna vprašanja razrešilo Ustavno sodišče še pred sprejemom zakona. Zelo jasno bi povedala, da je bilo tolmačenje zakona in razumevanje že sprejetih odločitev Ustavnega sodišča napačno, kolikor ni pomenilo priznavanja tega prebivališča za nazaj. Takšna odločba bi bila neposredna podlaga za to, da izbrisani lahko hitreje dosežejo popravo krivic za nazaj, kot pa bi jo lahko v primeru razveljavitve zakona. Interpretativna odločba bi najbolj učinkovito reševala čast Ustave in zakonodajne veje oblasti, saj bi brez posega v Ustavo in ne da bi razveljavila zakon, onemogočila protiustavno ravnanje organov državne uprave in sodišč in spodbudila popravo krivic. Znano je, da se interpretativna odločba uporablja takrat, kadar Ustavno sodišče ne želi iti v konflikt z zakonodajalcem, ampak z delovanjem izvršne oblasti in (rednih) sodišč. 2 Interpretativna odločba bi pomenila najbolj učinkovit poseg, ki bi pospešil popravo krivic brez nepotrebnega zavlačevanja pri sprejemanju nove zakonske ureditve. Ustavno sodišče se je odločilo, da ne sprejme interpretativne odločbe, temveč ugotovi neskladje zakona z Ustavo, kolikor ne priznava stalnega prebivališča od 26. 2. 1992.
9. Zakaj pri predlogu za interpretativno odločbo nisem trmasto vztrajal in zakaj sem se odločil za to, da glasujem za ugotovitveno odločbo in se zadovoljil s pritrdilnim ločenim mnenjem? Prvič zato, ker menim, da tudi sprejeta odločitev dovolj jasno opozarja na protiustavnost dosedanje ureditve in prakse, ki se nanaša na izbrisane ter rešuje ali vsaj spodbuja pospešeno reševanje problemov, nastalih z nezakonitim izbrisom. Odločba je torej oblikovana tako, da bo lahko podlaga za resnični preobrat pri reševanju problema izbrisanih. Poleg tega je bila odločba izglasovana soglasno, kar ji daje posebno težo in moralno moč. Drugič zaradi rezerviranega odnosa ustavnopravne teorije do interpretativnih odločb (če omenim samo magistrski nalogi mag. Boruta Šinkovca in mag. Sebastiana Nerada, ki sta bili nedavno tega izdelani v okviru podiplomskega študija ustavnopravne smeri na Pravni fakulteti v Ljubljani), za katere v Ustavi ni izrecne podlage. In tretjič zato, ker je Državni zbor kot nasprotni udeleženec s podpisom svojega predsednika posredoval Ustavnemu sodišču stališče, ki bi ga po mojem mnenju Ustavno sodišče z interpretativno odločbo moralo razglasiti za protiustavno. Strinjati se moram z ugovorom, da je težko vztrajati pri interpretativni odločbi v primeru, če takšne razlage zakona ne brani niti zakonodajalec sam.
dr. Ciril Ribičič

Opomba:
1. Širše: C. Ribičič, Ustavnopravni vidiki osamosvajanja Slovenije, Uradni list RS, Ljubljana 1992, s. 27 in nasl.
2. O tem: F. Testen, Interpretativna odločba, v Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. L. Šturm), FPDE, Ljubljana, 2002, s. 1131 in nasl.

Maria

Neee, niso letele nate. Sploh ne.
Mislil sem na vse sodelujoče.
Želim le apelirati na vse, da se držimo teme, predvsem pa da se izognemo vsake toliko nevmesnemu vprašanju v stilu:
"kater zakon je pa držav sploh kršla, če ga je in kako ga je"

Tko da brez panike. Prošnja je namenjena na splošno i ni naperjena zoper nikogar.