subjektivna izkusnja in umetna inteligenca

Da odgovoris na vprasanje kaj inteligenca v resnici je, je pomojem najprej potrebno imeti definicijo, kaj pomeni biti oz. obstajati. Za nas lahko obstajanje pomeni nekaj od trenutka, ko smo se rodili pa do trenutka smrti(ali pa od trenutka ko se zbudis do trenutka ko zaspis), ali pa se to nanasa objektivno gledano na celo vesolje, ki je zacelo obstajati ob big bangu. Kaj je obstajanje ? Je mozno obstajanje brez subjekta ali brez objekta ? Ce bi v realnosti bil prisoten samo en atom,...bi lahko temu rekli obstajanje ? Moje mnenje je, da na nivoju tega atoma lahko recemo da za elektron obstaja proton in obratno, kaj pa ce privzamemo da je atom najmanjsi delec ? Je atom sam sebi se vedno obstajanje, ce zunaj njega ne obstaja nic drugega ?

Obstajanje je pomojem izkusnja, ki temelji na interakciji med nekim subjektom in objektivnim svetom. Subjektivna izkusnja nam omogoca koherentni asociativni dostop do lastne baze znanja(sestava subjekta) na razlicnih nivojih (barva trave je zelena, 1+1=2, sonce je samo eno izmed vseh zvezd, ena sodelovka je ful huda...). Ta interakcija omogoca subjektivno dozivljanje casa in definira sedanjost. Subjekt ima 'mrezo' znanja, koncepte, ki ustvarjajo njegovo realnost in samega sebe na podlagi izkusnje, inteligenca pa je produkt oz. evolucija tega subjekta skozi to interakcijo.

V objektivni realnosti obstajajo zakonitosti, kot so...ena sekunda je : "the duration of 9,192,631,770 periods of the radiation corresponding to the transition between the two hyperfine levels of the ground state of the caesium-133 atom" Second. @ Wikipedia

To je res, ker cas za vse objekte tece enako hitro. Drugace je pri subjektivnem dozivljanju casa, ki prihaja iz same izkusnje, torej interakcije v sedanjosti. Vcasih se ena ura lahko vlece v nedogled, medtem ko jih bo kdaj minilo pet mimgrede. Torej, kar hocem izpostavt je dualnost neke objektivne realnosti in subjekta, ki v interakciji z realnostjo dozivlja izkusnjo obstajanja.
Zato obstaja velika razlika oz. prepad med tistim, kar je izmerljivo, izracunljivo in tistim, kar dozivis prvo-osebno. Mozno je videti popolno sliko mozganov in nacin delovanja, ki se ga da tudi rekreirati oz. simulirati. Lahko bi obstajal clovek, ki vidi crnobelo in razume popolnoma vse kar se zgodi v cloveskih mozganih ob pogledu na zeleno barvo, se vedno pa mu to ne pomaga razumeti translacije med analizo in samo izkusnjo.

Ce nam uspe ustvarit tak medij v katerega se bo mozno uploadat, bomo objektivno gledano postali program, ki konceptualno deluje na enak nacin kot mozgani. Ti programi bodo tako komunicirali z drugimi programi kot z zunanjim svetom. Vprasanje, ki ga imam je, kako je v programu predstavljena subjektivna izkusnja...odgovor se verjetno glasi, da je v tej kompleksnosti mozganov toliko razlicnih stanj, ki delajo natanko to. Lahko si predstavljamo, da program, ki deluje na tak nacin kot mozgani, ima subjekivno izkusnjo, ampak kako se translira mnozica nekih stanj v obcutje zelene barve? Kako se definira to translacijo med objektivno realizacijo in subjektivno izkusnjo ?

Recimo, da je subjekt kot njegova okolica popolnoma digitalizirana. Ker je kopija procesov, ki se dogajajo v mozganih, mora biti tudi njegov vmesnik do objektivnega sveta na prijazen nacin enak kot je bil v realnem telesu. Z njim se srecamo in vprasanje zunanjega opazovalca je, kaksna bo sedaj njegova spremenjena subjektivna izkusnja ob nadaljnem razvoju inteligence, ki bi presegla clovesko in na kaksen nacin jo lahko izmeri ? To je ubistvu paradoks, ker racunalnistvo naj bi temeljilo na procesiranju vsega, kar je izmerljivo, torej ne more imeti subjektivne izkusnje niti ne dozivlja sedanjosti, pac pa cas lahko samo meri in ga procesira.

Moje mnenje je, da se inteligenco da do neke mere izmeriti, jo opisati in procesirati, kje pa je ta meja pa je pomojem tam nekje kjer je meja med zivim in nezivim.

Za konec pa se nekaj iz wikipedie:
Individuals differ from one another in their ability to understand complex ideas, to adapt effectively to the environment, to learn from experience, to engage in various forms of reasoning, to overcome obstacles by taking thought. Although these individual differences can be substantial, they are never entirely consistent: a given person’s intellectual performance will vary on different occasions, in different domains, as judged by different criteria. Concepts of "intelligence" are attempts to clarify and organize this complex set of phenomena.

Če bi imel filozofskega zombija, bi lahko videl, da mu nekaj v možganih ne dela.

Sicer bi bil sentient.

Ubistvu se z zakljuckom tiste teme kar strinjam, le da bi ga se malo poglobil ;)

Mozgani shranijo vse lastnosti subjekta, vse kar ga definira, vseeno pa ne vkljucujejo nekega centra za zavedanje. Ubistvu v mozganih ni neke primerjave kot so mozgani/hardver - mozganski procesi/softver, ker so mozgani in procesi skupaj hardver in softver. Sestava mozganov, torej hardver se spreminja z vsako naso izkusnjo. Zavest bi opisal kot podmnozico vseh mozganskih procesov, pri katerih izmenicno prihaja do koherentne kvantne superpozicije in orkestrirane objektivne redukcije. Posebnost tega procesa je, da je ne-deterministicen, da interakcija med superpozicioniranih stanji ni lokalna in da poteka na vec nivojih hkrati....pravzaprav ima tak proces enako prednost, kot ga ima kvantno racunalnistvo pred klasicnim. Ker superpozicionirana stanja niso izmerljiva, se predvideva, da so vir subjektivne izkusnje. To ubistvu tudi pojasnjuje zakaj subjektivno cas vcasih tece hitreje in vcasih pocasneje, saj je cas objektivne redukcije obratno sorazmeren z energijo (E=h/t). Torej, globja kot je izkusnja "biti", vecji je E zaradi vecje mnozice nevronov, in zdi se, da cas tece pocasneje.

Biti oz. zavedati se je nekaj tako fundamentalnega, absolutnega, da ga pri kvalitativnem opisovanju vedno relativiras. Fizika kljub temu, da bi odkrila theory of everything, se vedno nebi razlozila nase subjektivne izkusnje, ce ne bi vsebovala koncepta zavesti kot fundamenta realnosti. Mozgani so vrh evolucije zato, ker so razviti do te mere, da lahko prihaja do orkestrirane objektivne redukcije na tako masovnem nivoju(ceprav naj bi pri temu po zadnjih priblizkih sodelovalo le od 20.000 do 200.000 nevronov). Do orkestrirane objektivne redukcije in superpozicije prihaja s tako frekvenco(20-60hz), da ena sekunda subjektivno traja toliko kot pac traja.

Celoten koncept je zdruzljiv z relativnostno teorijo, saj naj bi bila gravitacija tista sila, zaradi katere prihaja do objektivne redukcije, ki preprecuje obstoj vzporednih vesolij, torej vsa zvezna subjektivna realnost postane diskretna in objektivna na nivoju planckove konstante. Rezultat gravitacije je dualnost subjekta in objekta, in evolucija(inteligenca) stremi k vedno bolj polni interakciji, zato ni razloga zakaj evolucija sama nebi razvila kvantnega racunalnistva do te mere, da se sami zavedamo tako kot se, kar nam pravtako omogoca inteligenco.

Kljub temu, da se superpozicije ne da izmeriti in s tem skopirati v neko drugo telo, to ne pomeni da se cloveka ne da klonirati. Edino subjektivne izkusnje ni mozno klonirati. Ce bi naredili popolno biolosko kopijo cloveka, bi se ta clovek zbudil z enakimi spomini, enako osebnostjo, enako 'duso', ker vse kar definira nek subjekt je zapisano v mozganih. Original in kopija bi torej bile 2 enaki osebi z enakimi spomini. Oba bi bila popolnoma loceni zavestni entiteti in oba bi se pocutila kot original. Edino, kar je unikatno pri obeh je subjektivna izkusnja, tisto kar je neizmerljivo do trenutka objektivne redukcije.

Zavest je torej v absolutnem pomenu vedno samo kapaciteta interakcije subjekta in objekta, saj je kakrsenkoli drug kvalitativni opis zavesti le manifestacija te interakcije, ki je zaradi svoje narave vedno diskretna in predstavljena v obliki, ki je objektivno razumljiva, kar z drugo besedo poimenujemo informacija.

Ubistvu se z zakljuckom tiste teme kar strinjam, le da bi ga se malo poglobil ;)

Temeljni problem "treh sob" vidim v tem, da se izhaja iz podmene ločenosti zavesti od vseh ostalih funkcij delovanja možganov.

Preprosto se izhaja iz stališča, da spomin (pa še kaj bi se našlo) nima nikakršnega vpliva in da sploh ni v nikakršni korelaciji z zavestjo.

Če bi se pokazalo, da temu ni tako, postane več kot vprašljiv tudi celoten teoretičen konstrukt treh sob.

Ker se to trenutno ne da dokazati (po principu znastvene metode), smo seveda tako zagovorniki kot skeptiki na sila spolskem terenu.
Situacija se mi zdi zelo podobna kot zagovarjanje, oziroma zanikanje ne/obstoja Boga.

Tako lahko eni kot drugi pravzaprav le špekulirajo, kaj več od tega pa mislim, da na tej stvari ni (vsaj za zdaj).

Če bi bila zavest funkcija spomina, potem bi imel drugo zavest pri 5 letih in zdaj.

Ker so spomini bistveno drugačni.

Pa zavest bi prenehala ob amneziji.

Pa vedno, ko se ne spominjaš vsega, oziroma praktično ničesar, kar je skozi.

Od spomina ne bo šlo, predlagaj kaj drugega.

> ali je to kar se trdi res samo tako kot se trdi, ali pa smo morda kaj, kar je bistveno, vendarle spregledali.

Vedno obstaja možnost, da človek in celo več ljudi kaj spregleda. Za primer bom povedal tisto o ichtiostegi. Torej ribi, ki je hodila že kar precej po kopnem. Naši daljni babici. So ji našteli 5 (pet) prstov, tako kot nam. To je veljalo ene 20 let, dokler jih ni nekdo vendarle preštel znova - in bilo jih je 8 (osem). Na istem fosilu!

Vedno lahko kaj spregledamo, celo večkrat zapored.

Tako, da stvar je debatibilna, jasno.

Ampak zaenkrat se jaz ne bi odmaknil od svojih stališč, ker so le relativno dobro zabetonirana. Preizkušena, miselno z mnogih strani.

Ampak ja, debata je.

Ni pa nič bolj teološka kot ona, "mar jaz ravno tako vidim modro barvo kot ti"?

To je včasih zgledalo zelo nemogoče vedet. Ampak odkar nam je fiziologija čepkov in paličic poznana - je zadeva čisto zemeljska.

Moja definicija zavesti je zelo pragmatična. Zavest je tisto, zaradi česar me kakšna srednjeveška tortura moti, določena razvajanja pa veselijo.

Če te komponente zavesti ni, potem je pa čisto vseeno.

Da bi pa vedel kaj in kako zavest funkcionira, pa ne vem. Zgleda, da gre za eno ("rekurzivno"?) autorefleksijo ... ampak ne vem.

Zavest (tako kot vse druge stvari pri kompleksnem sistemu, kot so človeški možgani) je skupek večih elementov. In ker se možgani neprenehoma spreminjajo se tako tudi vsi njeni elementi neprenehoma spreminjajo - to je dejstvo.

Recimo da je zavest v grobem troje:

-Za zavest je IMO najprej potrebna dovoljšnja inteligenca (torej spomin in sposobnost procesiranja)
Sposobnost za zavestne, racionalne odločitve, ki izvirajo iz logičnih dedukcij - da ne vladajo nad praktičnimi odločitvami geni, impulzi, podzavest...

-Potrebno je samozavedanje sebe (osebnost) in okolice. Dojemanje in razumevanje svojih čutil in čustev.

-Unikatno za nas in morda najpomembnejše pa je samozavedanje naše zavesti. Sposobnost filozofiranja, debatiranja o praktično nepomembnih zadevah. Cogito ergo sum.

Namerno sem šel malo offtopic, ker nimam časa za resno debato, na žalost. Dal sem samo nekaj iztočnic, ki bodo mogoče prispevale k razširitvi in popestritvi debate.

Drugače pa moj komentar na temo, čisto na kratko: generalno - strinjam se s klimaxom, vendar dopuščam možnost, da je subjektivna izkušnja nekaj, kar se da poustvariti. Mogoče je to en trših orehov skrivnosti človeških možganov, vendar so še težji, ki so tako kompleksni, da jih pravzaprav niti ne znamo definirati in je vprašanje, če jih kdaj sploh lahko bomo. Subjektivno izkušnjo znamo definirati. In to je že prvi korak. Je pa nekaj procesov, ki jih ne znamo definirati, ne vemo njihovega vzroka, itd. Takih procesov _zaenkrat_ in verjetno še dolgo ne mogoče poustvariti.

Goedlov stroj je dobra aproksimacija delovanja mozganov, torej nacin kako je subjekt organiziran, se vedno pa temelji na procesiranju informacij, ki so predstavljive v nekem formalnem sistemu. Vprasanje je na kaksen nacin bi Goedlov stroj prisel do novih resnic, ki niso izpeljive v nekem dolocenem sistemu, a to ne pomeni da ne drzijo ? Ze sam Goedel je pokazal, da je vsak matematicni sistem nepopoln, ker temelji na brezpogojnih dejstvih. Zaradi tega se Goedlov stroj imenuje "self-referential universal problem solvers making provably optimal self- improvements", saj mu manjka inteligenca v kljucnem pomenu besede.

Kvantna mehanika v biologiji pravzaprav ni nic novega. Ne trdim, da samo mozgani dopuscajo kvantno racunalnistvo, pac pa pravim, da so se razvili do te mere, da se superpozicija in objektivna redukcija dogaja na tako masovnem nivoju, da se sami zavedamo tako kot se.

Zakaj bi zidali goedlovo masšino, če je čisto jasno, da možgani NISO goedlova mašina. Ne rabiš stohastičnih nevronov. Navadni binarni nevroni so čisto OK.

OwcA> Z opazovanjem in poskušanjem. Evolucijsko!

Torej enako, kot posameznik in družba. Ampak saj to smo že vedeli.

Tudi z gzibretom in Thomasom se tule strinjam. Binarna mašina je čisto dovolj, ni pa rečeno, da je optimalna. Ampak to so implementacijski detajli. Saj bomo kmalu pri kubitih, pa matematike to ne bo nič spremenilo, le kakšen postopek sem in tja se bo izvedel drugače - bolje ali slabše sploh ni pomembno, dokler je povprečje premik na bolje.

>>Z opazovanjem in poskušanjem. Evolucijsko!

Primer:
Goedlov stroj pozna samo naravna stevila. Ce tak stroj opazuje in poskusa, se vedno lahko uporablja samo naravna stevila, torej zna samo steti. Kako bo spremenil samega sebe do te mere, da bo poznal tudi realna stevila ? Tudi ce dela brute-force nevemcesa, lahko to dela samo z naravnimi stevili.

Goedlov stroj bi bil zelo ucinkovit, ce bi ze vseboval vse znanje, ki je formalno predstavljivo. Iz tega znanja bi lahko naredil optimizacije, ki jih ljudje morda nikoli nebi. Se vedno pa si ne more izmisliti aksioma, torej brezpogojnega dejstva iz katerega izpelje nove teorije, ki bodo zdruzljive z obstojecimi. Ampak, ali je inteligenca samo optimizacija, ali mora imeti to lastnost, da iz nic naredi nekaj kar bo konsistentno z opazovanjem ?

>>Se ti ne zdijo možgani kot kvantni stroj prekompleksni glede na čas, ki smo ga imeli >>za razvoj in količino podatkov, ki jo imamo zakodirano v genih?

Ce privzames, da se clovek razvije popolnoma tako kot je zapisano v genih, potem so mozgani res prevec kompleksni, da bi bili kvantni, ampak a niso ze tako ali tako prevec kompleksni, tudi ce ne kvantni, glede na kolicino podatkov v genih ? Ne gre za to, da do kvantnih procesov prihaja samo v mozganih, pac pa samo v mozganih na takem makroskopskem nivoju. Do makroskopskih kvantnih procesov pravzaprav lahko prihaja povsod kjer se dogajajo kemijski procesi pod pogojem da so izolirani od okolice. Torej, mozgani morajo le razviti tak sistem, da do dekoherence ne bo prihajalo, v toliko dolgi evoluciji pa jim je to lahko celo ratalo.

Dokaz kvantne mehanike v organizmih je recimo oko, ki pretvori svetlobo v elektricne signale. Zakaj nebi potem kvantne mehanike organizem izkoriscal tudi na drugih nivojih ?