Kup sodobnih pojmov

Zdravo!

Čeprav mi je področje pretežno neznano in niti ne vem dobro, katere so oznake, ki bi določale tukajšnje teoretske preference, izvajanja (to mi objasnite vi), me vseeno zanima nekaj stvari. Ob prvem soočenju s omenjeno tematiko seveda takoj naletim na znanstveno paradigmo, poiskus znanstvene razlage možganov, zavesti in nasploh vsega kar bi v nekem drugem diskurzu določili, da je, da biva. Večkrat je bilo poudarjeno, kako omenjeni diskurz vnaša nek precejšen razcep med "običajnim" pojmovanjem, kateremu faktičnost znanstvenega dispozitiva nikakor ni več dostopna; jezik znanosti ni več razumljiv ne-znanstveniku, razen preko del določneih popularizatorjev (Dawkins, Hawking etc...)

In če ves ta videz abosolutnega onkraj lahko odvrne posameznika in v svoji indiferenci ohranja neko povsem lastno, singularno polje performativnosti, kjer komunikacija z ne-udeleženim ni možna, pa ta videz nekoliko ublaži dejstvo, da tudi najbolj nemogoče in privativne teorije delegirajo na neki misli. (namreč takšen občutek sem dobil ob branju tukašnjih zadev, ki milo rečeno, nastopajo strogo privativno). vprašanje se zastavlja koliko je takšno početje/manira upravičena; pri roki imam nekaj imen, ki naj bi efektivno mislili problematiko, pa me zanima, kakšni so vaši komentarjih njihovih del; Searle, Dennett, Metzinger, Libet, Varela, Damasio, Malabou, Taylor, Bunge, Hasker, Chalmers, Dawkins etc... potem so tu še pojmi kot: fizikalizem , identitetna teorija, funkcionalizem, eliminativizem, kognitivizem, redukcionizem, emergentni materializem...

no na kratko; katere so vaše reference in zakaj so le te absolutne, ter kaj pripada outsiderju, ki skuša misliti omenjene teoretske konstrukte? k pisanju me je deloma vzpodbudila narava zadnjih žižkov del, ki se s precejšnjo vnemo lotevajo nekaterih zgoraj omenjenih pristopov. čeprav nekoliko neokusen hibrid, mu relevance ne gre odrekati...

Od vseh naštetih imen in pojmov poznam le enega, to je redukcionizem (da je vsota sestavnih delov več, kot celota; smisel sveta leži v najmanjšem; ni gozda, je le veliko dreves). Mi pa ni več pretirano všeč. Se zadnje čase bolj nagibam k holizmu.

Drugače pa ChiefThunder - nisem glih najbolje razumel, kaj si hotel povedati. A lahko bolj po kmečko

> katere so vaše reference

Moje reference so moje misli, se pa rahlo opiram na filozofska dela Wittgesteina (čutila so zmotljiva, logika ni), Platona (iluzije, kaj so to in ali niso iluzije tudi to, kar mi zaznavamo in iz tega ali onega razloga ne vidimo bistva) in tudi dela vzhodnjaških mislecev, Lao Tze recimo, vendar poberem od vsakega le tisto, ki se sklada z mojim konceptom sveta.

Pa tudi se veliko opiram na matematiko in matematično miselnost. Je zelo čista in eksaktna, čeprav v zadnjem času ne več toliko, kot bi si želel. Matematika niti ni več opis sveta, je več kot to. Čisti koncept ideala. Lahko bi rekel, da je svet nepopolna matematična igra (in ne obratno, kot mnogi mislijo).

Ali matematika lahko govori oz. ali o matematiki lahko govorimo?

Končni sistemi lahko opišejo sami sebe.

P.S. kdo je že pozival k jasnemu in razločnemu izražanju, Descartes?

Poglej programske jezike. V kakšnem izmed močnejših je interpreter samega sebe problem nekaj sto vrstic. Potem je očitno, da so atomarne entitete tega jezika zadosti, da z njimi opišemo, še več, celo izračunamo, vsako izjavo v tem jeziku.
Treba se je zavedati, da Goedel, Turing in Church bolj ali manj formalizirajo a hkrati omejijo doseg Wittgensteinovih tez.

Ako me spomin ne vara, Wittgenstein sam uporablja ta izraz, ko opisuje jezik (ali bolje, funkcijo jezika) v Tractatus Logico-Philosophicus.

Kakokro koli že, določena mera nedefiniranosti je tu povsem na mestu, ker se dejansko izkaže, da obstaja veliko izomorfnih opisov (turingov stroj, lambda calculus), ampak ker govorimo o jezikih, lahko brez škode za splošnost predpostavimo, da gre za nek simbol.

> Ali matematika lahko govori oz. ali o matematiki lahko govorimo?

Točno toliko, kolikor poznaš njen jezik.

@gzibret: bodi pozoren na govorimo; v določenem semantičnem smislu.

@Thomas: koliko pa je človek pripraven za tovrstno početje? oz. ali ni že po defaultu nekaj kar dobesedno kliče po zmogljivejšem logičnega? in v končni fazi, kakšen je telos logičnega; in drugače, kakšen je telos logičnega za nas kot končna bitja?

iz napisanega se namreč zdi, da ob doslednem upoštevanju ne ostane nič drugega kot logično samo, nekaj, čemur je tuj sleherni "patološki" prinicip. ali drugače; je P/P logični ali antropološki fakt?

hm, to se zdi precej nezadovoljivo (vsaj v maniri kakršni se najavlja v tej temi), saj naj "realnost" in "empirično" ne bi bila drugo od logičnega ampak stroga imanenca logičnega.

in če je vse logično, do takrat ko ni več logično, kako je ta arbitrarnost konstutivna za telos logičnega? je logično nek regulativni princip, ki nima telosa kot takšnega?

ChiefThunder, študiraš filozofijo?

no, če je logično kot tako nek neskončen "princip"

Neskončen?

naj zase terja (vsaj absolutno) veljavo/veljavnost

(Ne)protislovnost je lahko le lastnost sistema.

in če govoriš o arbitrarni izbiri začetnih aksiomov, je sleherno nadaljne početje postavljeno v čisto imanenco ki naj nebi imela posredi same sebe nekaj zunanjega "upoštevanja vredno", ki po golem slučaju postane logično veljavno.

Če pogledaš praktično, se izkaže, da so ti začetni aksiomi postavljeni tako, da kar najbolje posnemajo realno, ampak ja, lahko si zmislimo nek povsem samosvoj sistem. Čeprav to je počasi že precej onkraj tega kar je Wittgenstein skušal doseči z logiko, saj potem več ne moremo govoriti o nekem univrzalnem "principu", ampak gre za strogo specializirano orodje, ki pomaga pri modeliranju nekega pojava.

a vseeno se zdi, da moč logike leži v njeni vselejšnji strogi imanenci.

Včasih je to nedvomno veljalo, a matematika je vmes toliko napredovala, da je postavila na laž mnoge filozofe.

kakšen je končni smoter takšnega orodja?

Dobesedno kot vsakega drugega orodja, da olajša nek proces.

hm, zgolj za nadaljne reference: je ime Kurzweil na mestu tukajšnje vizije?