Živela OF

Okoli 35.000 slovencev je pa padlo pod streli in udarci fasizma, nacizma in kolaboracije, katerega del je bila v tem casu tudi cerkev. Lastne disidente, duhovnike, ki so se odrekli RKC zaradi svinjarij, ki jih je pocela pred (na primorskem) in med vojno, pa je izdala oziroma umorila. Med vojasko operacijo, katere cilj je bil genocid, kar pa cerkvenih voditeljev ni nic motilo.

Eno drugega ne opravicuje, a tudi obratno ne velja. Sva si na jasnem?

V temi o kolaboraciji je Stepni Volk podal clanek o delu zgodovinarjev Instituta novejse zgodovine, ki ugotavljajo, da si nekateri zgodovinarji vcasih javno privoscijo spodrsljaje, kjer recimo iz 1400-1800 naredijo kolaboracijo direktno krivo le za 700 ubitih civilistov. O izdajah in kazanju s prsom na tiste, ki so umrli v koncentracijskih taboriscih bi kolaboracija zelo rada, da se nic ne govori, o tem da so prisegli Hitlerju so si pa itak zmislili svojo storijo, ki jo zdaj kar naprej pripovedujejo, da bo ja cimprej postala resnicna.

Dr. Evil, marsikateri duhovnik, že zlasti na Primorskem je podpiral partizane. Za razliko od vrha slovenske RKC, ki jim je bilo samo za oblast, pa četudi z fašisti in nacisti.

Predsednik parlamenta Cukjati v eni sapi trdi, da so vsi upori proti okupatorju spoštovanja vredni, obenem pa, da je potrebno ločiti zrno od plevel. No, Janez Stanovnik, predsednik zveze združenja borcev NOB je lepo povedal: Churchil je dejal, kdor mašira z nacisti, je moj sovražnik. Z nacisti so maširali domobranci. In sovražnike se strelja, da ne bo pomote.

Pomislite, da bi jugoslovanska vojska od leta 1991 pa do 1995 požigala in morila po Sloveniji. Pri tem bi skupaj s slovenskimi pomagači pobila na destetisoče ljudi. Jasno, pomagači bi bili tudi čistokrvni Slovenci. Kaj po koncu vojne z njimi? Bi jim dali roko in rekli, vojne je konec, vsi smo se borili za Slovenijo? Ali bi jih nemara vsaj izgnali za vedno, če že ne pobili?

Sej vem da če začnem bom spet persona rudis fasu, sam si kar ne morem de nebi.
Evo zgodba ki se je zgodila izpod rok takozvanih rešiteljev naroda :

pričevanja

V letu 1997 je bila v fari Leskovica pod Blegošem odkrita in blagoslovljena spominska plošča. Med komemoracijo po sv. maši smo med drugimi nagovori poslušali tudi pričevanja dveh otrok, ki sta bila priča poboja očeta oz. matere. Taka pričevanja ne smejo v pozabo, zato jih tu objavljamo.
Prva zgodba

Pisalo se je leto 1943.

Živeli smo dvajset minut hoda daleč od Leskovice sredi gozda, v Ogradih. Oče je bil gozdni čuvaj in delavec na Heinricharjevi žagi. Glavna njegova skrb je veljala številni družini. Mama je pričakovala osmega otroka.

Bili smo srečna družina, navajena na mirno in skromno življenje. Za vojno, ki je že dve leti divjala po svetu, otroci skoraj nismo vedeli, dokler ni kot strašna pošast planila naravnost med nas.

19. maj leta 1943 je bil sončen dan. Mama je po kosilu šla plet v Leskovico, starejša sestra pa po mleko. Sestra Lojzka je takrat že služila v Dolah. Ostali smo bili doma. Oče je pospravljal razžagana drva, otroci smo mu pomagali in se zraven igrali. Videla sem neznanega človeka, ki je prišel, obstal ob vozu naloženih hlodov in se začel pogovarjati z očetom.

Odjeknila sta dva strela, oče je mrtev obležal v krvi, neznanec pa je zbežal.

Strahu in groze, ki smo jo otroci doživljali takrat, se ne da opisati. Devetletni brat je s strašno novico tekel v Leskovico k mami. Meni je bilo sedem let. Ko sem najmlajšega bratca nesla mimo očeta, sem mu s kapo zakrila očke, da ne bi videl strašnega prizora. Zatekli smo se v hišo. Ker se nismo znali zakleniti, smo k vratom tiščali otroško posteljico in molili. Ves čas smo ponavljali molitev Sveti angel. V silnem strahu smo pozabili vse druge molitve. Tako smo trepetaje preživljali neskončno dolgo uro, preden so pritekli ljudje iz Leskovice in nas rešili groze.

Začela se je trnova pot za našo družino.

Si predstavljate žensko pri osemintridesetih, ki ostane brez moža in imetja sredi vojne in pričakuje osmega otroka?

Zapustili smo nesrečni kraj in se preselili k stricu. Bila je vojna. Manjkalo je vsega. Začel se je boj za preživetje. Štirje starejši otroci smo morali v svet za kruhom, manjši so ostali pri mami. Komaj sedemletna sem začela služiti kruh kot pesterna, potem kot pastirica in nato kot dekla - sedem dolgih let.

Kaj je morala prestati mama, bi lahko povedala le ona sama. Žalost, skrbi in delo so bili dolga leta njeni stalni spremljevalci. Živela, delala in molila je za nas otroke. S trdno voljo, delom, božjo pomočjo in pomočjo dobrih ljudi ji je uspelo. Spravila nas je h kruhu in vzgojila v poštene ljudi.

Za vse smo ji hvaležni in srečni smo, da jo še imamo.

Kako lepo bi bilo, če bi nas skozi življenje vodila tudi očetova roka. Pa je moral tako kot na stotisoče drugih - brez dokazane krivde - tako mlad umreti. To je ena - naša zgodba. Gore papirja bi porabili, če bi hoteli opisati trpljenje, ki so ga ljudem prizadele vojne.

Kdaj bo človeški rod spoznal, kako brezsmiselne so vojne? Kdaj bo spoznal, da je res, kar je zapi


Blagoslovitev farne plošče v Leskovici

za večerjo je mama prosila partizane, če sme pomolzti edino kravo, ki je še ostala, da bo imela mleka za lačne otroke. Dovolili so ji. Zastražena, jokajoča kot otroci, je skupaj z njimi odšla v hlev.

Potem so prišli še drugi partizani in od nje zahtevali, da gre z njimi. Rekla je, da od otrok ne gre nikamor. Sneli so ji ruto z glave, ji jo zadrgnili okrog vratu in jo potegnili izpod krave na sredino hleva. Mama se je oprijela ograje pri svinjaku, partizani pa so ji s kopitom porezali prste na roki. Otroci so kričali, toda partizani so mamo vlekli naprej pod hlev. Otroci so jokali tako, da se je njihov strašen jok slišalk daleč v Volako in na Srednje Brdo in najbrž še kam. Toda vse prošnje so bile zaman. Partizani so bili brez usmiljenja.

Mamine poslednje besede so bile: »Dobro varujte«, toda izrekla jih ni do konca, kajti že je počilo prvič, drugič, tretjič. Tri krogle so razmesarile mamino glavo vpričo sedmih otrok.

Partizani so odšli, otroci oškropljeni z mamino krvjo pa so sami ostali z mrtvo mamo pod starim orehom.

Vsa vas je onemela od strahu in groze.


pa še ena :

Množični poboji med vojno

Komunisti se s svojimi partizani med drugo svetovno vojno oziroma komunistično revolucijo niso ustavljali pred nobenimi »ovirami«. Tudi z množičnimi poboji so zato začeli že zelo zgodaj. Naj jih v nadaljevanju nekaj navedem.

Množično so začeli s Cigani. Partizani Proletarske udarne čete in dve četi bataljona Ljube Šercerja so 10. maja 1942 zajeli v Gabrju pri Mačkovcu skupino desetih Ciganov in jih nato pri Predgozdu na začetku Mačkovca pobili. V glasilu Krim, ki ga je izdajal Šercerjev bataljon, so zapisali, da so v tistem času na Mačkovcu ubili kar 56 ciganov. Naj tu omenim, da so 17. maja v Iškem Vintgarju pobili 43 ciganov. To so bile družine iz Vrbljen in Podpeči. Partizani so prisilili nekatere domačine Iške vasi, da so morali pobijanje gledati. Konec maja so pobili 16 ciganov v Boncarju pri Sodražici, večjo skupino 61 ciganov iz Kanižarice pa 19. julija 1942 pri Mavrlenu. V slabih treh mesecih so partizani pobili kar 176 ciganov. 28. julija 1942 so partizani Zapadnodolenjskega bataljona pri jami Žiglovici pobili 9 ljudi.

Pri partizanskem napadu na Suhor 26. novembra 1942 je padlo 23 legionarjev, osem pa so jih kot ujetnike pobili po boju.

decembra 1942 sta Gubčeva in Tomšičeva brigada napadli postojanko vaške straže na Ajdovcu. Pri napadu je bilo ubitih 20 branilcev, 18 ujetnikov pa so kasneje pobili pri Brezovi Rebri (po drugih podatkih 22 med spopadom in 21 ujetnikov; Lado Ambrožič-Novljan je v reviji Naša obramba, št. 10, 1982, zapisal, da je pri napadu bilo ubitih 25 branilcev, 19 ujetnikov pa so »obsodili na smrt«).

27. decembra 1942 je Gubčeva brigada napadla grad Dob pri Mirni. Po zavzetju gradu so pobili sedem članov Mavsarjeve družine; očeta, mater in pet otrok (Zasuta usta, str. 128-159).

Tik pred italijansko kapitulacijo septembra 1943 je partizansko vodstvo večino svojih enot skoncentriralo na Dolenjskem in Notranjskem, tudi nekatere večje enote iz Gorenjske in Štajerske so morale tja. S to silo so nameravali pobrati orožje odhajajočim Italijanom, predvsem pa so hoteli uničiti vojaške enote protirevolucije. Takoj so napadli obe koncentraciji protirevolucije, četniško v Grčaricah in vaške stražarje na gradu Turjak. Še pred padcem Turjaka je Tomšičeva brigada na Velikem Osolniku zajela skupino vaških stražarjev in jih nato 24 za cerkvenim zidom postrelila. Ko so partizani 19. septembra zavzeli Turjak, so ujetnike odgnali v Velike Lašče. Takoj zatem so pred in v gradu postrelili 28 ranjencev. 20. 9. so pred gostilno v Velikih Laščah postrelili devet oficirjev in organizatorjev vaških straž. 21. 9. so nad železniško postajo v Velikih Laščah postrelili 60 ujetnikov (med njimi zdravnika dr. Kožuha in sodnika dr. Zalokarja; omenil sem že, da so slednjega hoteli umoriti že maja 1942 na Rašici).

Oktobra 1943 so v Mozlju pobili 16 obsojenih s tako imenovanega kočevskega procesa. V Mozlju so ujetnike množično pobijali že pred tem. Še danes se ne ve, koliko so jih takrat v Mozlju pobili, saj grobišča še danes niso natančno odkrita. Tam so pobili 110 ujetnikov (po podatkih Toneta Ferenca). Ujetnike, predvsem iz Ribnice, so pobijali tudi pri Grčaricah in Jelendolu. 4. 10. 1944 so domobranci pri Jelendolu izkopali 119 trupel. Zadnjo skupino ujetnikov so pred nemško ofenzivo umaknili iz Kočevja konec oktobra 1943. Kočevski vosovci in Šercerjeva brigada sta jih gnali čez Grčarice in na Medvedjekov gozd. Do tja so jih prignali 54. Nekaj jih je ušlo, ostale pa so postrelili blizu doma na Travni gori.

27. oktobra 1943 je Loška brigada na Mačkovcu pobila 45 ujetnikov, ki so jih privedli iz Ribnice.

Po kapitulaciji Italije so partizani obkolili in razbili tudi tri postojanke na Notranjskem: na Blokah, v Begunjah in v Pudobu. Pudob je napadala Šercerjeva brigada. Milan Guček je v knjigi Strmi lazi (Šercerjeva brigada, 1. del, 1984) zapisal: »Borci so vdrli v utrdbo, kjer je ležalo na kupe mrtvih in ranjenih branilcev. Kar jih je bilo mrtvih, so znosili ven, žive pa postavili v vrsto pred utrdbo in zanje ni bilo milosti« (str. 348). Franci Strle je v Borcu (1971, str. 379) zapisal da so v Pudobu padli trije vaški stražarji, sedem pa so jih pobili po predaji.

Morilski pohod partizanskih brigad se je nadaljeval v Grahovem 24. novembra 1943, kjer je po enih podatkih Tomšičeva brigada pobila 32 domobrancev, po Franciju Strletu v knjigi Tomšičeva brigada (1989, str. 542) pa 64 domobrancev.

Tomšičeva ima zasluge tudi za brezobzirno pobijanje dober teden kasneje 3. decembra 1943 v Velikih Laščah, saj je za seboj pustila kar 52 pobitih (8 domobrancev, 42 mobiliziranih delavcev in 2 Nemca); večino jih je pobila po zavzetju postojanke. Strle v prej omenjeni knjigi (str. 572) močno pretirava s številko 200 pobitih domobrancev.

Pobijalski pohod partizanskih brigad se je nadaljeval čez en teden v Kočevju, toda tam se je zalomilo. Po hudih obstreljevanjih je bilo sicer pobitih 31 domobrancev, toda napadajoči partizani so doživeli pravo katastrofo, saj je Tomšičeva imela 37 mrtvih, Loška 55 mrtvih in Šercerjeva 6 mrtvih, torej 100 mrtvih in 73 ranjenih. V napadu na Kočevje so partizani zgubili tudi najvišjega partizanskega poveljnika Mirka Bračiča, komandanta 14. divizije. Ustrelil ga je Franc Bobnar-Gedžo, komandant Loške brigade, saj je Bračič veljal za izredno surovino (Strle, str. 594).

Množični poboji okoli 15.000 Slovencev po koncu vojne so bili tako le »logično« nadaljevanje komunistično partizanskega početja med vojno. Po letu 1990 so slovenski zgodovinarji napisali že številne nove knjige o novejši slovenski zgodovini, napisali so številne nove šolske učbenike, izšli so novi leksikoni, nenehno izhajajo nove zgodovinopisne študije v raznih revijah in zbornikih, toda pogledi naših profesionalnih zgodovinarjev (kakšna izjema sicer obstaja) na dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem se niso skoraj v ničemer spremenili od tistih iz obdobja 1945-1990. Enciklopedija Slovenije je prišla do črke Š in kdorkoli bo listal po dosedanjih 12 zvezkih, se ne bo mogel poučiti o tem, kaj se je med vojno v resnici dogajalo v Sloveniji. Vso to revolucionarno početje, zloraba okupacije za revolucijo, zloraba upora za revolucionarne namene Komunistične partije, vsi številni posamezni in množični umori, vse to in še marsikaj za Enciklopedijo Slovenije ne obstaja. Uredniki raje, kot da bi skrbeli za objektivnost in resnico, še naprej posvečajo številna gesla komunistični dejavnosti in še naprej pri geslih o narodnih herojih objavljajo zraven obvezno tudi njihove slike. Le kaj si bodo Slovenci v prihodnosti mislili o urednikih ES, ki so največjo pozornost posvetili številnim najhujšim zločincem?

Ivo Žajdela

Le skrivanje je zagotavljalo življenje

V poldokumentarni oddaji ODKLOP na Kanalu A z dne 17. januarja 99 so bili gledalci seznanjeni s strahotno človeško tragedijo, v kateri je izpovedal svoje triintridesetletno skrivaško življenje nekdanji domobranec Janez Rus iz okolice Žalne na Dolenjskem.

Dobrodušni starček je pred kamero obudil spomine na mladostne dni zapolnjene z delom v čevljarski delavnici, kjer sta skupaj z bratom načrtovala širitev delavnice, se vozila za šport s kolesi - teh je bilo takrat zelo malo in se fotografirala z lastnim fotografskim aparatom, kar je bilo takrat še mnogo redkeje.

Prišla je druga svetovna vojna tudi k nam in z njo konec delovnega življenja in načrtov. Osvobodilni boj in revolucija sta večali stisko in negotovost. Izginjali so posamezniki in se občasno pojavljali kot oboroženi vojaki z rdečimi zvezdami na kapah, nekatere pa so slučajno našli pomorjene v gozdovih, pokritih z listjem ali vejevjem. Smrt jih je lahko dočakala tudi kar doma na dvorišču, kuhinji ali celo v postelji. Skrivni sodniki in izvrševalci kazni so svoje nasprotnike sodili in kaznovali po merilih, ki jih do tedaj mirni ljudje niso poznali. Zaživeli smo v popolni negotovosti in se bali za svojo prihodnost.

Bratomorna vojna je segla tudi med oba brata čevljarja in sta končno pristala vsak na svoji strani; eden med rdečimi, drugi kot domobranec. Partizan je neznano kdaj in ob neznanem času padel, domobranec pa je vojno preživel in se ob njenem koncu skril v bližnji gozd in živel desetletja kot zver. Našel je skrivališče na domačem senu in se tako umaknil dežju in mrazu. Oskrbovali sta ga mati in sestra s skromnimi sredstvi, saj je bila kmetija majhna, obe brez zaslužka in v stalnem strahu pred razkritjem skrivnosti.

Šele materina smrt je dokončno načela skrivaško življenje, saj sestra ni mogla več sama skrbeti za skritega Janeza. Skrivnost je zaznala grosupeljska milica in ga aretirala ter s pomočjo nekaterih pomembnejših grosupeljskih delavcev (družbeno političnih) vrnila v normalno življenje.

S tem kratkim zapisom obnavljam resnično življenje človeka iz časov revolucije in evforijo zmagovalcev po letu 1945. Vreden je široke filmske obdelave, prepletene z osebnimi stiskami, bojem za ohranitev življenja za vsako ceno, hudim pomanjkanjem najosnovnejšega - hrane, tudi vode, zdravniške oskrbe, skrivanjem pred sosedi, znanci in celo prijatelji in ostalimi svojci.

Njegov boj je bil uspešen in si je ohranil življenje, medtem ko mnogi njegovi vrstniki leže neznano kje. Po vojni rojene in v revolucionarnem duhu vzgojene generacije njegovega skrivanja preprosto ne razumejo in se ji zdi nesmiselen. Ostal je živ, sedaj tudi zadovoljen, živa priča bodočim pokolenjem o brezdušnosti komunističnega sistema, ki ni dopuščal dihati drugače kot so oni načrtovali.

Po končani vojni je množica ljudi preživljala strahovlado ljudske oblasti. V nadaljnem bom zabeležil primer podoben Janezovemu, končal pa se je neprimerno bolj tragično.

Pot me je zanesla na Korinj, v Suhi krajini, komaj tri ure hoda od kraja, kjer se je skrival Janez. Pred desetletji peš hoja življenjska nuja, danes za nekatere šport in razvedrilo, za večino pa volan in že si po dobrem makadamu in asfaltu na najvišjem delu poseljene Suhe krajine.

Tudi tam se je začela življenjska tragedija kot pri Janezu na Hribu pri Žalni. Razlika je le v tem, da so jo po razkritju novinarji razširili po časopisju kot strahoten nesmisel, bralci pa so bili prepričani, da je bilo vsakršno skrivanje po vojni nepotrebno.

Bilo je sredi poletja 1945. KMČOVA družina je štela poleg staršev šest otrok, tri fante in tri dekleta. Dva fanta sta bila pri domobrancih. Od teh je starejši srečno prišel iz Koroške v Kanado, mlajši Jože pa je bil vrnjen z ujetniki nazaj in je pobegnil iz kočevskega transporta. Skrival se je doma v posebej narejenem skrivališču pod malim skednjem in strahoma pričakoval prihodnost. Mati je ob večerih hodila k sosedu in ob izdelovanju zobotrebcev pogosto vzdihovala, toda nikdar ni zaupala najboljšim sosedom, kaj jo teži. Vaščani so namreč že leta 1945 vedeli za kočevske transporte in slutili njihov žalostni konec, ljudje pa so v strahu za svojce onemeli in čuvali skrivnosti do skrajnih meja. Ugotovitev navajam zato, da bodo bralci, ki so desetletja spoznavali drugačno resnico, spoznali tudi njeno drugo plat.

Skriti Jože je pod skednjem zbolel, ostal v malem prostoru osamljen, povezan le z najožjimi domačimi. Bolezen ga je dokončno strla in je umrl brez zdravniške pomoči.

Tragedija se je nadaljevala. Kar je družina skrivala, je morala čuvati skrivnost še naprej. Zato ga je oče pokopal kar pod skednjem. Skrivnost so čuvali še kake štiri leta. Šele potem so njegove kosti skopali in prenesli na pokopališče na Krki.

Naj za zaključek zapišem še naslednje:

Prav takrat, ko je umrl Jože pod skednjem, je umrla tudi njegova mati. Oče je zaupal skrivnost bližnjemu mežnarju s prošnjo, naj pozvoni tudi pokojnemu Jožetu. Ta pa je iz strahu pred oblastjo potegnil za vrv le nekajkrat, zvonil je le njegovi materi. Tudi te stavke navajam zato, da se bo ohrnailo moreče vzdušje, ki so ga preživljali mnogi v času, ko smo doživeli »svobodo«.
»Socializem s človeškim obrazom«

Po Kocbekovi noveli in pisateljice Mimi Malenškove romanu iz petdesetih let, smo Slovenci pod naslovom njunih del javno soočeni s predstavitvijo temne strani meseca! Tudi, če se avtorji tega ne zavedajo, so s svojim delom pritrdili njunim spoznanjem in razumevanju simbolnega sporočila pomenljivega naslova, da je pri slovenski revoluciji, tako, kot pri mesecu, šlo za mrtvo stvar brez lastnega žara in za odsevanje tuje, se pravi moskovske bleščave, ki je s svojo hladno lučjo navidez prikrila svojo temno stran! Za to in predvsem za to je namreč pri slovenski revoluciji šlo in še gre! Ko je začel moskovski žar pojemati, je začela tudi slovenska revolucija bledeti tako, da je danes doživljamo le še kot obrambo njene lastne dialektične votlosti.

Prav ta votlost in dialektična zmuzljivost je temeljna prepoznavnost komunističnega totalitarizma, saj je za zmuzljivost temeljno osišče komunizma za razliko od drugih totalitarizmov ali kakršnihkoli že izmov, ki vendarle imajo neko jedro in se jim je zato lažje upreti, ker se ve za kaj gre in se ob svojem jedru obrusijo, zdruznejo vase ali pa so poraženi, ko je jedro razkrito ali onemogočeno. Na vprašanje o kratkem motu njegovega totalitarizma in utemeljitvi njegovega ravnanja bo nacist zakričal: »Ein Reich, ein Volk, ein Führer!«, fašist bo zatrjeval: »Insiemo vinceremo!«, anarhist pa bo svojo uničevalnost utemeljeval z vpitjem »Viva la muerte!« Komunist bo molčal, mislil pa si bo: »Revolucija nima konca«! Konzervativec se bo s svojim: »Delaj, varčuj in premišljuj!« enako težko, kot pravi liberalec s svojim: »Svoboda, dostojanstvo, odgovornost!«, le stežka upiral zmuzljivi tarči sintagme komunistične neoprijemljivosti, vsekakor težje, kot mu bo to uspevalo pri totalitarizmih z jasnim obrazom.

Seveda to ne pomeni, da komunizem ne pozna temeljnih vzgibov človekove narave in njegovega ravnanja. Prav gotovo bolje, kot katerikoli drugi totalitarizem, zato je tudi uspešnejši od svojih tovrstnih tekmecev. Tudi prilagodljiv je bolj od vseh ostalih totalitarizmov, da o poznavanju ustroja in delovanja družbenih mehanizmov in organizmov niti ne govorimo.

Če je ob tem ravnanje »očetove« še mogoče razumeti in opravičevati z njihovo takratno mladostjo, neizkušenostjo, nepoučenostjo in zaupljivostjo ter dejstvom, da je včasih šlo tudi za njihovo glavo, pa današnji »potomci« revolucije neopravičljivo in brezsramno dokazujejo spretnost in zavestnost svoje »revolucionarnosti« v novih razmerah predvsem s tem, kako mojstrsko tolažijo in pomirjajo svoje politične antipode, ne da bi jim kaj zares dali in kako uporno, sistematično in nadvse uspešno legitimirajo dejanja in poglede, ki bi nikoli ne smeli postati legitimni. Nešteto argumentov je mogoče našteti za to ugotovitev, naj omenim le nekatere!

Namesto normalizacije se soočamo s tranzicijo; namesto s civilizacijskimi standardi pokopa mrtvih in izdaje mrliških listov, smemo brezkončno razpravljati o domnevni krivdi in spravi; namesto z urejenimi in oznamovanimi grobovi, se srečujemo z dahovskimi kenotafi brez pokojnikov; namesto z odškodninami imamo posla z neuresničljivimi obljubami; namesto enakopravnosti mladih, se bohoti nepotizem ... Po drugi strani pa smo priče podeljevanju odlikovanj in ohranjanju privilegijev; namesto sojenja za nezastarljive vojne zločine, smo dočakali obnove postopkov, v katerih smejo žrtve z novimi dejstvi in dokazi na svoje stroške prepričevati oblast, da o njej niso slabo mislile itd ... itd ... Komaj rojenim »izgnancem«, priznavamo pokojninsko dobo, dostojanstvo in pravico do spodobnega življenja pa današnji sinovi svojih očetov revolucije odrekajo še najbolj vsem tistim, v katerih imenu so vladali in iz katerih se danes norčujejo in se jim posmenujejo ...

Celo idejni avtor razstave »Temna stran meseca«, nadvse lucidni in bistri pisatelj Drago Jančar je nasedel »Socializmu po meri človeka« oz. »komunizmu s človeškim obrazom« in dovolil, da so mu v obnovljenem postopku, ki ga je sam sprožil in plačal njegove stroške, z ustavitvenim sklepom povedali, da res ni slabo mislil o partijskem režimu oz. da vsaj zaenkrat še ni dovolj dokazov za to, medtem, ko je za zapis določil o konkretni in takojšnji odškodnini po uradni dolžnosti zmanjkalo črnila in papirja ...

Ne samo zato, ampak tudi zato, je treba briljantno predstavitev »Temne strani meseca« nadgraditi in zaokrožiti še z razstavo o »SOCIALIZMU S ČLOVEŠKIM OBRAZOM«! Šele takšna razstava bo Jančarju in vsem nam pomagala razumeti, da niso najhujši časi za demokracijo takrat, ko so zapori polni, ampak takrat, ko ni treba nikogar več strahovati, saj vsi vedo, kje jim je mesto, kaj jim pritiče in kaj ne, kaj smejo in kaj morajo in se obnašajo tako, kot je »prav«, ne da bi se sploh zavedali, da jih imajo za norca, če to opazijo, pa kvečjemu njih razglasijo za norce in spravijo v norišnico - zapreti ali kaj hujšega jih ni več niti treba ...

Takšna razstava nam bo šele pomagala prepoznati dinamiko zaradi statike in ločiti tranzicijo od normalizacije, saj problemi našega časa nimajo svojih korenin nikjer drugje kot v komunističnem socializmu po meri človeka in s človeškim obrazom, ki nas vedno znova vodi naprej v preteklost namesto nazaj v prihodnost ...

V Ljubljani, 3. 2. 1999


toliko o razliki med Adolfom in komunisti !!!!!!

p.s. Veliko vas pozna narodnega heroja Janka Premrla Vojka !!

On ni umrl od kugel sovražnika ampak izpod pištole svojega poveljnika ker je izjavil da se ne bo spustil v komunizem ampak ostal preprost Slovenec. Nato je odjeknilo in je odtaval ranjen. Še nekaj tednov ga je obiskovalo nekaj žensk iz Črnega Vrha nad Idrijo ki so mu nosile hrano in mu previjale rane kolikor se je dalo. Niso ga upale peljati v vas ker je bilo tam polno komunistov ki bi ga ubili na mestu. Tam kjer je sedaj spomenik ni bil on NIKOLI. To je se je spomnila povojna oblast. Če bi on vedel da je njegov spomenik pred osnovno šolo Črni Vrh bi se obračal v grobu kot vrtavka !!!

p.s. to je bilo pričevanje moje stare mame ki je šele po 2 osvoboditvi Slovenije (se pravi po odpravi komunističnega suženjstva) povedala resnico, ker je rekla da je njena ura blizu in se ne boji več rabljev. Mislim da je presunilo kompletno družino in ostale ki so bili takrat zraven. Čeprav je umrla nekaj dni kasneje se nam je zdelo da vsakič ko je kdo pozvonil na vrata se je zdrznila.


Mislim kaj so vse preživeli ljudje ker se niso uklonili komunistični propagandi. Nikoli več komunizma in nacizma bi se lahko reklo.

p.s. Ona ni nikoli bila blizu ne komunizmu ne nacizmu, bila je preprosta verna kmečka ženska

Mah ja...takih pričevanj se da najti tudi za Nemce, Italjane, Madžare, pa bele.

Dr. Evil - eh... Mečeš neke izjave naokoli, veš pa itak ne dosti. Če sploh kaj...

V grobiščih raztresenih po Sloveniji leži prek dvestotisoč ljudi med njimi okrog dvajset tisoč Slovencev.Cerkev je še kako prav imela,da je ljudi moralno podporla pri boju proti tem klavskim prascem.

He he he...ja, moralno so podprli folka, naj ostane na strani onih, ki so jih itak prišli okupirat, poklat, deportirat , kot bi rekel Berlusconi - na počitnice v taborišče. ROFL Krasna podpora, ni kaj.

Pa še nekaj - kar se tiče Priimperialistične Fronte a.k.a (kasneje) OF, ma IMO Thomas še daleč najbolj prav. Je kr znana zadeva to, kot so znane kasnejše predelave temeljnih točk in seveda tudi kršitve le-teh. Preverjeno, pri zgodovinarju. In kot sem rekel - lahko tudi Prunka povprašam, kaj in kako in od kod je prišel do zaključkov v knjigi.

Daedalus.Bolše da nič ne vem,kot pa da sem nafilan z lažmi

Imaš prav. Pa vendar si zgrešil. Temo in krivce.

OF in KPS ni oglaševala svoje organizacije : Hej, pridite, med in po vojni bomo pobijali nedolžne nasprotnike.
Večina tistih, ki so se pridružili OF in KPS med vojno, se je zato: Ker se bomo uprli okupatorju. In res so se z orožjem uprli. in zato, ker so jim po vojni obljubili drugačno družbo. Bolj pravično. Ne več fevdalno. Ne talar, ne ...

Tisti, ki so med vojno in po vojni pobijali nedolžne, so zločinci. Ampak prav tisti. Tisti, ki so držali prst na petelinu, sekiro ali žico. Tisti, ki so vodili. Ukazali.
Določiti kdo, soditi in obsoditi.

Pripisati kmetom, ki so hranili partizane, kurirčkom, ki so nosili pošto , ali delavcu, ki je hotel postati komunist, zato, da bi še bolj poudaril svojo pripadnost boju proti okupatorju in povojnim udarnikom v delovnih brigadah, ki so želeli resnično pomagati vsem živeti boljše in so se zato včlanili v KP,... da so vsi po vrsti zločinci, pomagači zločinskega sistema in so zatirali 50 let vse druge, je blazno. Butasto.

Krivda je individualna. Zločin je individualen. Vsakršno posploševanje krivde na velike skupine ljudi, je kršitev osnovnih norm civilizacije. To je prav tako zločin, kot skupinsko določena krivda pobitih v breznih.

Generacija izobražencev rojena do 1970 je polna bivših komunistov. Zatiralci ? Zločinci ? Ma daj.

Obtoži krive. Samo tiste. Obsodi. Potem pa pokoplji kosti in težke spomine. Živi v 21. stoletju.

Lp.IgorGrozni

Si mogoče videl rafalno, povprečno streljanje Nemcev, Italijanov, ( za Ruse ne bom nič rekel ) po zmagi zaveznikov ?

He he he...ja, moralno so podprli folka, naj ostane na strani onih, ki so jih itak prišli okupirat, poklat, deportirat , kot bi rekel Berlusconi - na počitnice v taborišče. ROFL Krasna podpora, ni kaj.

Če bi v tvoji soseski banditi ropali in ubijali,bi ti bilo prav vseeno,komu bi šel po pomoč.Velika slika tu nikogar ne zanima!Tebi je važno,da tvoja družina preživi.In če je tvoja družina ogrožena od domačih borcev,potem se ti fučka,kaj bo en telebanček čez 50 let o tebi govoril.

Vsaj v našem koncu so vseh oz vsaj 99% pizdarij krivi DOMOBRANCI oz TA BELI
Sam imam žive se vse stare starše po očetu in materi in so večkrat povedali, kako so nemci vpadali v samotne zaselke ali celo do posameznih samotnih hiš in pobili ljudi, ker so pomagali partizanom oz. so tega bili samo obtoženi.

in če nebi bilo teh belih izdajalcev, bi večian ljudi preživela vojno. A mislte da so nemci poznali te rovte in samotne kmetije po teh kuclih poljnaske doline in okolice. Ja veš de Informacije so dobival od izdajalcev slovenskega naroda, ki se danes še bunijo neki.

Lahko samo rečem, da jih je še premalo končalo v kakih vrtačah ali breznih.

Sram te bodi ! Če te starši tako učijo ali vam to pridiga župnik potem res ne vem kam to pelje. Teptate stvar na katero smo Slovenci lahko najbolj ponosni. Taki kot ti, so z odprtimi rokami tekli klavcem v objem in sprašujem se, kje bi danes bili če ne bi bilo junaških slovenskih fantov ki so se za ceno svojih življen uprli okupatorju in domačim izdajalcem, ki so v nemščini prisegali fašistom. Z domačimi izdajalci so pa po vojni, po vsej Evropi obračunali na zelo podoben način in glede na grozote ki so jih povzročili nič čudnega.

Ja. To je ključno za razumevanje. Nacizem in komunizem pač "morata pobiti sovražno skupino ljudi". Nacisti Žide in druge nerasne primerke, komunizem pa kapitaliste in druge nedelavske ljudi.

Ti dve ideologiji sta si povsem bratski.

A zato je pobil le dvestotisoč.Ja to pa je res totalitarizem z človeškim obrazom.Kostni se razume

Če je tisti ubiti s puško v roki in z ramo ob rami z Nemci streljal na partizane ter ubijal talce, potem ni prav dosti važno, kaj si mislijo sedaj sorodniki takega.

Ko bo cela stran rdeca bom temo zaklenil, ce ne boste nicesar pametnega povedali.

Glede na to, da imamo dve vsebinsko zelo podobni temi, se moram že zelo zelo naprezati, da lahko sam pred sabo upravičim obstoj obeh. Tu ne bo nobenega bodisi, dostojno debatirajte in pika!

Odlicno povzame "tipicno pasivno drzo" tistih, ki so se borili pod zastavo okupatorja.

Pravzaprav se mi zdi, da je vse kar temu clanku manjka, da bi ga "antikomunisti" lahko sprejeli, objava v malo manj rdecem casopisu.

Nekateri smo narocniki tega rdecega cajtenga, tako da se se spominjamo clanka.

Sem ga ze iskal, ker je not podatek o tem da so domobranci natancno vedeli, s kom sodelujejo. Pa da niso bili zgolj nedolzne ovcice, ki se borijo za svoj narod tudi pise not.

novinar> So torej zaradi vojaške moči domobranstva Nemci lahko zreducirali svoje vojaštvo v Ljubljanski pokrajini na minimum?
dr. Boris Mlakar> Skoraj, čeprav so v manjših ofenzivah morale sodelovati tudi nemške policijske enote. Od pomladi 1944, ko so nastali domobranski bataljoni, so bili domobranci v ofenzivi.

Kaj je to drugega kot kolaboracija? Saj g. dr. zgodovinar temu nic ne oporeka, pravzaprav kar potrjuje vse, kar smo do zdaj napisali.

Kaj naj rečem? Zadel je žebljico na glavico. Lahko odstranimo vse poste ven iz teme, vključno z vsemi mojimi! - RAZEN tegale:


LuiIII

registriran:
08.11.2000

Poslano: 01.05.2006 12:33:23


Brez heca.

Seveda, da je zapisal to, kar trdiš ti (ali jaz). Ampak je napisal v zavidljivem stilu. Rezime, kratek in jasen in brez offtopic zadev. To kar ljudje kapirajo ali skapirajo ali pa ne skapirajo sploh - to je zapakiral v elegantno čeden bonbonček.

Pa ne, da bi se jaz sicer z njim na splošno kaj dosti strinjal, prej nasprotno. Ampak tukajle ima zagotovo prav. Hit!

Se moram kr lepo strinjat.

Bi pa dodal še nekaj - tud reakcija "antivernikov" se bo umirila in spremenila. Trenutno pač predstavlja odziv na "vernike komunizma" in je kot taka lih tolko objektivna, kot "verniki" sami. Tako da...proces je obojestranski.

Mici ... preberi Lui-3-jev donesek! Padeš v njegov opis tistih, ki težko prebolevate.

Mici,

Ja, to tebi gre priznati, da furaš eno precej svojo in neodvisno ideologijo. Jaz samo ugotavljam, da si mau mehek za ene leve vplive. Kolk je pa to dobro in slabo, se nima smisla pogajat v tem kontekstu. Mau preveč jim vseen verjameš, IMHO.

Kar se prednikov in sorodstva tiče, mava oba podobno srečo. Po srečnem naključju se jim ni bilo treba opredeljevati med domobranci in partizani. Takih je bilo takrat vsaj 1/3 Slovencev. Bi se pa verjetno morali, če bi vojna še trajala.

p.s.

Hehe ... to domobranci in partizani tud težko zastopijo. Nekako mislijo, da skupaj predstavljajo 100% Slovencev.

Kakšna organizacija!? Waw! Da so pofentali vsak drugi dan vojne enega okupatorja v celi Sloveniji! Impresivno.

Ne, prevec aktivistov sem osebno poznal, tiste ki niso umrli jih se vedno.

Pa "vsak drug dan enega" je tudi zelo naivna ocena. Glavna uspeha partizanov so bili vrnjeni zavezniski piloti in neuporabna zeleznica, ne pa osvobojena ozemlja. So pa ta bila bistveno pomembnejsa za moralo partizanov. Vrnitve odpisanih pa nisem se gledal.