Nelokalnost

Če lahko še jaz eno vprašanje pristavim - glede superpozicije stanj. Rečeno je bilo, da superpozicija velja le, dokler delec ni v nikakršni interakciji. Zanima me pa, če je potem superpozicija le miselni konstrukt, ker si težko predstavljam v realnosti nekaj povsem izoliranega od vsega ostalega. Se mi zdi, da tega ni. In v povezavi s tem še - kako lahko trdimo, da ima delec v superpoziciji lastnosti vseh možnih lastnih stanj - kako to vemo? A meritev vrže različne (vendar predvidljive) rezultate za različne načine merjenja?

Delec (vključno z vsemi možnimi lastnimi stanji) pred meritvijo ni "delec", ampak energija (v striktno fizikalnem smislu), ki se ob meritvi spremeni v določeno obliko delca.

S tako interpretacijio ne bi rešil zagate, saj bi tista energija tudi znašala vsoto vseh možnih energij, ki se bodo šele spremenile v delec.

Poleg tega pa ni nujno, da je operator (ali fizikalna količina) ravno energija, operator lahko predstavlja tudi lokacijo, in lastna stanja tega operatorja predstavljajo vsa možne lokacije v prostoru.

S tako interpretacijio ne bi rešil zagate, saj bi tista energija tudi znašala vsoto vseh možnih energij, ki se bodo šele spremenile v delec.

Ne vsota vseh (to ni superpozicija)- ampak zgolj toliko, koliko je potrebno za posamezno realizacijo stanja.
Seveda, ko enkrat govoriš o energiji, postane težko govoriti o tem, koliko točno jo je v vsakem trenutku na voljo.

Tudi energija ima določene parametre, znotraj katerih deluje v določenih okoliščinah (oz. kakšne eiganstate v danem trenutku lahko realizira).
Pretvori pa se le toliko energije, koliko je potrebno za določeno situacijo (okolje, motnjo,...).

Energija je le ena od mnogh količin. Eden od mnogih operatorjev, ki ima ravno tako svoj spekter lastnih vrednosti.
Energija ni nekaj čudežnega, kar bi lahko čudežno (čisto po newagersko) rešilo naše težave zaradi pomankljive intuicije.

Zanimivo pa postane tudi, kadar se merita dve količini hkrati.
To je predstavljeno z množenjem operatorjev in izkaže se, da nekaterih količin ne moremo hkrati izmeriti do poljubne natančnosti. (to se imenuje načelo nedoločenosti)
Načelo velja za določene pare količin (operatorjev), naprimer za lokacijo in gibalno količino ali za energijo in čas.

ali vemo, zakaj se ob meritvi, pokaže natanko takšno izmerjeno stanje delca in ne katero drugo, ki bi še bilo možno?

in ali je možno, da se v primeru vzporednih vesolji izrazijo vsa stanja, ali je to že bilo ovrženo?

bega me tudi zapis v knjigi elegant universe glede double slit eksperimenta:

... Feynman je trdil, da pri potovanju od vira do dane točke na fosforescenčnem zaslonu vsak posamezni elektron premeri vse možne poti istočasno... poskusno gre skozi levo režo, istočasno gre tudi skozi desno režo... bega sem in tja in na koncu gre skozi

elektron preišče vse možne poti, ki povezujejo njegov začetni položaj z njegovim končni ciljem

... Feynman je trdil, da pri potovanju od vira do dane točke na fosforescenčnem zaslonu vsak posamezni elektron premeri vse možne poti istočasno... poskusno gre skozi levo režo, istočasno gre tudi skozi desno režo... bega sem in tja in na koncu gre skozi

elektron preišče vse možne poti, ki povezujejo njegov začetni položaj z njegovim končni ciljem

To je bila prva možnost, ki sem jo opisal - instantno alteriranje med dvema stanjema - nikoli pa oboje hkrati.

To je bila prva možnost, ki sem jo opisal - instantno alteriranje med dvema stanjema - nikoli pa oboje hkrati.

Poskusi to "alteriranje" gladko ovržejo
Poskus pokaže, da je šel elektron skozi obe reži in ne, da gre včasih skozi eno režo, včasih pa skozi drugo.

Interpretacija ni potrebna, kvečjemu škodljiva. To je bistva vsega, kar trdi Ganimed, če ga prav razumem.

V vsakem primeru - jaz to trdim.

Poskusi to "alteriranje" gladko ovržejo

To sem skužil.
Preostane zgolj "tretje stanje", iz katerega se lahko realizirajo (posamezni) eigenstates.

Saladin> instantno alteriranje med dvema stanjema - nikoli pa oboje hkrati.

Am. V čem točno se pa razlikujeta ti dve možnosti?

To je temeljno vprašanje!
Food first - explanation later

Ja, trdim, da so interpretacije nepotrebne in celo škodljive, saj nas zapeljejo v slepo ulico.

Dovolj je, da znamo na nek abstrakten (in težje predstavljiv) način izračunati izzide pojavov.
Vsak poskus "tridimenzionalne" predstave pa lahko te izračune le sfiži.

ampak, zakaj se te stvari pričnejo dogajati šele na mikroskopski ravni in ne tudi v našem okolju

Bolj pravo vprašanje bi se glasilo, zakaj se kvantni pojavi ne dogajajo tudi na nam bolj domačem makro nivoju?
Temelj je vendarle mikro svet iz katerega makro svet le izhaja.

Saj v bistvu se, in če upoštevamno superpozicije vseh milijard stanj delcev, ki tvorijo makro telo, dobimo točno to, kar že poznamo v makro svetu.

Saladin> instantno alteriranje med dvema stanjema - nikoli pa oboje hkrati.

Am. V čem točno se pa razlikujeta ti dve možnosti?

Rekel sem, da je nelokalnost "instant kavzalnost". Torej veljajo vsa pravila, kot v klasičnem kavzalnem svetu - še vedno obstajajo individualni vzroki/posledice (oz. v našem primeru "potencial" vseh v tem sistemu možnih vzrokov/posledic).

"Le" časa (ki ga lahko izmerimo) tukaj več ni. Zakasnitev med vzrokom in posledico je 0.

Vzemimo to alteriranje. Do neke meje lahko izmeriš, kako hitro bi ti stanji alterirali.
Če bi ta proces šel dovolj hitro, tega ne bi mogel več direktno izmeriti in bi moral uporabljat probabilistične formule ter posredne dokaze le tega.
Če bi pa ta proces šel nelokalno, nadsvetlobno, "instantno hitro", bi vsaka tvoja meritev pokazala "blur" - istočasen obstoj obeh stanj hkrati.

Ampak to zgolj zaradi measurement errorja. Noben instrument ne more izmeriti sub-planck čas, kaj šele infitezmalno kratek trenutek, 0 čas brez vsake zakasnitve.
Zgolj logika ti lahko potrdi, da se v vsakem 0-trenutku še vedno (ker smo teoretično pospeševali to alteracijo do neskončnosti) nahaja samo eno izmed teh dveh stanj.

In to je ta razlika med nelokalnostjo in superpozicijami stanj:
V superpoziciji so v 0-času resnično realni dve stanji hkrati
V nelokalnosti pa je v 0-času realno eno samo stanje.

Če grem še dlje - v nelokalnosti so v 0-času realna VSA možna lastna stanja in čisto vsako izmed njih je povsem individualno stanje. Vse je hkrati obenem, ampak vse je hkrati zase (to je ta paradigma, ki jo ne znam bolje opisat in ki jo IMHO napačno poenostavljena kot superpozicije).

Ta primer alteriranja seveda ne drži tukaj - gre se zgolj za teoretično analogijo.
Je pa tako - bilokakšna nelokalna realnost privede do instantne realizacije vseh svojih potencialov. Če ta lastna stanja vsebujejo še kak predpogoj za nastanek/razvoj vesolja poleg našega, morajo le ta biti realna in se mora nekje nahajat temu primeren multivers.

Damn, kakorkoli obrnem, izpade totalno ezoterično. To ni moj namen - sem pač blunt okoli te razlike med morebitno "realno superpozicijo" in "realno nelokalnostjo".

Že mogoče, da je kvantna mehanika čudna. A kako čudno bi šele bilo, če ne bi bilo tako. Potem bi bilo pa zares čudno.

Ta primer alteriranja seveda ne drži tukaj - gre se zgolj za teoretično analogijo.

Ponavljam - ta obrazložitev z "neskončno hitro alteracijo" ne velja za naš double slit experiment.

Gre za ponazoritev teoretične razlike med povsem nelokalno strukturo in superpozicijo.

0-time JE weird, ampak 0-time je realnost na (teoretično) povsem nelokalnem nivoju.

Fine.
Teoretiziraj potem.

Predpostavi obstoj (anywhere/anyhow - čidto teoretično) obstoj nelokalne realnosti. Kako bi se ta teoretično obnašala (če bi bila kavzalna)? Kaj bi se dogajalo v njej?

Povej mi svoj vidik, če si tega sposoben, ali pa eliminiraj vse logične vidike in povej, kaj preostane.

Kako bi se obnašala nelokalna realnost?

Kako naj bo kavzalna, če ne pozna časa?

Če obstaja dinamika vzroka/posledice, potem mora obstajati tudi določena definicija časa, četudi znaša ta 0 (po lokalnem času).

"Nelokalni" vzroki se zgodijo za posledicami in dobesedno reči potujejo nazaj v času, če so superluminalne.

Tudi ni pomembno, če se posledica zgodi pred vzrokom - še vedno imaš kavzalno zaporedje - v 0-času.

Ne omejuj definicije z vmešavanjem lokalnih pojmov.

Relativnostna teorija je direktno vezana na lokalnost - če že hočeš to prenest v povsem nelokalno okolje, bi to (zopet) pomenil instanten multivers vseh realiziranih možnih stanj - vključno z vsemi možnimi časovnimi zakasnitvami.

Bolje se potrudi.

Če lahko pokažeš, da karkoli potuje hitreje od svetlobne hitrosti, si že polomil relativnostno teorijo

Če obravnavaš entanglement ali kolaps valovne funkcije kot pojava z realnim sinonimom, potem je to dokaz potovanja z instantno hitrostjo (uporabnost prenešene informacije je tukaj IRELEVANTNA).

Kar pa NE poruši relativnostne teorije.

Še sem se malo pozanimal o tem, pa težava ostaja.

Copenhagen ne daje substanco niti valovni funkciji niti mehanizmu prepletenosti.

Sta zgolj nelokalna matematična efekta z lokalno fizikalno posledico. To ni dovolj. Tukaj hočemo razumeti celotno sliko - torej kaj je fizikalna realnost tegale nelokalnega vala in nelokalnega entanglementa.

Pa se VI malo potrudite z ugibanjem, kakšna je potencialna realnost teh efektov ("če" obstaja taka realnost).

"Ne vemo" ni dovolj.
"Nočemo ugibat" ni dovolj.
"Ni pomembno" - well, to pa kar kliče po filozofskem flamewaru.

Zanimiva teorija.
Takoj boljša od Copenhagena, ker se izogne najbolj očitnim paradoksom: realni nelokalnosti in realni superpoziciji lastnih stanj.

Vendar ta teorija naredi "čas" še bolj subjektiven.

Offtopic - sem pa vesel, da celo na matemarično/fizikalnem forumu uporabljajo prispodobe tipa "površina morja". Zveni poznato?

Zaenkrat, kolikor sledim temi, ni bil omenjen še noben fizikalni paradoks.

Kar je v nasprotju z izkušnjami NI paradoks. Paradoks je, če trčita dva aksioma, na katerih temelji teorija.

Samo to je paradoks, bi bil paradoks.

Zaenkrat, kolikor sledim temi, ni bil omenjen še noben fizikalni paradoks.

Copenhagen lepo odpravi z paradoksi - jih pač "ni", so samo navidezni, še ne vemo - pa bomo (pa tudi če ne bomo - ni relevantno),...

Kar Copenhagen šteje za razlago (popravek - odsotnost razlage) prepletenosti in kolapsa valovne funkcije JE paradoks.
Razlaga, ki jo nudi gani-med, pa to ni.

Nič kompletnega ne obstaja, ta trenutek.

Z donfilipom sva bila na kokti, pri Pameli. Mi je razlagal, da je bral tanovo Smolinovo knjigo, Trouble with Physics.

Nič kompletnega ne obstaja.

V The trouble with Physics je Lee kar dobro opisal situacijo. String and alike teorije so postale tako zakomplicirane, da je potrebno vložiti vsaj pet let, da nekaj dojameš. Privatni sektor pa ne bo plačeval takšne potratne raziskave, ki ne obradijo sadov oz. do sedaj niso napovedale niti ene stvari.

Smolin zagovarja več različnih smeri raziskovanja, ker ima String Theory monopol v USA in se različnih smeri sploh ne lotevajo.

Seveda ne pozabi omeniti, oziroma raje reklamirati, njegovo loop quantum gravity teorijo, ki naj bi jo bilo vredno raziskati.

Kul knjiga, samo na momente nisem razumel kaj je hotel človek povedati, pa čeprav sem stran večkrat prebral. No, pa takšnega implicitnega žaljenja drugih razisovalcev bi tudi lahko izpustil.

Jep, Da končno *spet* ne vidijo higgsa, v quark gluon plazmi oziroma delci, leteči iz zadetka, pade standarni model, da ne bodo videli dodatne dimenzije ter da si bodo morali premisliti kaj in zakaj potrebujejo dark matter in dark energy v svojih izračunih, da vesolje "štima."

Mogoče se bodo potem spametovali, vseh deset tisoč znanstevnikov, in začeli from scratch.

Can't wait till mid november!