Nelokalnost

Sej je dovolj, da so supernove samo malo bolj pogoste, pa je že problem. Par dodatnih hypernov pa galaksijo sterilizira.

Sej niso samo GRB nevarni. Tudi plin iz supernove 1000 svetlobnih let proč, lahko tako zapiha, da sleče Zemljo atmosfere. Naprimer. Supernove v bližini so smrtne, trk galaksij jim pa bistveno poveča število.

Mišljenje, da trki galaksij niso nevarni je zastarelo, a trdoživo.

Spomnil sem se, da je na straneh APOD (Astronomy Picture of the Day) tudi nekaj nazornih slik, ki ilustrirajo, trčenje Rimske ceste z galaksijo Sagitarius.

Galaksija Saggitarius in Rimska cesta

To sicer ni fotografija, ampak umetniško izdelana slika na podlagi izmerjenih podatkov, kako bi izgledalo, če bi se lahko fotograf postavil izven Rimske ceste.

Fantazija ali domišljija sta dva izraza, ki pomenita isto.
Nič slabega ne vidim v tem. Zato kar nadaljujte o multiversu.

Sicer ni nič narobe, če imamo različne preference.
Sam raje debatiram o dejstvih, ki jih je mogoče tudi izmeriti ali izračunati in od katerih je kakšna neposredna, praktična korist.

V prostem času pa uživam tudi v znanstveni fantastiki in domače so mi tudi ideje, ki so veliko bolj "divje", kot sem jih imel priliko prebrati o multiversu tule, vendar o njih iz načelnih razlogov ne diskutiram.

Harry Potter ni nič posebnega in tisto kar lahko tam prebereš, bo vse mogoče s pomočjo sodobne tehnologije že v nekaj naslednjih desetletjih.

M-teorija se ukvarja pa z zadevami, o katerih se gospe Rowlingovi niti sanja ne.
To presega njen domet domišljije

Saj nevarnosti supernov so že neštetokrat računali in rezultati so si dokaj podobni.

Supernova tipa II, kamor spadajo hyperniove in druge zvezde velikanke, ki imajo kratko življensko dobo, bi bila za Zemljo nevarna nekako z razdalje od 30 do 40 svetlobnih let.
Veliko nevarnejše so supernove tipa Ia, ki bi nas lahko ogrožale tudi z razdalje 200-300 svetlobnih let, pa ne zaradi plinov ampak zaradi smrtonosnega rendgenskega in gama sevanja. Strup se običajno servira v malih flaškah in tudi te supernove nastanejo iz belih pritlikavk, ki jih je potencialn nevarnih v razdalji 200 svetlobnih let od Zemlje kar precejšnje število. Mislim, da je najbližja bela pritlikavka Sirius B.

Samo moj point je tukaj jasen. Če se TEMELJNO ne strinjamo o tem, kako nevarni so trki galaksij, kako se bomo potem strinjali glede Multiverza?

Nema teorije!

Glede multiversa se lahko brez problemov strinjamo, ker tako nimaš kaj meriti in preverjati in si lahko verjamemo tudi na besedo.
In tistemu, ki lepše pripoveduje, lahko celo bolj verjamemo, saj ne škoduje, je pa fajn

Moj point pa je, da trki galaksij niso nekaj, kar nam šele grozi v neki prihodnosti, ampak se okoli nas to stalno dogaja.
Tudi zdaj, ta trenutek.

Celotna zgodovina Rimske ceste je eno samo trkanje galaksij in združevanje le teh v večje kose.

Glede multiversa se lahko brez problemov strinjamo, ker tako nimaš kaj meriti in preverjati in si lahko verjamemo tudi na besedo.

CMB cold spot
Čista teorija, ki napoveduje čisto preverljiv dokaz. Je še več podobnega, le da so predvideni dokazi težje preverljivi (poudarek je na težje - ne nemogoče).

Pa ne da zagovarjam, da ima 100% prav.
"Fantazije" lahko dajejo čisto preverljive rezultate. Težava pa je, da fiziki sprejmejo zgolj preverljiv rezultat, (trenutno nepreverljivo) teorijo ki je privedla do tega dokaza, pa zavržejo.
Pač - vsralo se mu (ji) je.

Čist tako - kakšen dokaz bi moral najti, da bi fizikalno dokazal obstoj multiversa? A lahko ugibaš (pardon - fantaziraš)?

Predstavljaj si eno veliko lokalno galaksijo (Rimska cesta združena z Andromedo in še nekaj lokalnimi galaksijami v veliko in lepo okroglo eliptično galaksijo), potem pa ničesar drugega, desetine milijarde let praznine v vse smeri...

Sploh ni problema.

Fascinantno samo po sebi - ampak kaj bi to pomenilo "in the big picture"?
To je bit problema.

Fiziki se sploh ne ubadajo z reševanjem celotne slike (katere fizikalne detajle verjetno res ne bomo nikoli do konca spoznali) - ampak zgolj babysteps.

Fizike bolj zanima površina odtisa stopala, ki ga puščajo za sabo, namesto da bi se spraševali, ali po resnici ne hodijo po vodi.
In NE mi reč, da je površina takega odtisa važnejša od drugega zaključka.

Saj razumemo težavo/nujnost oslanjanja na fizikalno spoznavno. Ampak (naj bi) razumeli tudi težavo/nujnost oslanjanja na ostale znanosti, ki dajejo potencialne kompletne slike.

Iz "odtisa stopala" je mogoče zelo veliko izvedeti, tudi to ali hodimo po vodi ali po pesku ali po skali.
"Velika slika" se nam razkriva iz tega odtisa, čeprav na prvi pogled ne izglefda nič kaj ugledno.

Absolutno.

Ampak ne "zgolj" iz tega odtisa, ampak iz vsega znanja pred tem IN z določeno mero ugibanj.
Fiziki pa ne znajo obrnit glave stran od tega odtisa - vse do naslednjega odtisa. Še koraka med njim si ne znajo zamislit.

Fiziki v resnici samo ne zapravljajo časa za stvari, za katere se vnaprej ve, da jih je nemogoče dokazati.

E, to pa (večinoma) ni res.

Fiziki ne zapravljajo časa za stvari, za katere "mislijo", da jih ne bodo mogli dokazati in/ali katerih dokazovanje bi bilo pretežko/predolgotrajno.

Potem pa pričakujejo, da bodo "ne-fiziki" z svojim "zgubljanjem časa" predložili predpripravljene fizikalne teorije na enostavno preizkušnjo.

Matematik, logik ali filozof bi na tej stopnji obenem moral biti kvantni fizik, zgolj da lahko sformulira teorijo "vredno fizikovega časa".

Vendar nekako drži, če se "tisto drugo" ne ujema z odtisom, ki ga je za sabo pustilo stopalo, potem je najverjetneje s tem drugim nekaj zelo narobe.

Ponavadi je težava, da za "to drugo" nimaš nobenih fizikalnih dokazov.
It's a "physical mystery" ali pa "ni".

Bom ponazoril težavo z drugega kota:
Rekel sem, da bi moral vsak filozof biti tudi fizik, da bi znal velečastnemu sokolegu fiziku predstavit teorijo, nad katero bi se sploh nekako zmenil.

Kaj pa obratno?
Bi se fizik potrudil biti toliko filozof, da sokolegu filozofu pokaže filozofske implikacije svoje fizikalne teorije?
Bi riskiral svoj fizikalen ugled (ugled svoje teorije) z pojmi kot so past eternity, infinity, nonlocality, immanence, multivers..
da bi filozofom približal svojo teorijo?

Koliko fizikov sploh pomišlja na to - kaj šele da bi se zares trudilo
edit
"ne da bi bilo zaradi tega označeni kot mistiki, ezoteriki, new agevci in hujše"...?

Moj odgovor o multiversih je sledeč: Človek ima sposobnost izbire znotraj zakonitosti vesolja. Bolj,ko jo uporablja, več paralelnih vesolij se pojavlja. Zato je potrebno dejanje.

Primer: Če samo enkrat odigraš loto, bo pri vsaj enemu meni v paralelnem vesolju zadeta sedmica (če je stvar naključna). Ker bo Obstoj- bog, kakor je pač radodaren, pri vsakem naključju izpolnil vse možnosti.

Zato Obstoj-bog rad "kocka".

Jaz vidim "težavo" v tem, da ljudje drug drugega lahko ovirajo pri tem. Lahko pa si tudi pomagajo. lahko hitreje ali pa počasneje širijo obstoj.

To sploh ni res, ravno fizika poskuša razložiti vse naravne pojave v vsej splošnosti.

Ker pa nekako ne more z enotnim pristopom, z enotno teorijo vsega, razložiti tako mikrosveta kot makrosvet, se je znašla v navidezni zagati, iz katere ne vidi izhoda.

Bolj je pomanjkanje idej tukajle odločilni faktor.

Bingo.
Pomajkanje "domišlije" fizikov.
Zato pa imajo nas, wannabe filozofe.

Šele potem je težava

Ali pa ne dovolj poguma, da bi postavili kakšne dovolj "čudne" ideje.

Kar na dan z idejami, saj se jih nihče ne boji.
Da se jih pa tudi dokaj hitro preveriti ali so res kaj vredne.

Še enkrat preverit in prilagodit dobre "non-local hidden variable" teorije.
Vpeljat nelokalnost kot realnost na nižji stopnji.

Sam poznam zgolj Bohmovo interpretacijo.

To je prvi korak - ta miselni preskok v nelokalno realnost (tako kto je to bilo potrebno iz relativnosti na kvantno mehaniko).
In primerna interpretacija le te z verodostojnimi dokazi.

Vsako naključje se izvrši instantno. Vsaka lastnost - makroskopski konstrukt je funkcija časa

Za sveže ideje je predvsem treba biti mlad. Naj se sliši še tako kruto, ampak "stari prdci" nimajo tu zraven kaj praskat.

A John Stewart Bell je bil tudi "stari prdec"?

Je hecno, da so praktično vsi, ki so ustvarili kvantno mehaniko, vsaj slutili, če že ne javno razglašali nujnost realne nelokalnosti.
Ampak ne - vsi so ščasoma postali senilni mistiki, mar ne?

Za sveže ideje je predvsem treba biti mlad.

To je sicer koristno, ampak imam občutek, da je za zastonj vsaj deloma krivo tudi to, da se rešitev skriva izven dosega človeških predstav. Še kvantne mehanike nihče zares ne razume, povezava z relativnostjo je pa očitno še malo bolj nenavadna. In ko je rešitev enkrat izven dosega naših predstav (in s tem v bistvu tudi domišljije), ti tudi mladost ne pomaga več dosti.

O.

Dober point ta o nepredstavljivosti. Tako kot če rečeš da bog (je in ni)/(ni in je) hkrati. 0 in 1 hkrati. Seveda to v logičnem smislu ne pove nič, ampak kljub temu pove več kot nič, saj že sama jezikovna fomulacija nosi neko sporočilnost. Mogoče zato tudi največ 20 letnikov zboli za shizofrenijo, ker majo sveže ideje.

No evo, jaz si upam nekaj odbitega predlagat (seveda zato, ker sem jaka avtoriteta na področju kvantne fizike), kar mi je kitzbrado zbrisal. Gre pa takle:

maš 0000000000000000000000 creatio ex nihilo, potem se prikrade od nekod 1 bit, ki se prišteva do 11111111111111, zadnji carry bit odleti neznanokam, vmes ko se biti flipajo, pa se ustvarjajo nova vesolja Multiversa.

Wigners friend & Co : Wigner pri 63 letih
Planckove konstante: Planck pri cca. 50 letih
Bohm ;): Bohmova interpretacija pri cca. 40 tih
...

Mladi morajo komercialno uspešne ideje realizirat, starejši imajo čas za perspektivo ;)

Plank se je s sevanjem teles ukvarjal že pri 21 v svoji disertaciji.
Kasneje je samo še računal različne variacje na to temo, v kvantno mehaniko pa tako ni nikoli verjel, ker je bil ob njenem nastanki že prestar in je bila za njega povsem nesprejemljiva.

Bohm se je sicer bolj angažiral kot filozof in politik, kjer pa leta niso ovira.
Sicer pa je svoje ideje o "skritih variablah" v kvantni mehaniki predstavil pri 35, vendar se fizikalno niso najbolje odrezale, zanimive so bile le s filozofskega vidika.

Wigner je predstavil svoje globoke ideje o grupah (simetriji) kvantni mehaniki, po katerih je najbolj znan, že pri 25.

Res pa je, da so vsi ti možakarji pisali memoarje še pozno v starost.

Bravo! Saj pravim, da je za sveže ideje potrebna mladost.

Kje se da pa ta dokaz videti?

Uf, to so pa tudi za moja leta že malo preveč sveže ideje