Tomaž Lovše.
vir: SiOLLovšeta in še dva nekdanja zakonita zastopnika Dinersa je 8. avgusta aretirala in pridržala policija, na koncu pa je preiskovalni sodnik zanj odredil pripor iz razloga begosumnosti, ker pač veliko potuje in ker je za potrebe davkarije že preseljen v tujino (v Kneževino Monako). Njegov zagovornik se je nad odločbo o uvedbi pripora pritožil 10. avgusta. Ker je pripor precej invaziven poseg v osebno prostost (še nedolžnega človeka!), predvideva naš Zakon o kazenskem postopku (ZKP) posebej kratke roke za reševanje pritožb. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča v Ljubljani bi moral v skladu z 202. členom ZKP presoditi v roku 48 ur, torej najkasneje v ponedeljek, 12. avgusta. To se ni zgodilo. Senat je odločitev podal šele prejšnjo sredo, 14. avgusta, torej po štirih dneh. Senat je pritožbo zavrnil, tako da Lovše ostaja v priporu vsaj 30 dni; v primeru podaljšanja lahko tudi dlje. Njegov odvetnik je zaradi te zamude z res veliko medijskega pompa napovedal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - izrednega pravnega sredstva, ki naj bi državljane zaščitilo v najbolj očitnih primerih kršitev njihovih procesnih pravic. Sodišče je v kratki izjavi za javnost odgovorilo, da je omenjeni 48 rok zgolj "instrukcijski" in da torej manjša zamuda nima pravnih posledic v dobro priprtega.
Poglejmo, kaj je na tem.
Naš kazenski postopek je urejen kot zaporedje faz, med katerimi obstajajo dobro definirani prehodi. Prva faza - predkazenski postopek - se začne, ko so policiji oziroma tožilstvu naznanjeni razlogi za sum, da je bilo izvršeno, se izvršuje ali se pripravlja neko kaznivo dejanje. Organi o dogodku lahko prejmejo ovadbo, lahko pa tudi sami kaj opazijo. Za osumljenca se postopek začne, ko ga policija prepozna kot osumljenca in mu to naznani (četrti odstavek 148. člena ZKP, "Miranda opozorilo"), nakar pridobi cel šopek pravic v bran ostrim posegom državnega aparata. Rokov, ki bi resnično omejevali trajanje predkazenskega postopka, ni: traja lahko več tednov, let ali desetletij v primerih cold casov, kjer pravega osumljenca ali dokazov zoper njega pač ni. Omejitve se začno, ko policija zbere dovolj dokazov, da zoper osumljenca vzpostavi utemeljen sum. Takrat smejo osumljencu odvzeti prostost, ga pridržati ali sodišče zaprositi za daljše pridržanje (pripor). Hkrati ga je potrebno privesti pred preiskovalnega sodnika, s čimer se prične sodna faza kazenskega postopka - preiskava, katere cilj je potrditi, da je primer bodisi zrel za obtožnico, ali pa so se zmotili in bo treba osumljenca spustiti, preiskavo zaključi. Ker so, kot zgoraj, na tej točki že možni posegi v osebno svobodo posameznika (se pravi, sorazmerno invazivna dejanja), naj preiskava ne bi trajala dlje kot 6 mesecev, po njenem zaključku pa mora tožilec v 15 dneh sporočiti, kako bo postopal. Če vloži obtožnico, jo je potrebno vročiti obtožencu in mu dati čas za ugovor. Po tem je treba v razpisati predobravnavni narok, kjer se skuša doseči obtoženčevo priznanje (priznaj prosim, sine, boš manj sedel), oz. kjer se potrdi obstoječe priznanje iz sporazuma o priznanju krivde (450.a člen). Če obtoženec prizna, gre v naprej veliko lažje in hitreje; sankcijo se, če zadeva dovoljuje, lahko izreče tudi takoj, če pa že ne, pa se takoj razpiše nalog za izrek kazenske sankcije, tako da glavna obravnava v bistvu odpade. Uvedba tega instituta je ena redkih redkih res svetlih točk v seriji zdaj že ducat reform našega ZKP. No, če predobravnavni nalog ne uspe (baraba ni priznala), je treba v dveh mesecih razpisati še narok za glavno obravnavo. Če gre vse po sreči, sodišče po nekaj mesecih (brez kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku) ugotovi, kaj se je resnično zgodilo in odloči o obstoju kaznivega dejanja, obtoženčevi krivdi in odgovornosti ter določi sankcijo. Narokov za glavno obravnavo je lahko več; lahko se preložijo ali prekinejo (tipično, če se komu ne ljubi hoditi na sodišče), a prekinitev ne sme trajati več kot tri mesce ali voditi v spremembo sestave sodnega senata (311. člen), saj jo je sicer treba začeti znova. Po izreku sodbe je obsojencu potrebno vročiti še pisni prepis. Potem začno teči roki za pritožbo. Če je pritožba utemeljena, lahko pride do ponovnega sojenja, če ne, je postopek (z izjemo možnosti izrednih pravnih sredstev) zaključen.
Lovšetov primer je trenutno v fazi preiskave, osumljenec pa je v priporu. Kot rečeno, mu tožilstvu še ni dokazalo storitve kaznivega dejanja, ampak razpolaga zgolj z utemeljenim sumom, da si je z zlorabo položaja protipravno zagotovil večmilijonsko premoženjsko korist. Gre za utemeljeno verjetnost (šolsko "med 50 in 60 odstotki"), a ne še gotovost. Posledično mora biti sodni sistem glede omejevanja osebne prostosti (pripora) previden, saj pač obstaja verjetnost ("med 50 in 40 odstotki"), da se motijo in da bodo morali nekega lepega dne plačati odškodnino. Nezakonito priprtim smo v zadnjih letih izplačali skupaj 12 milijonov evrov odškodnine - okoli 40€ na noč, če sprejmejo ponudbo pravobranilstva, oziroma tudi do 200€, če se jim ljubi pravdati. Da bi bilo tovrstnih napak manj, so pogoji za pripor ostri (zgolj trije možni razlogi, poleg podanega utemeljenega suma), roki za odločanje o osumljenčevih pritožbah pa kratki - 48 ur. Te pravice osumljencem pripadajo tudi če niso več (davčni) rezidentje Slovenije, saj so še vedno ljudje.
A ta rok je, tako sodna praksa, "instrukcijski": rok, ki je predviden "izključno zaradi postopkovne discipline". To pomeni, da sme državni organ neko procesno dejanje (na primer odločanje o pritožbi) opraviti tudi po preteku instrukcijskega roka. Zamuda nima pravnih posledic v smislu odprave odločbe o priporu, ki jo je izdal preiskovalni sodnik. V konkretni zadevi to pomeni, da mora zunajobravnavni senat o pritožbi vseeno odločiti, četudi z zamudo, pri čemer zamuda ne vpliva na vsebino odločitve. Še več, omenjeni 48-urni začne teči šele s trenutkom, ko je senatu dana možnost, da prične svoje (oseminštirideseturno) odločanje. To se tipično začne s predložitvijo spisa senatu, kar lahko traja tudi dan ali dva.
Edina sankcija zaradi zamude bo torej ta, da bo moral senat predsedniku sodišča pojasniti, zakaj je prišlo do zamude. V konkretnem primeru naj bi bila kriva neprilika, da se je ključna članica senata (sodnica poročevalka) morala izločiti iz primera, izločitveni postopek pa je trajal cel dan. Kakšne posebne disciplinske sankcije tako ni pričakovati. Zagotovo pa osumljenec samo zaradi dvodnevne zamude pri presoji zakonitosti pripora še ne bo izpuščen s Povšetove.
Podobno velja za vse roke, ki v kazenskem postopku zavezujejo državo, na primer za presojo zakonitosti policijskega pridržanja, trajanje preiskave, vložitev obtožnice po končani preiskavi, pravočasen razpis glavne obravnave po pravnomočnosti obtožnice, pa tudi celostno trajanje sodnega postopka. Glede slednjega Slovenija serijsko izgublja tožbe pred Evropskih sodiščem za človekove pravice, a to še ne pomeni nujno, da bi država dovolila priznati prekluzivno naravo katerega od rokov, tako da bi njena zamuda dejansko pomenila izpustitev osumljenca. Največ, kar je še šlo skozi, je ugotovitev, da tožilčev letni dopust vendarle ne more biti veljavni razlog za neupoštevanje roka. Varuh človekovih pravic je na problematiko sistematičnih državnih zamud že večkrat opozoril, a brez posebnega učinka.
Najbrž je bolje tako. V državi, kjer nekateri najbolj ugledni tožilci preprosto odlagajo določene primere v omare, označene z navodilom "počakaj do zastaranja", oziroma kjer tožilke na silo in z zamudo vlagajo nepopolne obtožnice, tako jih mora na to opozarjati sodišče, ažurnosti najbrž ni mogoče zahtevati. Podobno velja v mnogih upravnih službah, ki na primer odločbe o gradbenih dovoljenjih in okoljevarstvenih soglasjih redno izdajajo, ko so pač pripravljene in nikakor ne sredi letnega dopusta.
Državljani tega razkošja nimamo. Večina naših rokov je prekluzivne narave: po preteku roka bodo vse nanj vezane pravice za nas ugasnile. Tipično bo tako z zamujeno pritožbo, ki jo sodišče preprosto zavrže (375. člen). Še več, nekatere pritožbene razloge mora obtoženec uveljavljati takoj, ko mu postanejo znani; kasneje, po izreku sodbe, je lahko že prepozno (prepoved novot v 384. členu). Če zamudi, so možnosti zelo omejene. Najboljši ugovor je, da mu papir, na katerega se pritožuje, ni bil pravilno vročen, na primer ker ga je poštar prijazno izročil mami, čeravno je na njem odredba za osebno vročanje. Lahko tudi zaprosi za "vrnitev v prejšnje stanje", kjer pa mora pokazati izjemno utemeljene razloge, zaradi katerih je zamudil določen rok. Menjava odvetnika kot ustreznica sodniški izločitvi tukaj ne bo dovolj. Podobno je v upravnih postopkih, kjer je država prav tako gospodar postopka. Je pa koristno vedeti, da je bolje oddati nepopolno a pravočasno vlogo, kot pa prepozno in popolno. Upravni organ je v primeru pravočasne nepopolne vloge stranko dolžan pozvati k dopolnitvi, kar da dodaten čas. Prav tako v primeru daljše zamude na strani upravnega organa obstaja možnost uporabe instituta molka upravnega organa, kar pomeni, da se neaktivnost šteje kot zavrnitev zahtevka, zoper to odločitev pa je potem možna takojšnja pritožba zaradi molka organa.
Torej - ne zamujajte, vaši roki niso in nikoli ne bodo "instrukcijski".