Vredno ubijati, vredno umreti, vredno iti v pekel

Težko bi se strinjal tudi s tem, da nekdo, ki so ga vso mladost vzgajali v veri, ko odraste preprosto reče "ah, saj to so pravljice, Boga verjetno ni", pa mu je zato vse kar je slabega storil v življenju tudi implicitno odpuščeno z obrazložitvijo "saj ni poznal teže svojih dejanj". Gre namreč za to, ali človek dela dobro ali ne in nekatera dejanja so sama po sebi slaba, pa če ta človek verjame v višjo inštanco ali ne.

Saj neka kazen bi ga že morala doleteti - ampak ne večen pekel - to je point.

Tisti, ki nima duševnih bolezni ne bo kar šel do žene, ki ga vara s sosedom in jo meni nič, tebi nič usmrti, zraven pa še soseda. Taka situacija pri normalnih ni mogoča. Obstajajo preračunljivi, blazni in psihopati, ki so zmožni ubijati in nesočustvovati. Ampak za take praviš, da ne morejo v pekel.

Saladin.
Kolikor poznamo boga od pravljic v svetem pismu, bo na koncu sodil po dejanjih. Dobro prisodil dobrim, slabo pa slabim. Bog naj ne bi imel kartoteke in izvide tvojih duševnih motenj in jih pri sojenju ne bo upošteval. Bo psihopata mogoče poslal v nebesa? NE

Če je bog do te mere nepravičen, da že šanso v življenju da enim boljšo drugim slabšo, sodi pa potem enakopravno in misliš potem, da bo kaj bolj pravičen, ko bo šlo za končno sodbo? Seveda bo ostal isti, torej ne.

Dajmo za primer določeno osebo X.
Lahko bi se rodil v tibetu, kjer bi ga oče recimo prosil, da postane budistični menih in tako živi v miru.

Lahko pa živi nekje v ameriki v samem podnu družbene lestvice med reveži in je naučen kriminala.
-----
Bo bog sodil tudi glede tega, v kakšnih okoliščinah si živel in česa si bil vzgojen v otroštvu?

Če ne, imamo primer nepravičnega sodnika.
Če ja, imajo vsi zločinci dejansko že zagotovljeno mesto v nebesih.

Why a stairway to heaven when you can have highway to hell?

Po moje bog nebi smel kakršno osebo sploh soditi.

1. za "test" na zemlji se nismo mi odločili, pač pa on
2. ni nujno da so se vsi strinjali z njegovim kriterijem ocenjevanja kaj je dobro, kaj je slabo. So določene veroizpovedi, ki jih "imajo" od boga vendar se že med sabo preveč razlikujejo ali pa so povsem univerzalne, da bi jih jemali resno.
3. Naše misli, naša dejanja so 99% odvisna od naših genov, podedovanega temperamenta, privzgojene osebnosti in od izkušenj iz preteklosti. Tako da bi v našem primeru bog lahko pravično opredelil le te determinante oz. produkt naših dejanj, ne pa nas, kar lahko pa tako ali tako storimo tudi sami.

Saladin, kaj si misliš o dušah.

Veliko jih verjame, da jo imajo. Nihče ni še dokazal, da bi vsaj lahko obstajala. Prav nasprotno. Skozi bolj ugotavljamo, da je naša zavest in vse kar smatramo kot človeško le v naših možganih.

In če duša ne obstaja, kako je potem sploh možno posmrtno življenje?

Oprosti Saladin, ampak, bolj ko razmišljam o brezpomenskem randomnessu in o Bogu, ki še preden ustvarja, ve, da bo ustvaril človeka, ki bo zaradi bolezni umrl 2 dni po rojstvu, mu bo bog dal še eno priložnost, kjer bo življenje zaradi randomnessa do določene mere SPET nepravično in subjektivno.... bolj se mi dozdeva, da je BS.

Ne saladin. Prav zaradi vseh teh kolobocij v randomness vesolju, ki nastane je ravno tako nesmiselna tvoja rešitev kot determinirano vesolje.

Že bolj primerna od determiniranega, to ti dam prav ampak vprašanje je še vedno kaj je smisel tega.

Tukaj ni "brezpomenski randomness", ampak randomness z namenom.

To, da je evolucijska pot primernejša zdaj vemo. Samo zanima nas njen smisel.

Dejanja boga menda so smiselna, se pravi potrebujejo vzrok/razlog. Upam da ne boš trdil da je še to tudi randomness.

>randomness z namenom.

WTF?!

Naključje z namenom ni naključje.

To je ravno point random funkcije.

Moje mnenje je, da ni nikakršne potrebe po peklu ali nebesih.
Je življenje zelo relativno, na koncu se za vsakega človeka zadeve nekako "zglihajo".
Nekateri se naučijo lepše s tokom plavat, drugi manj... odvisno od mnogoterih dejavnikov, seveda.

En kitajski otrok, ki mora pod prisilo žoge šivat in ima težavno otroštvo, doživlja visok nivo pain-a - istočasno pa mu že najmanjša lepa/prijetna stvar pomeni ogromno (visok pleasure doživlja v malenkostih). Antipod temu pa bi bil razvajen mulc, ki se mu preveč lepo godi in je že vsega naveličan... doživlja minimalen pain v življenju, istočasno pa je obsojen na minimalen pleasure (ima visok prag zadovoljitve, zato zelo težko doživlja enako intenzivne lepe trenutke). Hujše vrste kriminalcev, ki skorajda po pravilu v otroštvu doživijo težke travme, zlorabe, itd (visok pain) potem svoje probleme izživljajo nad drugimi, ker ob tem občutijo visok pleasure (žal v najbolj destruktivni, sadistični obliki).

Nekako na koncu vsak dobi orenk dozo lepega/slabega, ali pa malo manjšo dozo lepega/slabega. Pekel pa nebesa sta tu, na zemlji. Smrt je zgolj, ko te vrže ven iz mreže in si prisiljen vstopit v novo "online" igro (tu predpostavljam reinkarnacijo).

>randomness z namenom.

WTF?!

Naključje z namenom ni naključje.

To je ravno point random funkcije.

Če "sprogramiraš" randomness", je to "z namenom".

Thomas: razlaga?

Tudi nekomu, ki hodi v cerkev in verjame v boga je lahko vredno iti v pekel. Mazohisti bi čakali v vrsti za karto, sadisti bi z veseljem postali "kapoti" (aka priviligirani zaporniki-nadzorniki v Auschwitzu), zoofili, nakrofili in kanibali bi končno zadovoljili svoje apetite ... Se pravi za nekoga je kazen, trpljenje in tema nasploh boljša izbira kot ljubezen in svetloba. Stvar vrednot ;)

Če misliš, da je tista tema crap, to povej tam.

"Pretepel" te bom ko mačka, to ti je jasno?

Jaz v druga Vesolja NE verjamem. Sem že povedal zakaj, a še nisem dobil od nikogar signala, da je skapiral težavo s paralelnimi vesolji.

Vseeno, takole gre:

Če se ob Everettovem vejanju naredita dve paralelni vesolji, kar je the corner stone Miltiversa, potem v vesolju A ni nekega naslednjega vejanja, ki v vesolju B je. B se potem ob naslednjem Everetovem branchu cepi na C in D. Vesolju A, vesolje D ni paralelno. Pač pa paralelka paralelke C. Se pravi, prvotna predpostavka je preozka. Reductio ad absurdum.

Anyhow. Reinkarnacija sem jaz sebi od včeraj. Najmanj. Koinkarnacija pa vsakemu, ki ima v glavi isti mehanizem samozavedanja kot jaz. Reinkarnacija vsakemu, ki ga je kdaj imel.

Človek bi bruhal, a kaj moremo. Druge rešitve ne vidim.

In kje je ta omejitev? Kje je limit vesolja, časa? Ne moremo se pritoževati o preobširnosti multivers, če ne moremo požreti dejstva, da neskončnost obstaja.