Zgodba o uspehu ali pravljica o avtocestah

Vedno pogosteje in vedno manj sramežljivo se pojavljajo v medijih sumi, kritike, pa tudi sprenevedanja o poslovanju DARSa, to je o čudni in zamegljeni situaciji, v kateri se nahaja izgradnja naših avtocest. Obljube iz leta 1993 pa do pred kratkim so se pokazale za popolnoma zmotne, tako kar se tiče rokov, posebej pa še kar se tiče financ.

Iz leta v leto smo prebirali in poslušali o novih novelacijah programov in rebalansih, ki bodo stabilizirali izgradnjo avtocestnega programa. Iz vseh teh dokazovanj in opravičevanj pa se je dalo razbrati, da ostaja vodstvo projekta na starih pozicijah, kljub zagotovilom odgovornih na Ministrstvu za promet in DARSu, da bo program izgradnje avtocest potekal tako, kot je obljubljeno.

Velika pustolovščina v stilu Ostapa Benderja, junaka v romanu ˛Zlato tele˛, se je pričela takoj leta 1993. Vlogo negativnega junaka iz imenovanega romana, zase zelo uspešno, je odigral g.Čuček, nekdanji uslužbenec consulting firme Bechtel iz ZDA, ko je dolival olje domači samopašnosti in megalomanstvu s trditvami, da se da naš avtocestni program realizirati v 6 letih, to je do leta 2000 s tempom igradnje 53 km letno in povprečno ceno 3-4 mio USD/km avtoceste. Slovencem so oznanili s parolo ˛Pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu˛, da bodo do konca leta 1999 izgradili avtocestno povezavo med Ankaranom in Lendavo, zraven pa še avtocesto med Razdrtim in Novo Gorico in še del Pyhrnske avtoceste med Mariborom in Maceljem na slovensko-hrvaški meji.

Vse to pomeni cca 318 km izgrajenih avtocest, kar bi naj skupaj stalo 1 milijardo in 33 mio USD ali 3.2 mio USD/km. To utopijo je DZ 15.6.1995 potrdil kot opredelitev in v tretjem branju potrdil, s tem da se je dolžina obljubljenih avtocest povečala na 485 km, cena na 1.8 milijarde USD ali povprečno 3.72 mio USD/km. Čez 5 mesecev istega leta (15.11.1995) pa je ta isti DZ potrdil nov nacionalni program, s tem da je povečal dolžino avtocest na 560 km, ceno na 2.22 milijarde USD ali 3.9 mio USD/km izgrajene avtoceste. Slaba tri leta kasneje, to je 23.4.1998, pa je DZ potrdil ˛Spremembe in dopolnitve nacionalnega programa˛, zmanjšal dolžino predvidenih avtocest na 554 km, ceno dvignil na 4.1 milijardo USD ali 7.4 mio USD/km avtoceste.

Če se resno zamislimo v to nestrokovno, predvsem pa neodgovorno početje, ki sta ga počeli t.im.stroka in politika, ne moremo razumeti, da so poslanci DZ vse to mirno potrjevali, kar jim je DARS položil na mizo. Vsote o katerih so odločali, niso bile ˛mačji kašelj˛. Če bi nekdo o vsem tem vzkliknil ˛o sancta simplicitas˛, bi bil v hudi zmoti. Namesto latinskega reka bi mu ponudil kar slovenskega, in sicer ˛kravja kupčija˛.

Odločanje in postopke o avtocestah sta vodili z malimi kozmetičnimi spremembami in vodita še danes, dve navidezno nasprotujoči si politični opciji, in sicer liberalna in krščansko-demokratska. Liberalci gospodarijo s prostorom, krščanski demokrati (od nedavnega pa Ljudska stranka) pa s prometom. Predsednik Skupščine DARSa je predsednik vlade, ki pa je istočasno tudi Skupščina DARSa. Tu se tudi konča vse demokratsko odločanje, denar se zapravlja za predrage in slabe rešitve, cene avtocest rastejo (na odseku Vransko-Blagovica že na 26 mio USD/km) in še bodo rastle, roki izgradnje pa so se premaknili od leta 2000 na 2010 in še več. Vsem rebalansom in obljubam navkljub še danes nismo popolnoma povezali z avtocestami Ljubljane s Celjem, Ljubljane s Koprom, Razdrtega z Gorico, niti Ljubljane s karavanškim predorom, da o povezavi Ljubljane z Zagrebom oziroma Obrežjem na hrvaško-slovenski meji ne govorimo. Potegavščina vseh potegavščin pa je, da se bodo Prekmurci po 8 letih obljubljanja in zagotavljanja vozili v ostali del Slovenije po slabo vzdrževanih in dolgih obvozih ali pa celo preko Avstrije. Naivni prekmurski poslanci so svoječasno enoglasno nasedli obljubam, da bodo dobili avtocesto, če bodo glasovali za vzhodno ljubljansko obvoznico. Ta je seveda že nekaj časa izgrajena, sedaj lahko samo še čakajo na nove obljube in nove rebalanse. Sredstva za avtoceste so DARSu redno pritekala iz bencinskega tolarja, cestnin in tujih kreditov, za katere je garantirala država. Denar se je trošil za napačno izbrane trase, drage, slabe projekte in ostale vrste zapravljanja. Rezultati takega (ne)gospodarjenja so, da smo od predvidenih 518 km (ocena enega zadnjih rebalansov) v 8 letih izgradili 212 km avtocest ali 41% in si nakopali do leta 2001 711 mio USD tujih kreditov, do leta 2004 pa še dodatnih 365 mio USD ali skupno 1 milijardo in 76 mio USD, kar je celo več, kot je bil ocenjen celotni program 1993. Za vse zavoženo in zapravljeno DARS priznava, da so bile narejene napake in da je bila gradnja predraga, pozabil pa se je opravičiti davkoplačevalcem za ves odvečno pobrani denar iz njihovih žepov.

Predsednik vlade g.Drnovšek je v svoji novoletni poslanici dejal: ˛Dragoceni ste ljudje, ki razmišljate s svojo glavo in niste pokvarjeni in ki želite nekaj dobrega tudi za druge in ne samo zase.˛ Nekaj nas je, ko to delamo že ves čas. Opozarjali smo, kam vodi ravnanje DARSa in odgovornih za cestno politiko. Dali smo mu to vedeti, pa se mu ni zdelo vredno, da bi nas poslušal in nam dal možnosti, da pravočasno pomagamo zavreti in popraviti škodo, ki se še nadaljuje in povečuje.

Dogajanje na področju avtocestnega programa seveda ni osamljen primer. Ali je že kdo odgovornih za gospodarstvo in finance in dobrobit naše države pomislil, kaj navaden državljan misli o početju naših oblastnikov. Državno upravo pošastno povečujemo, 20% vseh zaposlenih dela v javnem sektorju. Leta 1990 je bilo v državni upravi zaposleno 9000 zaposlenih, danes je to število naraslo že na preko 33000. Iz dneva v dan poslušamo, kako smo uspešni, inflacija je zadovoljiva, vkljub temu pa življenski stroški permanentno naraščajo. Kako naj državljan na podlagi tega ugotavlja uspešnost take politike? Eni enormno bogatijo, prag revščine se dviguje. Davčna politika je dvoslojna. Z bogatimi se država pogaja o plačanju davkov, reveže pa enostavno zarubi. Isto se dogaja tudi pri plačanju porabljenega električnega toka. Pred volitvami smo poslušali zgodbo o uspehu, ki sedaj bolj spominja na pravljico o jari kači. Pa tudi parola, da diši po bodočnosti, dobiva nasprotni pomen.

Neizpodbitno drži dejstvo, da če nekaj prodaš, ni več tvoje in da dobiček, ki ga ustvari predmet prodaje, gre v žep kupcu. Če si pa ob tem denar še sposojaš, je zadeva že kar kritična. Mi pa se na vso moč trudimo, da prav to počnemo. Leta 1990 je tedanja SR Slovenija imela 1.6 milijarde USD tujih posojil, danes je Republika Slovenija zadolžena s cca 6 milijard USD. Gospodar na vasi, ki je kaj takega počel, ni imel pri sovaščanih nobenega ugleda, ravno nasprotno. Tujcem prodajamo banke, ki so krvotok gospodarstva in prodajamo dobro stoječe in renomirane industrijske družbe. Če prisegamo na evropsko doktrino prostega pretoka kapitala in financ, zakaj se ni Pivovarna Union trudila, da odkupi delnice Interbrew-ja? Zakaj oviramo in onemogočamo, da se v razprodajo Uniona vključi tudi Pivovarna Laško? Ali bi n.pr.Švica dovolila tako početje v škodo lastne industrije? Ali ni to že prava razprodaja države, vse v veliki in ne še definirani opciji in želji, da nas čimprej sprejmejo v EU. Sicer pa me zanima, kje bo končal ta denar iz prodaje.

Ob vseh težavah, ki jih povzroča priprava in sprejetje državnega proračuna, ko primanjkuje sredstva za šolstvo, kulturo, zdravstvo, si vlada privošči nesramnost o nakupu novega aviona. Od nas bogatejše države (Norveška, Švedska in druge) prevažajo svoje diplomate z rednimi zračnimi družbami, mi pa po tuđmanovsko in arogantno šokiramo javnost z nabavo, ki bi morala biti na koncu prioritetne liste. Naravnost žaljiva pa je obrazložitev tega nakupa, češ, saj ga bo tako ali tako plačalo Obrambno ministrstvo, ki ga tudi rabi za svoje obrambne potrebe. Ali ne dobiva Obrambno ministrstvo sredstva za svoje potrebe iz državnega proračuna? Na pogrebu predsednika Tita 1980 je priletel švedski kralj na pogreb z vojaškim letalom, katerega je sam pilotiral, ker so ravno takrat stavkali švedski piloti. Z denarjem 8 milijard SIT, kolikor bo avion stal, bi lahko dofinancirali eno od nujno potrebnih klinik, pediatrično ali onkološko, ki je prava sramota za naše zdravstvo, saj domuje v nekdanji staroavstrijski vojašnici. Investicijski strošek za vsako od navedenih je okoli 16 milijard SIT. Vendar nič od tega. Slučajni gol v Romuniji je v Sloveniji povzročil vsesplošno nogometno evforijo. Takoj smo se vneli za idejo, da moramo graditi v Ljubljani nov štadion, ki bo v pravi luči reprezentiral našo mlado državo. To je tipičen primer določevanja prioritet, ki ga prakticiramo že vrsto let.

Na koncu se človek vprašuje, ali smo si vse to res zaslužili? Smo v recesiji, ko je treba še tako dobro premisliti, kako ravnamo z denarjem. Prodaja našega imetja in tuji krediti nas sigurno ne bodo rešili. Denar iz prodaje porabiš, najeti krediti pa bodo še dolgo obremenjevali tiste, ki prihajajo za nami. To je politika ˛iz rok v usta˛ in če bomo takšni prišli v EU, nas bodo kot take tudi tretirali.

Slovenci smo pred 10 leti povedali, da želimo lastno državo, ki jo želimo bolje in pravičnejše razvijati in v njej umno gospodariti. Večina Slovencev in Slovenk še danes misli tako, nas pa iz dneva v dan manj, ki verjamemo, da se to res dogaja.

Marjan Krajnc, univ.dipl.ing.

Pa dobro. Ima pa DARS še kar vredu spletno stran.