Duša

Jezik je preveč nepopolna oblika komunikacije, da bi res lahko karkoli definiral. Drug problem definiranj je, da so vse stvari v glavnem "izmuzljive". Na kratko: Je le ena definicija: ni definicij.

A vseeno pojdimo po tej jalovi poti:

DUŠA

1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše

2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše smiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega

3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur

4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt

5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo

6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju

• ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi

Vir: SSKJ


Duša je torej subjektivne narave. Odvisna še od konteksta ostalega. Na kratko nekaj neotipljivega, ki jo ljudje dojemamo kot resnično in otipljivo... čeprav je to lahko le "proizvod" naših možgan oz. programiranja, ki je tekel za časa našega življenja.
Predvsem pa od nekdaj veliko sredstvo za trgovanje :)

Tle se velikokrat predstavlja religija kot neka institucija. Religija ni institucija. Religija je le metodologija dela, nic vec. Religija je skupek guidelineov za opravljanje kateregakoli dela (raziskovanje, kuhanje, pospravljanje, popravljanje,...). Religija nikoli ni in nikoli ne bo resevala problemov, resujemo jih ljudje. In ustvarjajo tudi. Religija ni nek veliki nerazumljiv bav-bav ki vas bo pojedel ce bo tako pisalo v Spiskih. Samo spisek priporocil je, nic vec.

1. RKC je institucija, sedez ima v vatikanu, dolcen je vrhovni vodja in celotna hierarhija.

2. Religija ne opisuje guidelineov, ampak direktno ukazuje po katerih predpisih se ne sme delat, se celo kazni so podane in jih kot institucija izvrsuje od samega zacetka.

3. Religija se predtsvalja kot resevalec vseh problemov: "sprejmite jezusa v svoje zivljenje in zacutili boste olajsanje..."

4. Religijo se dela kot nek nerazumljiv bav-bav in se njene dogme cimbolj mistificira. Primer so trditve o cudezih (ki se jih kakopak NE SME preverjat) in pa "originalni predmeti" (katerih avtenticnost se tudi NE SME preverjat).
Z mistifikacijo se zacne pa kar na zacetku: "God's Acts in Strange and Mysterious Ways".

I rest my case.


antonija:
Da del osebnosti preživi materialno smrt.
In definicija osebnosti je...
saladin:
You tell me...

Sej ce bi jaz uporabil ta izraz bi se ga trudil definirat, ampak v tem primeru si ga uporabil ti za definicijo pojma "dusa". Ce si pojm "dusa" razlagas z izrazi katerih definicije ne poznas, potem moras malo spremenit metodologijo razmisljanja.

Antonija:
-Vprašaj mainstream vernika, če je edini pravi način, da slediš RKC slepo verovanje in uboganje določenih bibličnih izsečkov/duhovnika/škofa/papeža?
-Vsaka institucija mora ščitit svoje interese, ki pa niso nujno interesi religije, ki jo poučuje. Nekaterim je kristalno jasno, kateri so ti vidiki, drugim pa očitno ni.

-Primer so trditve o cudezih (ki se jih kakopak NE SME preverjat)

A ti to resno? Ob dokazovanju čudežev je vedno zraven par očividccev in nepristranski strokovnjak, ki poda svoje ločeno mišljenje. Če je edina strokovna razlaga - Instantna, spontana, popolna,.... regresija/regeneracija,... lahko Cerkev utemeljeno reče, da se gre za čudež.
-In zakaj se zapikuješ le v RKC? Duša je univerzalen pojem.

Sej ce bi jaz uporabil ta izraz bi se ga trudil definirat, ampak v tem primeru si ga uporabil ti za definicijo pojma "dusa". Ce si pojm "dusa" razlagas z izrazi katerih definicije ne poznas, potem moras malo spremenit metodologijo razmisljanja.

Nočem podati razlage, ker boš potem rekel - ne, (tudi) to je duša (zavest, Bog,...).
Pa bom jaz rekel: -Ja, tudi to je lahko.
Ti: -Kaj zdej, je to ali ono?
Jaz: -Ali to ali ono ali oboje skup ali oboje pomalo. Definitivno pa nekaj od tega.
Ti: Kaj pa zdej bluziš?
Jaz: Eklektika. Pri veri in filozofiji edini way to go ;)

Gzibret:
Ko se sprašuješ, kako se lahko duše stalno rojevajo, nikoli ne umrejo in kako najti mesto za njih - kaj misliš o moji razlagi, da gre del v nebesa, del pa se reinkarnira v bitjih, ki sama ne morejo razviti duše?

Glede posta Antonije pa se mi zdi, da ljudje religijo prevečkrat enačijo s pojmom cerkve oz. RKC. A se strinjaš, da je nek človek tudi lahko religiozen brez, da je včlanjen v organzirano obliko verovanja.

Seveda se glede RKC strinjam z vsem, samo se mi pa vseeno zdi, da vere (religije) ne smeš enačiti z institucijo, ki neko vero (religijo) organizirano uči in razlaga.

Nadduša predstavlja boga, duša pa individualno živo bitje. Joga ali religija, oboje pomeni "povezati se" je proces za povezavo duše z naddušo.

Thou shall pick which commands thou likes".

Treba je razlikovat med izbiro tistega, kar se ti dopade (kar ti odgovarja) in med tisto, v kar verjameš, da je prav. 3/4 cerkvenega nauka je pravilna ali vsaj poštena. Ostalo tretjino pa se lahko pusti na strani kot zastarelo, lokalno, popačeno, zlagano, politično, ...

Men je kristalno jasno da vse religiozne ustanove gledajo predvsem na svojo rit,

Ni ti pa jasno, da je to princip VSAKE ustanove, in ne le verske. Rdeči križ tudi gleda na svojo rit. Ko boš pomagal sosedu boš tudi gledal na svojo rit, da se ne boš preveč namučil (ali da boš dobil kaj od tega)
A je zato vsaka institucija slaba?

navaden d.o.o. ki gleda na svojo rit in bo naredil za vernike tocno toliko kolikor je nujno in nic vec

Naredila bo toliko, kot ji aktualna dogma to dopušča. Dogma pa je zastarela, toga. In dokler ne najdejo izhoda iz tega pravilnika, ne bo mogla naredit nič radikalnejšega, kar bi privedlo do izboljšanja odnosov do ljudi. Ljudje v Cerkvi delajo najboljpe, kar jim dogma dopušča, kar pa danes ni več dovolj. Zato ne krivit ljudi in institucijo kot celo, ampak krivi en določen vidik institucije. Ljudje se tega žal ne zavedajo dovolj in dokler ne bo dovoljšne kritične mase, ki bo zahtevala spremembe tega vidika, se veliko ne bo spremenilo.

Ce pri nekaj takih primerih ne pustijo raziskav, zakaj bi jim verjel da so druge nepristranske?

Raziskave so bile narejene. Zakaj jih ne ponovijo? Zato, ker so taki primeri lahko dvorezen meč. Lahko, da se bo dal kak fenomen znanstveno objasnit in bo zato nadrapala kredibilnost Cerkve. Lahko pa, da se bo primer dejansko pokazal za avtentičnen čudež, kar pa drugi skupini ljudi tudi ne bi odgovarjalo. Takšen sivi status (ko je morda res, morda pa ni) odgovarja obema skupinama.
Hec je, da Cerkev potrebuje le en absolutno, znanstveno potrjen čudež, da dokaže svoj prav. En dokaz, da ni, pa ne bo naredil nobene razlike.

GLede duše:
Kaj te najbolj moti pri tem? Univerzalnost pojma? Nedefiniranost pojma? Kateri vidik: Verski, filozofski, biološki? Postavit jasno vprašanje, pa ti bomo poskušali odgovoriti.

A pa kaksen predstavnik religije uci v tej smeri? A spodbuja vernike v razmislek o temeljnih postavkah vere in spremembah le-teh?

Veliko. En kardinal podpira homoseksualnost, drug splav, tretji evtanazijo, četrti kondome, peti je proti celibatu,...
In še veliko več škofov in duhovnikov.
Seveda bo papež kakšnega kardinala obsodil, ker ne deluje v skladu z dogmo, ampak to pač mora, da ohrani navidezno trdna pravilla. Papež mora reči, da je splav slab (kar tudi v resnici je - noben splav ni dober, je le zasilen izhod), ampak to stališče je ideološko in se tudi sama cerkev zaveda, da se ne more uveljavljat vedno in dobesedno. Ampak ona se ne more ubadat z posameznimi primeri, pa tudi dogma ji govori, da mora pač javno obsodit vsak splav. Ampak papež je ideološki smernik - praktično moč imajo tisti pod njem. In oni se najbolj zavedajo kaj je narobe pri dogmi in kaj ne.

Slaba je zato ker javno laze da skrbi predvsem za svoje vernike.

Ponavljam - skrbi za njih toliko, kolikor to dogma pač dopušča. Namen je dober, le praktična izvedba šepa, je daleč od popolne. Ampak ni slaba (v tvojem smislu)

btw,, to je že vse bolj off topic.

Glede duš pa ti bom podal mojo definicijo (ki je z majhnimi modifikacijami kompatibilna z večinskimi filozofskimi in verskimi vidiki)
Duša je entiteta, ki je
-deloma materialna, fizična, biološka (v taki meri kot je zavest/um, fizična)
-deloma božanska (ker je njen nosilec "prvotni gradnik" aka imanenten, omnipresenten Bog oz. sila z podobnimi lastnostmi)
-sposobna shraniti esenco posameznika, torej zavest, izkušnje,... sposobna razvoja in sposobna te informacije podati naprej
-značilna za ljudi ali je vsaj najkompleksnejša od drugih (poznatih) bitij
-nesmrtna (ker je njen nosilec nesmrten)

Zdej je malo hecno ločevati med ffizičnim in božanskim svetom, ker je IMHO Bog fizični gradnik in osnovni pogoj samega obstoja. Fizični svet je torej vse, kar je zgrajeno na "osnovnih gradnikih"
Spiritualni, božanski del pa je vse tisto, kar se nahaja V samih prvotnih gradnikih, torej v esenci obstoja, najbližje Bogu.

> Mogoce pa kdo kdaj pride nazaj iz one strani in bo povedal kako je tam, ker vse to so samo ugibanja in pravljice.

Če se to enkrat res zgodi, a mu boš verjel, a ga boš imel za malo usekanega?

Če se to enkrat res zgodi, a mu boš verjel, a ga boš imel za malo usekanega?

Ze skoraj zrelo za catch-22

To je res. Pogoj, da verjameš v dušo je skoraj vedno pogoj, da verjameš v Boga(ove) oz. posmrtno življenje.
Se hujse je: Treba je vrjet v tocno dolocene bogove, ker pri enih ni posmrtnega zivljenja. Take "male" napake mene najbolj motijo.

Zato je debata z ateistom jalova - razen, če dupošča možnost obstoja ob določenih pogojih. In da potem debatiramo, kateri ti pogoji so in če lahko obstajajo v našem svetu.
Vecina ateistov ti bo rekla da dopusca moznost obstoja boga, duse, karkoli. Hkrati bojo pa tud povedal da ce ze nekje nekako te stvari obstajajo, nimajo signifikantnega vpliva na nase vesolje, torej je njihov obstoj priblizno tako pomemben kot velikost ledene kocke v mojem kozarcu.
Po drugi strani je pa skoraj nemogoce najti ne-ateista ki bi dopuscal neobstoj boga in duse. Ce bi tej populaciji neka avtoriteta (njihova avtoriteta) pojasnil da boga in duse ni bi verjetno imal kar hude nemire, sploh pri tako veliki masi ljudi.

Če rečeš, da ima lahku dušo le človek, imaš prav. Ampak je ta izjava nepopolna.
Če rečeš, da imajo dušo vsa bitja, imaš tudi prav, ampak je teza nepopolna.
Če rečeš, da je duša nesmrtna, imaš prav. Ampak je spoet izjava nepopolna - v mojem primeru se duša morda roditi ob določenih okoliščinah, in je nato nesmrtna. Nesmrtna ne predpostavlja, da nima začetka, ampak da nima konca.
Prej nekje sem zasledil da clovek ima "tanajbolj kompletno" duso. Neki "premium edition". Zivali imajo malo bolj oskubljeno (odvisno od polozaja v razvoju), nezivi objekti je pa naj nebi imeli.
In zdej rata problem: Kako bi, brez neki nadnaravnih mumbo-jumbo intervencij, dusa prehajali iz "premium edition" v "demo version", vmes ratala se "Millenium edition" in na koncu ratala "proffesional addition", preden se vrne v "premium edition" (cloveka). Pa zakaj se dusa nikol ne zmoti pri specifikaciji "editiona", ker je splosno znano da absolutnega v nasem vesolju ni.
Naslednji problem je nastanek duse. Iz nic ni nic. Iz necesa mora ratat, nekje se mora nekaj porabit.
Ce nikol nobena ne "umre", kje je prostor za vse te duse? Entropija mora bit ze zdavnaj cez streho...

Treba je le malo (ampak res malo) bolj na široko razumeti določene izjave. Veliko tega se potem začne lepo ujemati skupaj.
Na tole je pa Thomasov bivsi podpis dober odgovor (upam da se dost dobro spomnim):
"Keep an open mind, but don't let anyone dump garbage in it."

Treba je vrjet v tocno dolocene bogove, ker pri enih ni posmrtnega zivljenja

Te skupine so v veliki manjšini. Bog, duša in posmrtno življenje je glavna nit vseh mainstream (in dosti drugih) religij. Ta nit je mainstream in to poudarjam, ker je treba IMHO prav večinsko skupnim pojmom posvečat pozornost pri religijah. Neobstoj Biga, neobstoj posmrtnega življenja aka duš to vsekakor ni.

Vecina ateistov ti bo rekla da dopusca moznost obstoja boga, duse, karkoli. Hkrati bojo pa tud povedal da ce ze nekje nekako te stvari obstajajo, nimajo signifikantnega vpliva na nase vesolje, torej je njihov obstoj priblizno tako pomemben kot velikost ledene kocke v mojem kozarcu.

Potem to ni več ateist, ampak agnostik. Teh pa je relativno malo. In kako lahko rečeš, recimo, da Bog = Obstoj ni pomembno? Za tvoj vsakdanjik morda res ne. Tudi za vsakdanjik vernika morda res ne. Ampak je vsakdanjik edini pomemben vidik življenja ali verovanja?

Po drugi strani je pa skoraj nemogoce najti ne-ateista ki bi dopuscal neobstoj boga in duse.

No, jaz dopuščam neobstoj duše in celo Boga. Naj mi znanost dokončno razloži "Pred Velikim pokom", "Zunaj Vesolja" in "naravo prvotnega gradnika", pa bom zapustil vsako predstavo o povezavi materije in Boga. Torej,

če bi tej populaciji neka avtoriteta (njihova avtoriteta) pojasnil da boga in duse ni bi verjetno imal kar hude nemire, sploh pri tako veliki masi ljudi.

sigurno bi prišlo do velike verske krize. Ampak ljudje bi se morali ščasoma sprijaznit z tem in radikalno spremenit svoj pogled na Boga (ki bi lahko bil kvečjemu popolnoma spiritualen in povsem ločen od našega sveta) Za nekatere bi bilo tudi to dovolj, ampak osebno bi prenehal verjeti v takšnega Bopga (kot tudi veliko drugih)
Trust me, dopuščamo to možnost, ampak zahtevamo jasne dokaze in kompletno implememtacijo teh dokazov v eno jasno celoto. Dokler ne boš imel definitivnega znanstvenega odgovora na določeno vprašanje, bo pač obstajalo tam mesto za Boga (realno ali navidezno)

In zdej rata problem: Kako bi, brez neki nadnaravnih mumbo-jumbo intervencij, dusa prehajali iz "premium edition" v "demo version", vmes ratala se "Millenium edition" in na koncu ratala "proffesional addition", preden se vrne v "premium edition" (cloveka). Pa zakaj se dusa nikol ne zmoti pri specifikaciji "editiona", ker je splosno znano da absolutnega v nasem vesolju ni.

Rekel sem, da živali (ki jih poznamo) ne morejo imeti svoje duše (vsaj te, katere poznamo) Nimajo vseh pogojev, da bi se ustvarila duša. Imajo potencial (prvotni gradnik, delček Boga, če se hočeš tako izjasnit) ampak potrebuješ še prav um (in morda pravo biologijo - ni nujno, da je prav človeška) ki skupaj z tem notranjim potencialom ustvarita novo entiteto.
Da poenostavim, imamo le človeške duše.
Te duše pa se lahko (spet preko prvotnega gradnika) selijo, reinkarnirajo iz ene stvari v drugo. Lahko se reinkarnirajo v vse, kar ima prvotni gradnik, kar ima tist neizkoriščen potencial (ok, za skale in bakterije nisem siguren) Torej ima lahko žival človeško dušo (ki je prišla enkrat iz določenega človeka), ne more pa razviti svoje.
Tisto o podduši, nadduši, ... pa se nanaša le na nižji, osebnostni vidik posameznika ter spiritualni, božanski vidik, iz česa je deloma sestavljena (prvotni gradnik) Lahko se nanaša tudi na razvoj osebnostnega vidika te duše, na "duhovno rast ali degradacijo" Ampak to so še vedno človeške duše z standardiziranim transportnim okvirjem. Ne zmoti pa se, ker je vse urejeno z karmo oz. setom pravil, ki jih je zastavil Bog (če se vpleta v tvoj afterlive oz. potovanje tvoje duše to ni vpletanje v tvojo svobodno voljo)

Naslednji problem je nastanek duse. Iz nic ni nic. Iz necesa mora ratat, nekje se mora nekaj porabit.

Tako je. Iz nič ni nič. Ker pa je vse sestavljeno iz prvotnih gradnikov (imanenten Bog) ise v vsaki stvari nahaja delček Boga. Temu rečem potencial. Če pa imaš ob tem potencialu še primerno razvito zavest (ki lahko izkoristi ta potencial) imaš na koncu dušo.

Ce nikol nobena ne "umre", kje je prostor za vse te duse? Entropija mora bit ze zdavnaj cez streho...

Več stvari, ki bi lahko gostile dušo, (ne morejo pa ustvariti svoje), več prostora je v njih, da se le te naselijo. To je en prostor. Drugi pa so seveda nebesa, nirvana, eden, povratek k Bogu. Recimo, da osebni vidik duše spozna, doživi vse, kar je bilo potrebno da skuži "bit, namen", da ji vse postane kristalno jasno, da nima več potrebe po materialnem svetu oz. življenju - vrne se h Bogu.
Mislim, da kombinacija teh dveh možnosti omogoča dovolj prostora za vse duše v materialnem Vesolju.

"Keep an open mind, but don't let anyone dump garbage in it."

Se podpišem.

Vsaka duša je po tem sistemu potencialni bog.

Saj tudi po moji verziji bo vsaka duša dosegla status, izjemno podoben božanskemu. Razlika je le v tem, da ti ne ločiš tega stanja "razsvetljenja" od skupnega stanja, ki mu pravim Bog.

pa še tole moram dodati: zakaj se pogovarjate o katoliški cerkvi? a ni dolgočasno? zgleda da vam ni. ljudje imamo različne okuse.

Rekel je, da moramo stvar najprej razumeti, in si jo šele potem, ko jo razumemo, predstavljati, in ne obratno

V mojem primeru bi to bilo razumeti naravo, svet, vesolje, skratka sam obstoj. Mi tega ne razumemo dovolj in na dosedanjem znanju ne moreš postavit nikakršne znantsvene teze o Bogu, saj dokazov za ali proti NI.
Imaš le znanstvene luknje, ki se jih morda da zapolnit z striktno znanstvenimi pojmi, morda pa ne in je potrebno vključit še Boga v te luknje.
Kakorkoli obrneš, nucaš prvo eno predpostavko (ki lahko izvira iz domišlije), ki jo potem z znanstvenim postopkom utemeljuješ ali ovrguješ.
Da pa prvo predpostaviš, da bOg obstaja/ne obstaja, pa je čisto stvar osebne odločitve - dokazi gredo lahko either way.

Spinoza je verjel v "boga" (bog=narava), ampak on je to verjel na podlagi svojega čistega razuma, in ne na podlagi svoje domišljije.

A jaz pa sem pa kar iz čistega neba rekel prav to - Bog = Narava?
Brez neke dedukcije, povsem neznanstveno, nelogilčno, ...?
Ta predpostavka je sad daljše, resnejše debate in ne le obkavna misel.

To, da obstaja še nekaj drugega poleg narave, pa je samo plod domišljije, in je zato precej verjetno napačno. Ključ do odgovorov na te skrivnostne stvari leži v razumevanju, raziskovanju narave.

Ti rečeš Narava, jaz grem bolj globoko in rečem temu Obstoj. Ko boš razumel naravo obstoja, boš razumel naravo (ali dokazal neobstoj) Boga.
Do takrat se pa vzdrži komentarjev tipa bedast.
Če se neumno izrazim je to lahko bedasto. Da pa posplošuješ in rečeš, da je na splošno verovanje v Boga, dušo, posmrtno življenje bedasto, pa je minimalno pomanjkanje bontona.

Naj mi znanost razlozi obstoj boga". Hudica, "naj mi teologija razlozi obstoj boga na preverljiv in dokumentiranm nacin",

Direktnih dokazov ni oz. posredni dokazi lahko nakazujejo v bilokatero smer.
Ti jemljaš pomanjkanje dokazov kot dokaz, da nečesa ni. Ker je malo zgrešeno, če mene vprašaš. Precej verjetneje je, da nekaj je, ampak da tega (še) nismo odkrili.
A lahko verjameš v nekaj (ne nujno Boga) kar očitno obstaja, ampak se skoraj sigurno ne bo dalo obrazložit?
Recimo, da je edina stvar, ki jo veš o t.i. Črni energiji (ki na makroskopskem nivoju deluje obratno kot gravitacija), to da vleče galaksije narazen. Pika.
Ne vidiš je, ne zaznaš je, ne moreš je analizirat, ne moreš dobiti ebsolutno nobenih direktnih podatkov o njej. AMpak mora obstajat, da objasni določen fenomen.
A lahko živiš z tako predstavo? Je to zate dovolj? Ker to je čista vera. Znanost lahko nekaj špekulira, ampak ne ve zagotovo. Religija lahko nekaj špekulira, ampak ne ve zagotovo. Ampak to ne spremeni dejstva, da nekaj je. In da je to "nekaj" pomembno, saj brez tega ne bi nastali pogoji, primerni za življenje.

But like i Said, to je vse off topic - ta tema ni namenjena dokazovanju, če duše obstajajo ali ne. Ta tema zahteva, da sprejmete možnost, da duša lahko obstaja in kakšna narava duš (in pogojev) bi bila najbolj logična, najbolj kompatibilna z znanostjo, religijo in filozofijo.

Se o dusah: Torej imamo zivali ki nimajo (taprave, cloveske) duse, in zivali ki jo imajo? Kako se pa loci med njimi? A je kaksen kriterij kam vse lahko gre cloveska dusa?

Dejstvo je, da imajo živali na višji razvojni stopnji določeno stopnjo zavesti. Kdaj ima žival zavest? Ko ji dovolj razvite mentalne funkcije omogočijo samozavedanje, racionalno razmišljanje, ko njena dejanja niso pogojena striktno gensko oz. nagonsko, temveč da dejanja izhajajo iz racionalnega razmišljanja.
Bakterija nima možganov in ne razmišlja (saj nima možganov), ampak deluje striktno po po procesih, vodenih direktno iz genskega materiala. Mnogočlenarji tudi. Meduze tudi. Ne vem točno, kje je tista meja, kjer nastopi zavest, ampak kakšni kiti in in drugi sesalci jo zagotovo imajo. Lahko razumejo in sprocesirajo to znanje sveta okoli sebe.
Torej imaš določene živali, ki imajo zavest, nimajo pa duše. Morda bodo evoluirale, da bodo razvile dušo, ampak trenutno je edina ena vrsta dovolj razvita, da lahko razvije dušo - namreč človek.
IMHO se ta (trenutno le) človeška duša lahko naseli le v bitjih, ki imajo vsaj rudimentarno obliko zavesti. To je minimum. IMHO zato, ker je edino iz takšnega "hosta" duša sposobna pridobiti nove izkušnje oz. še nekako funkcionirati in ne le vegetirati. Skala (če bi gostila človeško dušo) bi bila sposobna le golega obstoja, dokler jo nebi kaka naravna (ali umetna sila) zdrobila na komade.

Se en miselni experiment: Na zameljo pade se en asteroid in spet zradira 3/4 zivljenja na zemlji. Racimo da prezivi 1M ljudi. Kam bo slo 5,9G dus? Zivali je verjetno vecino pobilo ker si niso sezidale zaklonisc/se umaknile iz zemlje malo bolj stran, v rastline verjetno ne more cloveska dusa, kamni je pa tud verjetno ne morejo imeti.

Ostanejo še bitja, rastline, kamni na drugih planetih, v drugih galaksijah. Vse je povezano preko prvotnih gradnikov in čisto možno je, da se neka duša iz Zemlje reinkarnira v bitje v neki oddaljeni galaksiji.

Kam grejo vse duse ce od vesolja ostane en (1) clovek in nobene zivali, rastline, kamna,...

Potem bi Bog moral sprejeti vase kup "neodraslih, nepopolnih duš" ali pa ustvariti nove pogoje, v katerem bi se lahko duše do konca razvile.
Takšen pogoj bi bil
-novo, klasično Vesolje (kar pa privede do problema predobstoja duš in morebitne ponovitve zgornjega scenarija in akumulacije nerazvitih duš).
-Določen prostor, kjer ne ne rojevajo nove duše, ampak se stare lahko dovolj razvijejo. Mogoče klasične predstave nebes in peklov (vse le začasne) z tem, da nebesa niso najvišji cilj duše, ampak je cilj neko ultimativno združenje z Bogom (da odgovorim na tvoje zadnje vprašanje - transcendentni Bog ima dovolj prostora oz. komputacijske zmogljivosti, da z lahkoto obdeluje vse informacije, ki so se kdaj godile v njem (vse točno, kaj se je kdarkoli in kjerkoli dogajalo)

Ostane le še situacija, koko Vesolje doživi kakšen big Rip oz. postane nezmožno zagotavljat življenje. Kam potem z dušami?
Odgovor je že podan - drugi prostori, ki zagotavljajo možnost razvoja duš (drugi mehurčki v morju z povsem drugačnimi zakoni)
Ko se vse duše iz teh mehurčkov uspejo združit nazaj v celoto, pa se dokonlno konča. Mehurčki izginejo in ostane le eno dobesedno neskončno veliko morje, Bog v svoji totalnosti (tako kot pred prvim vesoljem), ampak sedaj bogatejši z semi doživetji in čustvi, ki jih sam ne bi mogel doživeti.

To je finitna verzija reinkarnacije. Lahko pa se gremo tega cikla noveih vesolij in novih "ljudi" v večno, po čemer pa ne vidim potrebe.
Važno je, da Bog lahko zaključi cikel, ki ga je začel, ne da bi z tem prekršil kaka pravila, ki jih je ob tem zastavil (ne sme cheatat).

In ne, nic bolj verjetno ni da nekaj obstaja, kot da nekaj ne obstaja. Ce ni dokazov za nobeno trditev seveda.

Se ne strinjam. Neobstoj (vakuum) ima predvidljive posledice. In če te posledice nise enake opazovanim, potem ne more biti tam vakuum. Mora obstajati "nekaj".

Tisto o "Črni" energiji je seveda bil kiks. Ciljal sem na to, če lahko obstoj uganke, ki je sodobna znanost ni sposobna rešit v 1000 letih (in da se jim odgovor niti ne svita potem), dokazuje (ali namiguje) nekaj samo zase?

Vse to je pa ze malo neresno. Kako ti sploh lahko spustis take izjave skozi svoj logicni filter?

Imam določeno predstavo o Bogu (v katero sem dokaj prepričan), predstava o duši pa je še in progress. Trenutno se nagibam h reinkarnaciji in ne dopuščam predobstoja in predterminacije duš. Iščem pač dušo, ki se sklada z tem vidikom.
Postavljam hipoteze in potem jo kritično obdelamo. Če postavim preveč čudno hipoteze, se jo bo tudi dalo hitro ovreči.

Omejitev mi je hitrost prenosa med prviotnimi gradniki. Pojma pa nimam, kakšno bi lahko bilo. Kakšna je zgornja, maksimalna, hipotetična hitrost prenosa podatkov iz oz. samega prvotnega gradnika oz. na najbolj osnovnem fizičnem nivoju (vem da hitrost svetlobe ni zgornja hipotetična meja)? Če bi ji bilo potrebno kakih 100 let ali več, da se določena duša preseli iz Zemlje na primernen planet v primerni galaksiji, 15 clusterjev oddaljeni od naše, potem bom to vzel kot nesprejemljivo dolgo in pozabil na vso stvar (reinkarnacijo v drugih galaksijah namreč) in poiskal drugo rešitev.
Ampak zadevo je treba vsaj na hitro preštudirat, preden jo ovržeš, kakorkoli čudna že bila.

Meni le pogojni obstoj duše ne zadostuje (tako kot mi le informacija, da Bog morda obstaja ali ne NE zadostuje)
Potrebujem način, kako jo logično vključit v ostalo celoto.
Ne siloma, ampak potrebujem način.

Saladin vse tvoje razmisljanje se zacne iz domisljije, iz predstave.
Imam določeno predstavo o Bogu (v katero sem dokaj prepričan), predstava o duši pa je še in progress.
Ce preberes par postov vise citat od spinoze, bos videl zakaj je to napacen postopek. To je nekako tako kot da bi vzel najbolj nemogoce sanje za dejstvo in od tam sklepal naprej. Tako ne gre. Cloveska domislija je res nenavadna stvar, vseeno je pa dostikrat nesposobna prikazat sliko fenomenov za katere imamo popolnoma sprejemljivo razlago.

Najprej logika, pol pa domislija. In ce nekaj v logiki (se) ne velja, pol se pocaka da bo zacel (oz. bo ovrzeno).

Ja, jaz sem prepričana, da človeštvo še ni duhovno dovolj razvito, da bi dojelo dušo. Ko bomo toliko pametni, da bomo z računalniki analizirali dušo, računalnikov ne bomo več potrebovali. Zdaj potrebujemo gsm, da nekoga pokličemo, dober avto, da nekoga očaramo in denar, da smo pomembni. nekoč bo pomembneje kaj druga. Kaj le?

Močnejši računalnik in boljši transport

osebno mnenje:
-ni duse
-ni posmrtnega zivljenja
-tako kot vesolje smo posledica serij naklucij
-dusa,onostranstvo,bogovi...vse to smo si izmislili za lazjo razlago stvari, ki jih se nismo sposobni razumeti in osebnega strahu.Plus...zelo dober izgovor za vse slabe stvari, ki jih verniki in ateisti naredimo v zivljenju...s tem, da imajo prvi takoj dodatno upanje ("bo po smrti bolje").
Ponavljam...osebno mnenje.Kdor zeli verjeti naj verjame :)

duša nima teže, zato telo ne more biti lažje po smrti, če pa je, pa duša zagotovo ni razlog. Mogoče bi lahko rekli, da je duša razlika med živim in mrtvim telesom - življenje, ali tista sila, ki je izvor energije, ki poganja vse procese v telesu, dokler je le to živo.

Najboljša definicija "duše" je IMHO zdigitalizirana osebnost - "čista informacija".
Seveda potrebuješ nosilec pdoatkov, ampak če bi celoten genom, spomine in osebnost uspel stlačiti v binarno obliko, bi tej digitalni obliki vkomot rekel "duša".

Če že govorimo o telesih je potrebno govoriti o fizičnem telesu, mentalnem telesu, astralnem telesu, ter čustvenem telesu. Fizično, mentalno ter čustveno telo mislim da veste oz si lahko vsaj predstavljate kaj so. Astralno telo je tisto telo, ki bi mu lahko rekli duša, a ni. Ga je zelo težko, če ne nemogoče opisati z besedami.
Recimo, bitja, oziroma ljudje, ki imajo astralno telo najbolj razvito, jih večina dojema kot večne sanjače, totalne depresivce, ... V povprečju se počutijo tukaj na zemlji podobno kot orel ali velika ptica v globokem ozkem temnem rudniku, kjer se vidi svetloba zunanjega sveta a ni dosegljiva - a stalno upa da bo nekoč lahko vzletel ven. Recimo da so. zelo neprizemljeni.
Ljudje ki imajo najbolj razvito mentalno telo, so ponavadi veliki misleci, v smislu zelo uporabljajo logiko, in ostale mentalne procese v vsakodnevnem funkcioniranju.
Čustvenjaki so, no zelo občutljivi. Takoj jih vse prizadene, jokavi, ... Pač čustva imajo zelo razvita.
Ljudje, ki pa imajo najbolj razvito fizično telo so zelo prizemljeni, so zelo spretni z rokami, vse vidijo tako kot je, ...
Seveda ima pa vsak različno razvita vsa štiri telesa. Ene malo bolj druge malo manj.
No to je tako na zelo grobo povedano.

Kaj pa je vest se sami odločite, a je del enega od teles ali duše, ki "krmili" vsa telesa.

to je res, je čisto ločena, samo tomazz, kje se potem nahaja duša za časa našega življenja na recimo Zemlji? Po mojem mnenju se "zliva" s telesom.
Primer: ko se dojenček rodi, mine minimalno 40 dni (bolj kot ne v vseh religijah takrat dojenčka naj ne bi nosili iz prostorov, hiš, ... zaradi njegove zaščite) takrat je dojenček kot bitje povsem božje. To je čas, katerega duša potrebuje sa se vsidra, zlije v telo in ga začne obvladovat - vodit. Menim, da duša ne more voditi nekega izbranega telesa iz recimo druge dimenzije, nebes še hočete. Mora vsaj en del svojega obstoja (duša - govorim namerno kot da je fizična zaradi lažje predstave)zlivat s telesom, da ga vodi (začasno ali trajno). Lahko se tudi več duš zliva in vodi eno bitje - človek.


P.S. definicija duše ki je zapisana v SSKJ ali kakšnem leksikonu mi ni niti približno všeč. Vsaj mislim, da je temu tako, ker se mora avtor ločiti oz distancirati od vere v kar koli in ostati nevtralen, in ne želi preudicirat definicije, saj različne vere - kot religije, različno opisujejo dušo.

osebno mnenje:
-ni duse
-ni posmrtnega zivljenja
-tako kot vesolje smo posledica serij naklucij
-dusa,onostranstvo,bogovi...vse to smo si izmislili za lazjo razlago stvari, ki jih se nismo sposobni razumeti in osebnega strahu.Plus...zelo dober izgovor za vse slabe stvari, ki jih verniki in ateisti naredimo v zivljenju...s tem, da imajo prvi takoj dodatno upanje ("bo po smrti bolje").
Ponavljam...osebno mnenje.Kdor zeli verjeti naj verjame :)

Se čisto strinjam z vsem napisanim. Ljudi je strah, ko pomislijo, da ko bodo umrli ne bodo več obstajali.

saj si ni možno zamisliti neobstoja.

to je res, je čisto ločena, samo tomazz, kje se potem nahaja duša za časa našega življenja na recimo Zemlji? Po mojem mnenju se "zliva" s telesom.
Primer: ko se dojenček rodi, mine minimalno 40 dni (bolj kot ne v vseh religijah takrat dojenčka naj ne bi nosili iz prostorov, hiš, ... zaradi njegove zaščite) takrat je dojenček kot bitje povsem božje. To je čas, katerega duša potrebuje sa se vsidra, zlije v telo in ga začne obvladovat - vodit. Menim, da duša ne more voditi nekega izbranega telesa iz recimo druge dimenzije, nebes še hočete. Mora vsaj en del svojega obstoja (duša - govorim namerno kot da je fizična zaradi lažje predstave)zlivat s telesom, da ga vodi (začasno ali trajno). Lahko se tudi več duš zliva in vodi eno bitje - človek.
dušo.

Duša vstopi v telo ob spočetju. Če ne bi obstajala od začetka, se telo ne bi moglo razvijati. Kot sem napisal na začetku, mrtvo telo nima duše. Duša se odraža kot življenje. Energetsko pa "sije" kot aura, ki obdaja živo telo. To se pa da izmeriti.

V Boga lahko verjameš, samo vprašanje, če imaš proces s katerim se lahko z njim povežeš. Problem večine današnjih religij je predvsem to, da se ne gre za povezavo z Bogom in služenje k njemu, temveč za slepo vero, ustrahovanje, politiko... in velikokrat tradicijo, ki nima nobene veze z duhovnostjo. Bi bilo zanimivo narediti anketo, npr. koliko katolikov v Sloveniji (omenil sem jih, ker so v večini) dejansko verjame v Boga oz. ga je na nek način izkusilo.