o duši

To je pa sila preprosto. Ce mislis, da jo imas, potem jo imas. Ce si pa menja, da je nimas, je pac nimas. Stvar posameznika.

PS: Biblijsko gledano, dusa pomeni clovek. Dandanes je pa dusa precej uporabljena v ezoteriki. Dusa, ki gre v pekel/nebesa je pa rimokatoliska pogruntavscina.

Kaj je pa pol to k mi binglja med nogami? :)

hehe ... pojma nimam ... mislis, da je dusa? :D :D :D

lp
OrlyTM

> Dusa kot locen del telesa ... tega NI!

No, obstoja oziroma neobstoja duse ni se nihce dokazal... Jaz se rajsi pustim presenetiti... :)

moje mnenje je, da duša sicer obstaja, a brez telesa ne more funkcionirati, telo je stroj, ki poganja dušo. brez zdravega telesa se pa tudi duša "razkraja". poglej samo človeka, ki sicer preživi resno poškodbo glave, njegova duša je iznakažena, prizadeta. je kot software brez ustreznega hardware-a. upam, da nisem preveč kopiral thomasa...

Dusa, ki gre v pekel/nebesa je pa rimokatoliska pogruntavscina.


A jo to uradno stališče nepristranskih moderatorjev na slo-tech forumu?

Človek ima po defaultu o sebi dobro mnenje. To obsega tudi vero v to, da je on sam nekaj transcendentnega in zato svetega. Da ima neskončno amaterialno dušo, ki je pravzaprav izven in nad tem materialnim svetom.

Jest mislim, da je to napaka. Da je zavest samo nek program, ki (trenutno) teče na mrežah celic, specializiranih bakterijah, pravzaprav. Človeško telo je vse iz celic, tako zevoluiranih enoceličarjev, da delujejo v ogromni koloniji. Programi kot zavest (ali duša) pa prilagoditve in stranski pojavi teh prilagoditev.

Mislim pa tudi, da človek ali zavest zaradi tega dejstva ni nič manjše vrednosti.

Duh/duša je res rimokatoliška pogruntavščina, o tem ni dvoma. Da bi vernike čim bolj pridobila zase (oziroma za svoj biznis) je cerkev strašila s posmrtnim trpljenjem duše v peklu, seveda če se ne spoveš grehov in plačaš odpustek.

Psihologi in zdravniki ne poznajo termina duša. Edini sprejemljiv termin za psihologijo je psiha, torej nematerialni del telesa in ni ločljiva od telesa, torej če bi hotel "prodati dušo" bi moral prodati celo glavo, kar ne zgleda ravno smiselno oziroma podjetno :).

Duh/duša sta termina, ki sta se kljub napredku znanosti ohranila v pogovornem pa tudi strokovnem jeziku, slednje pa lahko povzroči precej preglavic, sploh kadar nekdo povsem drugače govori o duši in psihi, kot da sta to povsem različna pojma.

Mislim, da ima sam spomin veliko povezavo s čustvi. Dogaja se namreč, da nekateri ljudje, ki so doživeli kakšen strašen dogodek, izgubijo spomin. Nekako smiselno, ker bi bilo res bedasto, da bi se kak zastrašljiv dogodek non stop prikazoval pred očmi.

Zelo neumestno se mi zdi primerjat računalniški spomin s človeškim, pa naj ima noč še nevemkakšno moč. Če bi bilo tako, bi vsak večer izvedel ukaz "earse all irrational data in my memory" :)

cirecire:

Ne, to ni uradno mnenje nepristranskih moderatorjev, to je fact. Vprasaj kakega teologoa. Si kdaj bral Bilijo in ga primerjal z rimokatoliskim katekizmom? Stori to, bos opazil obcutne in precejsnje razlike.

>Duh/duša je res rimokatoliška pogruntavščina, o tem ni dvoma. Da bi vernike čim bolj pridobila zase (oziroma za svoj biznis) je cerkev strašila s posmrtnim trpljenjem duše v peklu, seveda če se ne spoveš grehov in plačaš odpustek.

Velike vzhodne religije (hinduizem, budizem) priznavajo reinkarnacijo. Kaj mislite da je tisto, kar prezivi? Poleg tega so pa starejse od krscanstva, tako da pripisovati izvor duse krscanstvu je napacno.

Ce pa avtorja teme zanima vec o dusi naj pa raje knjige bere, ker na tem forumu ne prevladujejo ravno ljudje, ki jim je tematika blizu. Razen seveda, ce bi rad potrditev, da dusa ne obstaja. Potem je to pravo mesto.

cire, moj komentar se je nanasal na bilijsko pojmovanje duse in duso v rimokatoliski cerkvi. Ki je vse skupaj malo prevzela od poganov, malo priredila, tako kot se jim je zdelo prikladno.

Drugih nekrscanskih religij se nisem dotikal.

Našim prednikom je bilo nekako "jasno", da so piloti telesa. Zdelo se jim je, da je njihova duša nekako ujeta v to telo in da je nematerialna.

Z razvojem znanosti je potem prevladalo pojmovanje, da je wetware (telo) pač vse, da drugega ni.

Obe naziranji sta napačni.

Je mogoče, da sem "le" program? Ne samo da je mogoče, tako je. Snov oziroma biologija sta samo substrat, na katerem se izvajam. Lahko bi se pa kjerkoli, kjer so zadostni computng pogoji. LAHKO bi bil v šelestenju listov, če bi ti bili dovolj vzročno povezani med sabo, da bi izvajali zadosti kompleksen computing. Lahko bil nekje od 4589489349057. do 14358496468793490577. koraka pravila 110, ki ga izvaja 4 bitni "Intel 4004".

Torej, duša - če ji tako rečemo - je sestavljena iz bit flipov. Smo iz izredno fine snovi. Kakšna "energetska bitja" o čemer nekateri sanjajo, neki! To bi bilo po (njihovih merilih) celo nazadovanje iz resničnega stanja.

Nič ni slabega v snovi, nič ni višjega v energiji, ampak to je samo naš substrat, ne mi.

Mi smo emergent property computinga te snovi in energije, ne pa snov ali energija.

Tako, da je s tega aspekta gledano, duša vendarle iz neke "zelo žlahtne tvarine". Je končna, neskončno resolucijo duše pozabimo, vendarle se je tole nadvse dobro izteklo.

Nimamo nesmrtne duše ki bi ne bila od tega sveta, nismo po drugi strani kemikalije raztopljene v vodi.

Spadamo v isto družino s števili, algoritmi, biti, petabyti ...

Za svoj obstoj rabimo kakšen fizikalni proces, vendar bi ta lahko potekal tudi kje drugje in na videz povsem drugače. Morda lahko tudi na dogodkovnem horizontu črne luknje ali središču atoma. Le da bi bil računsko ekvivalenten temu na mesu, pa ne bi občutili nobene razlike.

Platonsko dihtomijo o dobri ideji in slabi materiji je zdravo pozabiti. Četudi nam ne more prav škodovati. Prednikom ki vsega tega niso vedeli, seveda je.

Nismo ne snov, ne energija, informacija smo. Ne kakršnakoli.

Ja, informacija smo. Ampak tudi vse ostalo je morda (najbrž) zgolj informacija.
Potem smo informacija, ki se izvaja na neki informaciji? Se sploh splača potem še tako diferencirat, ali lahko rečemo "samo kup informacij je vse skupaj". Konec.

Thomas se popolnoma strinjam s tabo...

Celotno vesolje so le sanje nekega psa.

Fizikalno gledano smo mi, s tem pa tudi tisto, kar poimenujemo dusa, zgolj entropija. Napaka v enakomerni porazdelitvi mase-energije po vesolju.

Spet nekateri poskušate računalniško povezati to, drugi pa poglobljeno iščejo razlago v vesolju.

Če le malo argumentiram , da smo informacija.... V šoli smo se učili drugače. Veste razliko med podatkom in informacijo? Raje bi rekel, da smo mi podatek... informacija postanemo z nečim. (vidim da sem le odnesel nekaj iz šole ).

Zdaj zgodovinsko gledano, se lahko dosti naučimo od grkov, kot ste že povedali. To še malo posodobimo in imamo novo definicijo duše.

No, pa vas jaz vprašam... Se kdaj iščete? Razmišljate o sebi?
Odgovor je na dlani... iščete svojo dušo (raziskujete svoje telo in sposobnosti, etc.)

Lahko to dokazitev kje preberem? (če sem že tako neuk, me naučite o tem )
Hvaležen bi bil kakšnega linka ali pa naslova knjige...

LP in BZ

Očitno je splošna izobrazba na nizki ravni na tem forumu. Dejte mal več križanke reševat :).

Duša je sinonim torej za nematerialni, mobilni del človeka, za katerega so ljudje verovali, da prebiva v kraju, ki mu danes rečemo pljuča. Pravzaprav sploh niso vedeli tega, kakšno funkcijo ima srce niti kakšno imajo pljuča, torej stari grki so učili da je srce organ za razmišljanje, pol je pa krščanstvo to malo pomešalo... Torej simbol za dušo je bil topel izdihan zrak, ki ga pri umrlemu človeku ni in verjeli so tudi, da ob smrti posameznika duša zapusti človeka skozi usta. Še danes so znani izrazi kot npr. "kdor ima odprta usta, mu duša izpušča" ipd. Izraz duša se je udomačil tudi pri predmetih, ki jih napihnemo, torej ko kolesu izpustimo zrak, rečemo da si kolesu "izpustil dušo". Skratka, duša je včasih pomenila nekaj svetega, nekaj več, ko pa se je medicina razvila, je postala le nek zrak v pljučih, kjub temu pa, kot se že omenil, se še uporablja kot sinonim za to, kar sodobna znanost danes opisuje kot psiha.

BTW: Če hoče kdo mojo dušo kupit, mu za 500 sit z veseljem napihnem kak balon :). Sam ne okol govort :).

Za vse, ki se vam kolca po srednjem veku in ki nosite svojo zavest oziroma psiho v pljučih ali celo nižje od popka :), pa vam svetujem, da čimprej začnite razmišljati z glavo.

duša je razlika medi živim in mrtvim bitjem.

Veste razliko med podatkom in informacijo?
Informacija je/so podatki katerim pripišemo pomen.
Primer: 3000 je podatek. Če povem še da je to število obratov mojega ventilatorja se ta podatek spremeni v informacijo. Podatek sam ne posreduje nobene informacije.
Nekaj v tem smislu, lahko pa tudi točno definicijo prepišem.
LP

Nekdo je zgoraj napisal, da se telo spreminja, jaz pa ostaja isti in to je dokaz, da duša je in da je večna. S tem se ne bi strinjal. Morda je res kje kdo, ki je po osebnosti še vedno isti, kot je bil pred petimi ali desetimi leti, vendar se mi to zdi malo verjetno. Če se malo bolje zamisliš in se poskušaš spomniti, kdo si bil npr. pred desetimi leti lahko hitro ugotoviš, da imaš s tistim osebkom precej manj skupnega kot s sočlovekom, ki deli tvoja prepričanja, nazore, želje... Ljudje smo dinamična bitja, prav tako naši možgani in nemogoče je, da bi kdo ostal popolnoma enak skozi celotno trajanje svojega življenja.

Glede informacij...informacije niso ne materija, ne energija, so le zaporedje, oz, vzorec po katerem sta snov in energija urejeni. Kot vemo, pa sta vsa snov in energija urejena po nekem vzorcu, tudi če se ta ureditev spreminja iz urejene v kaotično.

Po mojem osebnem mnenju duša, kakor se jo definira v mističnih in religioznih tekstih, ne obstaja. Dualnost duša/telo je prvi zakrivili Platon, za njim pa še Descartes. Vse kar smo, oz. kar pojmujemo kot jaz je rezultat procesiranja (oz. biokemičnih reakcij, če že hočete) v naših možganih in morda še delu živčnega sistema. Pri tem sta ključni determinanti hitrost procesiranja in spomin.

Seveda ni mogoče dokazati, da ne obstaja neko mistično energetsko polje, prek katerega naj bi delovale duše, vendar ravno tako ni mogoče dokazati, da vsak izmed nas ni le program v simulaciji na nekem zmogljivejšem računalniškem sistemu. Poleg tega, če se na nesnovno dušo ne da vplivati in je večna, nespremenljiva, zakaj se potem človek kot osebnost spreminja?

Duša se "izbriše", ko človek umre. Predstavljaj si, da gradiš nekaj iz legokock. Ko je sestavljeno, imaš dušo oz. določeno materialno stanje. Če to vržeš v peč, se izgubi informacija o temu, kako je bilo sestavljeno. Ni pa rečeno, da ne moreš tega slikat prej in šeenkrat isto sestavit. Tud z "dušo" se bo to verjetno dalo narest. Lahko rečeš da je večna, realizirana je pa samo med 0+ in 150 let v poljubno dolgem zemljskem času (da ne bomo zej o tem da je čas "okrogel" tako kot prostor).

Človek ima zavest od 0+ (več kot nič, ker če je nič je nima) do 150 let (življenjska doba človeka).