Zadnja novica pravi, da naj bi si Putin med treningom juda nerodno poškodoval hrbtenico, tako da šepa.
vir: TechdirtRusko ustavno sodišče je namreč pravkar odločilo, da morajo ponudniki interneta proaktivno paziti, da ne gostujejo oz. posredujejo nezakonitih vsebin. Po njihovo je ponujanje dostopa do nezakonitih spletnih strani povsem enakovredno dejanskemu razširjanju nezakonitih informacij, se pravi bi ISP-ji odgovarjali povsem isto (in hkrati) z avtorji spletne strani za sostorilstvo. Edini izhod iz te zanke solidarne odgovornosti je proaktivno in preventivno filtriranje vsebin, ki pa ga ni mogoče izvesti drugače kot z izjemno širokim blokiranjem vsega, kar bi lahko bilo sporno, pa četudi zgolj na daleč (po zgledu Kitajcev).
Dobro vprašanje je, kako hitro in kako silovito se bo ureditev tudi udejanila v praksi. V konkretnem sporu se je šlo za dostop do tuje spletne stavnice, ki ni imela državne licence, kar se recimo še da. Če pa bo treba filtrirati tudi politične vsebine, pa najbrž ne bo šlo drugače brez sita na http in https posredniških strežnikov, slej ko prej pa tudi s širitvijo obveznost na upravitelje popularnih družbenih portalov. Filtiranje celotnega interneta je namreč izjemen zalogaj, a izkaže se, da manjše luknjice pravzaprav niso posebej škodljive (ker so pač majhne). V praksi tako več kot zadostuje, če socialna omrežja preprečijo organizacijo kakšnih večjih protestov, ali širjenje kakšnih posebej revolucionarnih misli.
Iz tega razloga je državam članicam Unije vzpostavitev splošne obveznosti filtriranja prepovedana (no, ni obvezna). Vsaj ne za preprečevanje p2p piratstva z vohljanjem po vsebini paketov. Čeprav se te stvari tudi delajo (med drugim za namene odkrivanja uporabe sqlmapa). Oh, internet.