The Diamond as Big as the Ritz

Nihče ne pozna?

Avtor je F. Scott Fitzgerald.
Knjigo je Državna predmetna komisija v sklopu književnih besedil za opravljanje splošne mature iz angleškega jezika uvrstila na seznam maturitetnih gradiv za leto 2014.

Knjigo sem že skoraj prebral, zanimalo pa bi me kakšno mnenje o knjigi. Se vam je zdela zanimiva, dolgočasna?


Tako piše: Mare Štempihar
Svet je v kapitalizmu torej v temelju razdeljen. Distribucija dobrin ne bo nikoli pravična, skrajna beda velikega dela človeštva pa bo tudi ena od stalnih spremljevalk. Glede tega nas učijo tako teorija kot zgodovina, pa tudi zdravi razum - zato tukaj nikakor ne smemo biti več naivni. Morda je ultimativna oblika kapitalizma tista, ki jo je v svojem delu Diamant, velik kot hotel Ritz opisal F. Scott Fitzgerald (zgodba je bila prvič objavljena leta 1922). V njem je lik Braddocka Washingtona upodobitev kapitalista, čigar premoženje se sploh ne meri več v številkah. Njegovo posestvo je locirano na diamantni gori, zanj delajo sužnji (ki se zdijo celo zadovoljni s svojim načinom življenja, saj jim osnovnih stvari za življenje ne primanjkuje), potem pa so še prebivalci Montane, ki jim za preživetje ni treba delati in je za njih na sploh poskrbljeno. Če bi ta dispozitiv prenesli na naš čas in poskusili razmisliti, kakšen bi bil eden od možnih razvojev družbenih sprememb v prihodnje, bi dobili tole: družbo, v kateri bi imel zelo majhen odstotek človeštva v rokah vse vzvode družbenega vpliva, skupaj z represivnimi organi. Nek odstotek človeštva bi še vedno delal (nekatere prognoze kažejo, da bo v prihodnje za proizvodnjo dobrin dovolj zaposliti 20 % svetovne populacije), toda to bi bila povsem ločena kasta ljudi - brez pravic in možnosti soudeležbe v procesih družbenega odločanja. Ostale bi sistem vzdrževal in jim nudil vse, kar bi ti potrebovali za lagodno življenje. Tudi ti bi bili popolnoma brez pravic in svoboščin (zlasti političnih), obenem pa bi bili popolnoma nadzorovani in skrčeni na svoje zasebne eksistence. Razlika med delavci-sužnji in potrošniki bi gledano z nekega zornega kota dokončno izginila: avtonomnosti (kot zmožnosti za svobodno odločanje in razumno ravnanje) ne bi bili deležni niti prvi niti drugi.