Kamenik oproščen

No, naj bo še enkrat vseeno. Pravim, da je človeška narava premalo natančno merljiva, da bi jo lahko uporabil za izdelavo modela, ki bi funkcioniral na posamznih primerih. Seveda pa lahko narediš model, ki bo statistično v redu deloval, čeprav bo tuintam dajal posamezne družbeno povsem nesprejemljive rezultate.


1. Saj ne iščem modela, ki bo dal 100% pravilen odgovor v vsakem posameznem primeru. Iščem sistem, ki bo:

- (Manj pomembno): Skozi neko časovno obdobje statistično dokazljivo zagrešil najmanjšo kumulativno napako (vsota vseh kazni bo kar najbližje ustrezni kazni za vsoto vseh prestopkov).
-(Bistveno bolj pomembno) Vsak prestopek bo sprožil ustrezen vzgojni odziv.

Če se ukvarjaš z ljudmi, dokler jih ne "popraviš"- potem kaznovanje postane manj pomembno- če ne nepomembno, saj na take stvari lahko gledaš kot na naravno nesrečo, višjo silo itd-nimaš take potrebe po maščevanju.

Če ti nekdo npr. s prehitro vožnjo ubije sorodnika in ga zakon obravnava kot dejanjsko (in ne samo pravno) defektnega člana družbe, ki mora "na servis", potem je želja za maščevanjem in potreba po kazni manjša, če sploh je. Saj tip ni sam kriv za to- saj je defekten. Lahko bi se zgodilo komurkoli, tudi koneckoncev tebi...

Brane2: Na žalost res do določene mere poenostavljam tvoja razmišljanja, saj se mi tisto ''od stavka do stavka'' res ne ljubi iti. V to debato sem vstopil predvsem zato, da natresem nekaj svojih razmišljanj, in niti ne toliko, da bi komu ovrgel razmišljanja.

Mimogrede, tvoji zadnji posti so definitivno bolj zanimivi kot prejšnji, saj je več poudarka na resocializaciji storilca in na sami osebi storilca.

V zvezi s tem. Naj nekdo najde kaj o Enricu Ferriju in njegovi socioantropološki šoli. On je na zadeve gledal precej podobno kot Brane tukaj (ne nujno čisto isto, se ve). Sam imam sicer tule knjigo, kjer vse lepo zgoščeno piše, ampak se mi res ne ljubi prepisovati. Sem že jaz malce iskal, da bi zadevo copy/pastal, ampak ne najdem nič pametnega, oz. nič, kjer bi bilo napisano le bistvo.