Rezervoarji radioaktivne hladilne vode v Fukušimi
Že leta 2002 je Agencija izračunala, da mora imeti elektrarna v Tokaiju zaščito pred 4,86 metra visokimi valovi. Lokalne oblasti so o oceni podvomile, ker so njihovi izračunani kazali, da se v najhujšem primeru pričakujejo sedem metrov visoki valovi. Agencija je svojo oceno nato zvišala na 5,7 metra in v Tokaiju se je začela gradnja 6,1 metra visokih protipopolavnih zaščitnih pregrad. Glavnino dela so dokončali lani septembra, končali pa bi naj bili maja letos. Ko je letos marca področje zadel cunami, so bili valovi visoki do 5,4 metra. Povzročili so nekaj škode, ker so v manjši meri nedokončane zidove prestopili, in uničili eno izmed treh zasilnih črpalk, a so drugi dve in zasilni dizelski generator ostali delujoči.
V Fukušimi je bilo drugače. V študiji iz leta 2002 so izračunali, da bi bili lahko valovi visoki do 5,7 metra, a se do leta 2006 ni zgodilo nič. TEPCO (upravljavec jedrske elektrarne) je leta 2008 izračunal, da bi lahko reaktor 1 v Fukušimi zadeli celo desetmetrski valovi, a so te izračune Agenciji javili šele 7. marca, to je štiri dni pred cunamijem. Izvedli niso nobenih zvišanj ali okrepitev protipolavnih zidov, ki so ostali 5,7 metra visoki kot v prvotnem dizajnu.
To je eden izmed neposrednih vzrokov, zakaj je bila katastrofa v Fukušimi tako velikih razsežnosti. Jedrska elektrarna namreč tako med obratovanjem kot tudi pri popolni zaustavitvi še vedno potrebuje električno energijo, saj je potrebno poganjati hladilne sisteme reaktorja. Potres in cunami sta potrgala vse zunanje daljnovode tako v Fukušimi kot tudi v Tokaiju, torej sta bili elektrarni odvisni od lastnih sistemov za zasilno ohlajanje, ki jih ima vsaka elektrarna več. V Tokaiju so ti delovali, v Fukušimi pa je cunami zalil vse tri dizelske generatorje za zasilno hlajenje. Zato so morali hlajenje poganjati s pomočjo akumulatorjev, ki so imeli le za okoli osem ur kapacitete. V tem času v Fukušimi 1 niso uspeli vzpostaviti rezervnega napajanja, zaradi česar je po odpovedi hlajenja reakcija v treh reaktorjih Fukušime 1 pobegnila nadzoru. Iz sistema je ves čas spuščala voda, tako da so potem Japonci kot ukrep v sili v reaktor črpali morsko vodo, s čimer so preprečili izpostavitev sredice na suho in popolno raztalitev.
Prenizke zaščitne pregrade so torej naslednji košček v mozaiku razlogov, da se je v Fukušimi zgodila jedrska nesreča. Ne gre za edini niti najvažnejši razlog, je pa vsekakor pomembno prispeval k razpletu dogodkov. Če bi imela Fukušima višje pregrade in četudi bi bil cunami višji od njih, bi bila povzročena škoda precej manjša. Najvišji val je pri cunamiju samo eden, velika večina vode pa dre na nižji višini. Višje pregrade bi znatno zmanjšale količino poplavne vode v elektrarni, ki morda ne bi uničila vseh dizelskih generatorjev, čeprav je reaktorje poškodoval že tudi sam potres. Končni rezultat preiskave pričakujemo decembra.
