Vse najboljše, bitcoin. Kaj pa zdaj?
Prva štiri leta se z bitcoinom ni dogajalo nič pretresljivega, saj so ga uporabljali le zanesenjaki. Mogoče uporabljali niti ni pravilna beseda; recimo raje, da so se ukvarjali z njim, saj kupiti ni bilo mogoče skoraj ničesar. Kratka zgodovina obsega postavitev prve borze februarja 2010 in slavni nakup pice. Gre za prvi dokumentirani primer, ko je nekdo z bitcoini kupil fizično dobrino (in ne le druge valute). Uporabnik laszlo je za 25 dolarjev vredno pico odštel 10.000 bitcoinov, ki bi bili danes vredni osem milijonov dolarjev. Bodisi se laszlo danes tolče po glavi bodisi je bil to le del bitcoinov, ki jih je imel in katastrofa ni tako velika. Istega leta je nastala tudi najslavnejša borza Mt.Gox, bitcoin pa je počasi pričel pridobivati vrednost. Z 0,8 centa se je njegova vrednost približala 10 centom. Do konca leta se je vrednost bitcoina spogledovala z mejo enega dolarja, kar se je naposled zgodilo februarja 2011.
Pot navzgor ni bila enosmerna cesta, saj je bitcoin nihal v obe smeri. V letu 2011 so nastajale nove borze, uporabniki pa so se pri rudarjenju začeli združevati v poole (skupina, ki z združenimi močmi rudari, s čimer si poveča možnost, da ugane pravilni blok, nagrado pa si razdeli glede na prispevano računsko moč in ne, kdo je uganil dejansko pravilni nonce). Vrednost bitcoina je rasla in se sredi leta povzpela do 30 dolarjev, padla za več kot 80 odstotkov in se potem pobrala ter leto končala malo pod 10 dolarji. To je bil zadnji dalj časa trajajoč padec, saj je bitcoin drsel več mesecev in ljudje so se začeli spraševati, ali ima sploh še prihodnost.
V tem času se je tudi drugič in zadnjič zgodilo, da se je težavnost rudarjenja zmanjšala. Težavnost se namreč sproti prilagaja, da se vsakih 10 minut narudari en blok. Vsak blok je bil tedaj vreden 50 bitcoinov, sedaj pa je 25 bitcoinov (od 28. novembra 2012 dalje), nagrada pa se bo razpolavljala vsake štiri leta. Leto 2011 je bilo tudi zadnje obdobje, ko se je splačalo rudariti z domačimi računalniki. Potem je težavnost rasla hitreje od vrednosti bitcoina, ljudje so presedlali na grafične kartice in na koncu ASIC-čipe.
Leta 2012 so hekerji spoznali, da z bitcoinom ni šale in da ima vrednost. Začeli so se napadi na borze, ki trajajo še danes. Vsakih nekaj tednov smo brali o napadu na to ali ono borzo, v katerem je izpuhtelo več tisoč bitcoinov. Ker so bili ti čedalje vrednejši, je mamljivost napadov rasla. Leto 2013 pa je leto bitcoina. Njegova vrednost je povsem pobezljala in se aprila povzpela na globalni vrh okoli 250 dolarjev, potem pa telebnila za več kot polovico. Veselica se je nadaljevala od oktobra dalje, ko je bitcoin skokovito rasel in se povzpel vse do 1200 dolarjev v prvih dneh decembra. Potem se je začel medvedji trend in bitcoin počasi pada, a je tečaj skrajno živahen, nihanja za 20 odstotkov pa niso nič neobičajnega.
Vmes so se ZDA odločile, da je bitcoin alternativna kriptografska valuta in zato nič prepovedanega, kar je skupnost navdalo z navdušenjem. V Evropi so bolj skeptični, saj ECB in ostale inštitucije opozarjajo, da gre za špekulacijo. Kitajska pa je ubrala najtršo pot in bankah prepovedala ukvarjanje z bitcoinom in opravljanje finančnih transakcij za bitcoinske borze, fizičnim osebam pa priporočila skrajno previdnost. Celo Slovenija je ugotovila, da bitcoin obstaja.
Kam bo šel bitcoin oziroma kaj se bo z njim zgodilo, ne ve nihče. Saj veste: postavitve v sobo dva ekonomista in čez pol ure boste dobili tri mnenja. Nekateri so mnenja, da bo letos bitcoin padel pod 10 dolarjev, drugi (zlasti njegovi uporabniki in imetniki) pa verjamejo v skoraj neomejeno rast. Če jih vprašate, bodo to zapakirali v bolj umirjene izjave, ki bodo naposled temeljile na dejstvu, da je bitcoinov omejeno mnogo, medtem ko lahko dolarjev in evre tiskamo v nedogled. In zato bi moral bitcoin ohranjati kupno moč, kar izraženo v inflatorni valuti dolar pomeni čedalje več dolarjev. Nasprotniki pravijo, da je to ravno glavni problem. Ker je bitcoin deflatoren, je edina racionalna odločitev vseh njegovih imetnikov, da ga ne porabijo ampak hranijo. In s tem ni izpolnjeni glavni pogoj, da bitcoin postane valuta.
Če si dovolimo nekoliko cinizma. Mogoče si vsi imetniki bitcoinov sploh ne želijo, da bitcoin postane svetovna valuta, ampak le da njegova vrednost čim bolj naraste in ga lahko zamenjajo za čim več dolarjev, medtem ko jim je povsem vseeno, kaj bi lahko kupili s samim bitcoinom. Problem je, da v tem primeru implicitno špekuliramo, da bo v vsakem trenutku dovolj ljudi, ki bodo pripravljeni svoje dolarske prihranke pretopiti v bitcoin, sicer se bo njegova vrednost sesedla.
Ekonomski zvezdnik Paul Krugman z redno kolumno v New York Timesu priliva olje na ogenj z izjavo, da je bitcoin zloben. In s tem seveda takoj sproži žolčne razprave, zakaj to ni tako (sebi pa dvigne branost). Prihodnosti ne pozna nihče. So se pa hedge skladi zavedli, da je v bitcoinu vsaj kratkoročno priložnost kaj prišpekulirati, in tako so objavili oglas za delovno mesto za trgovca z bitcoini. To bi moralo vse domače trgovce navdati s strahom - če bo čedalje več ljudi, ki so plačani, da cele dneve študirajo premike bitcoina in z njim trgujejo, ali res mislite, da se lahko popoldne usedete za računalnik za eno uro in kaj zaslužite proti njim?
Avtor nima v lasti nobenega bitcoina in si ne dela utvar, da ve, kateri izmed scenarijev se bo uresničil.