Veliki založniki znanstvenih revij so velik problem, saj naročnine na svoje revije drago zaračunavajo, univerze in inštituti pa so jih skoraj primorani kupiti, saj največ štejejo prav objave v teh revijah z visokim faktorjem vpliva. In ko imaš enkrat visok faktor vpliva, ki se računa kot povprečno število citatov članka iz revije v vseh revijah na svetu, bodo najboljša dela prihajala k tebi, kar bo še naprej dvigovalo faktor vpliva. O smiselnosti tovrstnega ocenjevanja kakovosti dela le taka prispodoba - je še manj pravično, kot GURS-ovo vrednotenje nepremičnin. Deluje tako, kakor da bi bil edini kriterij katastrska občina (ime revije) in kvadratura (število avtorjev), pa če je hiša popolnoma razbita (zanič članek) ali pa na novo prenovljena (revolucionarno odkritje). Očitki založnikom pa so izkoriščanje raziskovalcev, saj ti zanje brezplačno opravljajo pregled (peer review) prispelih člankov.
Ena izmed rešitev so odprte revije, ki pa imajo svoje bolezni, kot ugotavlja Bohannon. Članki v teh revijah so sicer zastonj za bralce, a jih morajo v večini primerov ob odobritvi objave plačati avtorji. Cene segajo od sto do nekaj tisoč dolarjev, odvisno od revije, avtorja in njegovih pogajalskih veščin.
Bohannon je izvedel zanimiv eksperiment. Pripravil je članek o odkritju zdravilne učinkovite s protirakavim delovanjem, ki naj bi jo izoliral iz nekega lišaja. Isti članek je poslal 304 znanstvenim revijam, odgovorilo pa jih je 255. Od teh jih je 157 članek sprejelo v objavo, preostale pa so ga zavrnile. S člankom je bila le manjša težava - napisal ga je neobstoječi človek iz neobstoječega inštituta, v njem pa so bile tako osnovne in očitne napake, da bi ga moral zavrniti vsakdo, ki je opravil maturo iz biologije. Seveda istega članka ni mogoče poslati v več revij, zato je Bohannon spremenil ime človeka, ustanove, lišaja in spojine, sicer pa je članek ostal z enakimi metodološkimi napakami (napačna kontrola, neskladnost rezultatov z ugotovitvijo itn.) in v enako zanikrni angleščini (da ga ne bi izdala angleščina kot materni jezik, ga je najprej z Google Translate prevedel v francoščino in nazaj v angleščino, potem pa malenkostno popravil).
Večina revij, ki je članek naposled objavila, je želela le manjše spremembe, kot je več slik, oblikovanje, daljši povzetek ipd. Seveda pa je velika večina želela plačilo, ki je glavni vir financiranja odprtih revij. Največji delež teh odprtih revij prihaja iz Indije, pa tudi sicer so večidel iz dežel v razvoju. Številni imajo precej skrite kontakte, njihovi ameriški naslovi so v resnici neobstoječe lokacije, na seznamu uredniškega odbora imajo ljudi, ki to niso več ali sploh nikoli niso bili, članke objavljajo kljub nasprotovanju recenzentov itn.
Zrasla je cela industrija izkoriščevalskih revij, ki pravzaprav objavijo popolnoma vsak "pofl", dokler ga lahko zaračunajo. Seznam vseh odprtih revij najdemo na naslovi DOAJ, medtem ko seznam lažnih in izkoriščevalskih odprtih revij sestavlja Jeffrey Beall z univerze v Koloradu. Če najdete revijo tam, se ji ognite v velikem loku. Žal je med seznamoma velik presek. Pa saj je logično - plačljive revije so lahko privoščijo vsaj malo izbirčnosti, medtem ko se morajo številne odprte revije (z vsega spoštovanja vrednimi izjemami) prostituirati.
A da ne bo pomote, Bohannon je članek uspel objaviti tudi v revijah uglednih izdajateljev, kot sta Elsevier in Wolters Kluwer. Povedna je tudi reakcija urednika ene revije izdajatelja Sage, ki je - ko je bilo vse razkrito - odgovoril, da sprejetje v objavo še ne pomeni objave (zagotovo pa pomeni fakturo v višini 3100 dolarjev) in da mora v znanstvenem svetu obstajati določena mera zaupanja in odgovornosti, ki ju je Bohannon izdal, zato je v resnici dosegel ravno nasprotno od namena. Toda saj veste - lepo je zaupati, toda treba je tudi preveriti.
Na koncu je Bohannon članek vedno sam umaknil, da ni bil objavljen. Revija, ki se je med odprtimi izkazala najbolje, je bil dejansko PLOS ONE, ki je bila ena redkih, kjer so članek zavrnili na podlagi znanstvene pomanjkljivosti. Članek namreč mnogokrat revije zavrnejo tudi zato, ker enostavno nimajo prostora za vse prispele, pa četudi metodološko ni z njim nič narobe. Gre za znanstveno odličnost, če hočete. No, PLOS ONE je ugotovil, da v omenjenem primeru ne gre zato, ampak je članek dejansko zanič.
Če se vrnemo k temi iz uvoda, vidimo, da imamo v znanstveni srenji problem. Gonja za objavami je prerasla vse meje zdravega, saj so točke (skorajda) edino merilo. Izkaže se, da objava treh člankov v Acta Chimica Slovenica (z vsem dolžnim spoštovanjem do domače revije, toda tam se objavlja kemijsko delo, ki drugam ne pride) prinese več točk kot enega v ugledni Journal of American Chemical Society. Za objavo slednjega pa ni treba le trikrat več dela in bistveno boljša ideja ter rezultati, ampak vsaj za velikostni razred več (primerjava mogoče ni stoodstotno umestna, ker objava v slednji vendarle prinese točke A'', a za veliko večino ostalih revij drži). Sistem trenutno sili v objavljanje več krajših in manj poglobljenih ali originalnih člankov, kot pa izvajanje daljših in bolj zaokroženih raziskav. In tako se dogaja, da iste stvari z malenkost spremenjenega zornega kota pogrevamo v nedogled. Saj veste, izberi molekulo ali model, izvedi meritve ali račune, napiši članek, zamenjajo molekul in ponovi vajo. In tako v nedogled. To ni dobro delo - recimo bobu bob, gre za "štancanje" - a po trenutnem točkovanju prinese ogromno točk v kratkem času. Drugi način umetnega zviševanja lastnih ocen ("nabijanje točk") so navzkrižni citati. Citate ARRS deli na čiste citate in avtocitate. Za slednje štejejo, če ima citirajoč članek vsaj enega istega avtorja kot citirani članek, in ne prinesejo nobene točke. Vsi ostali citati so enakovredni (pomembno je le, kje je bil objavljen citiran članek, ne pa citirajoč), zato niso redki primeri, ko si kolegi navzkrižno citirajo članke, a več o tem kdaj drugič.
Vse to so resni problemi, ki niso endemični le znanosti. Moderni svet je tak - hiter, površinski, zlagan in neučakan. Žal se te lastnosti plazijo tudi v znanost, zato moramo budno paziti, da jih zaustavimo, dokler je še kaj časa. Problem je, da lahko proti temu ukrepajo le ljudje s stažem in na položajih, medtem ko mlajšim raziskovalcem, ki so prekerno zaposleni, ne preostane drugega kot udinjanje starejšim kolegom, "štancanje" člankov in upanje, da bodo dobili vsaj naslednji projekt, dokler ne bo prosto kakšno stalno mesto.
