Preprodaja gesel za dostop do znanstvenih revij

Slo-Tech - Če bi vas kdo vprašal, kako dobro varujete svoje geslo za prijavo v COBISS in koliko mislite, da je vredno, bi se vam zdelo vprašanje nenavadno? Geslo za prijavo v knjižnični sistem ni vredno malo, še posebej če ste vpisani na katero izmed univerz, ker omogoča oddaljeni dostop do vrste znanstvenih revij, ki jih univerze naročujejo. Naročnine ali posamezni članki so sila dragi (posamezen članek stane do 40 dolarjev), zato univerze za svoje študente in zaposlene kupijo skupinske naročnine na najpomembnejše revije.

V Sloveniji sicer nimamo naročenih vseh, kot je to slučaj na boljših ameriških univerzah (konkretno, na kampusu v Princetonu je brskanje po člankih prav prijetno, saj se odpre prav vse brez nadležnega plačljivega zidu), a imamo zavidljive zbirke. V tujini pa imajo sedaj problem s preprodajo teh gesel, saj podjetni Kitajci na svoji dražbeni platformi Taobao (deluje podobno kot Ebay) že lep čas za prgišče dolarjev ali centov ponujajo veljavna gesla in navodila, kako se prijaviti do revij. Michael Dennis iz Chemical Abstracts Service, ki skrbi za priljubljeno storitev med kemiki SciFinder, pravi, da je problem dosegel alarmantne razsežnosti.

Vsak mesec morajo ukiniti dostop z več sto gesli, ki se pojavijo na črnem trgu. Nekatera kupijo sami, druga odkrijejo s programsko opremo za zaznavanje sumljivih vzorcev. Če se z istim geslo izvrši prijava iz več različnih držav v istem dnevu, če prenesejo neobičajno velike količine podatkov ipd., so indici, da je bilo geslo kompromitirano in da mora biti onesposobljeno. Pri tem ni znano, ali gesla kupujejo na univerzah ali v podjetjih, verjetno pa imajo maslo na glavi oboji. Količinsko jih največ preprodajo na kitajskih straneh, a niti slučajno niso vsi uporabniki potem iz Kitajske, niti niso vsi Kitajci pirati.

Ob tem je zanimivo, da se je preprodaja gesel razvila iz prvotnih kraj podatkov za dostop do univerzitetnih elektronskih naslovov, ki so jih uporabljali za razpošiljanje spama, pa so ugotovili, da lahko tudi tako precej zaslužijo.

Zato založniki zaostrujejo pravila dostopa, kjer prednjači SciFinder Scholar, ki ima že tako drakonske omejitve. Univerza v Ljubljani je že tako komajda izposlovala tri sočasne dostope do njihove baze podatkov (tako je, trije uporabniki sočasno na celotni univerzi!), pa še ti se morajo izvesti iz naslovnega prostora univerze. Večina drugih založnikov namreč omogoča neposreden dostop iz naslovnega prostora naročniških ustanov (univerz, podjetij) in oddaljen dostop z geslom od koderkoli za člane ustanov. SciFinder Scholar ukinja dostop z namenskim odjemalcem za Citrix, ampak dovoljuje le še dostop prek spletne aplikacije. Prav tako se uvaja obvezna uporaba gesel za uporabnike, četudi bodo dostopali iz naslovnega prostora univerze (kratkoročno teh težav v Sloveniji še ne bo, ker imamo že sklenjene pogodbe). Nasploh založniki in univerze neradi govorijo o teh problemih. Elsevier, ki izdaja številne uporabne kemijske revije, izjav ne daje.

Na koncu seveda trčimo na večno vprašanje, zakaj sploh dati članke v objavo povampirjenim založnikom, ki si prilastijo popolnoma vse pravice (avtorji mnogokrat članka ne smejo prosto ponuditi niti na svojih domačih straneh) in drago računajo za delo, ki jim pade v naročje z neba - še posebej če imajo revije z visokim faktorjem vpliva (impact factor). Svoj delež krivde nosi tudi ARRS, ki obračunava uspešnost raziskovalcev s številom objavljenih člankov in citatov, ki so ponderirani s faktorjem vpliva revije. Žal so skoraj vse najboljše revije drage kot žafran.

A poleg odprtih revij, kjer se objavlja vedno več člankov (znan primer je PLoS), se k sreči premika tudi drugod. Ameriški NIH, ki financira večino medicinskih, kemijskih in biokemijskih člankov v ZDA, od lanskega leta zahteva, da so rezultati objavljeni v revijah brez omejitev dostopa.