Ste pripravljeni? Univerza v Severni Južni Dakoti v Hooplu ne obstaja. Profesor Marcie Rathe ne obstaja. Tema, o kateri govori članek, ne obstaja. Obstaja pa revija, ki je članek sprejela v objavo. Zgodba pa je še boljša. V resnici članek ni nič drugega, kakor na kup nametanih nekaj nesmiselnih in nepovezanih enačb s spremljajočim besedilom, ki ne pomeni nič in nima nobene zveze z enačbami. Vse skupaj je plod algoritma, ki ga Mathgen uporablja za naključno sestavljanje besedil in enačb. Omenjeni članek je tako zgolj v LaTeX-u lepo oblikovana slovnično pravilna zbirka stavkov in enačb, ki ne pomenijo nič.
Kaj vse skupaj pomeni in zakaj je to pomembno? V zadnjem času se v znanstveni srenji veliko govori o vrednotenju raziskovalnega dela in merjenju kakovosti, kjer je slovenski sistem deležen obilice kritik zaradi prekomernega zanašanja na število objavljenih člankov in faktorje vpliva revij, kjer so objavljeni, kot na edino zveličavno merilo. Dodaten problem predstavljajo požrešni založniki, ki najuglednejše revije prodajajo v žafransko dragih paketih naročnin. Vedno glasnejši so zato pozivi, da bi se objavljanju v njih izognili (največkrat je na tapeti nizozemski založnik Elsevier) in uporabljali odprte revije, kjer omejitev za dostop do člankov ni (morajo pa za objavo občasno plačati avtorji sami).
To je plemenit in spoštovanja vreden cilj, ki pa ima v resničnem življenju precej težav. Kdor se bo (vsaj v Sloveniji) prvi odločil za to, bo trpel zaradi nižjega števila točk po klasifikaciji v SICRIS-u, ker imajo te revije pač nižje faktorje vpliva, dokler se bodisi ne dvigne njihov faktor bodisi spremeni način točkovanja. Drug problem teh revij pa kaže opisani dogodek, saj je v njih očitno mogoče objaviti vsakršno neumnost, če zveni dovolj učeno. Čeprav naj bi bili članki podvrženi oceni strokovnjakov (peer review), to očitno ni res ali pa se vsem niti ne ljubi poglobiti vanje.
Toda biti moramo pošteni. Omenjeni primer res meče slabo luč na odprte revije, a tudi klasične drage revije objavijo kakšno neresnico, ki jo znanstveniki priredijo ali pa preprosto izmislijo (zloglasen Schönov škandal). Če so pri tem dovolj iznajdljivi, jih je zelo težko odkriti, dokler nekdo eksperimenta ne ponovi. Zanimiv je tudi eksperiment iz leta 1996, ko je Alan Sokal uspel objaviti izmišljen članek.
Objavljanja nekoherentnih neumnosti in objavljanja lažnih rezultatov v verodostojni znanstveni disciplini sicer ne gre meriti z enakimi vatli, saj bi morali prvo odkriti precej hitreje od drugega, a vzporednice ostajajo. Dandanes inflacija znanstvenih člankov in revij omogoča, da se objavi marsikaj - tudi precej nekakovostnega ali celo brezveznega materiala.
