V resnici ni v tem nič novega. Že pred leti so pokvarjeni založniki zaznali tegobe znanstvenikov, ki morajo za preživetje nujno objavljati čim več, medtem pa recenzentski postopki trajajo mesece in se mnogokrat iz banalnih razlogov (recimo, ker ima revija veliko prejetih del) sklenejo negativno, zato so jim začeli ponujati in reklamirati plenilske revije, v katerih se ne izvaja primeren pregled in kjer je za objavo običajno potrebno plačati, članki pa so sprejeti hitro. Ker se tudi v nekaterih legitimnih revijah plačuje za objave, zlasti kadar zahtevamo odprt dostop, kar je pogoj čedalje večjega števila financerjev, in ker tudi legitimne revije rastejo kakor gobe po dežju, se včasih raziskovalci zmotijo. Problem pa je, kadar se "zmotijo". Da se veliko sumljivih raziskav iz manj uglednih ustanov objavlja v teh revijah, ker tamkajšnji raziskovalci tudi potrebujejo točke in objave, ni tako nenavadno. Toda tam se najdejo tudi dela raziskovalcev z najuglednejših ustanov, kar postavlja pod vprašaj njihovo delo in znižuje ugled teh univerz. Govorimo tudi o Stanfordu in Harvardu.
Nemška novinarka Svea Eckert je zadnje leto preiskovala svet plenilskih revij in lažne znanosti. Analizirala je več kot 175.000 člankov v plenilskih revijah in ugotovila, da med njimi niso tako zelo redki niti članki z najbolj zvezdniških univerz. Med temi članki jih je največ, kar 15.000 iz Indije, na drugem mestu pa so z 10.000 članki ZDA. Med njimi se najdejo zelo različni avtorji. Nekateri so znanstveniki, ki si obupno prizadevajo napihniti svoj življenjepis, da bi dobili stalno službo (znanost je izjemno kompetitivna in kruta, kjer so stalna mesta redka). Nekatere članke so objavljala podjetja, denimo tobačna industrija, farmacevtska podjetja ipd., ki so želela v svet ponesti svoja "dognanja". Laična javnost in nespecializirani mediji so v veliki nevarnosti, da trditve iz takih člankov vzamejo za resnične, zlasti če dobijo ustrezno pripravljene "poljudne članke" s povezavami na te "znanstvene članke". Le malo novinarjev namreč preverja trditve v primarnih znanstvenih virih, ker preprosto nimajo časa ali znanja. Skoraj nobena novinarska hiša nima zaposlenega znanstvenega sodelavca z naravoslovnim doktoratom, na katerega bi se novinarji lahko obračali z vprašanji o verodostojnosti in tolmačenju. V preteklosti se je že dogajalo, da so v tovrstnih revijah objavljali čudne raziskave o zdravilih proti raku, ki so se jih nekateri terminalno bolni oprijeli kot zadnje rešilne bilke. Tudi velikani, kot sta Philip Morris ali AstraZeneca, so v takih revijah že objavljali, da sta potem lahko trdili, da imajo trditve podporo znanstvene skupnosti, češ da so šle skozi peer review.
Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so med 175.000 članki našli 162 takih, ki so jih objavili raziskovalci s Stanforda, 153 z Yala, 96 s Columbie in 94 s Harvarda. To samo priča o razširjenosti problema. Paradoksalno imamo Slovenci s tem še najmanj težav, ker je naš sistem ocenjevanja znanstvene odličnosti tako obseden s točkovanjem, da SICRIS avtomatično sešteva vse točke naših člankov, pri čemer avtomatično upošteva uvrstitev revije na lestvicah. Posledično Slovenci zelo dobro poznamo, katere revije štejejo veliko in katere ravno dovolj, in med temi seveda ni plenilskih revij. Vsak znanstvenik pač pred objavo poškili v Cobissova rangiranja revij, a to je že druga zgodba, ki pa prinaša drugačno vrsto težav in iskanja bližnjic.
Če je lažno revijo v moderni dobi računalnikov enostavno ustvariti, pa se tu prevare ne ustavijo. Svea Eckert je s kolegi raziskovala WASET ( World Academy of Science, Engineering and Technology). Na prvi pogled gre za ugledno organizacijo, ki organizira tisoče konferenc z različnih področij in izdaja najrazličnejše revije. A podroben pogled pokaže, da gre za prevaro. Nihče ne more pokrivati toliko ved. WASET organizira lažne konference, kjer kotizacija stane več sto dolarjev, a udeleženci v resnici ne dobijo kaj dosti. Nekaj ljudi sedi v sobi s projektorjem, to pa je tudi vse. Skupaj s kolegom sta z Eckertovo pod psevdonimoma Dr. Cindy Poppins in Dr. Edgar Munchausen udeležila ene takšne konference in ugotovila, kako take prevare potekajo. Takšne organizacije lahko zaslužijo veliko denarja - WASET je turški družini, ki ga vodi, lani prinesel več kot štiri milijone dolarjev. Največji izdajatelj lažnih revij in organizator lažnih konferenc pa je OMICS Publishing Group, proti kateremu je celo ameriški FTC (Zvezna komisija za trgovino) leta 2016 sprožil postopke zaradi goljufanja.
Ali to pomeni, da je znanost nepopravljivo okvarjena in da ji ni verjeti? Seveda ne, saj je še vedno najboljši znan način za sistematično pridobivanje novega znanja, zaradi katerega lahko danes sredi tople dnevne sobe berete ta sestavek. Pomeni pa to, da v njej ne sodelujejo nič drugačni ljudje od povprečja. Dobri in slabi, s takšnimi in drugačnimi motivacijami. Problem pa je, da trenuten sistem nesorazmerno vzpodbuja tekmovalnost in nagrajuje najagresivnejše, ne najboljših ali najbolj poštenih. Predvsem pa se iz tega lahko naučimo, da potrebujemo raziskovalce tudi zato, da nam pomagajo interpretirati objavljeno in odluščiti zrnje od plev. Tako kot potrebujemo računalnikarje, da nam svetujejo pri izbiri računalniških sistemov, zdravnike pri izbiri prehrane in športne delavce pri izbiri vadbe. Kdo bi si mislil, kajne?
