Daljšo predzgodbo smo na naši strani opisovali že na dolgo in široko, zato na kratko povzemimo. V romantičnih časih, ko je Peter Higgs napovedal Higgsov bozon, so znanstveniki tu in tam objavili kakšen članek, ko so imeli resnično kaj pomembnega deliti s svetom. Včasih tudi več let zapovrstjo niso objavili ničesar, spet drugič so v enem letu nanizali člankov, da jih zavidamo še danes (npr. Einsteinov annus mirabilis). Danes je romantike konec. Praktično edino merilo znanstvene uspešnosti je postalo število in kakovost (o merjenju slednje smo že večkrat polemizirali) objav. In tu v igro vstopijo založniki.
Založniki, med katerimi je največji Elsevier, objavljajo znanstvene revije, ki imajo faktor vpliva, zato znanstveniki morajo objavljati v njih. Pot od predloga do objave gre takole: raziskovalec napiše članek, ga pošlje v revijo, kjer ga urednik bodisi zavrne bodisi posreduje v recenzijo (peer review) drugim znanstvenikom. Ti to naredijo zastonj, posredujejo komentarje (ali članek zavrnejo), ki jih pisec upošteva, in z malo sreče je članek potem objavljen. Delo založnika obsega preliminarni izbor člankov in stavljenje. Vso ostalo delo brezplačno opravijo raziskovalci.
Zato je perverzno, da Elsevier in drugi zaračunavajo mastno drage naročnine na svoje revije, sicer pa članki niso dostopni. Raziskovalci načeloma rokopise lahko objavljajo na svojih spletnih straneh, a tega ne počno vsi. In tako so najbogatejši deležnik v verigi znanosti založniki, kar je paradoksalno. Brez naročnine stane dostop do posameznega članka nekaj deset dolarjev, naročnine za velike organizacije pa gredo v stotisoče dolarjev letno. Zaradi tega smo videli že številne peticije in upore znanstvenikov, a brez uspeha. Če hočeš preživeti, kar pomeni dobivati projektni denar, moraš objavljati v najkakovostnejših revijah. In po trenutni metriki so to ravno te drage revije oderuških založnikov. Elsevier ima skoraj milijardo dolarjev dobička.
Evropska unija se poizkuša proti temu boriti, pa ji ne uspeva. Medtem ko so na primer telefonske operaterje uspeli ukrotiti in doseči ukinitev gostovanja v prihodnosti, so znanstveni založniki trši oreh. V novih projektih je sicer zapisano, da morajo raziskovalci svoje rezultate deliti s svetom, kar pomeni, da morajo biti objavljeni v prosto dostopnih člankih. Namen je plemenit, v praksi pa to pomeni, da se ti članki objavljajo v teh istih plačljivih revijah, le da mora avtor plačati odprt dostop za vse (open access), kar znese od nekaj sto do tisoč evrov na članek. Založnik je tako plačan dvakrat! In Evropska unija to celo financira, saj imajo projekti posebno postavko za sredstva, namenjena predstavitvi (dissemination) rezultatov.
In potem je tu Sci-Hub. Stran je leta 2011 ustanovila kazahstanska raziskovalka Alexandra Elbakyan in je namenjena deljenju znanja brez ovir in omejitev. Na strani so praktično vsi objavljeni znanstveni članki, dnevno pa ima okrog 200.000 obiskovalcev. Stran gradi lasten repozitorij člankov oziroma uporablja posredniške strežnike tujih univerz, da obiskovalcem omogoči dostop do kateregakoli članka. Raziskovalci po celem svetu namreč donirajo lastne prijavne podatke v univerzitetne in inštitutske mreže, prek katerih Sci-Hub dostopa do člankov v revijah, ki jih ima posamezna organizacij naročene. Če članek obstaja v LibGenu, ga seveda naloži kar od tam. Tako se gradi ogromen repozitorij.
Po trenutni zakonodaji - nezakonit repozitorij. Lep čas je Sci-Hub deloval proč od oči širše javnosti. Elsevier in drugi so se malce jezili, raziskovalci pa so ga uporabljali za dostop do člankov, katerih revij njihova organizacija pač nima naročenih. A očitno krhek status quo ne bo zdržal. Lani je Elsevier na newyorškem sodišču vložil tožbo zoper Sci-Hub, ker da omogoča dostop do avtorsko zaščitenih vsebin (stavljeni članki to seveda so). Zgodilo se ni nič kaj pretresljivega. Elbakyan po sodni odredbi ne sme več upravljati strani, a kaj ko je stran v Rusiji, kamor ameriški pravni red ne seže. Domeno so ji zasegli, pa je bila stran že naslednji dan dosegljiva na novi domeni.
Kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo, je vprašanje. Za zdaj zgolj večja medijska pozornost Sci-Hubu. Raziskovalci, ki nujno potrebujejo kakšen članek, pa nimajo dostopa do njega, pa imajo seveda na voljo tudi legalne alternative. Dostikrat je najenostavnejša poslati elektronsko pošto avtorjem, ki bodo običajno z veseljem poslali članek, le kakšen dan bo treba počakati. A po drugi strani vsi raziskovalci dobro vedo, da se pri brskanju literature ne glede na obetaven povzetek (abstract) večina člankov izkaže kot popolnoma neuporabna za konkreten problem, ki ga imamo. Zato je seveda fino imeti dostop do člankov takoj. Dolgoročno pa bo seveda treba preurediti celoten sistem vrednotenja znanstvene odličnosti, a kaj ko nihče nima pojma, kako bi to izpeljali.
