» »

Večina znanstvenih člankov je v resnici citiranih

Večina znanstvenih člankov je v resnici citiranih

Slo-Tech - Eden izmed najpomembnejših kazalnikov raziskovalne uspešnosti je citiranost člankov, s čimer se dokazuje odmevnost in relevantnost dela. To, sicer objektivno in pravičnejšo metriko od faktorja vpliva, ki pa je zelo odvisna od raziskovalnega področja, vodstva raziskovalnih inštitucij in financerji prepogosto kujejo v zvezde kot edino zveličavno. Čim večkrat se nek članek citira, tem bolj odmevno je delo njegovega avtorja in tem boljše je, pogosto slišimo. Tisočkrat citiran članek je zelo verjetno opis metode ali programske opreme. Stokrat citirani članek je verjetno pomembno in dovolj splošno odkritje, da se citira v različnih raziskavah, ali pa gre za pregledni članek, ki ga leni znanstveniki citirajo namesto primarnih virov. Kaj pa nikoli citirani članki? So res neuporabni? Jih je čedalje več? V Nature so jih pobliže pogledali in ugotovili, da njihov delež pada, kar pa ne pove nič o relevantnosti raziskav.

Izračun citiranosti je neeksaktna znanost, saj je nemogoče pregledati vso literaturo na svetu. Po navadi se zato preverja citiranost člankov v revijah, ki so indeksirane v velikih bazah, kot je Web of Science z 12.000 revijami. Tudi to še ni povsem pravilna slika, saj se med citate prikradejo napake, je pa vsaj objektiven približek. Trenutno kaže, da je nikoli citiranih okrog 10 odstotkov člankov, njihov delež pa upada. Raziskava iz leta 1990 v Science je ugotovila, da kar 55 odstotkov objavljenih člankov v letih 1981-1985 v obdobju pet let po objavi ni bilo nikoli citiranih. To je tedaj povzročilo velik preplah, češ da je večina znanosti neproduktivne in v slepi ulici. Podobne je ugotovila raziskava iz leta 1991, a sta bili obe zelo kontroverzni, ker sta šteli vse mogoče objave (tudi takšne, ki niso nikoli citirane zaradi same forme, denimo uvodnike, povzetke s konferenc itd.) in ker sta rok pet let postavili arbitrarno. Raziskava iz leta 2008 je pokazala, da je necitiranih člankov bistveno manj in da njihov delež upada.

Najnovejša raziskava je pokazala, da so članki iz leta 2006 v desetih letih v glavnem nabrali kakšen citat. Osamelcev je bilo v biomedicinskih znanostih štiri odstotke, v kemiji osem odstotkov in v fiziki enajst odstotkov. Če odštejemo avtocitate, te vrednosti sicer nekoliko zrastejo, a ne za več kot polovico. Še najslabše je v branži inženirstva in tehnologije, kjer je necitiranih člankov četrtina. Večina člankov v uglednih revijah, pa to niso le Science in Nature, temveč lepa nabirka čisto spodobnih revij, je citiranih. Večina necitiranosti izvira iz raznih sumljivih indijskih, kitajskih in plačljivih revij. Je pa tudi res, da je enkrat ali dvakrat citiranih člankov bistveno več od nikoli citiranih. Le manjši delež je res močno citiran, pa to ne pomeni, da je večina znanosti neuporabne.

Vseeno pa to ne pomeni, da je znanost kaj bolj ali manj relevantna. V resnici iz citiranosti o tem ne gre soditi, ker je splošen trend, da se v člankih citira čedalje več, hkrati pa na raziskovalce vplivajo tudi članki, ki jih ne citirajo, ker pač ne sodijo v isto ozko tematiko kakor njihovo delo. Dandanes je običaj, da je v uvodu dolg, često preobširen, pregled literature, ki citira vse mogoče, seveda pa tudi kakšen članek recenzenta. Številni recenzenti v nasprotnem primeru kar sami predlagajo, da se v članku citira še kakšno njihovo delo.

Vse to so razlogi, ki kvarijo lepo sliko in preprosto logiko odločevalcev, da je število citatov premo sorazmerno z odmevnostjo in kakovostjo dela. Korelacija obstoji, a je povezava bistveno bolj zamotana.

8 komentarjev

StarMafijec ::

Zgodovina sprememb…

Markoff ::

No, potem imamo razne EIPF-je, kjer se mencingerji, boleti, križaniči, štiblarji ipd-ji lahko citirajo medsebojno in si s tem dvigujejo v mednarodni sferi sicer neobstoječ renome. Tako da tudi citiranje je kot objektivni kazalnik zelo comsi-comsa.
Ad astra per aspera

bajsibajsi ::

Naravnost bruhajoce je, da nas nase fakultete dobesedno silijo v obvezno citiranje (in povzemanje). Zlasti na doktorskem studiju.

Delas doktorat, imas recimo 20 let (tudi praktičnih) izkušenj na svojem/izbranem področju; pa prav moraš citirati nekega teoretika, ki se v svojem kariernem razvoju ni niti srecal s prakso oz. najvec kar je naredil, je bil ogled IT fabrike v okviru "strokovne" ekskurzije...

Looooooka ::

Ce lovijo samo odmevnost potem so verjetno prisiljeni zadeve "prodat" laikom, ki pa cedalje manj berejo in na netu samo hitro poscrolajo in iscejo najbolj odmeven citat, ki mora biti poboldan. S takim nacinom vrednotenja clankov verjetno tudi pada kvaliteta. Hvala bogu(vsaj sklepam), da znanstveniki bolj delajo na rezultatih in jih en teden v cajtngih ne gane toliko kot moznost, da bo njihov "dolgocasen" in nikoli citiran clanek enkrat pribit na zidu kot dokaz, da je imel ignorirani revez ves cas prav.
Ce pa njihovi sefi drugace kot s clanki ne znajo priti do sponzorjev je pa skrajni cas, da se probajo "prodat" na kaksen drugacen, manj rumen nacin.

Okapi ::

Hec je, da se enako štejejo članki, ki so citirani zato, ker so dobri, in tisti, ki so velikokrat citirani, ker so slabi/napačni.

AndrejO ::

bajsibajsi je izjavil:

Naravnost bruhajoce je, da nas nase fakultete dobesedno silijo v obvezno citiranje (in povzemanje). Zlasti na doktorskem studiju.

Delas doktorat, imas recimo 20 let (tudi praktičnih) izkušenj na svojem/izbranem področju; pa prav moraš citirati nekega teoretika, ki se v svojem kariernem razvoju ni niti srecal s prakso oz. najvec kar je naredil, je bil ogled IT fabrike v okviru "strokovne" ekskurzije...

To je čisto enostavno rešljiv problem. Napišeš citat, ga analiziraš in bralca privedeš do zaključka, v čem vse se je citirani avtor motil. Kot postgrad na doktorskem študiju z 20 let izkušenj na danem področju pod pasom boš verjetno lahko zlahka iz rokava stresel podatke, grafikone, opise eksperimentov in sploh vse potrebno za akademsko utemeljitev diskreditacije citirane navedbe.

Temu se sicer reče delo.

Ali kot bi rekel kdo drug: Tudi Einstein je citiral Newtona, da ga je lahko popravil.

Matthai ::

bajsibajsi je izjavil:

Delas doktorat, imas recimo 20 let (tudi praktičnih) izkušenj na svojem/izbranem področju; pa prav moraš citirati nekega teoretika, ki se v svojem kariernem razvoju ni niti srecal s prakso oz. najvec kar je naredil, je bil ogled IT fabrike v okviru "strokovne" ekskurzije...

In na katerem področju delaš doktorat?
All those moments will be lost in time, like tears in rain...
Time to die.

eVro ::

Ta naslov se pa na en način lahko tako neumno bere, da sploh ni primeren. Tudi sicer tile Huševi senzacionalistični naslovi prav nič ne pašejo na S-T. Članke bi se še dalo popravit, naslove pa samo zamenjat, čista groza.

Ne morem tudi mimo izmišljotin tipa, da je danes pregled področja v članku standard. Mogoče v kemiji, pa še to dvomim, ampak od kje ti bikovi drekci kar tako malo na približno čez vse?

Najbolj pa me skrbi, da so mu že pol leta nazaj povedali, pa še kar po engadgetovsko naprej. Ne vem no, mene recimo moti, raje imam par dobrih novic na mesec, kot pa take fore.