vir: Nature
Nihče sicer neposredno ne trdi, da je članek z več citati boljši od tistega z manj, a število citatov ostaja srž večine metrik kakovosti znanstvenega dela, pa četudi se trudimo to preobleči. Poleg števila citatov lastnega članka je pomemben tudi ugled revije, ki pa ga merimo - s povprečnim številom citatov člankov v tej reviji (faktor vpliva).
Znanstvena veda ni znanstveni vedi enaka, zato bi bilo res krivično primerjati surove številke med molekularnimi biologi, fiziki in slovenisti. Prvi se na dolgo in široko citirajo, drugi citirajo bistveno manj, tretji pa zaradi geografske omejenosti raziskovalne materije tako ali tako teže objavljajo v ameriških revijah. To se pri nas kompenzira na različne načine, na primer z razvrščanjem revij iz istega področja v kvartile glede na faktor vpliva, normalizacijo števila citatov glede na revijo in leto objave članka in podobno. A ceteris paribus je izmed dveh člankov v isti disciplini boljši tisti, ki ima več citatov. Kakovost raziskovalnega dela posameznika se v Sloveniji trenutno vrednoti s kazalci A1, A2 in A3, ki zelo poenostavljeno obsegajo število objavljenih znanstvenih del in ugled revij (A1), število citatov (A2) in količino zbranega denarja od drugod razen centralnega financerja ARRS (A3).
Malikovanje števila citatov posameznih znanstvenih del ni omejeno na Slovenijo, temveč je globalni fenomen. Prvi sistematični poizkus merjenja citiranosti člankov je pred 50 leti izvedel Eugene Garfield, ki je ustanovil Science Citation Index (SCI). Ta je še danes, dasi v lasti Thomson Reutersa v obliki Web of Science (WoS) zlati standard na tem področju, čeprav ima konkurenta v obliki Elsevierjevega Scopusa. Google Scholar prav tako meri citiranost, a ima nekoliko drugačno namembnost, ker vključuje širši nabor publikacij in ne le člankov, temveč tudi različne monografije.
Ob 50-letnici so pri Nature pregledali, kateri članki so dobili največ citatov v zgodovini. Kot tolikokrat v življenju se tudi tu izkaže Paretovo načelo. Več kot polovica člankov ima kvečjemu en citat, zgolj peščica pa jih ima več kot tisoč. Za uvrstitev na seznam prvih 100 člankov je bilo treba zbrati 12.200 citatov, na prvem mestu pa je članek z več kot 300.000 citati.
Zelo poučna je razčlemba teh člankov po disciplinah. Če bi pričakovali, da so na prvih mestih temeljna odkritja, za katera so se podeljevale Nobelove nagrade, na primer relativnostna teorija ali DNK, bi se pošteno zmotili. Prvi je Lowryjev članek iz leta 1951, ki opisuje metodo za določevanje koncentracije proteinov v raztopini. Drugi opisuje pripravo Laemmlijevega pufra, tretji pa Bradfordovo metodo za določevanje koncentracije proteinov. Prvi nebiokemijski članek je na sedmem mestu in tako kot osmi članek opisuje teorijo gostotnega funkcionala.
Pregled lestvice kaže, da so najbolj citirani članki, ki opisujejo tehnike in metode, ki jih uporabljajo znanstveniki po celem svetu pri svojem delu. Biokemijske, fizikalnokemijske, kristalografske, statistične metode in bioinformatika so se izkazale kot najbolj hvaležne.
Eden izmed razlogov za to je način, kako deluje znanost. Velika odkritja, še zlasti če so dovolj splošna, kmalu pridejo v učbenike. Ko postane odkritje dovolj znano, se ga neha citirati, in tako ne bo danes skoraj nihče več citira oblike DNK. Citiranje tehnik in metod pa je bližnjica, ki jo uberemo, da ni treba vsakokrat znova opisovati podrobnosti, ko so vsem strokovnjakom tako ali tako jasne. To ne pomeni, da so ti članki nujno boljši od nekoliko manj citiranih.
Sto najbolj citiranih člankov vseh časov so tako ali tako osamelci (outliers), ki so vsaj nekateri tja prišli tudi po golem naključju. Dovolj je, da ga začetku večkrat citirajo, pa se potem vzorec sam nadaljuje. Če torej želite napisati članek, ki bo prejel čim več citatov, izumite kakšno splošno uporabno metodo.
Podatke o raziskovalcih v Sloveniji, ki imajo po različnih metrikah največ točk, si lahko ogledate na Sicrisu.