Koliko nesrečnih dni na obdobje imate?

Recimo na teden/mesec...

Mene dostikrat vržejo vn iz tira kaki detajli, ki si jih ne znam razložit.

Recimo...en (tesn) prijatelj/ica doda drugega kot frenda na FB in mi ni jasno zakaj (ob upoštevanju okoliščin in ozdaja teh dveh oseb).
Ali pa naprimer partner like-a rojstnodnevno voščilo od njenega bivšega, ki ga bojda ne more niti pogledat.
Pač nepojasnjene zadeve me čisto znervirajo. Nekaterim je recimo ravno and merrily go by their day.
Vrjetno sem malo info junkie.

Problem je nedvomno v meni, ker se preveč "sekiram", sam kaj morem tk sem...


In kaj vas vrže iz tira?

Se pravi tvoje težave izvirajo iz uporabe Facebooka.

garamond je 17. jan 2012 ob 20:31 izjavil:

@nny je 17. jan 2012 ob 19:15 izjavil:

3-4 na mesec. Ženske pa to.

Naključni uporabniki ne vedo, da si ženska ... in bi lahko razumeli stavek, kot da bi ga izrekel moški :D

Če smo ženske slabe volje, so tudi moški reveži...Zato ta podatek velja za oba spola!

Mene iz tira vrže, ker ne vem, a je jverne trol, ki se dela norca iz nas, ali je res kaj narobe z njim in potrebuje pomoč.

O.

jverne> Hate to be the dumped one.

Take it like a man. Ja, meni je lahko to rečt, ker še nisem bil nikoli, ampak po drugi strani jaz tudi nisem nikoli sprejel kompromisa, s katerim bi se znašel v zvezi, ki mi ni pisana na kožo (in sem se zaradi tega marsičemu z veseljem odpovedal).

jverne> Nočem nič zapovedovad ljudem, zgolj zanima me kaj se dogaja

OK, nisi control junkie, control freak je prava besedna zveza. Kot pravi smučarka Tina (končno ena, ki zna to povedat na neobremenjen način) - Not your business! Tudi (oziroma še posebej) če te zanima, kaj se dogaja.

Okapi> ali je res kaj narobe z njim in potrebuje pomoč.

Thomas ga je indoktriniral, zdej je pa tko k farška mladina, ki ugotavlja, da se je župnik zgleda ne le motil, ampak kar zavestno lagal. Ljudje so bitja mehke logike, črnobele oziroma digitalne dileme so stvar miselnih eksperimentov, ne pa resničnega življenja.

Predstavlja naj si, kako je šele meni - jaz sem imel (v različnih obdobjih svojega dela) dejansko dostop do elektronske pošte ogromne količine Slovencev, vključno z dekleti, katerih pošta bi me morala v zasebnem življenju zelo zanimat! Dilemo zlorabe takšnega položaja sem vedno razrešil s premislekom o tem, kako lahko takšna zloraba zaupanja popolnoma uniči možnosti za razvoj kariere, če si privoščiš zgolj en sam vpogled v zasebne reči drugih ljudi, poleg tega, da ko storiš reč, za katero veš, da je v nasprotju s tvojimi vrednotami, niti samemu sebi ne moreš več zaupat. Meni samodisciplina in samokontrola (očitno) pomenita ogromno, zato sem se tudi tako zelo potrudil ostat "čist" - pri čemer mi je vseeno, kaj si o tem mislijo drugi, ker itak samo jaz vem, kaj zares počnem.

Pa še moj odgovor na vprašanje teme:

Edina reč, ki mi pomaga brzdati občutke na tem nivoju, je expectation management. Včasih vem, da ne bo moj teden, mesec ali leto, zato se na to pripravim tako, da razmišljam o dolgoročnejših ciljih in načrtih. Včasih ne gre in je potem treba požreti kakšno razočaranje, v zameno za to pa v takem režimu precej pogosteje pride na vrsto prijetno presenečenje (ki poskrbi za dobro razpoloženje). Vsekakor je zdaj najtežje, kadar je v družini bolezen (v tej perspektivi je bila naporna tudi skrb za dojenčke, ki je zdaj že mimo) in se ukvarjanje z različnimi vrstami športnih aktivnosti pomakne precej nižje na prioritetni lestvici, hkrati pa je odločitev o tem takrat najlažja, ker jo narekujeta vnaprej premišljeni dolžnost in odgovornost do družinskih članov.

V časih nesrečnih ljubezni (v osnovni in srednji šoli) so bila moja dolga obdobja čustvenega mazohizma prekinjena s tehničnimi hobiji, sicer pa so občutki razočaranja in obupa kar vztrajali. Vsako tako obdobje se je praviloma končalo in začelo s praviloma klavrno, včasih pa popolnoma evforično, a vedno kratko interakcijo z dekletom, ki je bilo tisti hip aktualno. Najbolj grozna lastnost intelektualne integritete je analiziranje idealiziranega odnosa še pred koncem hormonskega tripa, ki polomi vse možnosti za sproščen odnos z običajnimi dekleti (ki se ne želijo zapletat v naporne filozofske in psihološke dialoge - kje so šele nevrološke, evolucijske in fizikalne analize).

Jaz se zjutri zbudim. Si nalimam en tak velik nasmešek na fris in si rečem 'danes bo kul dan'.

Problem rešen. Vsaj dokler ne pride do kakšnih zdravstvenih problemov. Al pa 'mood swings'. Al pa...

Okapi je 17. jan 2012 ob 22:44 izjavil:

Mene iz tira vrže, ker ne vem, a je jverne trol, ki se dela norca iz nas, ali je res kaj narobe z njim in potrebuje pomoč.

O.

Oh kako ironično!


@jype

Za x ljudi me ne briga. Zanima me samo kaj se dogaja z ljudmi, ki vplivajo na moje življenje. Mogoče sem to premalo izpostavu.

jverne> Za x ljudi me ne briga. Zanima me samo kaj se dogaja z ljudmi, ki vplivajo na moje življenje. Mogoče sem to premalo izpostavu.

Ja sej ni problem v neznanih ljudeh - problem je v tistih, ki vplivajo na tvoje življenje! It's still not your business!

Če hočeš bit prepričan, vprašaj direktno. Večino to prestraši, nekaterih pa ne. Ta filter morda ni najboljši - jaz ne bi priporočal direktnih vprašanj med nastajanjem romantičnega odnosa, recimo.

Ma, z iskrenostjo je križ. Jaz nisem vedno iskren, ker resnica lahko zelo boli in je včasih bolje kaj zamolčati, da s tem prihraniš bolečine, je pa to praviloma podrejeno dogovoru, če ta obstaja.

jverne> Da pa bi partner iskreno povedal kaj se dogaja ko te ni zraven pa je že malce preveliko vprašanje. (if you know what i mean)

Jah, to je stvar zaupanja in odgovornosti. Če najdeš partnerja, ki to zmore (tudi poslušat), je to game over (and you've won), kar se mene tiče. Nekateri imajo veliko raje negotovost, ker jim omogoča večjo fleksibilnost, kar je stvar osebne izbire. Imeti oboje hkrati je težko, ker potrebuješ celo komuno ljudi z zelo specifično in redko karakterno lastnostjo, česar po vsej verjetnosti ne boš doživel.

jverne> Zato se treba posluževat posrednih indicev.

Ma, jaz na to gledam tako: Partnerju lahko daješ samo zgled, na njegova dejanja pa direktno ne moreš vplivat. Lahko ponujaš zaupanja vreden odnos, varnost, materialno in čustveno udobje in druge reči, ne moreš pa ničesar zahtevati. Če se partner odloči, da potrebuje interakcijo z drugimi ljudmi (pri čemer je spolna tista, ki največ ljudi skrbi), je to treba bodisi sprejeti, bodisi zavrniti celoten odnos. Dilema je odvisna od ogromno dejavnikov, glavni od katerih se meni zdi zaupanje - poskušanje vršenja nadzora nad partnerjem pa zagotovo ne izkazujejo zaupanja vanj, zato je takšne vrste odnos po mojem mnenju zelo utrujajoč in se prej ali slej podre. Konflikte se razrešuje z dialogom, ne z nadzorom in podobnimi pritiski.

Skratka, partner se odloči, ali bo varal/a, pa tudi to, ali bo o tem spregovoril/a - ti se odločaš le o odzivu na to. Največji problem je, da si ne moreš privoščiti, da bi sumil na takšno vedenje - če karkoli namigneš ali vprašaš, je to že implicitna obtožba, zato se je najbolje odločiti, ali partnerki zaupaš dovolj. Če ji ne, ali če nisi pripravljen sprejeti te možnosti, potem odnos očitno ne bo zdržal ene najtežjih preizkušenj. To ne pomeni nujno, da je obsojen na propad, pomeni pa, da te bo vsaj del časa grizel dvom, o katerem se boš izjemno težko pogovarjal s partnerko, ne da bi jo pri tem spravil v vsaj tako slabo voljo, kot je tvoja.

Veš nekateri znajo blefirat dolgo časa. Pravzaprav blefiranje se še kar hitro odkrije.

Problem je ko ljubi oba (ali več) in je pač v dilemi. Logično, da nimam kaj posegat v njena dejanja, ampak hočem vedet kaj se ji res plete po glavi. So stvari, ki pa jih ne bom skoraj nikoi izvedel.

Hell, sem lihkar dobu genijalno idejo!!


Anyway, tema ni o meni. Ampak o tem kaj vas vrže iz tira?

Mesar je 18. jan 2012 ob 02:03 izjavil:

Jaz tudi opazim te stvari in še kaj več, potem pa tu in tam vprašam ljudi, da poslušam kako me bodo spet nalagali. Control freak ali ne, praviš vsem kako eno osebo sovražiš, potem pa ko mi kažeš neke maile vidim (že po naslovu maila), da si ti to osebo dodala (mail, da je ta oseba sprejela prošnjo) in hkrati, da je neka tretja oseba tebe dodala in ta oseba mi je zatrjevala, da je bilo obratno, da ji ni nič do tebe, da je sprejela tvojo prošnjo samo zato, ker si jo ti poslala - in to mi gre ta oseba sama dodajat.

Fu*k! Al se samo meni dogaja, da me hočejo skoz (beri: kr pogosto) nalagat/nategnit/nasrat ali pa mislijo, da sem gluh/neumen. Kot, da tega nebom opazil, da si ne zapomnim kaj govorijo (ker se prevečkrat zagovorijo) pa še kaj. No mogoče je moderno, da danes več ne poslušaš sogovornika al kaj? Pa to še mene ne dela control freaka... če sem pozoren na to kaj se okoli mene dogaja.

In je moja stvar, če mi ljudje lažejo ali me poskušajo manipulirat, da bom vedel in bom bolj previden z njimi, boljše, da jih na neki taki mali bedariji dobim, kot pa da me potem pošteno za*ebejo enkrat kasneje. Torej je previden in pozoren človek control freak? Yeah... right.

Amen to that brother!

Sovražim manipuliranje in blefiranje.

PRedvsem je pa žalostno, da se ocene o manipulaciji, varanju in ne vem še čem sprejema na podlagi likov v FB... Ne bom pozabil, kako se je moja sestra na smrt skregala z bivšim, zato ker mu je njegova sestra spremenila status in in relationship v single. Edini zagovor je, da je imela takrat 14 let... Če morate pri 20 plus spejemat odločitve na podlagi FB ste zlo resni socialni invalidi.

Bližje kot so ti ljudje bolj pomemben je osebni stik in kontakt. glede ostalega pa ne bom zgubljal besed, ker je Jype v nulo zadel kaj si mislim.

Drugače pa ne bi znal povedat kakšne malenkosti, ki me spravi s tira, mora bit že res kakšen resen problem koga bližnjega. Definitivno pa v življenju nisem bil slabe volje zato ker je XY dodal XZ ali likal kak post, niti si ne znam predstavljat, da bi blo to možno.

To karjverne opisuješ pa je, po mojem zgolj nesigurnost vase in nezaupanje partnerju. Namesto z FB bi na tvojem mestu razmišljl kako to rešit, ker si ne znam predstavljat, da lahko deluješ v takšnem okolju brez da ti udari na psiho. Zadnja stvar po 10 urah šihta o kateri bi hotel razmišljat je ali lahko zaupam partnerju. no go.

7 dni na teden.

Ampak takrat je ponavadi hudo. Problem se že pojavi če me naključni mimoidoči malo bolj grdo pogleda. Čokolada pomaga :D

Zadnjič sem bral eno znanstveno raziskavo, da ljudem pri (ne)sprejemanju slabih odločitev v življenju, v večini primerov ne pomaga toliko neka visoka moralna drža, kot to, da v življenju uporabljajo strategije, ki jih ne pripeljejo do situacije, ko bi morali sprejemati slabe odločitve.
Npr. Ne nabaviš si cel hladilnik sladoleda in potem treniraš trdno držo, kako se ga ne boš najedal, ampak ga enostavno ne kupiš.
Podobno lahko prenesemo tudi na druge pomembne odločitve v življenju.