Srečno življenje...

Jsm začel zelo slabo, zdej mi gre pa tolk dobr, da ne zamenjam več.

Marsikaj se da postorit, ne zanikam. But some damages persist.

Tokrat bi kar vprašal. Ali so inteligentnejši ljudje podvrženi večjim nihanjem v življenju?

O kakšnih nihanjih sploh govorimo? Materialnih, emocionalnih...?

Overall je življenje itak polno nihanj. IQ pri tem nima veze. Zelo redko gre komu vse življenje samo dobro. Vprašanje je, kako dobro se uspeš prilagoditi. When life gives you lemons...

Denar je itak pomemben, ampak samo do neke mere in obvezno v kombinaciji s pravilno miselnostjo.

Tukaj imam v mislih en pojav, ki ga že dolgo opažam pri ljudeh. Ko jih vprašaš kaj bi naredili, če zadenejo na lotu jih veliko reče, da bi šli na potovanje okoli sveta. Večina jih ima za takšno potovanje že zdaj dovolj denarja in za večino je najdaljša tura Vrsar ali Cres.

Hočem povedat, da je denar oz. navidezno pomanjkanje denarja pogosto izgovor. V resnici je ljudi strah delati nekaj po svoje, če to ni znotraj družbenih norm.

O p/p faktorju i guess, ali drugače rečeno ja: razpoloženje, materialno premoženje, ljubezen ...

Odvisno kolk te paini bolijo in kolk te pleasurji osrečujejo. Če pri sebi resetiraš skalo si lahko zelo srečen, tudi, če imaš po splošno sprejetih standardih zelo nesrečno življenje.

jverne> Brez finančnih zmogljivosti je izredno težko narediti miselni korak. IMO

IMHO pa to nima nobene zveze. Ko se sprijazniš s preprostim dejstvom, da nič ni večno in da si ničesar v resnici ne lastiš, ti zelo težko karkoli pride do živega (emocionalno gledano).

Ljudje so tisočletja zdržali na robu preživetja, zdaj v civilizaciji imamo pa nenadoma eksistencialne probleme. Ne, nimamo jih - sami jih ustvarimo v lastnih glavah.

Jest pravim tako; Ne more bit samo slabo in ne more bit samo dobro v zivljenju. Vsakega nekaj, da se imas cesa veselit in da te obcasno nekaj postavi na realna tla.

Sem bil zadnjič na nekem romanju (bila je zelo poceni varianta, pa imel sem čas), ne morem ubežati misli kako so nekateri ljudje lahko srečni ko jim "pastir" razlaga o čudežih, naukih, hkrati pa ne uporabljajo kančka razuma.
Smo hodili po tistih 12 postajah, gledamo slikce, in 9 se pojavi jezus s trnavo krono, na 10 je obsojen, na 11 križan na 12 pa vstane od mrtvih. Ker sem pozorno gledal slike mi ni bilo jasno zakaj so mu pred obsodbo rimljanov dodali krono, seveda sem malo povprašal romarje pa nihče ni vedel nič. Sem še malo potem "vrtal" in spraševal če je Jezus človek ali Bog ali pa samo polbog, kako lahko verujejo v troedinega Boga, ker če je troedini ali ni potem to politeizem...Neverjetno kakšni odgovori. Potem sem utihnil, ker sem opazil, da tako pač je

Sreča je res relativna, rajši sem nesrečen z razumom kot butast in naiven.

guest #44 je 2. avg 2012 ob 23:34 izjavil:

PS...to je čist moje anekdotno opažanje, inteligentnejši ljudje imajo precej večje nihanje v življenju kot manj inteligentni.(?)

če si inteligenten si zastavljaš težje probleme in jasno, da ne moreš biti res srečen, dokler jih ne rešiš.

če si je tista ženska zadala cilj, da bo imela v življenju otroke, moža, hišo, avto in denar, in je to že dosegla, potem lahko rečemo, da zdaj uživa v svojih dosežkih. ampak ti cilji so zame naprimer precej primitivni, hočem biti drugačen :). pa saj to je v genih človeštva, da morajo obstajati posamezniki, ki hočejo biti drugačni. ko boš ugotovil kaj so tvoji cilji in jih boš dosegel, potem boš lahko tako srečen kot tista ženska, ker si boš lahko vsak dan ogledoval svoje dosežke, kar ti bo dajalo srečo. :)

Sreča je itak overrated. V resnici je ni. Je pa med rajo popularno biti po vsej sili srečen. Oziroma dajati tak vtis. Meni grejo taki pacienti precej na smeh.

Live and let live I say.

Res srečni so pomoje tisti ki imajo "sesuto" kemično ravnovesje v možganih, v kontra smer kot folk z depresijo. Recimo da se jim prekomerno sprošča dopamin, za vsako malenkost..in dejansko potem več stvari naredijo, ker jim skoraj vse česar se lotijo prinaša zadovoljstvo.

Depresivcem in povprečnim gre pa vse na k.., sploh ko se kaj zatakne zgubiš živce

jverne, a te je depresija udarla?

jverne: skoraj v vsaki temi safr furaš. Povem ti, da lahko ta trenutek dobiš milion eurov, pa ne boš zaradi tega nič bolj srečen.

Množična kultura te neprestano želi prepričati "samo še to naredi, pa boš srečen"

V kaj te je nazadnje uspela prepričat ta množična kultura?

Zanimivo vprašanje.

Kle je pomoje precej faktorjev, ki vplivajo na predstavo o tem, kaj je za nekoga sreča. In tudi kdaj - v katerem žilvljenskem obdobju.
Ko si mlado (recmo do 15 let) je važno da se podiš zunaj /igraš s prijatelji, ko si v srednji in na faxu je važno da žuraš, pol je važno da počas službo dobiš.... že prej je važno da žensk ne manjka.... pol pridejo otroc....

PIP....... ali pa ne.

Nekdo je lahko zadovoln da bere knjige in živi v njemu lastnem svetu brez nekega druženja in ga vsi čudno gledajo. On je pa zadovoln.

Na splošno bi rekel da je človek socialno bitje in rabi druženje. Torej rabi prijatelje in rabi partnerja. Rabi tudi toliko dnara da preživi.
Ostalo so detajli.

Ko pri koncu življenja gledaš nazaj in primerjaš svoj life z vožnjo avta, moraš imeti v mislih le eno: "U, what a ride!" Če je pa življenje postlano z rožicami, je pa tako kot bi se cel dan vozil po avtocesti.

Morda en razmislek glede sreče. Mislim, da imamo slovenci en hud problem, ki se skriva v samem jeziku.

Pod besedo "sreča" se glede na druge jezike skrivata dva zelo različna pomena in sicer sreča(luck) in sreča(happiness). Moja teorija je, da slovenci pod to besedo večinoma vidimo prvi pomen, zato toliko bedarij okrog usode. Srečo(luck) imaš ali pa ne, to je usoda in verjamem, da se je direktno ne da spreminjati. Na srečo(happiness) pa lahko vplivaš sam oz. si jo lahko sam narediš. Problem je, da prenekateri starši/starejši/vrstniki še vedno prodajajo prvi pomen (nima smisla; ne bo ti uspelo; ne trudi se; tak pač je), sam se bil deležen vsaj ene take debate s strani "starejšega vrstnika".

Ko se nekdo odloči (običajno bolj inteligentni), da bo šel gradit svojo srečo(happiness), mu lahko to uspeva ali pa ne, zato nihanja. Vedet je treba tudi, da ti ne mora ratat iz prve in bo seveda z začetka zgledalo, da si na slabšem. Rešitev je, da ne obupaš in da se iz neuspeha kaj naučiš.

Glavna poanta tega je, da če hočeš biti srečen(happy), si lahko to tudi narediš. Seveda sreča(luck) vpiva in enim je lahko, ni pa to nujen pogoj za srečo(happiness).

kalko je 3. avg 2012 ob 07:48 izjavil:

IMO imamo racionalisti večja nihanja v doživljanju občutka sreče, ker vidimo stvari takšne kot so in ne takšne, kot bi radi videli, da so. Ne idealiziramo in ne delamo projekcij.

Je pa še ena stvar. Mediji in množična kultura, ki na vsakem koraku vsiljuje ideale sreče. Tudi če ne gledaš TV in ne bereš trapastih revij, je temu težko ubežati. Množična kultura te neprestano želi prepričati "samo še to naredi, pa boš srečen". Kar je seveda laž, ampak ogromno ljudi vsakič znova nasede. Če se ne podrediš temu diktatu, si marginalec, v tem primeru pa a) ali si osebnostno močen, furaš naprej svojo filozofijo in se družiš z enako mislečimi, ali b) postaneš marginalec, ki ga nihče ne razume in objokuješ svojo usodo. Meja med a) in b) ni natančno zarisana in seveda je možno tudi prehajanje iz ene na drugo stran.

Uf se strinjam ampak ti bi moral na kakšno romanje...Ko vidiš 40.000 ljudi kako posluša župnika, glasbo. Neverjetno kot da so hipnotizirani. Verjamem da imajo ljudje probleme resne probleme, ampak zato obstajajo dobri psihoterapvte, ne pa osebe ki mi govorijo o čudežih ali prodajajo naprave za rastrupljanje.
Meja med a in b je določena, vsaj z mojega gledišča. Zakaj? Zato, ker sam želim stvari videti in ustvariti predstavo o določenih pojmih. Sam moram stvari razumeti.

Ko si mlado (recmo do 15 let) je važno da se podiš zunaj /igraš s prijatelji, ko si v srednji in na faxu je važno da žuraš, pol je važno da počas službo dobiš.... že prej je važno da žensk ne manjka.... pol pridejo otroc....

Uf zadel si.

Nekdo je lahko zadovoln da bere knjige in živi v njemu lastnem svetu brez nekega druženja in ga vsi čudno gledajo. On je pa zadovoln.

Na splošno bi rekel da je človek socialno bitje in rabi druženje. Torej rabi prijatelje in rabi partnerja. Rabi tudi toliko dnara da preživi.
Ostalo so detajli.

Ja (povprečen) človek, mediokrat, kdor pa ne hodi po teh smernicah je bodisi izobčenec ali pa pastir. Torej več kot ostali.

jype je 3. avg 2012 ob 10:06 izjavil:

To drži, žal pa večina ljudi ne razume, da nivo uravnavajo možgani in da zavestno na to lahko bistveno vplivamo.

Aha. It's called mescaline.

Srečen si toliko, kolikor se narediš srečnega. Če nisi, je krivda tvoja bodisi zaradi sebe, bodisi spet zaradi sebe, ker drugim dovoliš, da te naredijo nesrečnega.
Ti pa na to splošno emo nebulozo odgovorim tako, da bi sam lahko bil najsrečnejši človek pa sem se odločil, da izberem temno stran, kjer preži name Darth Vader in mi tala kukije (tudi tiste z zelenjem not)

Sreča ne pomeni odstotnost problemov in tegob ampak sposobnost, da jih znaš reševati.
Do tega prideš z izkusnjami in preizkusnjami..in traja leta, morda celo desetletje, da se najdes v tistem, kar ti daje zadovoljstvo in razumevanje. Nič ni lahko na tem svetu, niti ni misljeno verjetno, da bi bilo lahko..
Delo zelo pomaga..je verjetno najboljsa terapija na tem svetu.

Precej je tudi v vzgoji - že od nekdaj se sprašujem, zakaj so nekateri lahko tako srečni in sproščeni, znajo se ceniti, si upajo, spet drugi ostali pa polni nekih kompleksov (za katere mogoče na prvi pogled sploh ni najti vzroka) in posledično gre dosti zadev narobe in ne, kot bi si želeli.

Bom kar citirala, ker ni zraslo na mojem zelniku:

"Mislim, da je vse skupaj precej povezano - tisti, ki so po naravi bolj flegma in so zrasli v okolju, ki jim je dopuščalo več osebne svobode in sproščenosti, so razvili drugačen odnos do sebe (boljša samopodoba, bolj zaupajo v svoje sposobnosti, bolj se cenijo,...) in posledično znajo tudi bolje ločiti svoje želje in potrebe od pričakovanj okolice. Biti tisto, kar si, je verjetno lažje, kot pa se ves čas pretvarjati in prilagajati. Vejo, kaj jih osrečuje, izpolnjuje, dovolijo si čutiti, in ker se dovolj cenijo in se imajo radi, vejo, da si zaslužijo biti ljubljeni in srečni. In vse skupaj je njihov smisel.
Tisti, ki se nismo naučili imeti radi sebe, ki nismo razvili dobre samopodobe, se niti ne počutimo vredni česarkoli pozitivnega. Poleg tega se šele s spoznanjem, da se obračaš kot dirigira okolica, lahko začneš spreminjati in raziskovati, kaj si v resnici. To pa je obupno naporno narediti na temeljih, ki so v tvojem življenju doslej nastali.
In vsak neuspeh ali slaba izkušnja te pobije, medtem ko dobro skoraj prezreš, ker ga nisi navajen ali se ga ne počutiš vreden (oz. na dober dan že čakaš naslednji padec in zato pozitivnega niti ne moreš občutiti)."

Z Žižkom se v tem primeru strinjam!



Pri zadevanju s serotoninom ga ni čez rutino intelektualnega napora, telesnega napora in se potem še malce pocrkljat za lahko noč. Depresija nima za burek.

blackbfm> Sej, depresija ma za burek pol ko tega ne moreš več..pa da te doleti tebe ali pa koga od najbližjih kakšna huda nesreča.
blackbfm> Dokler človeku "nič ni" je lahko bit pameten.

Zanimivo, da si ravno mene našu, da si mi tole napisu.

Brez dobre vzgoje bi me družbena izobčenost stala mentalnega zdravja. Brez sodobne medicine bi bil jaz pri šestnajstih mrtev, po slabem desetletju bolečin.

Lahko sem pameten.

Brez dobre vzgoje bi me družbena izobčenost stala mentalnega zdravja. Brez sodobne medicine bi bil jaz pri šestnajstih mrtev, po slabem desetletju bolečin.

Lahko sem pameten.

Če si lahko pameten, potem tisto kar si imel mogoče še ni bilo dovolj

Resno, ne si delat preveč iluzij, ni dosti treba da se človeku življenje obrne na glavo, samo taprava stvar te mora ruknit.

Razen če si malo usekan v glavo, da ti je popolnoma ravno za vse, jp tut taki se najdejo