Razpad evro območja

Omenjeni so bili že deležni kar lepega števila miljard. In ni bilo samo onaniranje, sem prepričan, da tudi kaj konkretne jebačine Samo namenskega plodovitega pa praktično nič.

Do novih miljard bodo prišli tokrat izgleda drugi. Nikjer ne piše da bodo sveti trije kralji, ker so iz uberdunaja imeli pravo gajžlo.

No če pa, potem pa vse štorije o sanjah o kranjskem samostojnem janezu lahko vtaknemo lepo v rit

To je v vesolju tako ali tako prepovedano.

Je? Potem boš pa ti in tvoja prepoved saniral recimo Grčijo in še cel niz držav, ki jih nadzoruje mađična ruka

Magicna roka jih je ze davno odpisala

Hudiča.

Ampak glede na to, da bodo tudi tvojim židom pobrali še kar nekaj ojrov iz skupnoskledarkse malhe, in da je večina izpuhtelih pa na švicarskih privat računih, je udarila nekako osušeno nevešča onaniranja? Nekako nevesoljsko neuniverzalno in nepromptno?

No to da bi jim rad zaplenil otoke, jim pa kar sam povej. Rok trajanja se ti je potem naglo iztekel. Ne reši te niti židovska četrt

Ne bom jim pravil, kaj vse bi jim rad zaplenil, ceprav redni preleti NATO sil nad akropolo nebi bili slabi. Ce druga ne, bi jim metali letake, bone v vrednosti 1000€ s sliko Trojke na drugi strani in podpisom "next time, maybe".

Tako da Trgi! DF, Trgi! Ko ti zelijo prodati denar po 7% obrestni meri, te ze imajo za nekoga s Fuzin. Denar po 22% obrestni meri je pa saom za norce. Taksne donose pa lahko pricakujejo samo hazarderji in mafija v Napoliju. Js si tega nebi sel, sploh pa ne brez NATO letalonosilk v blizini.

Tisti, ki so Grkom posodili, bodo pa dosti zgubili. Del igre Trga. EMU drzave igrajo tukaj svojo igro, gojijo custva do teh malakas. Js jih ne, mene bolj tole zanima. Da ne bo kdo mislil, da to ni mogoce! Fincem je uspelo in so se zavarovali, ceprav ne vem tocno kaj bodo dobili.

Fincem je uspelo in so se zavarovali, ceprav ne vem tocno kaj bodo dobili.

Zavarovali so kredite pri privatnih bankah in ne grški vladi. Zdaj če te spušijo, grčija pa čiha dalje nekako....so pa dobili nokio v dupe Otočice lahko samo sanjajo.

Tako da Trgi! DF, Trgi!

Ja vem, samo tebi je treba sedemnajskrat pokazati, da mađična ruka in trgi niso univerzalen mehanizem v vesolju. Nasprotno. Rekli bi, da se ga vedno bolj pogosto vsi po vrsti v težavah izogibajo, kar po domače pomeni, da je nek keynsov, ali titov vnuk še kako živ in v centru odločanja mastrov of the universe

Izogibajo se ga (Trga) iz strahu, clovesko, to se jim oprosti

Aja zdaj se pa oprosti. Kaj češ drugega, če gre za 300 miljard evričev. Izven mađične ruke. Ali pa 500 miljard in kaj takega. Se oprosti

Pa še nekaj je. Alan Greenspan je bil in je še Randovec, ampak brez Keynesa ni znal. Pa naslednik Bernanke tudi ne. In po novem tudi ECB veselo pritegne.
Zdaj kje tu igra vloge Mencinger pa veš samo ti in velenski butn

Vprasanje, koliko je bil Greenspan Randovca,

To zato ker v ideoloških frazah svet izgleda povsem drugače kot v realnosti:)

Svet Any Rand in še kakšen, je svet sicer poučnih, pa vendar, idealov.
Moralno pokončni samostojni posamezniki, ki producirajo in trgujejo, niso nasilni, če so lačni in ne dobijo za jesti, ....well tak svet je utopičen. Kot je utopičen svet, kjer vrhunski arhitekti začnejo stavkati in se svet začne podirati

Sicer je pa Bernanke Randovec in pro free market in objectivism še danes.

Kdo rožja z ulico bučman. Ayn Rand? Jap. V svojih romanih. Ampak z ulico elite!

In ne samo ona. Se je dalo opaziti že povsod in mnogokrat. Tebe pa jasno da nima kaj plašiti, saj si v najbolj socialistični in obenem hedonistični deželi sveta. Malo je sicer multi-kulti...ampak glede na to, da si gastarbejter, ti je to samo v veliko prednost

Sicer pa ves ta Keynes bi se moral zapreti direkt v krsto, če te ulice dejansko ne bi bilo! Keynesijanstvo je v jedru ukrep proti nezadovoljstvu ulice. Sicer izgubi vsak smisel in je v jedru celo skrajno nepošten!
Včasih pa seveda tudi to ne pomaga. Ulica je za nekatere naravni način reševanja kriz.

Karaya 52> A bejz no, to ti ze pravim lep cas, o razkoraku med teorijo in realnostjo,

Pol pa privlečeš ven "free market" in ne najdeš nikoli nobene države (no, razen Somalije izpred par let), kjer bi to imeli.

donfilipo je 9. sep 2012 ob 02:29 izjavil:

In imamo.

Delaš v najbolj socialistični deželi sveta, jamraš o nekem socializmu v Sloveniji, kjer dejansko nikoli ni realno obstajal, razen na papirju.

Trobiš, da je Keynes prepovedan po vesolju, medtem ko se napovedujejo mega porivi iz centralne banke. Evropske. Za ohranitev evra.

Pa kdo se tu dela norca?

Francija socializma nikoli ni poznala, ta se je v jedru na globalni ravni zrusil pred vec kot dvajsetimi leti. Sicer je meni avstijski neoliberalizem ljubsi, sploh trg dela. Odpuscanje izpeljejo v enem dnevu, brez posebne obrazlozitve imajo pa tudi cetrto ali peto najcenejse odpuscanje na svetu, takoj za ZDA.

Francija socializma nikoli ni poznala,

Če smo čisto natančni, ga je prav Francija prva spoznala, tistega "pravega", marksističnega, čeprav ni trajal ravno dolgo.

O.

Socializem ne pomeni nobenega načina vladanja. Socializem je ekonomski sistem, lahko ga vodijo komunisti, demokracija, totalitarni režim, vesolčki.

Ljudje so skozi zgodovino večkratk izbirali in vsakič drugače. in še bodo drugače.

Karaya 52 je 10. sep 2012 ob 17:50 izjavil:

DF, spet si pomesal socialdemokracijo in socializem, ki je v osnovi totalitarni rezim, ker predpostavlja koncentracijo znanja, moci ... v eni sami centralni oblasti. Po Misesu. Se popravljam in strinjam z Okapijem, krajsa obdobja socializma so res poznali.

No dobro pezdekec

Nisem spet, ampak sem sledil tvojim postom in postom vseh desnjakarjev skozi 3 leta. Stalno ste to mešali. Socialdemokracijo in socializem, kot tudi Friedman. In Randova. In JAZ sem na to opozarjal. To počne tudi Mises na čase. S socializmom zmerjajo vse, kar je izven anarho kapitalizma Ali kar je socialna država. In zdaj ko ste se po dolgih letih to naučili, bi pa radi očitali in metali drugim, pičke Ampak dobro, lepo je, da se je vsaj nekaj spremenilo Da je vsaj en rezultat, nazaj k pravim definicijam.

Socializem je totalitarni režim seveda, saj je tako tudi definiran. Kot diktatura proletariata, ki jo izvaja partija. In Kitajska je natanko to! Tako da tokrat nisem zamešal!!!!

Francija pa ima odlično socialno državo. In zaradi tega bo jo in Friedman in von Mises na čase klical za socializem. Ne anal-itik?

Lonsarg je 11. sep 2012 ob 11:46 izjavil:

http://sl.m.wikipedia.org/wiki/Socializ...
i smo imeli socializem, ki ga je vodil enostrankarski totalitarni rezim.

haha, a da je slo-tech pogruntal nekaj



i cannot believe it

Laboristična stranka je včasih imela program demokratičnih socialistov. Vendar so z njim lahko rožljali le, dokler je bila tu močna sivina Rusije Danes so medli socialdemokrati. Redki ko radler, kar se pravičnosti, enakosti in soupravljanja tiče. Kar so nekoč imeli v planu, so zafušali!!!!

Potem je tu bil Gorbačov s svojo perestrojko in naši mojstri, ki so z druge strani želeli nekaj podobnega. Demokracijo, pa kljub temu samoupravljanje in družbeno lastnino in kvazi pravičen sistem enakosti. Dosegli so, da se je vse skupaj sesulo in niti v pravi kapitalizem nismo še prišli.

In nazadnje. Ali je možen miren in demokratičen prehod v nek socializem, kjer je soupravljanje na pretežno družbeni lastnini produkcijskih sredstev, ostaja do danes hudičevo sporno.

Namreč tudi kak Chavez mora uporabljati predvidoma trde in na čase ostre poteze (in do oblasti z revolucijo!), da se tak sistem, ki bi znal tem idealom ustrezati vsaj deloma (Chavez je voljen!), lahko obdrži. Da bi ga lahko šimfal vsak pek, kot recimo našega Ivana (in druge:) po vseh gostilnah in forumih pa ne gre misliti!

Švedska, Danska, Nemčija, Francija, Avstrija imajo pa kapitalizem!

In močno socialno državo! Vendar, če njihov predvsem davčni in socialni sistem postaviš pred nos ameriškim (in nekaj našim) desničarjem, pa trdijo zelo radi, da je to socializem!

Ne ne in ne!

Navadite se pravih in ne spačenih marjanskih definicij, ko ne vejo ne kaj je komunist (po njihovem je lahko precej desni in resni Obama komunist!) in ne kaj je komunizem in kaj je socializem.

Komunizem je utopičen sistem, ki ga ni nikoli nikjer bilo in je brazrazredna družba, kjer na koncu ni ne policije, ne tatvine ne denarja. Vsak vzame kolikor rabi!!!!!


Socializem označuje pretežna družbena lastnina produkcijskih sredstev in soupravljanje ali samoupravljanje delavcev, da se zagotovijo pravični cilji in ukine odtujevanje profita od delavca. Pomeni ne samo trg, tudi delavec bi soodločal koliko in kaj bo proizvajal, ker je na koncu tudi solatsnik produkcijskih sredstev. V praksi to ponavadi seveda izgleda tako da se uzda u vladara

Torej socializem in demokracija gresta v konkurenci s kapitalizmom, precej slabo. Kolikor toliko trajen je kvečjemu tržni socializme pod diktaturo. Kitajski mešani sistem.

Socialna država in programi socialne demokracije pa so povsem kompatibilni s kapitalizmom in tržnim kapitalizmom. Zajemajo v glavnem zaščito delavskih, človekovih pravic in socialno državo. V kapitalizmu.

In kapitalizem najbolj označuje pretežno privatna laastnina produkcijskih sredstev!!!!

In ja na koncu korupcija načne celo diktaturo, za demokracijo je pa smrtonosna!

Kitajska je ustrezno večja od Slovenije, zato so tudi vsote večje. Še vedno si Kitajska lažje privošči 100 milijard, kot pa Slovenija 10.

Sicer sem vedno izhajal iz omenjene definicije socializma, edino ti si s tem postemplal vse kar ti je v svetu vsec, kot sosedov küs vsako drevo

Evo naslednji task, ki ga je doseči je da ne boste podlo lagali in podtikali in preobraćali.
Ti priznaš da rad uporabljaš Friefmanovo definicijo?

Po kateri je Francija socialistična? Ali ne priznaš? Ali samo kadar ti je pri roki Omenjeni sta bili obe definicji socializma! Ampak to sofist ne opazi.

In nadalje, kaj je po tvoji pasji filozofiji meni všeč? Socializem Marxa?

In da te ne bo strah. Nikomur nisem na sledi. Poznam to sortno pezdekostvo v živo in osebno, v dovolj reprezentativnem vzorcu.

Von Mises in Hayek sta oba iz plemiških spodnjih avtroogrskih nekdaj premožnih družin, ki jim je vse kar diši na levo zoprno.

Da sta bila za sodobne malce urnaci Dunajčane zigota niti ni toliko pomembno

Pomembno je, da postavljata v ekomiji prakso zelo tenke in nevmešujoče se države v ekonomijo. Prosti trg. In kontrapukt nekim nastavkom že v prastarem liberalizmu, da je tudi welfare nek interes nacije.

NI pa ničkaj viteško, ampak prekleto židovsko in čehovsko, da se pojme uporablja z zamikom sofizmom in nepošteno!

Ker se zgodi celo...ne samo tisto kar bi ti hotel....da se ukine sociala...ampak nasprotno...da se socializem obravnava kot neko možno in eventuelno dobro opcijo!

Nabijate o tehnikalijah, medtem pa dobivamo krovno banko in EU ima čezdalje več kontrole nad nami.

Nobena krovna vlada niti 10 posto tok slabo ne more delat za slovenijo, kot so prav vsi vladajoči zadnjih 20 let.

Nova Juga je na vidiku .Kako se je končala prejšnja vemo .

No verjetno nam tako na oči slabih 4 miljarde€ na leto, kot se je to zgodilo lansko leto

Slovenija se je lani v celoti zadolžila za 3,8 milijarde evrov.

ne bo ratalo.. No pa če potegnemo črto, da če JJ ne naredi nič, verjetno ne bo uspel zapufati države za dodatnih slabih 4 miljarde €, seveda letos :-)

http://www.finance.si/varcevati_ali_tro...


Uradna nemška ekonomska filozija, temelječa na ortodoksni logiki strogega posta, zagovarja, da se morajo države najprej razdolžiti. Torej morajo najprej varčevati, uravnotežiti javne finance in ustvariti bolj zdrave temelje za rast. Toda v času, ko so tako gospodinjstva kot podjetja prezadolžena in so se instinktivno zakrčila ter zmanjšala porabo, dodatno varčevanje države negativni povpraševalni šok samo še poglablja. Posledica je še globlja recesija.

Zadovoljni so samo nadzorniki

Nazoren primer tega so vse države EU, ki so močno zmanjšale javno porabo, bodisi samostojno bodisi ker so zaprosile za finančno pomoč. Vse po vrsti so po začetnem okrevanju spet padle v recesijo, ki se še poglablja, brezposelnost pa se zvišuje. Toda zadovoljni se zdijo vsaj mednarodni nadzorniki, ki preverjajo, kako države izpolnjujejo varčevalne zahteve. Tako lahko beremo tale zapis obiska trojke v Lizboni pred nekaj dnevi:

Predstavniki evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Evropske centralne banke (ECB), ki so v Lizbono prispeli 28. avgusta, so ugotovili, da Portugalska večinoma po načrtih izpolnjuje zadane ukrepe. Gospodarska rast v tem letu je v skladu s pričakovanji, izvoz dosega boljše rezultate od pričakovanj, težavo pa med drugim pomeni visoka stopnja brezposelnosti. /.../Za letos napovedujejo triodstotni upad portugalskega bruto domačega proizvoda (BDP), prihodnje leto pa naj bi se zmanjšal še za odstotek.

Recept strogega posta ne more delovati

Ker je položaj v Španiji, Italiji, na Irskem, v Sloveniji podoben, v Grčiji pa še bolj težaven, je seveda upadlo ne samo domače agregatno povpraševanje, ampak tudi povpraševanje po uvoznih dobrinah. Posledica je, da je zaradi tega v prvi polovici tega leta celotno evrsko območje zašlo v recesijo. Ta pa je potrkala tudi na vrata nemškega gospodarstva, ki je odločilno odvisno od izvoza, torej od uvoznega povpraševanja preostalih članic EU, ki zaNemčijo pomenijo 70 odstotkov njenega izvoza.

Recept strogega posta in hitrega razdolževanja torej ne deluje in ne more delovati. Ta recept je nekako takšen, kot če bi denimo pred dobrim letom dni upniki zahtevali od Merkurja, ki je imel zdravo jedro in potencial za rast, bil pa je prezadolžen zaradi poskusa menedžerskega odkupa, naj se najprej razdolži, da bo lahko pozneje spet rasel. Ne gre, kajti Merkur bi brez dokapitalizacije, brez refinanciranja dolgov in brez finančne injekcije za financiranje nabave blaga v nekaj mesecih bankrotiral in upniki bi ostali brez možnosti, da se kdaj poplačajo.

Državni denar za javno trošenje

Državnikom po vsem svetu ter mednarodnim organizacijam, kot sta MDS in OECD, je seveda popolnoma jasno, da morajo države v času recesije povečati trošenje in delovati proti ciklu. Kajti strošek državne neintervencije v obliki izgubljenega outputa in števila zaposlenih je mnogo višji od stroška državnega stimulusa. Tako je MDS že na začetku svetovne krize leta 2008 priporočil, naj države okrepijo javno porabo za dva odstotka BDP. Večina največjih držav (skupina G-20) je seveda temu nagonsko sledila. Leta 2009 so države G-20 fiskalnemu stimulusu - bodisi v obliki povečanih vlaganj bodisi v obliki znižanja davkov - skupaj namenile 1,4 odstotka svojega BDP. Leta 2010 so te države namenile še več denarja za javno trošenje - ZDA za 2,9 odstotka BDP, Nemčija denimo za dva odstotka BDP. Zelo zanimiv je primer Nemčije, ki vsem drugim državam zapoveduje strogi post, sama pa je, zgolj glede na sprejete stimulativne ukrepe iz leta 2008, za fiskalni stimulus skupno namenila kar za 4,5 odstotka BDP. Od tega je dobri dve tretjini šlo v obliki znižanja davkov podjetjem in gospodinjstvom, preostanek pa v obliki povečanih javnih vlaganj. Tudi to je eden izmed razlogov, da je nemško gospodarstvo tako dobro prebrodilo krizo.

So izjeme, toda usmeritev je jasna

Če naredite hitro korelacijo med spremembo javnega trošenja držav EU ter njihovo poznejšo gospodarsko rastjo, boste dobili jasno pozitivno povezavo - države, ki so bolj okrepile javno porabo z dodatnim fiskalnim stimulusom, so pozneje hitreje okrevale in hitreje povečevale BDP, in obrnjeno. So nekatere izjeme, toda usmeritev je zelo jasna.

Jasno, tukaj je povsem upravičeno vprašanje učinkovitosti fiskalnega stimuliranja, o čemer bom govoril v nadaljevanju, hkrati pa lahko dodatno zadolževanje držav pripelje do povečane nestabilnosti.

Vprašanje fiskalnega stimuliranja je bilo dolga desetletja zavržena smer v ekonomski vedi. Delno zaradi tega, ker je keynesijanizem, ki je učinkovito odgovoril na gospodarsko depresijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, bil v številnih državah pozneje zlorabljen za povečano vlogo države v vseh porah družbe - vključno z nacionalizacijo podjetij ter nenormalno povečanih javnih izdatkov za številne neučinkovite ukrepe. V ZDA zato republikanci danes keynesijanizem enačijo s socializmom. Toda isto pravijo tudi za osnovno zdravstveno varstvo Medicare, da o Obamovi zdravstveni reformi ne govorimo. Republikanski think-tanki so zato v prejšnjih desetletjih poskrbeli za stimuliranje raziskav in razprav po vsem svetu, ki so podpirale ideje deregulacije, privatizacije inmajhne države

Prazne biografije glasnih slovenskih ekonomistov

Tudi v Sloveniji boste med samozvanimi ekonomisti, katerih bibliografije so večinoma prazne, so pa ne glede na to zelo glasni, našli prejemnike tovrstne finančne pomoči in ostre nasprotnike vsega, kar diši po državni intervenciji. Drugi razlog za izgon tovrstnih raziskav pa je, kot pravi Ramey (2011), da so bile centralne banke po svetu bolj agresivne pri promociji raziskav kot pa denimo nacionalna ministrstva za finance, zato se je monetarna politika na raziskovalnem področju izpostavila kot edina relevantna ekonomska politika.

Raziskave s področja učinkovitosti fiskalne politike, predvsem v smislu fiskalnega multiplikatorja so zato nekoliko oživele šele v zadnjem desetletju, zelo pogoste pa so postale v zadnjih petih letih. In kakšne so ugotovitve ekonomske vede o dilemi varčevati ali trošiti? Najkrajši odgovor je: neenotne.

Toda precej na ugotovitve vplivajo že vnaprejšnji predsodki ali, če hočete, ekonomska ideologija raziskovalcev. Ker ne sodim niti v skupino monetaristov ali ortodoksnih neoklasikov, čeprav so vse moje raziskave s tega področja, še manj pa v skupino staro- in novokeynesijancev, bom poskušal na kratko - objektivno, kolikor se da - strniti ugotovitve o učinkovitosti fiskalnega stimuliranja gospodarstev.

Preprosto samo na prvi pogled

Na prvi pogled se zdi, da bi moralo biti ekonomistom sorazmerno preprosto z različnimi modelskimi orodji preveriti dilemo varčevati ali trošiti, in sicer tako, da bi ocenili možne učinke napovedanih stimulativnih ukrepov ali ocenili njihovo učinkovitost za nazaj. Vendar ni tako preprosto.

Gre za fundamentalne razlike v pristopu k ocenjevanju ter pri uporabljenih predpostavkah v modelih. Razlike v tem, ali je model zgrajen na neoklasičnih, keynesijanskih ali neokeynesijanskih temeljih, vodijo do različnih ocen multiplikatorjev. Ti pa so lahko negativni (fiskalni stimulus je škodljiv), pozitivni, vendar manjši od ena (fiskalna politika je neučinkovita) ali večji od ena (fiskalna politika je učinkovita). Znotraj teh modelov pa so nato glavne predpostavke o pričakovanjih porabnikov (racionalna ali pa pričakovanja habit formation), o odzivnosti obrestne mere (fiskalni stimulus vpliva na dvig obrestne mere ali ne), o lepljivosti cen, o trenjih na finančnih trgih, o tem, kako odprto je gospodarstvo ...

Pomembno je tudi, kateri model se uporabi za oceno učinkov - ali ekonometrični (strukturni) model VAR (ocene multiplikatorjev se gibljejo od negativnih do močno pozitivnih), ali pa simulacijski navadni model splošnega ravnotežja, ali novejši dinamični stohastični model splošnega ravnotežja (DSGE), kjer so ocene multiplikatorjev praviloma pozitivne. O tej zadnji skupini modelov, kjer spet nastopata dve različni ekonomski šoli z različnimi predpostavkami, med ekonomisti potekajo žolčne debate o ustreznosti uporabljenih predpostavk ter o njihovi učinkovitosti.

Komu verjeti, če sploh komu?

Če povzamem, zaradi različnosti pristopov k modeliranju je tudi veliko kontroverznosti pri rezultatih ter seveda priporočilih ekonomski politiki. Naj samo kot primer navedem oceno fiskalnega stimulusa ZDA (American Recovery and Reinvestment Act) v začetku te finančne krize. Pred nastopom funkcije vodje ekonomskih svetovalcev Obamove administracije je ugledna ekonomistka Christina Romer objavila modelske simulacije napovedanega vladnega spodbujevalnega svežnja (glej Bernstein in Romer, 2009), kjer je ugotovila, da naj bi napovedana vladna znižanja davkov v letu in pol imela multiplikativni učinek v višini 1-, povečanja javnih izdatkov pa multiplikativni učinek v višini 1,6-kratnika. Le dva meseca zatem je skupina štirih ekonomistov pod vodstvom tudi uglednega Johna Taylorja, staroste monetaristične ekonomije, z uporabo neokeynesijanskega modela povsem ovrgla napovedi multiplikativnih učinkov Romerjeve. Kot pravijo, njihov model kaže, da naj bi imel vladni spodbujevalni sveženj zelo majhne učinke - v višini le ene šestine tistih, ki sta jih napovedala Bernstein in Romerjeva.

Torej komu verjeti, če sploh komu?

Recesija daje večje učinke kot konjunktura

Iz zelo dobrega pregleda empiričnih raziskav s področja fiskalnih multiplikatorjev, ki ga je lani v Journal of Economic Literature objavila Ramey (2011), sledi, da naj bi se fiskalni multiplikatorji v povprečju različnih empiričnih raziskav gibali med 0,8 in 1,5. Pomembno pa je upoštevati stopnjo cikla, na kateri je gospodarstvo. V času recesije naj bi imeli stimulativni učinki precej večje učinke kot v času konjunkture. Auerbach in Gorodnichenko (2010) sta denimo pokazala, da se kumulativni učinek fiskalnih multiplikatorjev v času kriznih obdobij giblje med ena in 1,5, v času konjunkture pa le med nič in 0,5. Pomembno je tudi ločiti med vrstami vladnih stimulativnih ukrepov - največji učinek naj bi imele javne naložbe, sledi znižanje davkov, povsem na koncu pa je vladna tekoča poraba.

O učinkovitosti fiskalnih spodbujevalnih svežnjev v Evropi v času zdajšnje krize so trije raziskovalci ECB (Coenen, Kilponen in Trabandt, When Does Fiscal Stimulus Work?, 2010) naredili primerjavo učinkov enakega fiskalnega šoka v štirih različnih modelih, ki jih uporabljajo mednarodne institucije (evropska komisija, ECB, MDS in OECD). Ugotovili so, da vsi štirje modeli dajejo podobne (robustne) ocene multiplikatorjev, vendar pa so ocene odločilno odvisne od predpostavke v zvezi z vplivom stimulusa na obrestne mere.

Ob predpostavki, da vladno trošenje vpliva na dvig nominalnih obrestnih mer, so multiplikatorji pozitivni, vendar nizki (med 0,7 in 0,8). Ob predpostavki, da ostanejo obrestne mere nespremenjeno nizke, kot jih imamo v zdajšnjih recesijskih razmerah, pa se multiplikatorji državnega trošenja občutno zvišajo - na raven med ena in 1,7 v obdobju dveh let.

Stroški neukrepanja ali napačnega ukrepanja

Iz tega pregleda sledi, da kljub vsem razlikam med različnimi pristopi k ocenjevanju večina modelskih ocen kaže večinoma pozitivne učinke fiskalnih stimulusov v kriznih obdobjih - pod pogojem, da fiskalno politiko podpira tudi monetarna z nizkimi obrestnimi merami. Seveda se je pri oblikovanju konkretne ekonomske politike treba zavedati te težave (ne)učinkovitosti fiskalnega stimuliranja ter stroškov financiranja, pa tudi tveganja poznejšega pretiranega razbohotenja države. Toda zgodovinske izkušnje kažejo, da države, ko so izčrpale že vsa orodja, vključno z monetarno politiko in ničelno obrestno mero, druge izbire, kot da se oprimejo fiskalne ekspanzije, sploh nimajo. Stroški neukrepanja ali napačnega ukrepanja - v obliki izgubljenega BDP in izgubljenih delovnih mest - so namreč vedno precej višji od stroškov dodatne zadolžitve. Razdolževanje držav poteka precej hitreje, če države hitreje okrevajo in se vrnejo na trendne stopnje rasti, kot pa če države zaradi fiskalnega posta zaidejo v dolgo gospodarsko recesijo. Tudi slovenska vlada se bo morala tega zavedati in spremeniti smer ekonomske politike.

Estonski primer je "njegovo" tezo ze pred casom zrusil. En velik zeh.