Mitja Ribičič, Ozna, povojni poboji

BmN: ce so ti (stari) starsi oprali mozgane in si custveno podvrzen tem zgodbam te razumem... da pa si sam prisel do takih zakljuckov pa tezje.
Tudi jaz poznam zgodbe iz druge strani istega kovanca...pa vseeno vem, da so to bili tezki casi in da takratna stiska v vseh pogledih lahko prikaze sliko malo bolj popaceno kot je bila v resnici, se posebaj ce se na njo gleda cez 65 let, ko ta slika dobi se kaksen politicno-ideoloski okvir.

Fantje so v partizane šli predvsem zaradi tega, ker so se rajši borili na svoji zemlji, kot na ruski.

glavne stvari pa so se dogajale na MNZ, kjer so se že 90. pričele priprave za morebitni oborožen spopad z JLA.

Tu ima solatko popolnoma prav. Iz prve roke vem, da so potekale priprave v Mariboru vsaj 7 mesecev pred zaključnim dejanjem osamosvojitve. Nekako težko brez, vsaj posredne, podpore vlade. Se vam ne zdi?

Obsojati slovensko oblast, da ni podpirala osamosvojitve je močno bolano - kolikor vem, je takrat še vedno veljala Jugoslovanska ustava in tudi zakonodaja, torej bi morala oblast delovati nezakonito in dati možnost Beogradu, da z izrednim stanjem prepreči lepo speljano osamosvojitev

Ti očitno niti ne veš točno, kdo je bil v tistem obdobju oblast v Sloveniji in kaj je ta oblast počela in kaj je ta oblast podpirala. Od maja leta 90 naprej je bila pri nas na oblasti demokratična Demosova vlada, ne več Kučanov ZKS. Demosova vlada je kljub temu, da ti to očitno smatraš za bolano, nezakonito in v nasprotju z jugoslovansko ustavo, podpirala in tudi v praksi uresničila osamosvojitev...

Je pa res, da je podobno kot razmišljaš ti, takrat razmišljala tudi velika večina takratnih levih politikov, ki so bili takrat v opoziciji in so govorili, da je osamosvojitev nezakonita in da ne bo nikoli uspela. Izkazalo se je seveda, da so se še kako motili. Motili so se tudi, ko se pod plaščem raznih "deklaracij za mir" na vsak način hoteli vsiliti enostransko razorožitv Slovenije in nas goloroke prepustiti agresiji JLA...

Ostalega dela tvojega posta o Pučniku, Janši, Tudžmanu, Bosni, Kninu(primerjave med situacijo v SAO Krajini in Sloveniji so totalno neresne), Trstu, Celovcu pa nima smisla komentirati, ker je vse skupaj en velik smešni hokus pokus, poln zgodovinskih neresnic, polresnic in kontradikcij...

Bom povprašal posvečene, dotlej pa ne bom govoril na pamet.

Ko so beli med drugo svetovno vojno "čakali na zbistritev situacije na frontah" in sodelovali z okupatorjem, je bilo to v redu in v skladu z interesi slovenskega naroda, ko so leta 1990 rdeči upali, da bo mogoče doseči sporazumen razpad Juge, brez prelivanja krvi, je pa to kar naenkrat izdaja slovenskega naroda. A samo jaz opažam manjšo nedoslednost?

O.

imagodej
pokaži malo kulture do sogovornikov tukaj in se drži nekih načelnih pravil v komunikaciji, ko beseda "kurba" ne sodi ravno v to, prav tako če mi rečeš da "blebečem" lahko smatram kot žaljitev.

Verjetno ti primanjkuje argumentov in zato posegaš po sočnih izrazih?

Komunistični vrh NOB večji del vojne ni novačil partizanov, nikogar ni silil v odhod v gozd

To pa še sam ne verjameš, kaj?

Seveda so med domobranci bili tudi kolaboranti, tega nisem nikoli zanikal, ampak je zato potrebno na deset tisoče postrelit, posut z apnom in pokopat? Tudi otroke in ženske?
To je strahopetno dejanje in resnično me je sram da stanujem na enem izmed največjih grobišč v Sloveniji.
Lahko zagovarjate svoje stališče, kak so partizani bili ah in oh, ter kako so nas rešili, nasmejani z rdečimi zastavicami v rokah, ampak jaz svojega stališča glede tega nebom spremenil.
Ravno takšno zanikanje in skrivanje kot ga vidim tukaj je krivo da se te stvari ne razrešijo že toliko let.

imagodei>

še nekaj ti bom povedal, česar te v šoli niso naučili. Ko se je druga svetovna vojna začela, živ krst ni vedel, kako dolgo bo trajala. Da nihče ni vedel na začetku vojne, kdo bo na koncu zmagal, pa ni čisto res. Vodilni predstavniki predvojne politične oblasti so v glavnem vedeli, da Nemčija v vojni ne bo zmagala, pa čeprav je bila bila visoko razvita industrijska velesila. Da bo Nemčija izgubila, pa je po Stalingradu, ko se je zlomila njena vzhodna fronta, postalo samo še vprašanje časa.

Kakor koli, ob nastopu vojne nihče ni vedel, kako dolgo bo trajala. Morda 10 let, morda dlje. In če se v takih razmerah gre majhen narod dobrega milijona ljudi upirat veliko premočnemu nemškemu vojaškemu stroju, to lahko pomeni samo to, da si išče svoje smrti. Vredu, lahko se greš upirat v imenu svobode, toda naš fond boja sposobnih mož je premajhen, da bi zdržal na daljši rok. Kaj pa potem, ko bodo vsi ubiti? Kdo bo še ostal na slovenski zemlji, da bo dočakal konec vojne?

Poglej, v naravi je tako: ko pride zima, medved gre v hibernacijo. Ne lomasti okrog po beli puščavi in se ne bori proti mrazu in lakoti. Na tak način preživi zimo. In ko pride pomlad se zbudi.

Da pa so nas okupatorji hoteli asimilirat, pa je tudi res. Po drugi strani pa poglej: v nemško vojsko je bilo mobiliziranih več slovencev, kot jih je bilo pri partizanih in pri domobrancih skupaj. Če moški ni hotel v nemško vojsko, ali pa je celo odšel k partizanom, je posledice čutila celotna njegova familija. Vse otroke, starše, stare starše, ženo itd. so potem nemci poslali v koncentracijsko taborišče. Kaj je potem možakarju koristilo, če ni hotel iti v nemško vojsko? Za koga se je potem še lahko boril pri partizanih? Za ideale? Katere? Čigave?

Double_J> Če domobranci, ne bi sodelovali z okupatorjem, mislite da jih nebi pobili?

Bi jih angleška vojska strpala na vlak in neoborožene poslala komunistom? Najbrž ne, seveda je pa jasno, da se je Tito odlično pogajal in ohranil Jugoslavijo zase - niti Stalin niti zahod si nista drznila vtikati v njegove "notranje zadeve", ko je bil enkrat biznis sklenjen. Ziher bi se bil sposoben zmenit tudi za izročitev domobrancev, če ti ne bi sodelovali z okupatorjem, bi pa za to verjetno moral kaj več žrtvovati.

Precej spominja na južnoameriške diktatorje, kajne?

durrenmatt> Vse otroke, starše, stare starše, ženo itd. so potem nemci poslali v koncentracijsko taborišče. Kaj je potem možakarju koristilo, če ni hotel iti v nemško vojsko? Za koga se je potem še lahko boril pri partizanih? Za ideale? Katere? Čigave?

In potem si drznejo "levičarjem" očitati "chamberlainovsko" razmišljanje. So reči, za katere se je vredno žrtvovati, ker če se ne bi, bi zdaj živeli v distopiji. Bistveno manj ruskih družin bi bilo pobitih in precej manj angleških in ameriških vojakov bi bilo še danes živih, če se ne bi spravljali nad nacistično Nemčijo - pa so se, čeprav je to pomenilo, da se morda ne bodo nikoli več vrnili domov, ali pa da jim bodo v primeru poraza pobili tudi družine.

leta 1990 je bil svet drugačen.

Nekateri bi po vsej sili radi našli izgovor za strahopetno vedenje izdajalcev med 2. sv. vojno. In nikakor ne uspete razumeti, da so stvari ravno obratne. Med nemško okupacije se je bilo nujno upreti okupatorju, ali vsaj ne sodelovati z njim, leta 1990 pa Slovencem ni grozila nobena tako huda nevarnost, da bi morali na vrat na nos sodelovati pri razbijanju Juge, ki se je, kot so takrat mnogi dobro vedeli, končalo zelo krvavo. Mogoče vojne na Hrvaškem in v Bosni kljub vsemu ne bi bilo mogoče preprečiti, morda pa bi Srbe vseeno srečala pamet in bi namesto Slobota izvolili kakšnega pametnejšega politika, Juga pa bi razpadla tako kot Češkoslovaška.

O.

durrenmatt@

še nekaj ti bom povedal, česar te v šoli niso naučili. Ko se je druga svetovna vojna začela, živ krst ni vedel, kako dolgo bo trajala. Da nihče ni vedel na začetku vojne, kdo bo na koncu zmagal, pa ni čisto res. Vodilni predstavniki predvojne politične oblasti so v glavnem vedeli, da Nemčija v vojni ne bo zmagala, pa čeprav je bila bila visoko razvita industrijska velesila. Da bo Nemčija izgubila, pa je po Stalingradu, ko se je zlomila njena vzhodna fronta, postalo samo še vprašanje časa.

Kakor koli, ob nastopu vojne nihče ni vedel, kako dolgo bo trajala. Morda 10 let, morda dlje. In če se v takih razmerah gre majhen narod dobrega milijona ljudi upirat veliko premočnemu nemškemu vojaškemu stroju, to lahko pomeni samo to, da si išče svoje smrti. Vredu, lahko se greš upirat v imenu svobode, toda naš fond boja sposobnih mož je premajhen, da bi zdržal na daljši rok. Kaj pa potem, ko bodo vsi ubiti? Kdo bo še ostal na slovenski zemlji, da bo dočakal konec vojne?

Poglej, v naravi je tako: ko pride zima, medved gre v hibernacijo. Ne lomasti okrog po beli puščavi in se ne bori proti mrazu in lakoti. Na tak način preživi zimo. In ko pride pomlad se zbudi.

Daj, za božjo voljo, ne klati bedarij o medvedih! Povedal nisi čisto nič takega, kar bi imelo kakršno koli vezo s poukom v šoli!

Tako je, ob začetku vojne nihče ni vedel, koliko časa bo trajala. Vedeli pa so, da Hitler ustanavlja Lebensraum za Arijsko raso. Vedelo se je, da so Judje, Slovani in še kdo, drugorazredna rasa, ki je namenjena služenju Arijski rasi. Ni pa se vedelo, koliko časa bo vojna trajala in niti ne, kdo bo iz nje izšel kot zmagovalec. Če bi Nemčija, potem bi bilo popolnoma vseeno, koliko Slovencev bi konec vojne dočakalo!

V takšni totalni vojni je pomemben vsak odpor, ne pa neko bluzenje o čakanju na konec vojne. To je navadno sranje. Ravno zato, ker se ni vedelo, bi se morali boriti za svobodo! Ali to, ali pa anahilacija. Kakšen skupek sranja si ravnokar želel prodati!

Domobranci so želeli počakat, da se Tavelike sile "zmenijo" med sabo oz. da bi Taveliki Zavezniki potolkli Nemčijo, potem pa bi se oni sami tudi vključili v uničevanje sovraga. Slovenski narod je bil premajhen in kazni za ubitega nemškega vojaka prehude, da bi si to majhen slovenski narod lahko privoščil.

Tkole nekako nekateri zagovarjajo domobransko odločitev, da kolaborirajo z okupatorjem. Domišljija nekaterih res nima meja. Ko se pokaže, da so za nasilje, ki so ga bili deležni med vojno, krivi sami domobranci zaradi izdaj in/ali neaktivnosti, se začnejo apologeti izvijati s pragmatičnim pristopom. Hej, prisezimo okupatorju - če bo zmagal, mu bomo ljubi in se nam ne bo tako slabo godilo kot poražencem, če pa izgubi, se bomo pravi čas obrnili in mu zarili nož v hrbet!

Problem tega je samo ta, da se domobranci niso obrnili proti okupatorju. Ko je bilo že jasno, da nacisti izgubljajo vojno, so mu celo še prisegli!

Mogoče je pa kak domobranec takole razmišljanje dva odstavka višje opisal kakemu partijskemu funkcionarju, takoj po koncu vojne - če mu je, potem si ni težko predstavljati, da se je v kakem bolnem paranoičnem umu porodila ideja, da je takšne svinjske pragmatike, ki menjajo strani kot gate, treba iztrebit - in to skupaj z družinami.

Pa še za hip nazaj k otvoritveni izjavi tegale sporočila v kurzivi: Jebenti, nekateri bi čakali, da bi se Taveliki prišli borit za nas, da bi potem lahko bili svobodni! Takole bom rekel - kdor se za svojo lastno svobodo ni pripravljen boriti, si je ne zasluži.

In ja, kot je že jype rekel: če bi vsi razmišljali podobno, potem bi Evropo ZDA lepo mirno pustila, naj se Nemčija sama zmeni s Francijo, VB in Rusijo. Kaj pa se njih to tiče, zakaj bi pošiljali svoje fante v smrt?

BmN> "To niso ideološke pravljice ampak samo druga plat kovanca ki pa je ti zgleda nisi sposoben sprejeti. Noben ne želi spremeniti zgodovine tukaj, ampak nekateri še vedno verjamete v nekatere stvari ki bi že zdavnaj morale bit pokopane."

Torej se strinjaš, da so bili domobranci izdajalci in kolaboranti, ter da je bila njihova odločitev, da stopijo na stran tistih, ki so po celi Evropi sejali strah in grozo, popolnoma napačna? DA / NE?

BmN> "Če praviš da so povojni poboji obsodbe vredni, zakaj pa potem zagovarjaš tisto opcijo, ki jih je povzočila? "

Očitno si tako ideološko zaslepljen, da ne ločiš NOB od "opcije", t.j. komunistov, ki so del slovenske partizanske vojske (pod vodstvom jugoslovanske armade in jugoslovanskih komunistov) izkoristile za množične poboje. Ne mešaj narodnoosvobodilne borbe, ki nas postavlja na stran zmagovalcev WWII s poboji tik pred koncem in po koncu WWII.

Poleg tega sem že jasno povedal, da so za aftermath WWII na slovenskih tleh izdatno poskrbele fundamentalno zgrešene odločitve klerikalcev oz. takratnih desničarjev ter Cerkev, ki so s samim zagovarjanjem kolaboracije dejansko bile tiste, ki so sejale razdor med Slovenci. Če bi se v boju proti okupatorju domobranci pridružili partizanom, bi imeli popolnoma drugačna izhodišča. Konec koncev so tudi drugod po okupirani Evropi komunisti tvorili večje ali manjše baze odporniških gibanj (npr. v Franciji), pa niso kar povsod prevzeli oblasti.

Double_J> Kdo je torej dal komunistu Novaku pravico, da strelja na Slovenca Žnidaršiča?

Bob Marley.

Double_J> Pri ugotavljanju razmerja med boljševistično državljansko vojno proti lastnemu ljudstvu in bojem proti okupatorju, zbrani podatki o žrtvah povedo, da je partizanska stran med vojno ubila več neoboroženih Slovencev (civilistov, vojnih ujetnikov in partizanov) kot okupatorjev v boju.

A pod okupatorje šteješ tudi domače izdajalce? Če ja, potem to vsekakor ne drži.

Double_J> Prijavljene okupatorske izgube v Sloveniji so 1500 Italijanov in 6300 Nemcev, število od partizanov umorjenih neoboroženih Slovencev pa je verjetno večje od 8000.

Vsekakor zaskrbljujoče dejstvo, ki pa nič ne spremeni tega, da je odločitev med zavezniškim gverilskim gibanjem in sodelovanjem z okupatorjem tisto, kar te je definiralo kot podpornika komunistične partije na eni strani in podpornika holokavsta na drugi strani. Kako bi se odločili vi (to vprašanje je retorično - vsi itak vemo, kdo goji kakšne simpatije, ker jih na forumu tako radi ubesedimo)?

hahahaha, avstrijci so nas že napadli, da je treba odstraniti partizanske spomenike na koroškem etc...

imagodei> Tudi na vasi je vsak duhovnik lahko vedel dovolj, da bi v cerkvi pri maši vsaj ne pozival v bratomorno vojno, če že ni želel delati propagande za partizane.

Hej, brigade, hitite,
razpodite, požgite,
gnezda belih podgan, črnih psov!

Znana pesem? Takšna je bila v originalu leta 42 (samo kot ilustracija). Domobranska zaprisega je bila aprila, leta 44. Kaj vse se je dogajalo od aprila 41 oz. kakšen je sploh bil status komunistov pred vojno? Tukaj leži seme državljanske vojne. Enciklike, VOS, Vaške straže...

@BmN
Si hotel reči edini sposobni se organizirat za prevzem oblasti(direktni poboji v partizanih oz indirektni(pošiljanje političnih nasprotnikov(med partizani) na pohode(tudi izdane....

PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI

UVODNI PRIPOMBI:

1. Vključujem se v polemično razpravo o likvidaciji belogardistov, ki jo je v sobotni prilogi Dela sprožil Tine Hribar, odgovoril pa mu je Janez Stanovnik, ki ga je Hribar v zadnjem prispevku zavrnil. Ker sem psihiater in sem kot mlad partizan natančno poznal poglavitne partizane in belogardiste v nekdanji občini Mirna na Dolenjskem, sem z retrospektivno analizo njihovih šolskih uspehov in osebnostnih značilnosti prišel do zelo zanimivih spoznanj, seveda na mikro ravni, ki utegnejo poglobiti uvid v bistvo dostojanstvene partizanske maščevalnosti nad narodnimi izdajalci.

V polemiko se vključujem tudi zato ker vse kaže, da nekateri ljudje v množičnih občilih tako močno simpatizirajo z belogardističnimi narodnimi izdajalci, da zavirajo objavljanje avtentičnih poročil o bistvenih osebnostnih razlikah med partizani ni belogardisti, kar meji na kriminal.

2. To besedilo, ki je zamišljeno kot uvod v širšo razpravo, se nanaša izključno na psihiatrične vidike osebnostnih značilnosti »navadnih« partizanov in belogardistov, ki sem jih osebno poznal. To pomeni, da se ne spuščam v analizo »višje« politike med vojno in po njej; partizanščino pa z zgodovinskega, antropološkega in psihiatričnega vidika štejem za najčistejšo narodnostno akcijo Slovencev v naši zgodovini.
Seveda pa so vrhunski komunistični glavarji (Tito, pa naša Kardelj in Maček, pa Hrvaški Krajačić ter njihovi z zveličavnim komunizmom indoktrinirani posnemovalci) izrabili partizanski boj za razraščanje nove protiljudske in na psihopatiji vseh komunističnih voditeljev zasnovane tvorbe – komunizma.

SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO
(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)

Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in drugič, da smo vzdržali teh 58 let.

Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater, dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja naše zgodovine.

Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem, seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.

1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:
-med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
-da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
-vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
-predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.

2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:
- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):
- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.

Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward: Strupeni starši, Tangram, Lj. 2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil, zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za »spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja, torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici/.

3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato, ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju belogardistov:

- belogardisti se niso predali legitimni in zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),
- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu, zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice; partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili zanesljive nasprotnike,
- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa zaradi zločinov okupatorjev (meni se še danes, po 58 letih, inako stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih (izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje, temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo, kar ni naravno),
- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni sposoben za osnovno presojo položaja,
-kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog 15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega izdajstva,
-končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945 nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in popolnoma neuspešen sitem Mao Ce Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število vrhunskih (pre)vgojiteljev, ki jih nismo imeli,
-pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot sovjetsko ljudstvo in Stalin.

4. Bodimo ponosni zmagovalci
Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev. (Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).
Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi, zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska svojat šele obnašala.če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.

5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.

30.11.2003, Dr. Janez Rugelj

solatko> Rugelj je bil car, on je bil tudi edini psihiater v Sloveniji, ki je vsakemu v obraz povedal, kakšno je njegovo mentalno stanje.

Nič ne vem o tem, da bi kaj neposredno razglašal naokoli, kakšno je njegovo mentalno stanje, se je pa iz povedanega pogosto videlo, da je psihoza kar huda.

Jaz sicer razumem razliko med eno in drugo stranjo (morda tudi zato, ker imam obe strani v žlahti), ampak da bi se smešil s takimi ocenami, kot jih podaja Rugelj, mi pa na kraj pameti ne pade.

Poleg tega sem mnenja, da si vsi mrtvi zaslužijo priznanje njihovih dejanj v širokem kontekstu. Naj se ve, kdo je spodbujal sodelovanje z okupatorjem in čemu se je temu gibanju priključilo toliko ljudi.

USS Nimitz - V obraz jim je povedal samo resnico, kar pa boli, če so ti celo življenje lagali. Za Rugla in vse normalne ljudi, je še slabši tisti, ki gleda in podpira slabega in ga ne sune v rit, prvi dan. Malo se zamisli in prični delati s svojimi možgani, če nisi že zamudil.

USS Nimitz ma čist prav!

Rugelj je bil samo ogromen seksist ki se je igral nekakšnega modernega Freuda.

Double_J> "Zmaga nad lastnim narodom je bila za Komunistično partijo Slovenije prav tako pomembna kot boj proti okupatorju. Dan vstaje smo praznovali v spomin na 22. julij 1941, ko je komunist Miha Novak obstrelil Slovenca Franca Žnidaršiča.

Franc Žnidaršič je bil predvojni poveljnik orožniške postaje v Šentvidu, potem je delal kot tolmač na orožniški postaji v Šmartnem. Dvaindvajsetega julija 1941, ko je bil obstreljen, še ni bila ustanovljena niti partijska politična policija niti ni bilo sicer pravno ničnih partijskih odlokov. Kdo je torej dal komunistu Novaku pravico, da strelja na Slovenca Žnidaršiča?"

Zastavljaš si popolnoma napačna vprašanja. Prava vprašanja so zgolj in samo: ali so bili domobranci (belogardisti, četniki, pripadniki vaških straž) izdajalci? Ali je bila njihova kolaboracija plod lastne odločitve, ali so bili v to prisiljeni? Ali je izdaja lastnega naroda dopustna in če, v kakšnih okoliščinah?

Vse ostalo je bluzenje in apologeza. Ne govori mi o nepoučenih in prestrašenih kmečkih fantih - v tistem času se je vedelo dovolj o Mussoliniju in Hitlerju ter njunih metodah in načrtih za drugorazredne rase. Odgovori si raje na vprašanje, ali bi ti osebno v takšni situaciji stopil v obrambo svobode in lastnega ljudstva, ali bi podpiral holokavst, potujčenje in uničenje? Vse ostalo je brez pomena. Komunisti so znotraj OF šele kasneje in vedno močneje začeli predstavljati resno grožnjo.

Double_J> "Po drugi strani pa v zakonu o prazniku piše: "Dvaindvajsetega julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda." Žnidaršič in še dva Slovenca, ki so ju skušali umoriti ta dan, prav gotovo niso bili fašistični okupatorji. Saj sta bila na primer Žnidaršičeva sinova kasneje partizana in tudi njemu partizani niso več očitali izdaje ali fašizacije."

V katerem zakonu to piše? Lahko dobim link? Si se sploh potrudil poiskati?

Zanimivo, ane, da po pridružitvi Žnidaršičevih sinov Žnidaršiču niso več očitali izdaje?

Double_J> "Partizani so že leta 1941 pobili okoli 120 Slovencev, do konca julija 1942 še okoli 900 in do konca leta 1943 še okoli 1800. Ta partijski teror je bil namenjen temu, da sprovocira državljansko vojno. To dokazujejo natančna navodila slovenskih partijskih šefov iz leta 1942. Obseg državljanske vojne sta skušali prikrivati obe, partijska in protikomunistična stran. Ko so protikomunisti poleti 1942 začeli odgovarjati na nasilje z nasiljem in v dobršnem delu Slovenije prevladali nad partizani, so tudi sami zagrešili številne umore."

Prvič, vaške straže so se začele organizirati že leta 1941. Prostovoljna protikomunistična milica je delovala od leta 1942 pod okriljem italijanske vojske. Domobranci so bili uradno ustanovljeni šele po kapitulaciji Italije, leta 1943, in so delovali pod okriljem nemške vojske.

Kakorkoli, takoj od začetka vojne so bili na slovenskih tleh prisotni kvizlingi oz. nacifašistični podrepniki. Res je, da je znotraj OF delovala tudi KPS in je že od začetka tvorila njen pomembni del in res je, da so posamezniki že kmalu začeli z likvidacijami nasprotnikov. Njihovih dejanj sicer ne opravičuje, pač pa deloma pojasni tudi tisto, kar je malce višje povedal solatko: ni ga bilo znanega komunista, ki ne bi vsaj nekaj mesecev preživel v zaporih po bivši Kraljevini. Jasno, da je bil prisoten element osebnega maščevanja.

Ampak, to je spet odmikanje od bistva, namreč: ali je narodno izdajstvo opravičljivo? In če, v kakšnih okoliščinah? Moja odgovora sta seveda NE in NIKOLI, nekateri pa boste še naprej iskali opravičila. Rugljev članek, ki je bil citiran malo višje, je generalno gledano res čisto mimo, se pa v njem skrivajo zrna resnice: zanikati narodno izdajstvo, vršeno s strani domobrancev med WWII, je psihotično.

Double_J> "Pri ugotavljanju razmerja med boljševistično državljansko vojno proti lastnemu ljudstvu in bojem proti okupatorju, zbrani podatki o žrtvah povedo, da je partizanska stran med vojno ubila več neoboroženih Slovencev (civilistov, vojnih ujetnikov in partizanov) kot okupatorjev v boju."

To je navadna demagogija. Prostovoljna protikomunistična milica je štela več kot 6000 mož, domobranci pa tudi do 15.000! Četudi vsi niso nosili orožja, so bili narodni izdajalci.

BTW, v bodoče bi bilo fino, če se ne bi "kitil" s tujim perjem (čeprav se s pristranskostjo Jožeta Dežmana ravno ne moreš pretirano hvaliti) in povedal, da si kopiral velik del članka iz revije Mladina.

Vsak je nedolžen, dokler se mu s pravnomočno sodbo sodišča ne dokaže drugače.

60 let kasneje bomo zvedeli, da so Zavezniki pobili več ljudi kot sile Osi?

Na, ta je pa dobra!

Že, že, vendar si ne morem kaj, da ne bi imel občutka, da bi bili za tukajšnje apologete tile 'narodni junaki' nedolžni tudi, če bi jim dokazali krivdo. Ker bi jim jo itak dokazali na montiranih, rdečih procesih. Kajneda?

edit: typo

Ker bi jim jo itak dokazali na montiranih, rdečih procesih

Saj tudi precej takšnih je bilo. Sodišče seveda samo po sebi ni dovolj, mora biti tudi pošteno.

V vsakem primeru pa so komunisti sami krivi - ker pobitim niso sodili, so ostali, vsaj formalno-pravno gledano, nedolžni. Tu nimaš kaj.

O.