Large Hadron Collider

Krogla z radijem 20 km ima volumen 33000 km³.

Pri gostoti 2*10¹³ kg/m³ to pomeni maso 7*10²⁶ kg. Če pogledamo, koliko je m c^2 (napaka se odpravlja), dobimo 6*10⁴³ J.

Obenem je pa treba omeniti, da so gostote se visje - poglej si gani-medov link (enacba 7.45 tako pove, da ob kolapsu gostota naraste celo do 2*10¹⁷ kg/m³).

EDIT:2*10¹⁷ kg/m³ je izracunana gostota v trenutku, ko jedra pridejo cisto skupaj - tik preden vse skupaj raznese.

Po Thomasovem scenariju nevtronske zvezde ne obstajajo.

Vsak dan izvem kaj novega

Ko ima jedro končni radij 20 km (včasih tudi manj, odvisno od mase zvezde) že ima tudi mejno gostoto, ki jo še dopušča Paulijevo načelo in ta se ne bo več povečala za 1000x. A to kje piše?

To je gostota je tik pred eksplozijo (nevtrinov). Manjša gostota pa velja za radij jedra četrt sekunde prej, ko je bilo jedro veliko še cca 3000 km in ko se je "kriza jedra" in njegovo sesedanje začelo.

kitzbrado> EDIT:2*1017 kg/m3 je izracunana gostota v trenutku, ko jedra pridejo cisto skupaj - tik preden vse skupaj raznese.

Ko so jedra čisto skupaj in med protoni ni mrzlega vakuuma, ki med protoni v CERNu je.

Ampak ker si je take reči težko predstavljat celo če znaš računat, je razumljivo, da si jih nekateri ne bodo nikoli.

Tu je cela prezentacija scenarija (s slikcami), pred krizo jedra in tudi po tem, ko je eksplozija že napredovala.

Simulating Core Collaps Supernovae

Na 10 strani se začne z inicialno fazo kolapsa jedra.
Zraven so napisane gostote, časi in radiji jedra.

Klasišna predstava tu nekoliko odpove, upoštevati je treba kvantno mehaniko in Paulijevo izključitveno načelo, da se lahko izračuna maksimalna gostota.

Point scenarija je pa v tem, da se eksplozija supernove generira zgolj in samo iz jedra zvezde, ko mu zmanjka goriva za vsako nadaljnjo fuzijo.
Ničesar drugega kar je izven in okoli jedra ne rabimo za supernovo.

Jedro nato v delčku sekunde kolapsira iz cca 3000 km na radij 20 km

V tem času se sprosti ogromno gravitacijske energije, ki je gre večina v nevtrine.

Ko je jedro na radiju 20 km, se vsa nakopičena energija sprosti in zaide tudi izven jedra in začne harati po preostali zvezdi, ki jo odpihne v Vesolje.

Črne luknje ni, če je premalo mase! Ostane samo nevtronska zvezda.
Iz masivnejših zvezd nastane pa tudi črna luknja.

Za to debato so predvsem zanimive supernove, ki ne proizvedejo črne luknje in teh je večina.

Nevtrini odpeketajo ven iz jedra.
Nekateri se na svoji poti navzven podrgnejo tudi ob zunanje sloje zvezde, kar je pa že druga zgodba.

Koliko pa je po tvojih izračunih sproščene gravitacijske energije ob kolapsu jedra za eno zvezdo naprimer z maso 10 x sončne mase?

Ko sem gledal izračune na tistih linkih, se mi je zdelo vse ok.
Tudi računalniške simulacije dajo podobno sliko.

Sem kaj spregledal? So tudi tisoči drugih kaj spregledali?

Sonce ni velika zvezda.

Sonce ni velika zvezda.

Vemo, jure, vemo. Pogovarjamo se o 100 krat masivnejših in 1000 krat in več prostornejših. Takih ki pustijo za seboj črno luknjo, ko eksplodirajo kot supernova. Pri NJIH je 10^46 J energije.

Če se poleg večje mase in neenakomerne gostote upošteva tudi relativistične efekte, pa dobimo precej večje vrednosti.

Torej so vsi ti linki mau off? Link za to?

Seveda. Ampak nevtrini konstantno odhajajo s svetlobno hitrostjo na vse strani in tvorijo vedno hitreje po volumnu (s hitrostjo c po radiusu) naraščajočo kroglo. Zato nobene 10^46 J energije v par 10000 kubičnih kilometrih ni.

Sploh zaradi obvezne črne luknje v sredini, ki še zakomplicira reči.

Torej, celo nevtrini v veliki supernovi ne povzročajo tako hudih gostot moči. Correct?

Nobene črne luknje ni v supernovi iz zvezde do 20 solarnih mas.

Potem še vedno nimaš tistih 10^46 J, s katerimi smo računali.

Dejmo se zment, kakšna je maksimalna gostota moči v supernovah.

Dej v W na kubični mikron, če lahko.

Potem pa kar ostani pri energy density. Jaz sem govoril o power density in sem zanjo 28. oktobra lani rekel, da bo v CERN LHC rekordna.

Lahko pogledaš.

Ker power density je praktično sinonim za število pretvorb med delci. Energy density imaš v uranu nekako isto kot v zlatu. Power density je pri uranu večji.

Štekaš?

Ja, vsekakor. Ampak jaz bi to rad slišal od njega (ali od tebe). Da potem ne bo nesporazuma.

Je, vsekakor imamo tule sorazmernost. Vse te energetske pretvorbe se manifestirajo v nastajanju delcev. Ekologija delcev je tembolj pisana, večjo prostorsko gostoto moči imamo. Ali pa vešjo space-time energetsko gostoto.

Imaš kak link na temo sorazmernosti pestrosti nastajanja delcev in gostote moči?

O tem na tak način res še nisem razmišljal in bi me prav zanimalo, za kaj naj bi dejansko šlo.

Analogno bi lahko trdili, da ima pri sobni temperaturi ledena kocka več prostorske gostote moči od zlate kocke, ker iz ledene kocke kaplja in curlja, iz zlate kocke pa ne.

Kam nas to pripelje?

Saj vemo v kaj se spreminja.

Če namesto z zlato , ledeno kocko primerjam z uranovo kocko, se ledena bolj spreminja, pa bi se raje vseeno bolj bal uranove.

se ledena bolj spreminja, pa bi se raje vseeno bolj bal uranove.

Še bolj bi se pa bal radijeve. Še bolj pa kalifornijeve.

Še bolj pa take, ki ima power volume density še bistveno večji od kalifornijeve. Sicer ni povsem nujno da je nevarna, dober indic da nevarna morebiti je, je ravno ta power volume density.

No, če izračunamo PVD v supernovi ta NE dosega CERNa. Pa tudi če ga, notranjost supernove je za Zemljo, kot notranjost plavža za kapljico rose.

V velikem volumnu že. To se pa največ kar v celem Vesolju.

A v preseku dveh las, se v CERNu več. Gremo lahko zračunat še enkrat, brez nervoze, zdaj ko se zastopimo.

Ja pa jih ni, mi je prav žal.

Temperatura (tih bot, jure!) v supernovi je težko milijarda K. V CERN LHC je tisoč do milijonkrat večja.

1 eV ustreza približno 10^4 K.

1 TeV ustreza približno 10^16 K.

10 TeV pa 10^17 K. Sto tisoč bilijonov stopinj po domače.

Oziroma se visjimi energijami...

Redki so taki protoni, ki bi šli tako hitro v središču supernove. Nepomembna statistična fluktuacija, če sploh obstaja. Lahko jih pospeši šele zunaj, (med)galaktična magnetna polja, naprimer.

V CERN LHC so pa pravilo.