Smrtna kazen

Ne mislim sedaj spremenit življenja in se spustit v kriminal/istiko zato, ker je nekdo načel temo na ST....

Sej te po svoje razumem. Je lažje "nabijati" brez znanja, kar tko v tri dni, kot pa se resno in preudarno spoasti s problematiko. Predvsem pa z lastnimi frustracijami in predsodki.
Demagogija linča, pri mnogih še zmer "pali

Jaz bi veliko raje videl pedofile v dosmrtni ječi ker:
1. boš po nedolžnem obsojenega kvečjemu izpustil in mu izplačal denarno nadomestilo, namesto da mu neseš venček na grob,
2. bi se dalo katero od takih motenj v prihodnje tudi pozdraviti,
3. bi kot morebitni oškodovanec v tem primeru raje videl obsojenega na recimo 8-urnem prisilnem delu, kot da ga odrešijo z injekcijo.

Seveda je poleg tega taka izbira še moralno-etično superiorna.

In zato ne boš težil za opdškodnino, če umre po krivdi države, ker neno življenej itak nima cene ?

Ne ti, ne kdorkoli, še najmnaj pa država (družba), sploh ne smete imeti možnosti, da bi za tovrsten napake, lahko določali ceno življenja (kateregakoli, ne samo moje mame).

Ti je to razumljivo ali ne, je pa že druga stvar.

Žijnim tuje krvi, običajno ni. Sodiš mednje?

Kdo razen tebe je govoril tu o linču ?

ehh, ne se no delat ****, brez potrebe in trgati besede iz konterksta.

Uvedba in realiziranje smrtne kazni, je svojevrstna oblika družbenega/državnega linča, pa če se še tako sprenevedamo. Mimogrede - takšna primerjava se pojavlja tudi v strokovni literaturi.

Usmrtitve s strani države so, hočeš noče, javne vsaj v določenem obsegu.

Če bi se uvedla še (kar bi morda nekateri celo želeli) popolna tajnost usmrtitev, potem pa sploh adijo pamet, pardon - adijo omikana družba, pravni red in pravna država.

Zatrjevati, kako uvedba in realizacija smrtne kazni, ni neke vrste javnega (državnega) linča, je čisto "nojevsko" početje. Pravzaprav nič novega, že stokrat videno, tko da se temu pravzaprav sploh več ne čudim. (kar pa še ne pomeni, da to oddobravam)

p.s.
Sem se ravno kar spomnil. Tisti, ki tako "prisegate" na dobrobit in zaščito žrtve. Pred kratkim je pri nas izšla knjiga z naslovom "Kult žrtve". Nobene škode ne bi bilo, če si jo kateri od zagovornikov smrtne kazni, najprej malce prebere.

ehh, ne se no delat ****, brez potrebe in trgati besede iz konterksta.


kaj sem trgal iz konteksta ? Omenil si linč. Kje je "kontekst" ?


Uvedba in realiziranje smrtne kazni, je svojevrstna oblika družbenega/državnega linča, pa če se še tako sprenevedamo. Mimogrede - takšna primerjava se pojavlja tudi v strokovni literaturi.


Če kaj vem, je linč usmrtitev s strani jezne množice, brez ustreznega sojenja in postopka. Kako je potem izvršitev smrtne kazni, doseojene po preiskovalnem in sodnem postopku in izpeljane po zakonu linč ? Ali sem spet kaj "trgal iz konteksta" ?


Usmrtitve s strani države so, hočeš noče, javne vsaj v določenem obsegu.


In kaj s tem ? Saj ne gre za to, da za usmrtitev nihče ne bi smel vedeti. Jo pač objaviš, vsaj prizadetim- družine itd. Ali recimo v obsegu, kot to lahko očneš pri izrekanju drugih (zapornih) kazni. Kdo prisostvuje usmrtitvi, je pa druga stvar.

.
Sem se ravno kar spomnil. Tisti, ki tako "prisegate" na dobrobit in zaščito žrtve. Pred kratkim je pri nas izšla knjiga z naslovom "Kult žrtve". Nobene škode ne bi bilo, če si jo kateri od zagovornikov smrtne kazni, najprej malce prebere.


Ma saj bi, samo se je že premnogokrat izkazalo, da se razni "strokovnjaki" sklicujete na prastaro, že velikorakt videno gradivo, ki ga sam sploh nisem omenjal, da me ne bi imeli za naivca. V splošnem, škoda časa za vaše nasvete, čeprav se tu pa tam najde kaj koristnega. Bom premislil o tej investiciji življenjskih sekund...

No pa imamo lep primer histerije pri nekaterih.

Imamo zelo redke primere ekstremnih zločinov. Vsa ta histerija (verjetno izhaja iz neznanja reševat problemov na brezosebni ravni) pa daje zagon in občutek, da je treba "nekaj narediti". Smiselno al pa ne.

Kontroverzna tema, za katero v bistvu noben ne ve pravega odgovora. Še najmanj pa histeriki.

kaj pa če bi ga namesto smrti pognali v misijo, da napravi nekaj koristnega za človeštvo. npr: ga pošljemo na mars, pa koliko časa bo preživel in raziskoval bo, ko ga pa kap pa ko ga jebe. pa na poti tja naj se malo nauči, kaj bo tam počel.

namesto, da ga na zemlji fentamo, naj raje nekaj opravi za nas in se tako le malo odkupi družbi, katero je hotel zajebavat.

Če je teh primerov tako zelo malo, zakaj potem tak hrup okrog smrtne kazni ? A ni potem na statistični ravni skoraj vseeno, kaj se zgodi ?

Logika pa taka. Pravzaprav logika absolutistov in tiranov.
Kako je že rekel striček Stalin.

Smrt enega je tragedija, smrt desetih, še večja, smrt miljona - zgolj statistika.

Pa ne da ti je postal vzornik.

Ja Brane, če je cena, ki jo terjaš z svojo "statistiko", eno samo življenje (posebej nedolžno), je to previsoka cena - razen za diktatorje in absolutiste, se razume.

Ampak, a nismo postali del omikane in civilizirane Evrope. Ali pa bi nas radi nekateri pepeljali nazaj v čas talionskega prava.

a Brane, če je cena, ki jo terjaš z svojo "statistiko", eno samo življenje (posebej nedolžno), je to previsoka cena - razen za diktatorje in absolutiste, se razume.

Ampak, a nismo postali del omikane in civilizirane Evrope. Ali pa bi nas radi nekateri pepeljali nazaj v čas talionskega prava.


V moji knjigi pravil niso tisti, ki so zakrivili smrt zaradi lastnega ugodja, ki jim ga omogoča zatiskanje oči, nič boljši.

V moji knjigi pravil niso tisti, ki so zakrivili smrt zaradi lastnega ugodja, ki jim ga omogoča zatiskanje oči, nič boljši.

Vaauuu, tolk, kot se pa zdaj sprenevedaš, se že pa dolgo nisi.

A bi si še enkrat prebral, kaj sem zapisal

eno samo življenje (posebej nedolžno), je to previsoka cena

Upp, sorij, s statističnega vidika nedožne žrtve ne štejejo. Plača se odškodnina in gremo dalje, a ne.

Upp, sorij, s statističnega vidika nedožne žrtve ne štejejo. Plača se odškodnina in gremo dalje, a ne.


Prej pravite, da je teh primerov itak malo. Sedaj pa kao "every life counts".

Kaj pa življenje pokojne Marije Ulčar ? To ne šteje ? Kje je to življenje v vaši statistiki ?

Bom dodal še eno stvar:
-Tudi če neizpodbitno veš, kaj je nekdo storil, ne moreš vedet, kaj mu je točno ob tem šlo po glavi. Lahko imaš zločin na videoposnetku, ampak točen motiv in stanje uma ne moreš z zanesljivostjo izvedet. To pa je ključno za ugotavljanje odgovornosti oz. prištevnosti.

Saladin

No, tko preprosto to sicer ni. Če bi bilo tako, potem sploh ne bi imeli krivdno odgovornih.
Je pa res, da lahko imamo tudi primer, ko nesporno vemo, kdo je storilec, pa le ta ni kazensko (krivdno) odgovoren, ter mu pač ne moremo izreči nobene kazenske sankcije.

Ampak, očitno nekaterih tud ta okoliščina ne bi motila. Važno je, da "tipa" po kratkem postopku likvidiramo. Brrr

No, tko preprosto to sicer ni. Če bi bilo tako, potem sploh ne bi imeli krivdno odgovornih.

Seveda so potrebno odločitve v razumnih mejah.
Le poudarjam, da po nedolžnem ne umirajo le tisti nedolžnega dejanja, ampak včasih tudi tisti nedolžnega uma.

Številka nedolžno usmrčenih se potem drastično poveča.

Ja Brane pol pa sory, če se ti zdi pretežko kaj prebrat.


Ja, jaz mislim, da je v tisti knjigi marsikaj, kar bi si moral prebrati, preden se na slepo spustiš v takšne vrste polemiko. Če pa ti misliš, da ne potrebuješ znanja iz knjig, pa nikar potem ne zahtevaj, naj naveden vir, potem se pa, ko ga dobiš, po "mangupsko" izmotavaš.

Če pa misliš, da ti bom šel celo (ali posamezna poglavja) knjigo pretipkat, da teb ne bo potrebno v knižnico, si pa kar misli - malo morgen.

Brane2

Poglej. Na temo penologije in kriminalistike in s tem povezanega kazenskega prava je bilo tolk napisanega, da glava boli.

Zgolj za prikaz tudi drugim, seznam literature, ki je je dobro prebrat vsaj kakšnih 10 % od ponujenega branja, da lahko vsaj kolk tolk veš o čem se sploh pogovarjaš.

Nobene od navedene litarature nisem našel (deloma, kajšele v celoti) objavljene na netu.

Če se torej hočeš poučiti o tej problematiki - he-he, ni druge, kot pot pod noge, v knižnico, pol pa še "lederzic".
Pa še zmer ni nujno, da bo dost.

No zdaj pa k seznamu literature, ki zajema izključno sistemska in monografska dela, napisana v jezikih bivše YU na to tematiko:


LITERATURA

- Ignjatović Đ.: Kriminologija (6. izdanje), Beograd, 2005.

- Ignjatović Đ.: Kriminološko nasleđe (2. izdanje), Beograd, 2002.

- Ansel M.: Društvena odbrana (prevod), Beograd, 1991.

- Atanacković D.: Penologija, Beograd, 1988.

- Bavcon Lj. i dr.: Kaznenopravna zaštita države i njenog društvenog uređenja – politički delikti, Zagreb, 1988.

- Beccaria C.: O zločinima i kaznama (prevod), Split, 1984.

- Begović B. (et al.): Korupcija u pravosuđu, Beograd, 2004.

- Bošković M(ićo): Organizovani kriminalitet, Beograd, 1998.

- Bošković M(ićo): Transnacionalni organizovani kriminalitet, Beograd, 2003.

- Bošković M(ilo): Socijalna patologija, Novi Sad, 2000.

- Carić A. i dr.: Turistički kriminalitet i njegova prevencija, Split, 1981.

- Ćirić J.: Društveni uticaji na kaznenu politiku sudova, Beograd, 2001.

- Danilović M.: Porodica i maloljetnička delinkvencija, Rijeka, 1986.

- Dobovšek B.: Organizirani kriminal, Ljubljana, 1997.

- Drakulić M.: Osnovi kompjuterskog prava, Beograd, 1996.

- Đurić S.: Osveta i kazna – sociološko istraživanje krvne osvete na Kosovu i Metohiji, Niš, 1998.

- Eliot M.: Zločin u savremenom društvu (prevod), Sarajevo, 1962.

- Fatić A. Kriminal i društvena kontrola u Istočnoj Evropi, Beograd, 1997.

- Fuko M.: Nadzirati i kažnjavati– rođenje zatvora, Beograd, 1997.

- Hentig H.: Zločin – uzroci i uslovi (prevod), Sarajevo, 1959.

- Horvatić Ž.: Djelovanje medjunarodnih organizacija u suzbijanju kriminala, Zagreb, 2002.

- Ibrahimpašić B.: Politički delikt, Sarajevo, 1963.

- Ignjatović Đ.: Organizovani kriminalitet, Beograd, 1998.

- Janković I.: Smrt u prisustvu vlasti, Beograd, 1985.

- Janković I., Pešić V.: Društvene devijacije – kritika socijalne patologije, Beograd, 1988.

- Jašović Ž.: Kriminologija maloletničke delinkvencije, Beograd, 1983.

- Jelačić M.: Korupcija: društveno-pravni aspekti … , Beograd, 1996.

- Jović R., Savić A.: Bioterorizam – biološki rat; biološko oružje, Beograd, 2004.

- Kanduč Z.: Kriminologija: (stran)poti vede o (stran)poteh, Ljubljana, 1999.

- Karan M.: Krvna osveta, Beograd, 1985.

- Kapamadžija B.: Ubistvo – psihopatologija i sudska psihijatrija, Novi Sad, 1981.

- Konstantinović S.: Žene ubice, Niš, 1986.

- Krivokapić V.: Prevencija kriminaliteta, Beograd, 2002.

- Kron L.: Seksulno nasilje – psihološka studija, Beograd, 1992.

- Kron L.: Kainov greh – psihološka tipologija ubica, Beograd, 1993.

- Krstić O.: Prognostika kriminaliteta, Beograd, 2003.

- Lazarević D.: Prevencija maloletničke delinkvencije, Beograd, 1971.

- Lukić M., Jovanović S.: Drugo je porodica: nasilje u porodici – nasilje u prisustvu vlasti, Beograd, 2001.

- Marković T.: Maloljetnička delinkvencija i njezino suzbijanje, Beograd, 1973.

- Milosavljević B.: Nauka o policiji, Beograd, 1997.

- Milosavljević M. (ed.): Nasilje nad decom, Beograd, 1998.

- Milosavljević M.: Seksualno zlostavljanje djece, Sarajevo, 1999.

- Milosavljević M.: Devijacije i društvo, Beograd, 2003.

- Milutinović M.: Kriminalitet kao društvena pojava, Beograd, 1957.

- Milutinović M.: Kriminalna politika, Beograd, 1984.

- Milutinović M.: Penologija, Beograd, 1988.

- Milutinović M., Aleksić Ž.: Maloletnička delinkvencija, Beograd, 1989.

- Mršević Z.: Incest između mita i stvarnosti, Beograd, 1997.

- Mrvić N., Đorđević Đ.: Moć i nemoć kazne, Beograd, 1998.

- Mrvić N., Ćirić J.: Sukob janog privatnog interesa – u trouglu moći, novca i politike Beograd, 2004.

- Nikolić D., Dimitrijević D.: Nasilna smrt u Jugoslaviji: 1950-2000 – Samoubistva, ubistva, zadesi, Beograd, 2002.

- Nikolić V.: Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, Beograd, 1984.

- Nikolić V.: Žene kao žrtve kriminaliteta, Beograd, 1989.

- Nikolić V. et al.: Trgovina ljudima u Srbiji, Beograd, 2004.

- Nikolić Z.: Penološka andragogija, Beograd, 2005.

- Pečar J.: Formalno nadzorstvo, Ljubljana, 1988.

- Perić O.: Maloletnički zatvor, Beograd, 1979.

- Perković N.: Nasilja i televizija, Beograd, 1980.

- Pešić V(ukašin): Ubistva u Jugoslaviji, Beograd, 1972.

- Petrović S.: Komjuterski kriminal, Beograd, 2001.

- Pinatel Ž.: Kriminologija (prevod), Sarajevo, 1964.

- Radovanović D.: Čovek i zatvor – studija o integrisanosti u zatvorenički društveni sistem, Beograd, 1992.

- Radulović D.: Sociologija pročavanja društvenih devijacija, Sociologija 3/1985. s.311-340.

- Radulović D.: Prostitucija u Jugoslaviji, Beograd, 1986.

- Sačić Ž.: Organizirani kriminalitet u Hrvatskoj, Zagreb, 1997.

- Simeunović B.: Ubistva u Beogradu – kriminološka studija, Beograd, 2003.

- Simeunović D.: Političko nasilje, Beograd, 1989.

- Simović V.: Kriminalitet žena, Novi Sad, 1966.

- Singer M., Mikšaj Lj., Poldrugač Z.: Kriminalitet na štetu maloletnika, Zagreb, 1985.

- Singer M., Mikšaj Lj.: Delinkvencija mladih, Zagreb, 1989.

- Skaberne B. (ed.): Etiologija maloletničkog prestupništva (zbornik članaka – Osvrti sv. 4), Beograd, 1971.

- Stojanović Z.: Politika suzbijanja kriminaliteta, Novi Sad, 1991.

- Šeparović Z.: Kriminologija i socijalna patologija, Zagreb, 1987.

- Šeparović Z.: Viktimologija – studije o žrtvama, Zagreb, 1985.

- Škulić M.: Organizovani kriminalitet, Beograd, 2003.

- Škulić M., Stevanović I.: Maloletni delinkventi u Srbiji, Beograd, 1999.

- Špadijer J.: Zatvoreničko društvo, Beograd, 1973.

- Špadijer J.: Socijalna patologija, Beograd, 1988.

- Todorović A.: Uzroci maloletničkog prestupništva, Beograd, 1971.

- Todorović A.: Masovna kultura i maloletničko prestupništvo, Beograd, 1971.

- Todorović A., Lazarević D., Jašović Ž., Ignjatović I.: Prestupništvo maloletnika u Beogradu, Beograd, 1970.

- Toh H.: Nasilnici (prevod), Beograd, 1978.

- Tompson K.: Moralna panika (prevod), Beograd, 2003.

- Vasilijević V., Radovanović D.: Saobraćajni prestupnici, Beograd, 1975.

- Vidović V.: Kazna lišenja slobode, Banjaluka, 1981.

- Vuković S.: Korupcija i vladavina prava, Beograd, 2003.

- Zvekić U.: Profesija sudija, Beograd, 1985.

- Zvekić U.: Žrtve kriminala u zemljama u tranziciji, Beograd, 2003.

Na žalost je v slovenskem jeziku, te literature še najmnj - komaj za pokušino. Ko mu pa ponudiš konkreten naslov najnovejše knjige, se mu zdi pa škoda časa Škoda, ni kaj.

A bi ti še zmer rad neke googl extrakte

Kdo se dela munjen, tu po moje ni ravno vidno iz letala.

Natresel si dolg seznam naslovov in sedaj kao izpadel "pameten".

Prosil sem te pa:


Pač povej "v tejpatej knjigi pravi avtor tointo. Stvar je relevantna v tem primeru ker XYZ. če mi ne verjameš, si poglej sam..."- recimo.


NI ravno enako, kaj praviš ?

Sezname naslovov ti v tem času lahko natrese praktično vsakdo. In kaj, če ni za njim nič pametnega ali vsaj relevantnega za to temo ? Jah, nič.
Evo ti še en seznam, mogoče bo pa tam kaj...

Žepnina, žepnina...

Brane

Zdaj pa postajaš že malce patetičen


Mogoče. A po količini smeškov bi prej rekel, da te grabi rahla panika.


Citiranje konkretnega stvka ali odstavka iz katerekoli od ponujenih knjig, brez obširnejšega predznanja in dodatnih utemlejitev, je nekaj, kar je v tej zannosti, milo rečeno -nesprejemljivo.


Nisem zahteval konkretnega citiranja in dodatne utemeljitve bi že poiskal sam, če bi ti podal kaj pametnega.


Jaz sem ti pač v poljudni obliki povedal, kako na te stvari gleda stroka.


Tisi povedal bolj malo, razen tega da si skopiral seznam naslovov verjetno s COBISSa.


Če hočeš pa več, ali bolj podrobno, pa izvoli na pot študija, pa se vidiva spet čez kakšnih 5 do 6 let, če se boš zlo zavzeto lotil stvari .


O, saj študiram, verjemi.

Jasno, bolj kot kak zapor na novo zgradit, pa še kaj v družbenem okolju na sploh spremenit, je bolj enostvno par tipov pobit, pa je.
Ni kaj. Mega argument.

Si že videl kak nanovo zgrajeni zapor pri nas ? Al gre bolj za mentalni napor ? Mislim, tako kot si absolutno odrekel pravico Plutu do novega umora ?

Se opravičil, izplačal odškodnino svojcem, če je šlo za napako v postopku in šel dalje.



Obotno. Sem že komentiral v temi, ne bi več.

NIsi pa komentiral dejanjskega primera Plut/Ulčar. Kaj ima Ulčar od te "humane" rešitve ? Je dobil vsaj nekaj ? Se mu je kdo opravičil ? Je kdo zaradi tega zaglavil v zaporu ?

Ma ja, zakaj pa bi se družba ukvarjala z bolniki in drugo nekoristno populacijo, če jih lohk pa komot pobije. Hu, skor tolk obotno kot onp zgoraj, če ne še bolj.

1. Tega nisem rekel jaz.

2. Bolniki vsaj praviloma, ko sodni stroj opravi svoje delo, končajo v bolnišnicah in niso kaznovani. Tisti, ki bi se morali zavedati teže svojega početja so pa praviloma v zaporu in delček teh je predmet te teme.


Ja, striček Stalin, in sla po krvi, ti pri vseh špranjah ven silta.
In ti temu praviš "argumenti" .


Čist tko za info ( le zakaj ob vseh teh naslovih knjig, ki jih nosiš v glavi, pa vendar...) striček STALIN JE BIL OSEBNO ČISTO PRIJAZEN STRIC-NATANKO KOT TVOJI SODNIKI ETC !!!

Ne verjameš ? Najdi neko pričevanje, da je bil do koga osoren itd. Ja, mogoče je kdaj vpil na kake generale, a to so itak vsi. Ne spomnim se, da bi kje videl, da bi tip pretepel/zaštihal/ustrelil kogarkoli. Tip ni bil željan krvi- drugače bi se podvigov loteval sam. Bil je željan MOČI in OBLASTI. In bil je paranoičen. ZAvedal se je,d aje king of the Russian hill lahko samo eden, Če ne bo on, bo pa kdo drugi in zamenjava na vrhu ne bo šla brez krvi, torej...

Ne vidim, na podlagi česa lahko sklepaš, da je posebej užival v prelivanju krvi.

Našel ga boš ,v Kopru.
In še zanimivost v zvezi z njim.
Ne le, da je zgrajen čist na novo. Zgrajen je v neposredni bližini nakupovalnega centra.


No, potem je vsaj vprašanje prenatrpanih zaporov pri nas rešeno. Če je ta seveda dovolj velik.

Če/ko bo spet nekdo ušel iz neustreznega zapora, bo to torej izključna krivda sodnika, policaja, paznika ?

Mislim, a se bo ob kakem novem spodrsljaju dalo končno prebrati, da so koga zaradi tega zaprli ?

Smrtna kazen ni nujna. Nekdo mora tudi jedrske reaktorje čistiti... ali zakopavati odvečni "sevajoči" material. Pa tudi kaj podobno kemično sprejemljivega bi se našlo.

Glavni civilizacijski dosežek je, da ima VSAK pravico do življenja. VSAKDO, brez pogojev. Šele potem lahko začnemo govorit o svoobodni družbi in kakšnem napredku.

no ta stavek je kr mal neumn ko pogledas na to da morilec tega "dosezka" nekak ne uposteva a ne?
s prekrskom se vec kot ocitno odpoveduje tem dosezkom in pravicam tko da ni nobenga razloga razen neko neumno upanje v rehabilitacijo in visje razvito druzbo brez smrtne kazni...
med tem nam pa zmankuje placa v zaporih prebivalstvo se pa smeje sodnim izvrsitvam....good job.

no ta stavek je kr mal neumn ko pogledas na to da morilec tega "dosezka" nekak ne uposteva a ne?

Po mojem mnenju je ogromna razlika med tem, ali ubijajo posamezni osebki, ali ubija družba. Princip "zob za zob, oko za oko" se menda strinjaš da nikamor ne pelje?

Nočemo maščevalne družbe. Hočemo le permanentno nevtralizacijo tipov, kakršen je Plut.

Če je to (neboleča!) usmrtitev ali zaprtje v neko luknjo brez izhodnih vrat, ni tako pomembno vprašanje.

Nočemo maščevalne družbe. Hočemo le permanentno nevtralizacijo tipov, kakršen je Plut.

Če je to (neboleča!) usmrtitev ali zaprtje v neko luknjo brez izhodnih vrat, ni tako pomembno vprašanje.

Medtem, ko se s prvim stavkom strinjam, pa se z drugim že krepko manj.

Ni in ne more biti na vrednostno enak nivo postavljena paradigma odvzema življenja, ali izolacija (četudi trajna).

Jasno je, da imamo pri najhujših kaznivih dejanjih zmeraj opravka z dvema poloma. Na eni strani storilca, na drugi strani prizadete svojce. Včasih, a pri najhujših kaznivih dejanjih redkeje, tudi žrtev neposredno.

V omikanih in pravnih državah uživata obe strani določene pravice in določeno pravno varstvo. To seveda ne pomeni in ne sme pomenit, da je uživanje teh pravic povsem izenačeno (tako kot bi nekateri radi).

Nobenega dvoma ni, da se družba želi zaščititi pred nevarnimi osebki, ki kršijo družbeni dogovor in posegajo v pravice in upravičenja drugih. Toda, meja, stopnja in oblika morata nujno slediti že doseženi ravni civilizacijskih in moralno etičnih pridobitev.

Če temu ni tako, potem se sistem sprevrže v enako nedopustno obliko odvzemanja življenja, kot resnični ali namišljeni (po krivem obsojeni) storilec.

Družba oziroma država, je enako odgovorna za vsakogar, torej tudi za storilca kaznivega dejanja, in je dolžna v okviru družbenega dogovora ščititi tudi njega.

Ker pa družbene in državne institucije vendarle v končni sekvenci sestavljajo posamezniki, ki so samo ljudje, pravnih in drugih strokovnih zmot in napak, ni moč absolutno izključiti. V enem prejšnjih postov sem že opozoril na nesorazmerno veliko število obsojenih na smrt, kjer se je pozneje izkazalo, da je šlo za pravne zmote, ker znanost še ni razpolagala z dovolj znanja, da bi lahko ovrgla prisotnost posameznika na nekem kraju. S kasnejšimi analizami DNK, se je ugotovilo, da so jih kar nekaj po nedolžnem tudi justificirali.

Ker je strokovna ali pravna napaka ali zmota zmeraj v določenem procentu možna, je zato potrebno na drugi strani izključit možnost povzročitve še večje škode.

Poleg tega je potrebno vedeti, da je smrtna kazen tudi edina kazen, ki je ni možno več popraviti (tudi v obliki odškodnine ne).

Stroka pa si ni povsem enotna, kako zaščititi potencialne ponovne žrtve. Del stroke se zavzema za bistveno daljše zaporne kazni (tudi pri nas) med tem ko drugi del stroke opozarja, da dolgoletne zaporne kazni ne dajejo želenih rezultatov.

Obe strani imata tehtne argumente za in proti.

Morda je še najtehtnejši argument za dolge zaporne kazni (tudi dosmrtne) ta, da pri nekaterih posameznikih preprosto ni moč pričakovati resocializacije in da bodo po izpustitvi iz zapora z veliko verjetnostjo nadaljevali s kaznivimi dejanji.

V zagovor tej tezi pa sočasno poudarjajo tudi možnost "poprave" napake, če se naknadno ugotovi, da je do nje prišlo.

Čeprav se zdi na prvi pogled to še najbolj sprejemljivo, pa ta del stroke povsem zanemarja preventivne oblike.
Tu ni mišljeno preventivno sankcioniranje, pač pa preventivno obnašanje družbe kot celote.

Zagovorniki drakonskih kazni (tudi ko gre za dolge zaporne kazni), so tako hočeš nočeš vendarle zagovorniki logike "zob za zob, glavo za glavo", pa čeprav v milejši obliki.

Družba (država) tako svojo nemoč in nesposobnost, transformira v obliko novega nasilja in prevzema vlogo maščevalca.

Medtem, ko je zaradi same človeške narave razumljivo, ne pa tudi opravičljivo, da posameznik v izlivu čustev odreagira tudi maščevalno, pa je to za državo povsem nesprejemljivo.

Ko se država odzove na neko devijacijo z maščevalnim aktom, ki ga v najbolj drastičnih in skrajnih primerih, v primeru ugotovitve lastne zmote ne more več niti popraviti, je to lep pokazatelj, da nimamo več opravka s humano družbeno ureditvijo; pač pa z ureditvijo, ki pod krinko prava, izvaja enaka zlodela, enaka ali še hujša, kot jih sicer formalno preganja.

Prazni izgovori in opravičila, da gre v tako ekstremnih primerih vendarle za "humane usmrtitve", so le odraz mentalne izprijenosti družbe.

Smrt je smrt. Usmrtitev ni nikoli humana. Je lahko bolj ali manj boleča, bolj ali manj okrutna, nikoli pa humana.

Država pa si ne more in ne sme privoščiti ne okrutne in boleče in ne neboleče smrti, ali pa ni humana družba.

Dandanes se družbe in države glede humanosti, med drugim, ločijo tudi po tem, kako ne/humano ravnajo s storilci kaznivih dejanj.

Nekateri tukajšnji diskutanti bi nas želeli vrniti daleč v zgodovini. Izmišljanje najbolj perverznih in okrutnih kazni (amputacije udov in podobno) so nekaj, čemer se je omikani svet odpovedal že pred stoletji. Smrtno kazen se ne izreka več niti vojnim zločincem (Sodišče za vojne zločine na tleh bivše YU), a se kljub temu še zmeraj najdejo posamezniki, ki bi raven humanističnih pridobitev, zalučali daleč nazaj v zgodovino.

Ob tem je povsem relevantno vprašanje, kakšni so kot osebnosti takšni posamezniki. So to res ljudje, ki želijo preprečiti nova kazniva dejanja, zaščititi in pomagati žrtvi? Ali pa so to tisti posamezniki, ki v svoji duhovni zasnovi niso nič drugačni od storilcev, le da so še bolj pokvarjeni od storilcev in pravzaprav svoje frustracije in željo po ubijanja na simbolni ravni prenašajo na družbeno institucijo.


Zaključek:

Če pretežen del strokovne javnosti postavlja pod vprašaj že, pretirano dolge zaporne kazni (4o in več let ali dosmrta), je jasno, da pa je smrtna kazen (tudi za najhujša kazniva dejanja) povsem nesprejemljiva.