Kot je pojasnil Tony Dohi, glavni raziskovalec v oddelku Walt Disney Imagineering, so videli, kaj njihovi liki počno v risankah in filmih. Najsi gre za like iz Vojne zvezde, Pixarjeve ali Marvelove like ali pa Disneyjeve junake, vsi so na ekranih zelo aktivni. Skačejo, letijo, delajo salte itd. Zato so morali nekaj podobnega izumiti tudi za svoje zabaviščne parke, kjer so ljudje lahko razočarani, če vidijo le statične like oziroma robote (animatronic figures jih imenujejo). Začelo se je z roboti, ki so se plazili, hodili in na primer veslali, sedaj pa so usvojili še zračno akrobatiko.
Robotom to uspeva, ker so opremljeni s pospeškomeri, žiroskopi in laserskimi merilniki razdalje, zato so ves čas seznanjeni s svojim natančnim položajem. Tako lahko že v zraku izvajajo minimalne korekcije, ki so potrebne, da pristanejo točno na želenem mestu, hkrati pa zavzamejo res junaško držo. Morgan Pope, raziskovalni sodelavec v Disneyju, pojasnjuje, da imajo roboti v modernem svetu pogosto težavo z dolino neprijetnosti - so zelo podobni ljudem, a ne še čisto, zato nam niso simpatični. Pri Disneyjevem projektu drži obratno. Roboti letijo po zraku po lepih parabolah, kar je videti spektakularno, a po drugi strani, čeprav humanoidni, niso podobni ljudem.
Stuntronics se je razvil iz projekta, ki ni imel jasno določenega cilja ali načrtovane uporabne vrednosti. BRICK (Binary Robotic Inertially Controlled bricK) je bil projekt, kjer so na kovinsko klado namestili senzorje, ji omogočili spreminjanje lokacije težišča in jo rotirajoče metali v zrak. Iz tega se je razvil Stickman, kjer so imeli več nadzora nad rotacijo in pristanki. Stickman ni bil dolgo časa Stickman in kmalu je nastal Stuntronics. Vse to iz projekta, za katerega sploh niso vedeli, ali bo kdaj kaj koristnega iz njega. Na začetku so raziskovalci zgolj želeli vrteti opeke in poskrbeti, da vsakokrat padejo na tla z isto stranjo.
