Domače branje: George Orwell: Pot v Wigan (1937)

Slo-Tech - Skoraj desetletje pred velikim bratom in zelo človeško živalsko farmo je George Orwell spoznaval življenje britanskega delavskega razreda. Potepal se je s klateži, se pogovarjal s prostitutkami in se nato na pobudo socialističnega kluba odpravil med rudarje na industrijski sever, da bi zbral gradivo za knjigo, ki je postala pot v Wigan (Road to Wigan Pier).

Vendar Orwell med bivanjem pri rudarjih ni spoznal samo razmer, v katerih živijo britanski delavci: izkoriščanje, revščino, umazanijo, trope lačnih otrok, izmučenih žensk in zgaranih težakov. Po prvih nekaj poglavjih je začel razmišljati tudi o vprašanjih, ki so zmotile njegove tedanje založnike in še danes vzbudijo enako nelagodje med „intelektualno levico“.

Opazil je, da socialistično gibanje (ideja delavskega boja) med britanskimi delavci ne zaživi, čeprav bi bila v njihovih življenjskih razmerah edina racionalna politična izbira, s katero bi lahko kot družbeni razred dosegli več pravic in boljše mezde. Namesto tega so večinoma ostajali pasivni, potrpežljivo prenašali izkoriščanje in volili konzervativce. Orwell je sprva domneval, da sta za njihovo pasivnost najbolj kriva revščina in neizobraženost, a je nato opazil, da britanske delavce socialistične ideje odbijajo predvsem zaradi – socialistov. Oziroma tistih, ki so javno zagovarjali socialistične ideje.

Za britanski delavski razred socialisti niso bili ljudje, ki zagovarjajo „pošteno plačilo za pošteno delo, svobodo in konec revščine“, ampak čudaška druščina očalastih profesorjev, vegetarijancev, poganov, plešastih možakov v pisanih srajcah, feministk, homoseksualcev in drugih podobnih pojav, ob katerih so se zdeli „normalni“ še tako pokvarjeni aristokrati. Komunističnih ideologov ni zanimalo zmanjševanje revščine, ampak so sanjali o revoluciji in diktaturi proletariata. Sindikalni voditelje in laburistične politike je zanimala samo kariera in osebne koristi, najbolj pa je delavce odbijala dobra tretjina prebivalstva, ki se je uvrščala v srednji razred.

Orwella so najbolj zanimala prav nasprotja med delavskim in srednjim razredom. Sam se je prišteval v nižji srednji razred, ki tedaj ni živel dosti bolje od delavskega razreda, saj se je pogosto spopadal s prikrito revščino. Kljub temu ni bilo med učiteljem, državnim uradnikom, rudarjem ali zidarjem nikakršne skupne identitete ali solidarnosti, čeprav so zaslužili približno enako (malo) in so bili za njihove težave krivi enaki strukturni razlogi. Srednji in delavski razred se zaradi različnih razlogov ne prenašata. Srednji razred verjame, da delavski razred smrdi (ta zapis so Orwellu pogosto očitali), delavci prezirajo srednjerazredne „vrednote“ in občutek večvrednosti. Zato vedno nastopata drug proti drugemu in sklepata pogubna zavezništva z naravnimi razrednimi sovražniki – kapitalisti in aristokracijo.

Izkoriščevalcem ta nesoglasja med delavskim in srednjim razredom ustrezajo, zato ga vzdržujejo in podpihujejo s propagandnimi orodji – množičnimi mediji in politiko. Ta strategija je uspešna še danes, zato je v sedanji gospodarski krizi delavski razred prej jezen na javne uslužbence in izobražence kot na tiste, ki so krizo dejansko povzročili. Levica pa podobno kot v Orwellovih časih ne zna izoblikovati jasnih idej, ki bi presegle razlike med delavskim in srednjim razredom ter ju povezale v skupen boj za „pošteno plačilo za pošteno delo, svobodo in konec revščine“.