Utaški data center, kmalu.
vir: Wired NewsAmeriška vlada, ne nepričakovano, vidi spor Jewel v. NSA predvsem kot nepotrebno zagato, zato so ga najprej poskušali ustaviti z ugovorom državne tajnosti, češ da je odločanje o obstoju in zakonitosti te sobe zato zunaj domene civilne pravde. Prvostopenjsko sodišče se do te trditve ni opredelilo, ker so vse skupaj že takoj ven vrgli zaradi domnevnega pomanjkanja pravnega interesa (standing) s strani tožnika, rekoč, da to vprašanje nikakor ne vpliva na njegov pravni položaj. K sreči je pritožbeno sodišče lani novembra našlo zrno razuma in razsodilo, da AT&T-jevi naročniki (kot jih tu primeroma zastopa g. Jewel) vsekakor imajo pravico, da se njihove komunikacije ne nadzira mimo najnujnejšega v kazenskem postopku in torej pod sodno kontrolo. Sojenje naj bi se tako začelo kmalu.
Za EFF je posebej ugodno, da so za pričanje v njihovo dobro dobili še tri žvižgače (whistleblowerje) iz NSA, se pravi iz druge stranke v tajnem dogovoru AT&T-država. William E. Binney, Thomas A. Drake, in J. Kirk Wiebem, zdaj že nekadanji analitiki (tudi že oproščeni morebitnih obtožb v povezavi s svojim pričanjem), bodo pričali, da NSA aktivno dela na zagotovitvi potrebnih tehnoloških kapacitet za celokupen zajem, analizo in nadzor celotne vsebine internetni komunikacij v (in v določeni meri tudi zunaj) ZDA. Del te enačbe je med drugim orjaški podatkovni center sreči Utaške puščave, ki bo imel kapaciteto v rangu jotabajtov (milijardo terabajtov za vsako osebo na planetu in še malo zraven) in seveda lastno termoelektrarno.
In zakaj je EFF tako zelo proti? Za začetek in čisto tehnično je mandat NSA kot varnostno-obveščevalne službe omejen na varovanje pred tujimi grožnjami, zatorej se komunikacij z izključno ameriškim elementom ali celo takih, kjer je ena stran pogovora ameriški državljan, pravzaprav bi smeli tikati. Oni seveda tega ni vidijo tako in s tem namenom vztrajno zavračajo kongresne pozive za vsakršni, tudi najbolj sumarni nadzor svojega dela v to smer. Dva senatorja je pred tedni zanimala "približna ocena" (ballpark estimate, torej a govorimo o 10, 100, 1000 ali milijonih) števila Američanov, ki so bili v zadnjih petih letih pod nadzorom NSA. Vprašanje sta postavila tekom razprave o obnovitvi NSA-jinih pooblastil še za pet let, a ju je agencija zavrnila, češ da bi razkritje te številke pravzaprav kršilo zasebnost Američanov. Predstavnik NSA tukaj ni bil čisto neiskren. Pač če ne povejo, se lahko še naprej pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu. No, v sledečem zaslišanju pred komisijo senata je ravno za malenkost spremenil ton: NSA natančnih podatkov o tem aspektu svojega dela nima, priprava teh statistik pa bi lahko odžrla že tako omejene resurse in agenciji preprečila izvršitev njenih nalog. Spet bolj malo verjetno, če gre za agencijo, katere edino delo je pravzaprav visokotehnološko filtriranje in organiziranje podatkov. Vedo že, koliko ljudi nadzirajo, samo povedali ne bi radi.
V podobni zagati je trenutno Obamin prvi tožilec, Eric Holder, ki ga kongres že kar nadležno zaslišuje glede podrobnosti spodletele prikrite akcije biroja za alkohol, tobak, orožje in eksplozive (ATF), v kateri so mehiškim kartelom dobavljali pakete jurišnega orožja, sicer s ciljem, da bi osvetlili njihovo notranjo organizacijo. Slednje jim ni najbolje uspelo, je pa ena od ameriških pušk "ubila" ameriškega carinika in s tem sprožila vse sorte vprašanj. Kongres je želel vedeti, koliko točno je Bela hiša vedela o operaciji, Holder pa je njihove prošnje za izročitev dokumentov vztrajno odlagal in zavračal. Končno se je kongres odločil, da ga spozna za krivega oviranja postopka (contempt of congress, precej resen in redek ukrep z možnostjo dnevne denarne kazni ali uklonilnega zapora), a ga je v zadnjem hipu uspel rešiti predsednik, ki je nad celotno zadevo udaril štempelj tajnosti (executive privilege). K sreči vse kaže, da zadeve z sobami ala 614A ne bodo mogli na podoben način pomesti pod preprogo, vsaj ne glede na zavidljiv seznam prič proti njim.
Ključni problem z dejavnostjo NSA je seveda, da krši ustavne in zakonske omejitve posegov v komunikacijsko zasebnost in to kar vseh, katerih promet tako ali drugače polzi skozi AT&T-jevo omrežno hrbtenico. Izdelava popolne kopije prometa za NSA enači tako osumljence kot nedolžne, tujce in domačine, ob tem, da ne dovoljuje nobenega sodnega nadzora (nalog) ali vsaj vodi okvirne statistike o tem, koga se nadzira. Takšen celokupen poseg v zasebnost ljudi se imenuje ribiška ekspedicija (fishing expedition) in temelji na ideji, da če bomo vrgli dovolj široko mrežo, bomo že kaj ujeli. Problem s tem je, da mreža nadleguje tudi povsem nedolžne ljudi. Takšne mreže (beri splošne naloge za preiskavo oz. general warrant) pa so Američani prav namensko prepovedali v ustavi, ironično zato, ker so se bali njihove zlorabe s strani nekdanje kolonialne gospodarice Anglije. Novoosamosvojene države nekdanjega Commonwealtha (britanskih interesnih območij) nikakor niso želele tolerirati zlorab v imenu Angleške krone, zato so v svoje ustave zapisale, da so posegi v zasebnost dovoljeni zgolj v res nujnih primerih (nujna preiskava) ali pa na podlagi odredbe sodišča, pri čemer mora ta odredba natančno predpisati, koga se preiskuje, kaj se je išče, ter na čem temelji sum, da je ta oseba storila kaznivo dejanje. Celokupno brkanje po spletni in e-poštni aktivnosti na glavnem mrežnem stikalu največjega internetnega ponudnika v državi nekako ne zadostuje vsem tem kriterijem. Mimogrede, tistim z dovolj občutka za ironijo najbrž tudi ni ušlo, da je novozelandski zunajobravnavni senat pred kratkim razveljavil nalog za aretacijo in hišno preiskavo Kima Dotcoma, rekoč, da je bil daleč daleč preveč splošen in da se tega v ustavni demokraciji ne gredo. Spričo te odločitve bodo imeli Američani skoraj zagotovo znatne težave v izročitvenem postopku, sploh če bo Nova Zelandija vztrajala pri izločitvi vseh tako pridobljenih dokazov. To je hkrati tudi odličen opomnik, da država za tlačenje človekovih pravic razen ne potrebuje zakona o kazenskem postopku - povsem jim zadostuje dovolj računalnikov in diskov - zakon potrebujejo državljani, za zaščito svojih pravic pred temi realnimi akti države.
Še en zanimiv aspekt zgodbe je, da tokrat govorimo o vsej vsebini komunikacije, ne zgolj o "tretjerazrednih" prometnih ali lokacijskih podatkih. Mnenje naše državne uprave je denimo, da dostop do prometnih podatkov predstavlja zgolj minimalen poseg v zasebnost nadzorovanih, zato abstraktna možnost preprečevanja terorizma in drugih resnih kaznivih dejanj (kot to definira retencijska direktiva) več kot opravičuje zbiranje teh podatkov tudi o 99+% ljudi, ki niso osumljeni ničesar. Se pravi, s sprejemom retencijske direktive naj bi se bili sprijaznili, da za tovrstne podatke nekako, magično, ne veljajo omenjene ustavne pravice. S tem se nikakor ni strinjalo nemško ustavno sodišče, pa tudi naše ne, s tem da je naše odločilo prezgodaj in zato tudi ni razveljavilo zakona za izvedbo retencije. A zdaj že drsimo z rdeče niti. Preprostejša resnica je, da je že prometnih podatkov ogromno (pa čeprav so diski poceni), vsebinskih pa je seveda še neskončno več. Brez podatkovnega centra v Utahu in ustrezne strojne in programske infrastrukture za filtriranje in agregiranje podatkov bi bil zgolj vpogled v njih nesmiseln. S prihodom teh tehnologij lahko seveda pričakujemo, da bo vlada prilagodila narativo in izjavila, da so brez podatkov o vsebini sporočil "v temi", nezmožni slediti vedno bolj spretnim teroristom, pedofilom, organiziranemu kriminalu in ostalih deviantov.
In tako dobimo scenarij za pot v leto 1984 (1984) 2020 (V for Vendeta) ali morda 2540 (Brave New World), oz. če smo zelo moderni, scenarij iz The Hunger Games enkrat v bližnji prihodnosti. Pogoj za obvladovanje nemirov in različnih, a ne nujno všečnih mnenj je, da teh mnenj več ni mogoče podati anonimno. Celokupen nadzor, presejevanje in cenzuriranje internetne in mobilne komunikacije je že en tak način. Kaj drugega zares ne more biti za vsem skupaj, saj kot so že povedali Nemci, retencija v ničemer ne prispeva k "uradnemu razlogu" - boljši raziskanosti kaznivih dejanj.