Računalniški muzej -

Razvoj računalniških omrežij je neločljivo povezan s superračunalniškimi centri. Potem ko je bil standardiziran paket internetnih protokolov TCP/IP in se je omrežje ARPAnet v osemdesetih začelo širiti izven strogo omejenega področja, so se med prvimi vanj vključili prav novi superračunalniški centri. Ti so se najprej začeli povezovati v akademsko omrežje National science foundation network (NSFnet). Prizadevali so si za vzpostavitev brezplačne omrežne infrastrukture, ki bi prek vrste regionalnih centrov povezala glavne superračunalniške centre v ZDA z uporabniki na univerzah in v raziskovalnih organizacijah. Hrbtenica omrežja NSFnet je z internetnimi protokoli leta 1988 povezovala že 13 glavnih centrov s hitrostjo 1,5MB/s, vzpostavljene pa so bile tudi prve mednarodne povezave s kanadskim omrežjem in evropskim superračunalniškim centrom v CERN, kjer so začeli z aktivnostmi za razvoj evropske internetne infastrukture. Tipični usmerjevalniki omrežja NSFnet so bili v tem času...

Računalniški muzej -

Spomladi 1991 so v Beogradu končno izdali dovoljenje za priklop javnega omrežja JUPAK v evropsko omrežje IXI. Mednarodno povezavo prek povezovalnega protokola x.75, ki so jo na Inštitutu Jožef Stefan za YUNAC vzdrževali od konca 1989, so tako sredi leta lahko zamenjali z neposredno povezavo s protokolom x.25. Konec leta pa so na inštitutu lahko izvedli tudi prvo povezavo z omrežjem Internet. Delovne postaje Sun SPARCstation 1+, ki so jih takrat dobili, so že imele vgrajene Ethernet krmilnike podjetja AMD, zato so eno izmed njih lahko povezali prek omrežja European academic supercomputer initiative(EASInet) z nizozemskim fizikalnim inštitutom Nikhef, ki je vzdrževal mednarodno povezavo z omrežjem Internet. Nato so s precej truda in iznajdljivosti povezali še druge svoje naprave, vključno s takratnim osrednjim računalnikom DEC VAX 4000/300(Stenar). Internetno povezavo so spomladi 1992 že začeli širiti na druge domače ustanove, odgovornost za omrežje bivšega YUNAC in oprema pa sta ob...

Računalniški muzej -

Dogodki povezani s slovensko osamosvojitvijo so osvetlili pomen elektronskih komunikacij. Prvi poštni seznami(mailing list), ki so se uveljavili kmalu po vzpostavitvi elektronske pošte pri nas jeseni leta 1987, so slovencem in akademskim kolegom po svetu posredovali novice od doma. Najbolj znana seznama te vrste sta bila ‘Rok press’ Roka Sosiča in Igorja Benka in ‘Oglasna deska’ Jureta Marna. Poštni seznam ‘Pisma bralcev’ Andreja Brodnika pa je za razliko od slednjih deloval kot posredovalnik pošte med člani spiska in je tako omogočal tudi izmenjavo mnenj, pogovore in podobno. Spomladi leta 1991 so ustanovili za ta namen veliko bolj primerno pogovorno skupino soc.culture.yugoslavia na omrežju USENET, ki je novice in sporočila za razliko od prejšnjih lahko posredovala po svetu vsakomur z dostopom do omrežja. Po nekaterih ocenah je v času vojne novice na pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po svetu, takrat večinoma še izključno uporabnikov iz različnih akademskih okolij....

Računalniški muzej -

Do začetka devetdesetih je evropski model odprtih sistemov OSI kljub izdatni podpori Evropske skupnosti in telekomunikacijskih podjetij začel izgubljati boj v tako imenovani protokolni vojni. Med glavnimi razlogi za nenadno prevlado omrežij utemeljenih na internetnih protokolih TCP/IP so bili bolj preprosto in robustno delovanje, prosta dostopnost programske opreme za nekatere Unix distribucije in sprostitev omrežja za komercialno uporabo. Model OSI je v primerjavi s TCP/IP trpel zaradi prevelike sistemske zapletenosti, izdatnih varnostnih mehanizmov in predvsem slabo razvite storitvene plati. Model OSI so tako kot pri nas tudi v Evropi še konec osemdesetih v veliki meri dopolnjevali z omrežnimi storitvami, ki jih je v tem času ponujal DECnet. Omrežni protokoli DECnet so bili sedem plastni ureditvi OSI namreč že zgodaj in še najbolj prilagojeni. V okviru projekta COSINE so sicer predvideli, da bodo ob zadostnem razvoju storitev lahko dosegli pretvorbo vseh obstoječih omrežij v...

Računalniški muzej -

Prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi omogočili heterogeno povezovanje informacijskih sistemov ne glede na proizvajalca strojne in programske opreme, so konec osemdesetih vendarle obrodili sadove. V Evropi so v skladu s strateško usmeritvijo k večji neodvisnosti na področju računalništva in računalniških mrež še naprej izdatno podpirali razvoj odprtih sistemov po modelu OSI, na krilih ameriške računalniške prevlade pa se je vse bolj krepila vloga odprtih sistemov po modelu TCP/IP. Začeli so se pojavljati dvomi o prihodnosti modela OSI, vendar je prevladalo mnenje, da je potrebno razvijati neodvisen evropski model. Model OSI so v Evropi prek državnih PTT podjetij, ki so skoraj izključno obvladovala telekomunikacije, uvajali v javna omrežja, prek projekta COSINE pa so oblikovali tudi ločeno namensko omrežje IXI za povezavo evropskega raziskovalnega in javnega sektorja. Do leta 1988 so v okviru projekta COSINE standardizirali vrsto storitev, na primer elektronsko...

Računalniški muzej -

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej...

Računalniški muzej -

O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi...

Računalniški muzej -

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je na začetku sedemdesetih občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja in vedno večjih količin znanstvenih podatkov. V domačih podjetjih in ustanovah je v tem času nastajalo vedno več informacijsko-dokumentacijskih(INDOK) centrov in specialnih knjižnic. Pri tej dejavnosti so si kmalu začeli pomagati tudi z uvedbo računalniške tehnologije. Zaradi pomanjkanja opreme v Sloveniji so se informacijski centri pri oblikovanju centralnih bank podatkov in izvedbi avtomatske obdelave podatkov običajno navezali na enega izmed večjih računalniških centrov. To je bil najprej predvsem Republiški računski center(RRC) s svojima velikima računalnikoma CDC Cyber 72 in Cyber 172, v osemdesetih pa še oba računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru. V okviru univerze je tekom sedemdesetih...

Računalniški muzej -

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno...

Računalniški muzej -

V prvi polovici sedemdesetih so tudi ponekod v zdravstvu začeli z uporabo elektronskih računalnikov, vendar večjega računalnika znotraj zdravstva in načrtnega razvoja v smeri zdravstvenega informacijskega sistema v tem času še ni bilo. Leta 1974 je bila ustanovljena posebna komisijo za zdravstveni informacijski sistem(ZIS), ki je preučila stanje računalništva v zdravstvu in je ugotovila da razvoj strojne in programske opreme precej zaostaja za potrebami. Najpomembnejše korake v smeri enotnih obdelav so dotedaj naredili v Zdravstvenem domu Celje in v Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje(KZSZ) Ljubljana s prvim vsedržavnim projektom Avtomatska obdelava receptov(AOR). Šlo je za izvedbo optičnega odčitavanja receptov z optičnim čitalnikom IBM 1287, ki so ga takrat imeli v Mehanografskem centru v Ljubljani na računalniku IBM 360/40. Izdelali so programe v zbirnem jeziku in banke podatkov o zdravnikih, zdravstvenih organizacijah, lekarnah, zavarovanih osebah, zalogah in cenah...

Računalniški muzej -

V Službi družbenega knjigovodstva(SDK) so si pri obravnavi plačilnega prometa od samega začetka pomagali s tehnologijo. Prejem, sortiranje in pripravo plačilnih dokumentov so izvajali po podružnicah, strojno knjiženje pa v Republiški centrali v Ljubljani, kjer so imeli od leta 1964 elektronski računski stroj Univac 1004. Ta je v primerjavi s klasičnimi računskimi stroji takrat sicer vnesel nekaj zelo zanimivih novosti, vendar ga s pravim računalnikom še ni mogoče enakovredno primerjati. Zahtevno delo po podružnicah je potekalo tudi v nočnem času, čemur je sindikat mnogo let nasprotoval. Leta 1970 so izdelali načrt za modernizacijo z novim elektronskim računalnikom in uvedbo porazdeljene obdelave z manjšimi računalniki po podružnicah, ki naj bi se nato postopno povezale s centralo tudi prek terminalskih povezav. Prve štiri enote v Sloveniji so bile opremljene z elektronskimi računalniki leta 1972. V ljubljanski centrali so dobili IBM 370/135, v podružnicah Maribor, Kranj in Celje pa...

Računalniški muzej -

V sedemdesetih je velike tehnične posodobitve doživel tudi varnostni sistem v državi. V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve(RSNZ) so svoj prvi elektronski računalnik IBM 360/25 dobili leta 1972. Podatke kartotek so iz luknjanih kartic takrat prenesli v računalniško evidenco, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve(ISONZ). Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Izkazalo se je, da stalno dostopnih množičnih evidenc v obsegu in na način, kot so si ga zamislili z njim ne bo mogoče vzpostaviti. Leta 1976 so uspeli pridobiti nov računalnik IBM 370/145, ki je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve(UNZ), kjer so v tem času nastale prve ekipe organizatorjev in programerjev. Uvedli so tudi mikrofilm in vse pomembne podatke za hiter dostop...

Računalniški muzej -

Težnja k bolj racionalni uporabi računalniških kapacitet v državi je prispevala tudi k razvoj specifičnih računalniško podprtih informacijskih sistemov. Ti so se začeli oblikovati na različnih družbeno pomembnih področjih kot so statistika, javna uprava, bančništvo, zdravstvo, univerza, ipd. Koncept informacijskega sistema je temeljil na celoviti in usklajeni organizaciji obdelave podatkov tesno prilagojeni specifičnim potrebam posameznih področij. Iz vidika strojne opreme je v tem času običajno zahteval uvedbo velikih osrednjih računalnikov z možnostjo terminalskih povezav. V sedemdesetih so pri nas veliko pozornosti začeli posvečati oblikovanju nekakšnega družbenega informacijskega sistema, ki naj bi v najširšem smislu zagotovil usklajeno in enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Državljanom, gospodarstvu, državni in občinski upravi naj bi zagotavljal celovit nabor pravočasnih informacij potrebnih za uspešno odločanje, upravljanje,...

Računalniški muzej -

V sedemdesetih so se z napredkom mikroelektronike v telekomunikacijah lahko uveljavili digitalni sistemi, v računalništvu pa revolucionarni mikroračunalniški sistemi. Bolj ekonomičen in smiseln je tako postal nov koncept porazdeljene obdelave podatkov na mestu njihovega izvora. Računalništvo je vse manj slonelo na velikih računalnikih. Pripravo, urejanje in pogosto tudi obdelavo podatkov so ob zadostnih procesnih in pomnilniških zmogljivostih začeli prevzemati mikroračunalniki. Z združljivo komunikacijsko opremo je teoretično postala možna tudi neposredna komunikacijo med posameznimi napravami. Vse te nove možnosti, ki sta jih obljubljala mikroelektronika in mikroračunalništvo so vplivale na razvoj novih mrežnih konceptov. Postalo je jasno, da investiranje v toge centralizirane računalniške mreže ne bo več smiselno. Razvoj v smeri porazdeljene obdelave podatkov je računalniško in komunikacijsko industrijo spodbudil k iskanju primernih komunikacijskih protokolov in tehnologij....

Računalniški muzej -

Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Računalniški muzej -

Po obdobju relativno svobodne ekonomske politike v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 je svet zajela energetska kriza. Razvrednotenje domačega dinarja in devizni primanjkljaj sta narekovala varčevanje v državi, še posebej pa pri potrošnji deviz. Gospodarska kriza se je po letu 1973 še bolj izrazito okrepila in je močno prizadela ravno manj razvite države kot je bila Jugoslavija. Po nekaj zelo ugodnih letih, ko je bilo računalnike mogoče uvažati celo brez carine, so leta 1973 ponovno uvedli carine na uvoz, omejitve pri porabi deviz in splošno varčevanje pa sta se stopnjevala. Porast novih računalnikov je v celotni Jugoslaviji močno upadel. V dveh letih od 1971 do 1973 je število računalnikov v Jugoslaviji narastlo kar za 230 enot in se je tako skoraj podvojilo. V dveh letih po letu 1973 pa je število računalnikov narastlo le še za dobrih sto enot. Računalnikov je bilo takrat v celotni Jugoslaviji okrog 600, v Sloveniji pa okrog 150. Poleg tega je bil negativen tudi uraden pogled na...

Računalniški muzej -

Do leta 1974 so pri nas namestili še več novih računalnikov IBM/370. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše računalnike iz serije IBM/360. Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov iz serije IBM/370, velika večina srednje zmogljivih IBM 370/135. V tem času je zbornična komisija za računalništvo spodbujala predvsem ustanavljanje skupnih centrov in uvedbo terminalskih povezav, s čimer so želeli omogočiti dostop do računalnikov tako prikrajšanim občinskim skupščinam kot tudi manjšim lokalnim podjetjem, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. O skupnem računalniškem centru v Kranju se je zelo dolgo govorilo, šele center v Savi pa je z novim računalnikom leta 1973 odprl več priložnosti za podjetja na tem območju. Sava Kranj je tri leta prej uprabljala računalnik v LTH Škofja Loka, nato pa so kupili nov računalnik IBM 370/125 in kot drugo podjetje v Kranju odprli računalniški center v katerega se je...

Računalniški muzej -

Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so...

Računalniški muzej -

Leta 1971 so se tudi pri nas razširili računalniki tretje generacije. V razvitih zahodnih državah so se ti bolj množično začeli uporabljati že nekaj let prej, prvi poznan primer pri nas pa je bil računalnik HP 2116, ki so ga na Inštitutu za klinično neverologijo namestili leta 1969. Tehnologija monolitnih integriranih vezij je na začetku sedemdesetih dosegla raven razvoja, ko je lahko množično prodrla v splošno uporabo. Monolitno integrirano vezje, bolj poznano pod imenom čip, je pomanjšano elektronsko vezje izdelano na skupnem polprevodniškem substratu. Za izdelavo čipa se običajno po tehnologiji MOS(Metal oxide semiconductor) na silikonskem substratu po različnih postopkih formirajo številni aktivni in pasivni elementi, ki so med seboj povezani z ustreznimi prevodnimi potmi. Na umetno ustvarjene čiste rezine silicijevih kristalov najprej pri visoki temperaturi spravijo oksid, nato pa z jedkanjem, difuzijo in naparjanjem kovine skozi vrsto mask, ki jih je potrebno skrbno...

Računalniški muzej -

Na začetku sedemdestih je imel vodilno vlogo pri izvedbi procesnih sistemov v Jugoslaviji Iskrin Zavod za avtomatizacijo(ZZA). Ker ni bilo pričakovati večje serijske proizvodnje, so se po zgledu iz tujine odločili za izvedbo procesnih sistemov s standardnimi mini računalniki DEC PDP. Ti so bili zelo prilagodljivi, enostavni za programiranje in cenovno dostopni. Tudi drugje so se izkazali kot idealni za takšno uporabo, serija mini računalnikov PDP-11 pa je v sedemdesetih postala ena izmed najbolj uspešnih v zgodovini računalništva z več kot pol milijona prodanimi enotami. Na osnovi mini računalnikov DEC PDP-8/L in PDP-11 so v Iskra ZZA razvili univerzalen sistem za kontrolo manjših in srednjih procesov, predvidoma za uporabo v elektroenergetiki, naftni industriji, prometu in drugi industriji. Za vodenje bolj zahtevnih procesov so predvideli uporabo večjih mini računalnikov DEC PDP-15, CDC 1700 ali pa posebnih procesnih računalnikov IBM System 7 v povezavi z velikimi računalniki IBM....

Računalniški muzej -

V začetku sedemdesetih je uporaba procesnih računalnikov po svetu narasla za več kot dvanajstkrat, razvoj pa je šel v smeri vse bolj prožnih in cenejših sistemov. V tem času so bili kot procesni računalniki v uporabi predvsem ceneni mini računalniki tretje generacije kot sta bila DEC PDP-8 in HP 2100, nato pa izredno popularni mini računalniki DEC PDP-11 in postopno že novi preprosti mikroprocesorski računalniki četrte generacije. Ti so se na podlagi izrazitih prednosti lahko začeli uporabljati tudi na prej nedosegljivih področjih. Procesni računalniki so se v proizvodnji najpogosteje uporabljali v povezavi z različnimi elektronsko krmiljenimi obdelovalnimi stroji. Tu je šlo za numerično kontrolo(NC in CNC) vseh vrst produkcijskih linij in orodij kot so stružnice, svedri, žage, brusilniki, brizgalniki in podobno. Pogosto pa so procesni računalniki krmilili tudi delovanje drugih postopkov oziroma procesov v proizvodnji kot so na primer izgorevanje, elektroliza, navigacija, ali pa...

Računalniški muzej -

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...

Računalniški muzej -

Teoretično računalništvo, ki je povezano z več področji matematike in elektrotehnike, se je na Univerzi v Ljubljani začelo razvijati že na začetku šestedesetih. V okviru študija tehniške matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo(FNT), ki se je začel izvajati leta 1961, je bil v učnem načrtu vključen predmet Programiranje. V tem času je bil ustanovljen tudi Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko(IMFM), ki je predstavljal pomembno mesto začetnega razvoja teoretičnega in praktičnega računalništva, predvsem s svojim Računskim centrom, ki je med drugim prevzemal tudi pedagoško in raziskovalno dejavnost. Nekoliko pozneje je profesor in vodja Računskega centra IMFM dr.Tomislav Skubic enosemestrski predmet Programiranje uvedel tudi na Fakulteti za elektrotehniko. Udeležilo se ga je približno 40 študentov, ki so imeli možnost preizkusa krajšega program na takratnem računalniku Zuse Z-23 v Računskem centru. Predmet se je izvajal nekaj let. Do sredine leta 1968 so za študente...

Računalniški muzej -

Znameniti računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v popolnoma novih prostorih Republiškega računskega centra, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg Inštituta Jožef Stefan. Za kratek čas je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope, že nekaj mesecev kasneje pa ga je prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak in za njim leta 1973 še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. CDC Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno procesiranje večjega števila programov. To je bil sicer najmanjši sistem iz serije CDC Cyber še najbolj podoben predhodniku CDC 6600, podpiral pa je od 32 KB do 128 KB pomnilnika. Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih izključno krmiljenju perifernih enot. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih...

Računalniški muzej -

Razvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Zvrstila se je izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. V povezavi z računalništvom in informatiko je industrija mikroelektronike postala temeljna infrastruktura na kateri se je gradil ves nadaljni razvoj, s pojavom prvih mikroprocesorjev pa se je že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračnalnikov. V domačem računalništvu leto 1971 pravtako predstavlja naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik. Pri nas so se v tem času namreč razširili računalniki tretje generacije, ki so že...

Računalniški muzej -

Navdušujoče ilustrirano predavanje o razbijanju Enigminih šifer z demonstracijo izvirnega, ikoničnega šifrirnega stroja Enigma, ki je krojil usodo 2. Svetovne vojne. ... in manj znan nedolžen otroški pisalni stroj znamke Barbie, izdelan v Sloveniji. Poleg številnih funkcij za oblikovanje besedila, kot so razmik med črkami in podčrtavanje, je bila ta otroška igrača zmožna kodiranja in dekodiranja tajnih sporočil z uporabo vgrajenega načina šifriranja.

Enourno predavanje o Enigmi nas bo popeljalo skozi njeno zanimivo zgodovino, tehnično razlago in človeško zgodbo za enim najpomembnejših razdiranj šifer na svetu. Sledi pol ure dolga demonstracija dr. Baldwinovega osebnega stroja Enigma, kjer si ga bo občinstvo lahko ogledalo, ga fotografiralo, in se ga dejansko dotaknilo, preizkusilo resnično, pristno Enigmo ter zastavilo dodatna vprašanja.

Dr. Mark Baldwin (znan tudi kot dr. Enigma) je svetovni strokovnjak za Enigmo in profesionalni govorec z 20-letnimi izkušnjami. Skupaj s svojim...

Računalniški muzej -

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi šestdesetih pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških oziroma birojskih računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Strojne in programske zmogljivosti so imeli še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so delovali po načelu vidne evidence VRC(Visible record computer). Podatke so zapisovali na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale kombinirano hranjenje podatkov v magnetni obliki in v obliki vidnega tiskanega zapisa. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih...

Računalniški muzej -

V obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik...

Računalniški muzej -

Konec leta 1969 so v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu namestili računalnik IBM 360/50, takrat največji računalnik v Jugoslaviji in en izmed redkih večjih iz serije IBM/360 v našem prostoru. Ta je nadomestil že 8 let star računalnik IBM 705, jugoslovanska statistika in znanost pa sta tako spet pridobili enega izmed najnovejših elektronskih sistemov. Posebna značilnost novega računalnika je bila možnost uporabe LCS(Large capacity storage) modulov, ki so bili zasnovani na pomnilniku z magnetnimi jedri s kapaciteto do 8 MB. Ti za razliko od magnetnih plošč diskovnih enot niso imeli premikajočih delov in so tako omogočali hitrejše in bolj zanesljivo branje in zapisovanje. Računalnik je sicer spadal v srednji razred, vendar je bil občutno bolj zmogljiv od ostalih nižjih modelov IBM/360, imel pa je tudi nekaj drugih naprednih funkcij. Celoten sistem je tehtal skoraj tri tone, že sama enota LCS eno tono. Pobudnik nakupa je bil spet en izmed slovenskih statistikov Ante Novak, ki je...

Računalniški muzej -

Računalništvo se je pri nas zares razširilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Serija IBM/360 izdelana na osnovi nove tehnologije hibridnih vezij SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev in diod predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ena izmed teh je bil na primer zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot...

Računalniški muzej -

V drugih delih Slovenije so se po letu 1968 zelo uveljavili predvsem najmanjši sistemi iz serije IBM/360. Samo v letih 1968 do 1970 je bilo nameščenih kar 18 sistemov IBM 360/20 in 360/25, kasneje pa še 10 do leta 1972. IBM 360/20 je bil manjši sistem, ki se je začel prodajati leta 1966. Imel je omejen nabor strojnih navodil in zato ni bil popolnoma združljiv z drugimi sistemi serije, ponujal pa je pomnilniške konfiguracije 4-32 KB. Namenjen je bil predvsem tistim organizacijam, ki so želele novejši elektronski sistem za rutinsko knjigovodsko obdelavo podatkov podobno uveljavljenim obdelavam na računskih strojih z možnostjo postopnega prehoda na novejši elektronski sistem. IBM 360/20 je bil prilagojen za branje vnaprej sortiranih kartic s podatki, njihovo sekvenčno procesiranje in izdelovanje poročil, zato je bil tudi večinoma programiran v prilagojenem jeziku RPG(Report program generator), ki je v šestdesetih postal en izmed glavnih programskih jezikov za poslovno uporabo. Vsi...

Računalniški muzej -

V Iskri se je po fiasku z licenčno proizvodnjo računalnikov Zuse Z-23 in neuspešni nabavi elektronskega računskega stroja UNIVAC 1004 za lastne potrebe leta 1966 začelo znova premikati. Sklenili so kooperacijsko in zastopniško pogodbo s podjetjem CDC(Control Data Corporation). V Iskrini tovarni inštrumentov v Horjulu so začeli z izdelavo nekaterih sestavnih delov za njihove računalnike, prevzeli pa so tudi zastopništvo CDC za področje celotne Jugoslavije. Dogovarjali so se za licenčno proizvodnjo enega izmed njihovih manjših računalnikov, vendar projekt takrat ni bil realiziran. CDC je v šestdesetih izdelal vrsto zelo zmogljivih in cenovno ugodnih tranzistorskih računalnikov druge generacije. Računalnik CDC 3100 je imel zmogljivost približno 0.5 MIPS, to je 500.000 navodil v sekundi pri taktu dobrih 400 kHz, računalnik CDC 3300 pa kar 0.8 MIPS pri taktu 800 kHz. To je bilo za ta čas precej zmogljivosti, glede na to da je imel takrat najmočnejši računalnik na svetu CDC 6600...

Računalniški muzej -

Večji premik pri opremljenosti z računalniki se je pri nas zgodil po letu 1964, ko je podjetje Intertrade pridobilo zastopniške pravice za prodajo računalnikov IBM v Jugoslaviji. V nekaj letih so pri nas vzpostavili močno prodajno, podporno, servisno in izobraževalno mrežo. Podjetje je nudilo dobre možnosti za pridobitev znanja, praktičnih izkušenj in nasvetov že pred uvedbo računalnika v podjetju, pogosto pa so Intertrade strokovnjaki uvajali v delo z računalnikom tudi na terenu. V Radovljici je začel 1967 delovati tudi Intertrade Šolski center IBM, kjer se je pred uvedbo računalnika v posameznem podjetju lahko v večjem številu šolal za to potreben kader. Vsak teden so organizirali tečaje s po 30 do 40 udeleženci. Ob ustanovitvi je imel šolski center le eno učilnico, tečaje pa je v tem prvem obdobju do leta 1971 obiskalo kar 3500 udeležencev iz vse države.

Prvi elektronski računalnik, ki ga je Intertrade dobavil v Slovenijo leta 1965, je bi računalnik IBM 1401 v TAM Maribor. IBM...

Računalniški muzej -

V petdesetih se je v elektroniki zgodila resnično daljnosežna revolucija, ki jo je sprožil izum tranzistorja in še posebej njegova nadaljna evolucija. Na podlagi izrazitih prednosti, od miniaturizacije in velikega napredka v zanesljivosti in kompleksnosti rešitev, pa do zmanjšane porabe električne energije in zelo poceni izdelave, so tranzistorji hitro začeli nadomeščati vakuumske elektronke na vseh področjih elektronike, tudi v računalništvu. Novi računalniki druge generacije, ki so se množično pojavili na trgu po letu 1958, so bili veliko bolj zanesljivi in prilagodljivi, predvsem pa so bili manjši, cenejši in torej dostopni precej širšemu krogu uporabnikov. V razvitem svetu so bliskovito začeli nadomeščati prvo generacijo. Tudi v Sloveniji se je v začetku šestdesetih z zamudo začelo razpravljati o nujnosti razvoja in modernizacije računske tehnike, ki je bila še vedno na ravni računskih strojev. Izdelan je bil načrt za vzpostavitev večjega elektronskega centra v okviru Zavoda za...

Računalniški muzej -

Razvoj elektronike in osnovnih elektronskih elementov je do štiridesetih postopno omogočil prehod od elektromehanskih naprav k elektronskim napravam, ki so vse bolj lahko delovale brez kakršnihkoli premikajočih delov(solid state). Med aktivnimi elektronskimi elementi so se sprva razvili žarnicam podobni elementi imenovani vakuumske elektronke. Že kmalu za tem so se na osnovi vakuumskih elektronk na več mestih začeli razvijati prvi digitalni elektronski računalniki. To so bili veliki, težki, potratni in za današnje razmere nezanesljivi računalniki. Številke in podatke so predstavljali na digitalen način, s skupino sunkov oziroma stopenj. Ker imajo elementi elektronike le dve jasno ločeni delovni stopnji, da po elementu tok teče ali ne teče, pa so podatke predstavljali v binarnem številskem sistemu.

Prvi splošno dostopni elektronski računalniki so se na trgu pojavili v začetku petdesetih in so v naslednjih desetih letih v bolj razvitih državah že v veliki meri nadomestili računske...

Računalniški muzej -

Računalniški muzej v Ljubljani vabi na letošnji poslednji pogovorni večer ob “ognju” in enkratno življenjsko priložnost, da osebno spoznate enega največjih provokatorjev Way-Back-Mašine, krotilca BBS-ov in avtoritete za interaktivno fikcijo, se napolnite z osupljivimi idejami, veličastnimi vpogledi in čisto 100% geekostjo, da boste leto 2023 dočakali v polni pripravljenosti!

22. decembra 2022 ob 18h, na zadnji predpraznični četrtek bo z nami en in edini: Jason Scott Sadofsky, ameriški arhivist, tehnološki zgodovinar, filmar, performer in igralec. Scotta poznajo pod psevdonimi Sketch, SketchCow, The Slipped Disk, in textfiles. Oklicali so ga za “obraz sveta digitalnega arhiviranja”

Je stvaritelj, lastnik in vzdrževalec textfiles.com, spletnega mesta, ki arhivira datoteke predhodnikov interneta, zgodovinskih BBS-ov (bulletin board systems). Je avtor dokumentarnega filma o BBSih, BBS: The Documentary (2005), in dokumentarnega filma o interaktivni fikciji, GET LAMP (2010).

Bil je...

Računalniški muzej - Na podlagi izvirnih raziskav smo v Računalniškem muzeju pripravili serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji. Prispevke o prvih računalnikih pri nas smo obogatili s povezanimi splošnimi temami, ki spremljajo razvoj tehnologije, programiranja in telekomunikacij, ter obravnavajo družbeno pomembne aspekte računalništva kot so na primer uvajanje računalnikov v javno upravo, zdravstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa uvajanje pouka računalništva v šole in začetek študija računalništva. Nismo pa pozabili niti na delo naših znanstvenikov in inženirjev in njihove prve poskuse lastne izgradnje računalniških sistemov ter začetke serijske proizvodnje računalnikov pri nas.

O programiranju na računskih strojih si bolj podrobno lahko preberete na strani računalniškega muzeja.

V tokratni objavi smo se še za trenutek ustavili pri računskih strojih in smo namenili nekaj pozornosti programiranju teh naprav, še posebej programiranju pri nas najbolj razširjenih računskih strojev IBM...

Računalniški muzej - Na podlagi izvirnih raziskav smo v Računalniškem muzeju pripravili serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji. Prispevke o prvih računalnikih pri nas smo obogatili s povezanimi splošnimi temami, ki spremljajo razvoj tehnologije, programiranja in telekomunikacij, ter obravnavajo družbeno pomembne aspekte računalništva kot so na primer uvajanje računalnikov v javno upravo, zdravstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa uvajanje pouka računalništva v šole in začetek študija računalništva. Nismo pa pozabili niti na delo naših znanstvenikov in inženirjev in njihove prve poskuse lastne izgradnje računalniških sistemov ter začetke serijske proizvodnje računalnikov pri nas.

O prvih računskih strojih v našem gospodarstvu si bolj podrobno lahko preberete na strani računalniškega muzeja

V tokratni objavi obravnavamo pionirje uvajanja obdelave podatkov med našimi podjetji. Izziv so prva sprejela naša najbolj uspešna podjetja iz vse države, postopno pa je največja koncentracija...

Računalniški muzej - Na podlagi izvirnih raziskav smo v Računalniškem muzeju pripravili serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji. Prispevke o prvih računalnikih pri nas smo obogatili s povezanimi splošnimi temami, ki spremljajo razvoj tehnologije, programiranja in telekomunikacij, ter obravnavajo družbeno pomembne aspekte računalništva kot so na primer uvajanje računalnikov v javno upravo, zdravstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa uvajanje pouka računalništva v šole in začetek študija računalništva. Nismo pa pozabili niti na delo naših znanstvenikov in inženirjev in njihove prve poskuse lastne izgradnje računalniških sistemov ter začetke serijske proizvodnje računalnikov pri nas.

O prvih računskih strojih v javnih ustanovah pri nas si bolj podrobno lahko preberete na strani računalniškega muzeja.

S tokratno objavo usmerjamo pogled v štirideseta in petdeseta, na tehnologijo računskih strojev in z njimi povezano avtomatsko obdelavo podatkov na principu luknjanih kartic. Ta kot...