Storitev za brskanje po teletekstu na ABM-BBS. Računalniški muzej.
vir: Računalniški muzejDogodki povezani s slovensko osamosvojitvijo so osvetlili pomen elektronskih komunikacij. Prvi poštni seznami(mailing list), ki so se uveljavili kmalu po vzpostavitvi elektronske pošte pri nas jeseni leta 1987, so slovencem in akademskim kolegom po svetu posredovali novice od doma. Najbolj znana seznama te vrste sta bila ‘Rok press’ Roka Sosiča in Igorja Benka in ‘Oglasna deska’ Jureta Marna. Poštni seznam ‘Pisma bralcev’ Andreja Brodnika pa je za razliko od slednjih deloval kot posredovalnik pošte med člani spiska in je tako omogočal tudi izmenjavo mnenj, pogovore in podobno. Spomladi leta 1991 so ustanovili za ta namen veliko bolj primerno pogovorno skupino soc.culture.yugoslavia na omrežju USENET, ki je novice in sporočila za razliko od prejšnjih lahko posredovala po svetu vsakomur z dostopom do omrežja. Po nekaterih ocenah je v času vojne novice na pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po svetu, takrat večinoma še izključno uporabnikov iz različnih akademskih okolij. Slovenski uporabniki pa so novice nekaj časa posredovali tudi v posebno zasebno sporočilno omrežje GeoNet, ki je povezovalo prilagojene strežnike za elektronsko pošto x.400 v številnih državah po svetu. Med vojno so za sporočanje menda uporabljali tudi poštni seznam hrvaških kolegov in seznam, ki ga je upravljal Hannes Lubich v Zurichu.
Poleg teh so se v Jugoslaviji v tem času razširile tudi prve elektronske oglasne deske(BBS), ki so postale močno komunikacijsko sredstvo protivojnih skupin v devetdesetih. Bulletin board system ali BBS je sporočilna strežniška storitev, do katere so uporabniki dostopali prek cenejših lokalnih telefonskih povezav z različnimi terminalskimi emulatoriji. V ZDA so bile lokalne telefonske povezave pogosto brezplačne. Strežniki so bili običajno kar mikroračunalniki s precej omejenim pomnilnikom, počasni pa so bili tudi zgodnji uporabniški modemi. Oglasne deske BBS so se nato z razvojem zmogljivosti mikroračunalnikov, predvsem pa uporabniških modemov in izrazito pocenitvijo diskovnih enot v osemdesetih prelevile v izredno popularno klicno storitev, ki je poleg posredovanja kratkih objav in izmenjave sporočil, novic, omogočala tudi izmenjavo programske opreme in podobnih podatkov, ter različne druge za ta predinternetni čas inovativne storitve. Z novo programsko opremo FidoBBS je v osemdesetih nastalo tudi mednarodno sporočilno omrežje FidoNet, ki je po velikosti preseglo celo največji omrežji BITNET in USENET. Omrežje je še posebej eksplodiralo na začetku devetdesetih, ko so prvi BBS strežniki začeli delovati tudi pri nas. Leta 1990 je povezovalo okrog 7000 računalnikov, leta 1993 pa že okrog 20.000 računalnikov, ki so imeli povprečno po 200 aktivnih uporabnikov.
Prvi jugoslovanski YUMBO BBS je nastal že leta 1986 v Beogradu. Med pomembnejšimi je bil tudi beograjski Sezam BBS, ki je nastal leta 1989 v povezavi računalniško revijo Računari po vzoru BBS BIX ameriške računalniške revije Byte. Leta 1991 naj bi bilo v Jugoslaviji 70 strežnikov BBS, 27 v Srbiji, 21 na Hrvaškem in 19 v Sloveniji. V Sloveniji je prva oglasna deska MojsteR BBS delovala v Novem Mestu že pred letom 1990. Med prvimi pa so bile še največja ABM-BBS v Ljubljani, MicroArt v Kopru, pa SCT BBS v Ljubljani, ABM-EDIpro BBS v Velenju, IUS-info BBS in Krpan BBS. Kmalu se je na začetku devetdesetih sedem slovenskih in dva hrvaška strežnika povezalo v neformalno omrežje AdriaNet z glavnim vozliščem ABM-BBS v Ljubljani. Prek ABM-BBS so vzdrževali povezavo z mednarodnim omrežjem FidoNet, povezavo z angleškim omrežjem GreenNet in prek njega s celotnim mednarodnim mirovniškim omrežjem APC. Vzdrževali pa so tudi povezavo z domačim akademskim DECnet omrežjem SLON. ABM-BBS je med drugim nudil storitev za brskanje po teletekstu. Omrežje AdriaNet je leta 1992 povezovalo več kot 1000 uporabnikov, med njimi vsaj 300 izrazitih računalniških in programerskih zanesenjakov. Nekateri med njimi so v tem času ustanovili revijo Programer. Leta 1994 je omrežje AdriaNet povezovalo že 43 slovenskih, 12 hrvaških in 2 srbska strežnika BBS, uporabnikov pa je bilo najmanj 2000, po nekaterih ocenah celo 4000.
Promet z elektronsko pošto se je v času vojne Junija 1991 izrazito povečal, zato so si takrat na Inštitutu Jožef Stefan morali na hitro izposoditi novejši računalnik DEC VAX 4000 model 200. V kratkem so dobili še večji DEC VAX 4000 model 300(poznan pod nazivom Stenar), ki je na mestu glavnega državnega strežnika za elektronsko pošto x.400 trajno nadomestil starejši DEC MicroVAX II(poznan pod nazivom Commie). Na Ministrstvu za znanost in tehnologijo so leta 1992 takoj začeli z aktivnostmi za oblikovanje naslednika jugoslovanskega akademskega omrežja YUNAC. Nova Akademska in raziskovalna mreža Slovenije(ARNES) je prevzela skrb za razvoj temeljne omrežne infrastrukture za povezavo univerz, šol, knjižnic, raziskovalnih inštitutov in drugih podobnih ustanov v državi, ter za vzpostavitev in vzdrževanje mednarodnih povezav, vključno z vzpostavitvijo povezave z omrežjem Internet. Organizacija je morala na novo pridobiti članstvo v mednarodnih organizacijah in poiskati najbolj primerne rešitve glede na dane finančne in infrastrukturne možnosti. Glavno omrežno infrastrukturo v državi je v tem času še vedno predstavljalo javno omrežje za prenos podatkov(sedaj SIPAX), ki ga je upravljala PTT Slovenija in je nudilo zelo drage in počasne povezave, ter DECnet omrežje SLON, ki je leta 1992 prek omrežja SIPAX povezovalo že okrog 640 naprav vključno z manjšimi osebnimi računalniki.