Prvi računalniki v Sloveniji, 3.del – računalniki prve generacije v Jugoslaviji

Računalniški muzej -

Razvoj elektronike in osnovnih elektronskih elementov je do štiridesetih postopno omogočil prehod od elektromehanskih naprav k elektronskim napravam, ki so vse bolj lahko delovale brez kakršnihkoli premikajočih delov(solid state). Med aktivnimi elektronskimi elementi so se sprva razvili žarnicam podobni elementi imenovani vakuumske elektronke. Že kmalu za tem so se na osnovi vakuumskih elektronk na več mestih začeli razvijati prvi digitalni elektronski računalniki. To so bili veliki, težki, potratni in za današnje razmere nezanesljivi računalniki. Številke in podatke so predstavljali na digitalen način, s skupino sunkov oziroma stopenj. Ker imajo elementi elektronike le dve jasno ločeni delovni stopnji, da po elementu tok teče ali ne teče, pa so podatke predstavljali v binarnem številskem sistemu.

Prvi splošno dostopni elektronski računalniki so se na trgu pojavili v začetku petdesetih in so v naslednjih desetih letih v bolj razvitih državah že v veliki meri nadomestili računske stroje. V obdelavo podatkov so prinesli izrazite izboljšave. Od večtisočkratnega povečanja hitrosti računanja in obdelave, pa do kompleksnosti obdelav, ki na računskih strojih sploh niso bile možne. Sprostitev spominskih omejitev je odprla obdelavi neslutene razsežnosti. Izrazito prednost je prinesel tudi razvoj programskih jezikov, prek novih konceptov pa se je vedno bolj krepila nesporedna interakcija med uporabnikom in računalnikom.

Pri nas je elektronsko računalništvo vse do leta 1966 še vedno močno zaostajalo. Skoraj izključno so se uporabljali računski stroji, popolnoma pa nas je obšla cela generacija elektronskih računalnikov. Tudi v širšem jugoslovanskem prostoru je bil edina izjema do leta 1961 računalnik prve generacije IBM 705, ki je bil Junija 1960 nameščen v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu. So pa v Inštitutu IBK Vinča na beograjski univerzi v letih 1955-1960 razvijali lasten elektronski računalnik CER-10, v tem času menda šele peti elektronski računalnik evropske izdelave.

Računalnik IBM 705 je bil ogromen. Sestavljen je bil iz 1700 vakumskih diod in je tehtal kar 16 ton. Za zahteven transport so se mesece pogajali z različnimi letalskimi družbami. 20 enot računalnika je bilo razporejenih po celotnem prostoru računskega centra, v sredini pa je bil nadzorni pult. Temperaturo in vlažnost v prostoru so stalno nadzirale klimatske naprave, saj je ta moral imeti okrog 20 stopinj pri 40-60% vlagi. V prostoru je morala biti zagotovljena tudi minimalna količina prašnih delcev. Od teh pogojev je bilo v veliki meri odvisno pravilno delovanje računalnika. Računalnika IBM 705 v Zveznem zavodu za statistiko so se po letu 1960 redno posluževale tudi naše ustanove, na primer naš republiški Zavod za statistiko in republiška centrala Narodne banke, pa tudi znanstvene ustanove kot sta bila IMFM Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko in NIJS Nuklearni inštitut Jožef Stefan. Prva pomembna naloga po namestitvi računalnika IBM 705 je bilo urejanje podatkov popisa kmetijstva, kmalu pa je sledila še večja obdelova podatkov popisa prebivalstva, ki je bil izveden leta 1961.

Leta 1960 je bila zaključena tudi 5 let trajajoča izdelava prototipa CER-10, ki ga je razvijala 70 članska ekipa strokovnjakov, do leta 1962 pa so nato v Inštitutu Mihajlo Pupin v Beogradu izdelali še posebno statistično enoto računalnika. Računalnik je bil od leta 1963 do 1967 nameščen v jugoslovanski tiskovni agenciji TANJUG. Njegova centralna procesna enota je bila izdelana iz kombinacije philipsovih elektronk, tranzistorjev in germanijevih polprevodniških diod. Imel je 2x12KB glavnega spomina prav tako izdelanega iz philipsovih magnetnih jeder, kot vhodno napravo pa je uporabljal foto-električni čitalec luknjanega traku Ferranti in teleprinter Siemens. CER-10 je bil menda uporabljen za reševanje različnih znanstvenih, matematičnih in kriptoloških problemov.

V Sloveniji elektronskih računalnikov prve generacije ni bilo, so pa na našem NIJS Nuklearnem inštitutu Jožef Stefan do leta 1958 že zgradili svoj elektronski analogni računalnik imenovan M-1. Za razliko od digitalnih analogni računalniki matematične operacije izvajajo s fizikalnimi količinami kot sta električna napetost in upornost. Te količine se določijo s pomočjo preciznih potenciometrov, tako da predstavljajo ustrezne podatke reševanega problema. Običajno so bili analogni računalniki specializirani za reševanje posebnih problemov, kot je na primer reševanje diferencialnih enačb, uporabljali pa so se tudi za preučevanje določenih pojavov, ki jih je bilo z njimi mogoče simulirati.

Tudi uporaba M-1 je bila večinoma omejena na linearne differencialne enačbe. Lahko je reševal enačbe s konstantnimi in spremenljivimi koeficienti, omogočal pa je tudi izvajanje osnovnih aritmetičnih operacij kot so seštevanje, množenje, deljenje, pa inverzijo, eksponentizacijo in logaritmizacijo. Namenjen je bil predvsem Matematičnemu centru, ki je v tem času prevzemal reševanje matematičnega dela konkretnih tehničnih problemov za zunanje naročnike iz industrije in ustanov, zlasti s področja projektiranja v elektrotehniki, strojništvu, letalstvu, gradbeništvu, nuklearni tehniki in kemiji. V tem času polje računalništva pri nas še ni bilo razvito. Z njim se je ukvarjalo le nekaj ljudi na oddelku za šibki tok Fakultete za elektrotehniko in nekaj ljudi na oddelku za elektrotehniko Nuklearnega inštituta Jožef Stefan.