» »

Prvi računalniki v Sloveniji, 8b.del - računalnik CDC Cyber 72

Prvi računalniki v Sloveniji, 8b.del - računalnik CDC Cyber 72

Značilna konzola računalnika iz serije CDC Cyber. University of Georgia. (CC BY-SA 4.0)

vir: Računalniški muzej

Notranjost centralne procesne enote računalnika CDC 7400. Lawrence Livermore National Laboratory. (CC Public domain)

vir: Računalniški muzej
Računalniški muzej -

Znameniti računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v popolnoma novih prostorih Republiškega računskega centra, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg Inštituta Jožef Stefan. Za kratek čas je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope, že nekaj mesecev kasneje pa ga je prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak in za njim leta 1973 še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. CDC Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno procesiranje večjega števila programov. To je bil sicer najmanjši sistem iz serije CDC Cyber še najbolj podoben predhodniku CDC 6600, podpiral pa je od 32 KB do 128 KB pomnilnika. Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih izključno krmiljenju perifernih enot. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih terminalskih krmilnikov, ki so omogočali serijske, modemske in satelitske povezave, pa do diskovnih sistemov (teh so imeli že v začetku kar 10), sistemov magnetnih trakov, luknjanih kartic ipd. Računalnik je tehtal približno 5 ton in je porabil več deset kW električne energije. Uporabljal je operacijski sistem Scope s široko izbiro osnovnih programov, podpiral pa je programiranje v celi vrsti razširjenih višjih jezikov.

Pričakovanja so bila ob namestitvi izredno velika, tako za novi center kot za računalnik Cyber 72. Nova pridobitev naj bi z vsestransko uporabnostjo in terminalskimi povezavami približala računalništvo širšemu krogu uporabnikov, omogočila naj bi modernizacijo zdravstva, šolstva in javne uprave, nudila znanosti možnost za reševanje bolj kompleksnih problemov, odprla prostor s povezavami v druge jugoslovanske in bližnje evropske računalniške centre, ter tvorila nekakšno jedro prihodnjega sklenjenega računalniškega sistema v državi. Pred nakupom je obstajalo nekaj dvomov o smotrnosti naložbe, vendar pa je bil po prvem letu delovanja računalnik v rednem obratovalnem času že 80% izkoriščen. Deloval je v dveh izmenah in dnevno opravil do 1000 poslov, od tega kar polovico prek terminalskih povezav. Priključenih je bilo že 14 kartično-printerskih terminalov, med njimi tudi zelo oddaljena terminala v Zagrebu in Sarajevu. Leta 1974 sta se v center priključila še Državna založba Slovenije in Narodna banka Slovenija. Računalnik je bil do leta 1975 polno zaseden in preobremenjen, zato so ga večkrat nadgradili in povečali zmogljivosti za 50% ter omogočili interaktivno delo. Z novo različico operacijskega sistema so tega leta lahko začeli uporabljati tudi nove večje diskovne enote. RRC je imel v tem času skupno že 12 partnerjev zato so v RRC uvedli še tretjo izmeno.

Leta 1975 je bilo priključenih že 24 terminalov, večina v Ljubljani na fakultetah in inštitutih univerze. Računalnik je bil nepogrešljiv za številne raziskovalce in študente različnih smeri, predvsem matematičnih in tehničnih. Fakultete so imele vedno večje in zelo specifične potrebe v računalništvu. Partnerstvo v RRC, ki je posloval po ekonomskih načelih jim zato ni bilo popolnoma pisano na kožo. Univerza si je želela lastnih računalniških kapacitet, ki bi izrecno služile znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim namenom po zgledu Univerze v Zagrebu. Želeli so tudi drugačen, bolj neposreden in interaktiven način dostopa. Praktične aplikacije računalnika so bile sicer vse širše, v centru pa je bilo organiziranih tudi precej izobraževalnih dejavnosti. Poleg skrbi za nemoteno delovanje in razširitev obdelav pri partnerjih, so sodelavci iz skupine za uporabno matematiko IJS organizirali različne tečaje, uporabniki so bili namreč večinoma še vedno zelo pomanjkljivo izobraženi. Med leti 1972-74 se je uvodnega tečaja udeležilo 389, tečaja COBOL 240 in tečaja FORTRAN 157 ljudi, od tega kar 59 sodelavcev Inštituta Jožef Stefan. Leta 1974 so sodelavci iz skupine za računalnik sestavili tudi univerzalen statistični programski paket STATJOB na podlagi podobnega programa iz Wisconsina. Dodelili so pet ljudi, ki so statistični jezik stalno vzdrževali in dopolnjevali.

V centru so leta 1975 začeli sodelovati tudi z Univerzo v Bologni, kjer so imeli takrat nameščene že tri velike računalnike CDC. Z njimi so si izmenjevali konkretne programske rešitve in poskušali vzpostaviti tudi oddaljeno povezavo prek Univerze v Trstu. Če je računalnik izpolnil pričakovanja v smislu izkoriščenosti, pa v tem času še vedno niso bili izpolnjeni pogoji za tvorjenje celovitega in uporabnega državnega omrežja. Vzpostavljenih je bilo sicer nekaj povezav po državi in posamezne mednarodne povezave, sicer pa je bilo terminalsko omrežje RRC še vedno bolj kot ne zaprto samo vase. Računalnik tudi ni zadoščal za vzpostavitev modernizirane baze podatkov, ki jo je razvijal Zavod za Statistiko, Univerza v Ljubljani pa je bila z dostopom nezadovoljna. Tudi do predvidenih terminalskih povezav vseh zdravstvenih domov v državi ni prišlo. V vseh teh primerih gre kot kaže predvsem za prevelika pričakovanja glede na dejanske možnosti. Po večkratni nadgraditvi računalnika je leta 1975 že postala smiselna njegova zamenjava, zato so leta 1976 v RRC naročili nov računalnik tretje generacije CDC Cyber 172, ki je bil za tretjino zmogljivejši kljub temu, da je imel štiri krat manjšo centralno enoto. Partnerjev je bilo tega leta že 16, priključenih pa je bilo 30 terminalov. Oba računalnika sta nato skupaj obratovala v centru do sredine osemdesetih.

4 komentarji

Barbarpapa2 ::

Pozdrav.

Zanimivo, da še ni nobenega komentarja. Kaj se je izven Maribora na računalniškem področju konec sedemdesetih in v začetku osedemesetih let prejšnjega stoletja dogajalo, mi je bilo nepoznano do pred kratkim, pravzaprav so vaši članki med prvimi, ki podajajo malo obširnejši kronološki pregled dogajanj. Kolikor se spominjam, je bilo računalništvo do pojava hišnih računalnikov širši javnosti pravzaprav nezanimivo. Se je o njem relativno malo pisalo, pa tudi redki "smrtniki" so prihajali v stik z njim. Z mojimi sošolci smo pravzaprav imeli srečo, da je bil IBM mainframe postavljen dobesedno v izložbo "nove" stavbe VEKŠ-a in smo ga lahko skozi okno opazovali, ko nas je ravno pot mimo zanesla. In smo mu pripisovali skoraj mitološke zmožnosti, v naši domišljiji je zmogel več, kot chatGPT danes :D... Takrat si nisem mogel misliti, da bom že čez kakšnih pet let sam doma imel mašinco, ki bo zmogla delček tega, kar je zmogel tisti IBM v izložbi VEKŠ-a 8-)...

Z veseljem pričakujem nadaljevanje...


Lp

Jože

tony1 ::

"Z mojimi sošolci smo pravzaprav imeli srečo, da je bil IBM mainframe postavljen dobesedno v izložbo "nove" stavbe VEKŠ-a in smo ga lahko skozi okno opazovali, ko nas je ravno pot mimo zanesla."

Danes se zdi izjemno zanimivo, kako visoka je bila raven javne varnosti v nekih drugih časih. Na drugi strani steklenih sten je bila v pritličju inštalirana oprema, verjetno vredna današnje milijone, pa ni nikomur padlo na pamet, da se utegne zgoditi kraja.

Spomnim se recimo, kako smo v lokalni osnovni šoli šele sredi 90ih dobili zaresno računalniško učilnico (v njej je bilo kakšnih 10 novih 486tk; prej smo imeli samo šenkane muzejske artefakte, mislim, da enega amstrada in dva c64), in čeprav je ta imela samo eno okno nekje pod stropom (pa že tako je bila v 1. nadstropju) se je šoli zdelo nujno iti na okno lepiti prozorno folijo, da se računalnikov ne bi videlo od zunaj... :-D

(Ko gledam stare posnetke (iz konca 80ih) prevoza (seveda sredi dneva) uranove rude iz Žirovskega vrha, ki ga na začetku kolone spremljata cela dva miličnika v TASovem golfu (z motorolo :-D), mi gre na smeh.)

Hja, časi so se očitno spremenili.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: tony1 ()

Barbarpapa2 ::

Dober večer.

Pravzaprav bi takrat težko kaj ukradli iz te "izložbe" (Stavba je bila od VEKŠ-a, "firmi" se je pa reklo ECM - Ekonomski Center Maribor). Računalnik je bil IBM-ov "mainframe" (po dostopnih podatkih je bil IBM 4341), se pravi nekaj velikih kovinskih omar, z enako velikimi tračnimi enotami... Najmanjša računalniška komponenta tam je bila tipkovnica, sami terminali so zgledali precej veliki in težki (CRT tehnologija). Zadnji 21 inčni CRT monitor, ki sem ga uporabljal, je bil Sony GDM-F500 in ta je tehtal preko 30kg! Mislim, da je omenjeni računalnik delal vsaj dvoizmensko in vedno je ob njem bilo nekaj ljudi. In ne bi me čudilo, če bi ponoči tam bil še nočni čuvaj in pa alarmni sistem... Alarmni sistemi takrat v takšnih ustanovah niso bili nobena redkost. Moja starša sta delala na banki in vse ekspoziture v Mariboru so imele nameščene alarmne sisteme, ki so bili povezani s policijo.

Pa še na eno anekdoto sem se spomnil. Pred cca. dvajsetimi leti sem delal s sodelavcem, ki je njega dni delal v računalniškem centru v TAM-u. Enkrat, nekje na začetku devedesetih let prejšnjega stoletja jim je crknil trdi disk, ki je bil nekako tako velik kot podpultni hladilnik in je bil tudi primerno težek ter neroden za premikanje. Pri ponudniki sistema so se dogovorili za nadomestni disk in ta moj kolega je na dogovorjeni datum pripravil vse za zamenjavo diska. Kar pomeni, da je organiziral viličarja, ki bi naj dvignil nov trdi disk s torvornjaka ali kombija (pričakovalo se je, da bo zadeva prišla pritrjena na transportni paleti) ter "rudla" (ročni viličar), s katerim bi zadevo odpeljali na svoje mesto. Pa seved dva močna mladeniča, ki bi pomagala pri "fini manipulaciji"...Na dogovorjeni datum se je možakar od dobavitelja sistema pripeljal v Tam, kjer ga je sprejel ta moj sodelavec. Le-ta je najprej vprašal, kdaj pride kombi ali tovornjak z diskom, ker da je vse pripravljeno za njegov transport. Dobavitelj ga je debelo pogledal in vprašal, o kakem tovornjaku je govora. Moj kolega mu je podrobno razložil, kako si je zamislil "operacijo disc-swap". Potem pa se je možakar z diskom samo zarežal in iz avta potegnil malo večji kovček. Odprl ga je in notri je bil najnovejši disk (za tisti) čas, ena kartica elektronike in par kablov 8-). V slabi uri je nov disk zmontiral v ohišje starega, priklopil elektroniko preko tistih novih kablov, "zmountal" disk v sistem in to je bilo to...Viličarist pa se je razočarano odpeljal, ker je bil ob dvig svoje kariere:D...

Ja, take zgodovinske teme so vedno dobrodošle za "še pomnite, tovariši" nakladanje...

Jože

DamijanD ::

LOL - tale disk swap


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 7a.del - prvi mini računalniki

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72649 (615) Barbarpapa2
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 8a.del - kongres IFIP in prva mreža

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
163129 (2339) pegasus
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 6a.del - prvi računalniki IBM/360

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
62201 (1564) bbf

Več podobnih tem