Prvi računalniki v Sloveniji, 5a.del - elektronski računalniki v gospodarstvu

Računalniški muzej -

Večji premik pri opremljenosti z računalniki se je pri nas zgodil po letu 1964, ko je podjetje Intertrade pridobilo zastopniške pravice za prodajo računalnikov IBM v Jugoslaviji. V nekaj letih so pri nas vzpostavili močno prodajno, podporno, servisno in izobraževalno mrežo. Podjetje je nudilo dobre možnosti za pridobitev znanja, praktičnih izkušenj in nasvetov že pred uvedbo računalnika v podjetju, pogosto pa so Intertrade strokovnjaki uvajali v delo z računalnikom tudi na terenu. V Radovljici je začel 1967 delovati tudi Intertrade Šolski center IBM, kjer se je pred uvedbo računalnika v posameznem podjetju lahko v večjem številu šolal za to potreben kader. Vsak teden so organizirali tečaje s po 30 do 40 udeleženci. Ob ustanovitvi je imel šolski center le eno učilnico, tečaje pa je v tem prvem obdobju do leta 1971 obiskalo kar 3500 udeležencev iz vse države.

Prvi elektronski računalnik, ki ga je Intertrade dobavil v Slovenijo leta 1965, je bi računalnik IBM 1401 v TAM Maribor. IBM 1401 je bil en izmed najbolj uspešnih in razširjenih računalnikov druge generacije. Izdelanih je bilo več kot 12.000 enot. Samo v Zahodni Nemčiji, ki je v Evropi takrat prednjačila v številu računalnikov, jih je bilo do konca leta 1963 že približno 500 in še 260 naročenih. IBM 1401 je bil v tem času en izmed najbolj enostavnih računalnikov za programiranje, podpiral je namreč vrsto višjih programskih jezikov kot so Cobol, Fortran in RPG. V TAM so se več let pripravljali za prehod na elektronski sistem obdelave. Za računalnik so pripravili obdelavo konstruktivne in tehnološke dokumentacije, obdelave za spremljanje perspektivnega razvoja z dolgoročnim planiranjem zmogljivosti. Spremljali so na primer oskrbo z orodjem, obremenitev strojev, izvajali pa so tudi evidenco kontrole kakovosti, analize tržišča in statistiko prodaje izdelkov in rezervnih delov. K obdelavi v TAM so se takrat priključila še mariborska podjetja Primat, Elektromontaža in Tovarna stikalnih naprav. Obdelavo so kmalu morali razširiti na dve izmeni, v sedemdesetih pa že na tri. Računalnik je v TAM deloval vse do konca sedemdesetih. IBM 1401 so imeli v tem času tudi v rudniku Trepča, v Podjetju za distribucijo električne energije Beograd in v Fabriki kablova Svetozarevo.

Tudi v ECM Ekonomskem centru Maribor so v sodelovanju s podjetji leta 1965 združili sredstva za nabavo elektronskega računalnika druge generacije GE Bull Gamma 10. Center je služil kot servis za obdelavo podatkov podjetjem Metalna in Marles Maribor, pa Tovarni dušika v Rušah in še nekaterim drugim. Tri leta kasneje so kupili dodaten računalnik in tako v obdelavo prevzeli še več naročil in bolj zahtevnih problemov. Gamma 10 je bil prvi elektronski računalnik francoskega podjetja Bull. Namenjen je bil običajni poslovni uporabi in se je prodajal po zelo ugodni ceni. Vseboval je do 4Kb pomnilnika na osnovi magnetnega jedra, poleg 4000 germanijevih tranzistorjev pa je uporabljal tudi okrog 600 elektromehanskih relejev, ki so lahko opravljali časovno nezahtevne operacije. V centru so se ukvarjali z modernizacijo proizvodnje in organizacijo poslovanja mariborskih in okoliških podjetij, med drugim z uvajanjem modernih metod dela vezanih na računalniško obdelavo podatkov. Obdelavo so v tem času uvajali v Gorenju in v Velenjskem rudniku. Prirejali so tudi tečaje za organizatorje in programerje, ter spodbujali sodelovanje in smotrno združevanje v gospodarstvu.

V beograjskem Inštitutu Mihajlo Pupin so medtem končali prvo serijo 16 elektronskih računalnikov CER-200. CER-200 je bil rezultat večletnega dela inštituta na elektronskih računalnikih in je bil pravtako večinoma izdelan v tranzistorski tehniki druge generacije. Cena računalnika CER-200 je bila nižja od primerljivih tujih računalnikov v tem času, na inštitutu pa so za vse kupce organizirali tudi tečaj uporabe. Tržili so ga kot sistem za finančno in materialno knjigovodstvo, ter za obračun osebnih dohodkov. Primeren naj bi bil za vodenje računovodskih poslov tako v industriji, kot tudi bankah, v trgovini in drugih panogah. Računalnik so leta 1967 kupili v naši Planiki v Kranju in je bil v tem času še vedno en izmed redkih elektronskih računalnikov pri nas. Ostale računalnike iz serije CER-200 so pokupile razne jugoslovanske organizacije od beograjskega Jugopetrola in Poljobanke pa do EI Niš in agrokombinata PIK Tamis iz Panceva.

V tem času so tudi v piranski Splošni plovbi začeli uporabljati elektronski računalnik. To je bil NCR 390, še en izmed prvih cenejših tranzistoriziranih poslovnih računalnikov namenjenih za splošno uporabo, ki je prišel na trg v prvi polovici šestdesetih. Omogočal je štiri vrste vnosnih načinov, poleg osnovnega prek luknjanih trakov, še prek luknjanih kartic, prek nekakšnih magnetnih kartic in prek direktnega vnosa s tipkovnico. NCR je bilo v tem času eno izmed vodilnih podjetij ravno pri uporabi najnovejših še neuveljavljenih tehnologij. V Splošni plovbi so računalnik sprva uporabljali le v finančnem oddelku, nato pa še v plansko-analitski službi. Po letu 1969 so uporabo želeli še bolj razširiti, zato je računalnik postajal za njihove potrebe že premajhen. Leta 1967 je zaplula tudi prva jugoslovanska avtomatizirana ladja Postojna z vgrajeno elektronsko napravo Salt electronics 2020M za beleženje podatkov prek senzorjev. Z njo so izvajali predvsem kontrolo glavnega pogonskega stroja. Podatkov naprava ni shranjevala, lahko jih je pa posredovala v centralo in na teleprinter IBM, ki je tiskal natančen strojniški dnevnik.