Prvi računalniki v Sloveniji, 13a.del - družbeni informacijski sistem

Računalniški muzej -

Težnja k bolj racionalni uporabi računalniških kapacitet v državi je prispevala tudi k razvoj specifičnih računalniško podprtih informacijskih sistemov. Ti so se začeli oblikovati na različnih družbeno pomembnih področjih kot so statistika, javna uprava, bančništvo, zdravstvo, univerza, ipd. Koncept informacijskega sistema je temeljil na celoviti in usklajeni organizaciji obdelave podatkov tesno prilagojeni specifičnim potrebam posameznih področij. Iz vidika strojne opreme je v tem času običajno zahteval uvedbo velikih osrednjih računalnikov z možnostjo terminalskih povezav. V sedemdesetih so pri nas veliko pozornosti začeli posvečati oblikovanju nekakšnega družbenega informacijskega sistema, ki naj bi v najširšem smislu zagotovil usklajeno in enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Državljanom, gospodarstvu, državni in občinski upravi naj bi zagotavljal celovit nabor pravočasnih informacij potrebnih za uspešno odločanje, upravljanje, načrtovanje. Izrazito so se okrepila prizadevanja, da bi sodobno elektronsko obdelavo podatkov uvedli na čimveč družbeno pomembnih področij. V javni upravi so jo želeli uporabljati za register prebivalstva in kataster z vsemi pripadajočimi evidencami, pri finančnih in davčnih službah, pri problematiki gradbeništva in urbanizma, pa seveda v dokumentacijski službi.

Zavod za statistiko je bil dolgo časa nosilec razvoja na tem področju. S pomočjo partnerstva v Republiškem računskem centru(RRC) so lahko že na začetku sedemdesetih začeli razvijati povsem nov princip opravljanja statistične službe, ki je temeljil na elektronski obdelavi podatkov, registrih in centralni banki statističnih podatkov. Tehnično in finančno pomoč pri modernizaciji ne le statistike, temveč celotnega sistema informacij v javni upravi, so poiskali pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj(OECD). Že leta 1968 so se resno lotili vzgoje kadrov za to področje in so organizirali močno ekipo za delo na velikih računalnikih CDC takrat nameščenih v RRC. Za večje število zaposlenih so organizirali različne oblike dopolnilnega izobraževanja, 25 sodelavcev zavoda pa se je na področju statistike in programiranja v okviru sodelovanja z OECD izpopolnjevalo tudi v Nemčiji. Temeljne sestavine projekta za nov slovenski statistični informacijski sistem(SIS) so začeli oblikovati leta 1970. Zgledovali so se prav po nemškem konceptu računalniško omogočene banke statističnih podatkov, ki so jo nemški kolegi začeli razvijati kako leto prej. To je bil v tem času zelo napreden pristop celo v evropskem merilu in predstavlja pilotni projekt za kasnejšo modernizacijo celotnega statističnega sistema v Jugoslaviji.

Zelo pomemben vidik projekta je bilo tudi sodelovanje z različnimi dajalci podatkov(na primer občinskimi upravami) pri poenotenju zbiranja podatkov in organizaciji informacijsko dokumentacijskih(INDOK) centrov. V okviru projekta so prvi v državi začeli z modernizacije občinske uprave in razvojem ustreznih računalniških programov v novogoriški občini. Zgledovali so se po sistemu, ki so ga uporabljali v nemških občinah. Poleg odmere davkov na osebne dohodke, prispevkov iz dohodkov kmetijskih pridelovalcev in splošnega davčnega knjigovodstva, so oblikovali tudi programe za register občanov in odmero prispevkov od mestnega zemljišča. Obdelavo so izvajali na računalniku IBM 360/25 v Meblo, leto kasneje pa so isti sistem obdelave in programe začele uporabljati še primorske občine na računalniku IBM 360/20 v koprskem Tomosu. Sledile so še druge slovenske občine. Občinske uprave so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev na področju računalništva zaostajale za gospodarstvom in so si zato pogosto pomagale z računalniki v lokalnih podjetjih ali drugih organizacijah. Poleg že omenjenih, je na začetku sedemdesetih kranjska občina sodelovala s centrom v Savi, celjska občina s centrom v Astri, ljubljanske občine s centrom v RSNZ, mariborska občina pa s centrom v ECM.

Poudarek projekta modernizacije statističnega informacijskega sistema je bil na dopolnjevanju, odpravljanju razlik in medsebojnem povezovanju treh osnovnih registrov prebivalstva, organizacij in teritorialnih enot, ter na oblikovanju računalniško omogočene centralne banke podatkov po zgledu nemške. Nov statistični sistem naj bi razbremenil vse faze od zajemanja do obdelave in dostopanja do podatkov. V sedemdesetih so na Zavodu za statistiko izvajali vse pripravljalne faze za vzpostavitev zastavljenega sistema in so za računalnik CDC Cyber 72 priredili ustrezno programsko opremo. Statistične podatke so nato postopno iz ročno pripravljenih dokumentov prenašali na luknjane kartice in magnetne trakove. Prvi podatki, ki so bili pripravljeni za uporabo v novem sistemu so izvirali iz občin, do konca sedemdesetih pa so bili pripravljeni že večji sklopi nove banke podatkov. Pomemben del predvidenega družbenega informacijskega sistema je v povezavi s statističnim informacijskim sistemom predstavljal tudi prostorski informacijski sistem(PIS), ki so ga na Geodetskem zavodu po sodobnih principih začeli vzporedno razvijati že v prvi polovici sedemdesetih.

S pomočjo Ekonomskega centra Maribor(ECM) so modernizirali sistem računalniške obdelave katastra, ki ga je v šestdesetih vpeljal Zavod za statistiko. Tudi tu je razvoj ovirala slaba računalniška opremljenost. Najprej so obdelavo podatkov prek terminalske povezave izvajali na računalnikih IBM 360/40 in IBM 370/135 v ECM, leta 1975 pa so končno dobili lasten računalnik DEC PDP-11/45, ki je omogočil bolj učinkovito pripravo katastrskih podatkov za uporabo v centralni banki. Leta 1979 so na Zavodu za statistiko končno dobili svoj lasten veliki računalnik Fujitsu Facom M-180 II AD. Naslednje leto so s pripravljenimi sklopi že lahko prikazali delovanje novega sistema javnosti. Računalnik je omogočil povezavo katastra z registrom prebivalstva in drugimi registri, omogočil je tekoč dostop do centralne banke podatkov, ter povezavo z davčno upravo in drugimi organi. Sistem je takrat lahko zaživel, vendar se to ni zgodilo v celoti, saj zunanji uporabniki, razen Zavoda za družbeno planiranje, zaradi nerentabilnosti precej časa niso imeli načrtovanih terminalskih povezav. Zavod je tako najprej omogočil kar neposredno uporabo nove baze podatkov v svojih prostorih. Priključenih je bilo okrog 30 lokalnih terminalov.