» »

Prvi računalniki v Sloveniji, dodatek A - programiranje z ožičenjem

Prvi računalniki v Sloveniji, dodatek A - programiranje z ožičenjem

Tabelirka IBM 421 z ožičenimi nadzornimi ploščami. National Museum of Science and Industry of Catalonia, Terrassa (CC BY SA 2.0)

vir: Računalniški muzej
Računalniški muzej - Na podlagi izvirnih raziskav smo v Računalniškem muzeju pripravili serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji. Prispevke o prvih računalnikih pri nas smo obogatili s povezanimi splošnimi temami, ki spremljajo razvoj tehnologije, programiranja in telekomunikacij, ter obravnavajo družbeno pomembne aspekte računalništva kot so na primer uvajanje računalnikov v javno upravo, zdravstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa uvajanje pouka računalništva v šole in začetek študija računalništva. Nismo pa pozabili niti na delo naših znanstvenikov in inženirjev in njihove prve poskuse lastne izgradnje računalniških sistemov ter začetke serijske proizvodnje računalnikov pri nas.

O programiranju na računskih strojih si bolj podrobno lahko preberete na strani računalniškega muzeja.

V tokratni objavi smo se še za trenutek ustavili pri računskih strojih in smo namenili nekaj pozornosti programiranju teh naprav, še posebej programiranju pri nas najbolj razširjenih računskih strojev IBM 421 in IBM 602-A, ter programiranju prvega elektronskega računskega stroja UNIVAC 60/120, ki so ga imeli v kranjski Iskri. Sodobne programske metode so se sicer razvile šele s pojavom prvih splošno dostopnih elektronskih računalnikov na principu vakuumskih elektronk v začetku petdesetih, vendar so prve programske koncepte sprejeli že njihovi predhodniki, računski stroji za obdelavo podatkov na principu luknjanih kartic.Ti računski stroji so se razen redkih izjem programirali s pomočjo ožičenja nadzornih plošč. Kot vir podatkov in način shranjevanja podatkov so uporabljali zapis na luknjanih karticah, sami stroji pa so imeli zelo omejen notranji spomin v obliki elektromehanskih števcev in akumulatorjev namenjen izključno hranjenju številk omejene dolžine med računanjem.

Glavni omejujoči dejavnik teh strojev so bile zelo majhne spominske zmožnosti. Stroji so imeli na začetku le zmogljivost deset in postopno do več deset korakov v katerih se je program moral zaključiti. Prav tako je bilo zelo omejeno število elementov, ki jih je sistem lahko hkrati uporabljal v posameznem programu. Ti elementi so bili na primer vsa hkrati prebrana/ožičena polja na karticah, vse vnaprej določene konstante in vsi rezultati, ki jih je moral sistem hraniti in prenašati. Vsak element je imel tudi omejeno dolžino. Programerji so vse te omejitve morali upoštevati pri načrtovanju programov obdelave. Šele na elektronskih računskih strojih so bile spominske omejitve nekoliko sproščene in je bilo možno programirati tudi preproste pogojne korake in zanke.

Podobno kot pri telefonski centrali, so imele nadzorne plošče teh strojev množico kontaktov, ki jih je uporabnik moral ustrezno ožičiti za določitev operacije v vsakem posameznem koraku obdelave. Stroj je s pomočjo tega mehanizma lahko izvajal ustrezne operacije na prebranih podatkih. Deloval je po poljubnem programu, vendar le serijsko in kot rečeno z zelo omejenim številom korakov. Vsak korak je potekal v obliki enostavnega računa s tremi vrednostmi. Programiranje na način ožičevanja je bilo zelo zamudno in zapleteno opravilo. Za vsako obdelavo je bilo potrebno na novo ožičiti povezave, zato so imeli računski stroji običajno možnost menjave celotnih nadzornih plošč. Obstajali so tudi kompleksni diagrami na katerih je bila prikazana natančna konfiguracija nadzorne plošče za določen program in določene vhodne podatke. Ti diagrami in vnaprej ožičene nadzorne plošče sta bili torej prvi dve obliki na katere so bili programi sestavljeni in shranjeni.

Načrtovane korake se je običajno najprej izrisalo na diagramu nadzorne plošče kot ustrezna ožičenja, nakar se je šele dejansko ožičilo nadzorno ploščo. Poleg računskega stroja in tabelirke pa so imele tudi druge enote v garnituri svoje nadzorne plošče preko katerih se je programiralo njihove operacije. Celoten tok obdelave, tok podatkov, oziroma kartic, od enega stroja do drugega, pa je bilo prav tako potrebno načrtovati in zapisati v obliki včasih zelo kompleksnih diagramov. Le vsi ti diagrami skupaj so predstavljali celoten program, ki je ob določenih vhodnih podatkih proizvedel določene končne rezultate/podatke. Zaposleni v podjetjih so določene podatke najprej zajemali v obliki posebnih obrazcev, ki so jih nato luknjači in luknjačice naluknjali na kartice. Ti so na primer v TAM-u morali na mesec zluknjati do 300.000 kartic po normi 8.700 udarcev na uro. Zelo naporno delo so menda dodatno oteževali nečitljivo ali nepravilno izpolnjeni obrazci, zaradi velike količine podatkov pa je bila tudi kvaliteta končnih podatkov pogosto dvomljiva.

0 komentarjev



Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 2. del - računski stroji v gospodarstvu

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
122921 (742) Barbarpapa2
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 1. del - računski stroji v javnih ustanovah

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72454 (1009) msjr
»

Živahen teden na področju kvantnega računalništva

Oddelek: Novice / Znanost in tehnologija
85222 (3605) WhiteAngel
»

Kaj je to programerska logika? (strani: 1 2 )

Oddelek: Programiranje
527728 (4733) windigo

Več podobnih tem