Prvi računalniki v Sloveniji, 13b.del - varnostni informacijski sistem

Računalniški muzej -

V sedemdesetih je velike tehnične posodobitve doživel tudi varnostni sistem v državi. V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve(RSNZ) so svoj prvi elektronski računalnik IBM 360/25 dobili leta 1972. Podatke kartotek so iz luknjanih kartic takrat prenesli v računalniško evidenco, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve(ISONZ). Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Izkazalo se je, da stalno dostopnih množičnih evidenc v obsegu in na način, kot so si ga zamislili z njim ne bo mogoče vzpostaviti. Leta 1976 so uspeli pridobiti nov računalnik IBM 370/145, ki je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve(UNZ), kjer so v tem času nastale prve ekipe organizatorjev in programerjev. Uvedli so tudi mikrofilm in vse pomembne podatke za hiter dostop prenesli nanj. Mikrofilm je podatke zelo učinkovito shranil na kar 25-krat manjši površini in se je v sedemdesetih zelo pogosto uporabljal tudi v industriji. Laboratorij za mikrofilm, ki je pomagal mnogim podjetjem so na začetku sedemdesetih ustanovili na Fakulteti za strojništvo. Luknjane kartice so na RSNZ do leta 1981 povsem prenehali uporabljati. Informacijski sistem pa so seveda razvijali tudi ob sodelovanju Zavoda za statistiko in občin.

Ljubljanske občine so od leta 1972 uporabljale ravno njihov računalnik IBM 360/25. Ta je bil namreč nameščen v Ljubljanski Kresiji kjer je imel svoje prostore poleg Ljubljanske občinske uprave tudi Republiški sekretariat za notanje zadeve. Njihov oddelek za avtomatsko obdelavo podatkov je do leta 1976 razvil celovit koncept komunalnega informacijskega sistema. Izvedli so avtomatsko obdelavo vrste prispevkov in davkov na področju občin. Avtomatizirali so vodenje evidenc s področja registra prebivalstva In družinske kartoteke, volilnega imenika, izdelali sezname ulic in naselij, ipd. Oddelek je kmalu presegel zmogljivosti računalnika v RSNZ, zato so leta 1976 ustanovili Zavod za avtomatsko obdelavo podatkov v Trnovem, kjer so na računalniško obdelavo prenesli že celotno občinsko knjigovodstvo povezano z odmero davka, pošiljanjem položnic in opominov, ter evidenco izterjav in plačnikov davkov. Zavod je v naslednjih letih skrbel za organizacijsko, programsko in tehnično izgradnjo celotnega komunalno informacijskega sistema za potrebe Skupščine mesta Ljubljane, ljubljanskih občin in drugih krajevnih in interesnih skupnosti. Najprej so imeli v centru verjetno enega izmed računalnikov IBM/370 ali pa zgolj terminalsko povezavo z novim računalnikom te vrste v RSNZ, nato pa so nekje konec sedemdesetih namestili računalnik Delta 700 oziroma DEC PDP-11/70.

Leta 1978 je poskusni informacijski sistem organov za notranje zadeve že začel delovati, vendar je prihajalo do pogostih izpadov in okvar računalnika, zato so 1979 dobili še dodaten nov računalnik IBM 3031, ki je bil štirikrat močnejši od starejšega IBM 370/145. Oba skupaj sta omogočila, da so centralno banko podatkov in terminalsko mrežo v začetku osemdesetih še izrazito razširili. Njihova mreža je kmalu vključevala že okrog 90 terminalov, ki so bili nameščeni po posameznih službah in upravah za notranje zadeve, na upravi za ljudsko obrambo, v skupščini mesta Ljubljana in v stavbi Republiškega izvršnega sveta. Vzpostavili so še neposredno povezavo z varnostnimi organi Hrvaške in v računalniško mrežo povezali razvejan sistem teleprinterjev(teleks), ki so jih imeli po državi za hitro obveščanje. Zaradi izredno velikih potreb RSNZ so leta 1984 stari IBM 370/145 zamenjali z novim IBM 4381/M02, ki je imel 8MB pomnilnika, kupili pa so tudi 4 mini računalniki IBM 8100 za izvedbo porazdeljene obdelave podatkov po glavnih upravah. Namestili so jih v UNZ Ljubljana, Maribor, Kranj in Koper, vendar se ti niso zadovoljivo izkazali. Le dve leti za tem so zamenjali tudi stari IBM 3031 s čisto novim IBM 4381/Q14 in vzpostavili povezavo z Zavodom za statistiko in njihovim registrom prebivalstva.

V drugi polovici sedemdesetih je izreden razvoj komunikacijskih in računalniških tehnologij utemeljenih na mikroelektroniki spodbujal vse več razmišljanj o informatizaciji družbe in posodobitvi različnih družbenih informacijskih sistemov. Pri nas so se ta razmišljanja morala prilagajti slabo razvitemu komunikacijskemu omrežju in izrazitemu pomanjkanju sredstev za nakup sodobne računalniške opreme. Iskali so primerne cenene in množične rešitve, ki bi omogočile komunikacijo z večjimi računalniškimi centri, bodisi za dostop do bank podatkov, bodisi za oddaljeno obdelavo podatkov. Začelo se je govoriti celo o računalništvu med posamezniki. Konec sedemdesetih so si zamislili, da bi uporabo dragih terminalov, ki so si jih lahko privoščile le redke organizacije pri nas, nadomestili z nekakšnimi ljudskimi terminali. Ti bi delovali na običajnih televizorjih s pomočjo primernega telefonskega vmesnika. Na tak način so želeli najprej opremiti glavne informacijsko dokumentacijske centre v upravi, nato pa še centre v podjetjih in postopno celo nekatere posameznike. Počasno raziskovanje in uresničevanje tovrstnih idej pri nas pa je ves čas prehiteval bliskovit razvoj tehnologije, ki je do sredine osemdesetih vse te poglede bistveno spremenil s pojavom osebnih računalnikov IBM PC in novega koncepta medmrežja.