Prvi računalniki v Sloveniji, 13c.del - finančni informacijski sistem

Računalniški muzej -

V Službi družbenega knjigovodstva(SDK) so si pri obravnavi plačilnega prometa od samega začetka pomagali s tehnologijo. Prejem, sortiranje in pripravo plačilnih dokumentov so izvajali po podružnicah, strojno knjiženje pa v Republiški centrali v Ljubljani, kjer so imeli od leta 1964 elektronski računski stroj Univac 1004. Ta je v primerjavi s klasičnimi računskimi stroji takrat sicer vnesel nekaj zelo zanimivih novosti, vendar ga s pravim računalnikom še ni mogoče enakovredno primerjati. Zahtevno delo po podružnicah je potekalo tudi v nočnem času, čemur je sindikat mnogo let nasprotoval. Leta 1970 so izdelali načrt za modernizacijo z novim elektronskim računalnikom in uvedbo porazdeljene obdelave z manjšimi računalniki po podružnicah, ki naj bi se nato postopno povezale s centralo tudi prek terminalskih povezav. Prve štiri enote v Sloveniji so bile opremljene z elektronskimi računalniki leta 1972. V ljubljanski centrali so dobili IBM 370/135, v podružnicah Maribor, Kranj in Celje pa posebne mini računalnike Singer System 10. Za zajemanje podatkov v novem sistemu so uvedli luknjalnike papirnega traku. To opremo so uporabljali do leta 1980. Ljubljanski IBM 370/135 je imel ob nakupu 96KB pomnilnika, tri diskovne enote po 29MB, tri enote magnetnih trakov, enoto za delo s karticami, dva tiskalnika in operatersko konzolo.

Nov koncept informacijskega sistema SDK so leta 1972 začeli uvajati v celotni Jugoslaviji, ne le v Sloveniji. Prvi so tega leta dobili nov računalnik IBM 370/145 v Beogradu, manjše IBM 370/135 pa poleg Ljubljane, v Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. V Glavni centrali v Beogradu so začeli tudi z izdelavo programov za obdelave za vsa področja od plačilnega prometa do različnih evidenc in statističnih raziskav. Njihov programski paket za avtomatizacijo rednih operativnih poslov službe (AROPS) pa postopkov knjiženja ob prenosu ni prilagodil elektronski obdelavi, kar je povzročalo precej težav. V ljubljanski SDK so na računalniku IBM 370/135 začeli z računalniško podprto obdelavo plačilnega prometa spomladi 1973. Prvi preizkus programskega paketa AROPS je bil takrat precej neuspešen, zato so se sistemski inženirji SDK in Intertrade v Ljubljani, ter inženir IBM iz Dunaja odločili, da začnejo razvijati nov programski sklop Tezaurus, ki bo upošteval spremenjene okoliščine in odpravil težave, ki jih je povzročal AROPS.

Jeseni 1973 so v Ljubljani pričeli načrtovati posamezna programska področja in izvajati ustrezne spremembe pri ročnem delu. Sodelavci v ljubljanski centrali so sami izdelali vse programe za področje vzdrževanja podatkov in področje vnosa in obdelave dokumentov plačilnega prometa. Sodelovali so tudi pri izdelavi programov za področje izdelave vseh potrebnih izpisov in poročil. Večino programov so napisali v zbirnem jeziku zaradi omejenega pomnilnika, kasneje pa nekaj tudi v višjem jeziku PL/I. S sodobno modularno zgradbo je programski sklop Tezaurus omogočal enostavno dodajanje novih funkcij. Leta 1976 so ga dopolnili s sistemom za sortiranje izhodnih dokumentov. Tezaurus so redno začeli uporabljati leta 1975, ohranil pa se je skoraj 22 let. Dnevno so z njegovo pomočjo obdelali približno 70% vsega plačilnega prometa v Sloveniji. Na IBM računalnikih pa so ga uporabljale tudi druge večje centrale SDK v Jugoslaviji.

Zaradi težav z vedno večjim številom nalogov in dvojnega ročnega in avtomatskega dela ter zahtev sindikata po ukinitvi nočnega dela, so morali konec sedemdesetih še enkrat radikalno spremeniti sistem. Nov načrt iz leta 1977 je tako stremel k uvedbi istočasnega zajemanja in sortiranja podatkov že v začetni fazi. Za prehod na interaktivno delo so do leta 1981 opremili vse štiri največje podružnice z mini računalniki IBM System 1 in zasloni. Manjše podružnice so dobile mini računalnike Borroughs B 1830. Obenem so podružnice Maribor, Kranj in Celje dobile nove računalnike IBM 4331, v Ljubljani pa je še vedno obratoval IBM 370/135 in dodatni IBM 370/138, ki so ga dobili že leta 1977. Celotno modernizacijo so izvedli od 1979 do 1981, ko je na računalniško obdelavo prešla še zadnja podružnica v Postojni. Februarja 1981 so že vse podružnice delovale po novem sistemu s prej izdelanimi programi in celovitim konceptom zbiranja podatkov. Usposobiti so morali številne kadre. Tečaje so obiskovali najmanj 2 tedna, nekateri pa tudi do 3 mesece. Šolanje sta v glavnem vodila Intertrade in Interkomerc, ki sta dobavila računalnike IBM in Burroughs. Prehod na nov sistem so vodili organizatorji iz centrale v Ljubljani in SDK Jugoslavija.

Računalnika IBM 360/40 in IBM 370/145 v Ljubljanski banki sta bila medtem leta 1977 že zastarela in preobremenjena, saj sta morala obdelati kar osemkrat več računov, kot je bilo sprva predvideno. Prihajalo je do rednih celo večdnevnih okvar, to pa je nemudoma povzročilo zamike pri sprotnem procesiranju bančnih podatkov in opravljanju običajnih bančnih storitev. V Ljubljanski banki so v sedemdesetih sicer z njuno pomočjo in s pomočjo terminalov precej izboljšali poslovanje in kot prvi v Jugoslaviji na primer uvedli plačevanje prek trajnikov. Vendar je do posodobitve opreme prišlo občutno prepozno. Nov računalnik IBM 3031/Complex in sistem bančnih terminalov IBM 3600 so zaradi težav s pridobitvijo dovoljenja dobili šele sredi leta 1979. Za osrednji računalnik so zgradili tudi čisto nov tehnični center zunaj ožjega območja Ljubljane. Večina podružnic po državi je takrat dobila vsaj po en bančni terminal iz serije IBM 3600, večje pa tudi deset in več. Ti so ponekod morda že vključevali bančne avtomate IBM 3624, ki še niso imeli zaslonov, so pa že povsem spominjali na moderne bankomate. Sredi osemdesetih so bančne terminale IBM 3600 zamenjali s še novejšimi iz serije IBM 4700.