Forum » Loža » Zračno orožje - replike
Zračno orožje - replike
Okapi ::
Še ena zanimivost, povezana s "šmajserjem".
Okvir za naboje je videti kot zelo primeren za držanje, ampak partizan na spodnji sliki drži orožje narobe.
V Call of Duty ga pa sploh narobe držijo.
Namreč, okvir ni bil zelo močno fiksiran v orožju in če ga je uporabnik držal v roki, ga je hitro lahko malo premaknil, in če najvišji naboj ni bil več povsem poravnan s cevjo, je hitro prišlo do zastoja.
Orožje je bilo treba držati za tisti del, v katerega gre okvir za naboje, in je narebren, za boljši oprijem, kot tale naci pupa recimo.
Še bolj pravilen pa je oprijem pred okvirjem za naboje.
Okvir za naboje je videti kot zelo primeren za držanje, ampak partizan na spodnji sliki drži orožje narobe.
V Call of Duty ga pa sploh narobe držijo.
Namreč, okvir ni bil zelo močno fiksiran v orožju in če ga je uporabnik držal v roki, ga je hitro lahko malo premaknil, in če najvišji naboj ni bil več povsem poravnan s cevjo, je hitro prišlo do zastoja.
Orožje je bilo treba držati za tisti del, v katerega gre okvir za naboje, in je narebren, za boljši oprijem, kot tale naci pupa recimo.
Še bolj pravilen pa je oprijem pred okvirjem za naboje.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Ali lahko napišeš imena trgovin v katerih kupuješ?
www.waffenostheimer.de
www.mundilar.net
www.arprotech.com/shop/
www.waffenfuzzi.de (tile ne pošiljajo k nam, sem uporabil cheaper&more)
armasayala.com/
www.airsoftarms.eu/en/
www.blacktac.eu/
bauci ::
Super. Hvala.
Se eno vprašanje. Ali lahko za vsako zračno orožje uporabiš puščice ali kroglice namesto diablov?
Se eno vprašanje. Ali lahko za vsako zračno orožje uporabiš puščice ali kroglice namesto diablov?
Okapi ::
Ne moreš. Omejitvi sta dve - način vlaganja diabol in kakšna je cev.
Puščice lahko uporabiš samo če jih lahko cele vtakneš v cev. Če ima orožje magazin za več diabol (ali kroglic), ne bo šlo. Puščica je namreč veliko daljša od diabole. Uporabiš jih lahko tudi v revolverjih, ki imajo lažne naboje.
Tudi kroglic ne moreš uporabit povsod, ker so malenkost manjše od diabol in lahko padejo iz ležišča, namenjenega diabolam.
Poleg tega nočeš uporabljati kroglic in puščic v orožju z risano cevjo, ker lahko poškoduješ žlebove.
Oziroma lahko uporabiš kroglice, ampak samo svinčene, ne jeklenih.
Puščice lahko uporabiš samo če jih lahko cele vtakneš v cev. Če ima orožje magazin za več diabol (ali kroglic), ne bo šlo. Puščica je namreč veliko daljša od diabole. Uporabiš jih lahko tudi v revolverjih, ki imajo lažne naboje.
Tudi kroglic ne moreš uporabit povsod, ker so malenkost manjše od diabol in lahko padejo iz ležišča, namenjenega diabolam.
Poleg tega nočeš uporabljati kroglic in puščic v orožju z risano cevjo, ker lahko poškoduješ žlebove.
Oziroma lahko uporabiš kroglice, ampak samo svinčene, ne jeklenih.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Zračne replike so me pritegnile zaradi zanimivih starih modelov pištol in revolverje, izbiramo pa lahko tudi med replikami številnih sodobnih modelov, ki so nedvomno za marsikoga zanimivejše. Ena takšnih je najnovejša ameriška vojaška polavtomatska pištola SIG Sauer M17, ki so jo, kot pove že njena modelska številka, v oborožitev uvedli leta 2017. Še zelo sveža zadeva torej.
Pištola temelji na osnovi par let starejšega civilnega modela P320 (ki, mimogrede, stane 1200 evrov). Ameriška vojska jih namerava vsega skupaj kupiti kar okoli pol milijona in z njimi v prihodnjih nekaj letih zamenjati Beretto M9, ki je bila službena pištola ameriške vojske od leta 1985.
SIG Sauer ima zanimivo in dolgo zgodovino, ki se je začela pred več kot četrt tisočletja, natančneje leta 1751, ko je Lorenz Sauer v Nemčiji ustanovil puškarsko delavnico. Dobrih sto let kasneje je v Švici nastala Švicarska tovarna vagonov, Schweizerische Waggon Fabrik, ki se je nekaj let kasneje, ko so se začeli ukvarjati tudi s puškarstvom, preimenovala v Švicarsko industrijsko podjetje, Schweizerische Industrie Gesellschaft - SIG. Obe podjetji sta se naslednjih sto in še nekaj let uspešno ukvarjali z razvojem in proizvodnjo orožja.
Leta 1975 se je švicarski SIG pri razvoju in proizvodnji nove polavtomatske pištole povezal z nemškim J. P. Sauer & Sohn, in na osnovi pištol SIG P210 in Sauer 38H je nastala pištola SIG Sauer P220. SIG je kasneje svoj orožarski del prodal in SIG Sauer je sedaj nemško podjetje, sestrsko podjetje in tovarno pa ima tudi v Združenih državah. Slovi po izvrstnih (in dragih) pištolah.
M17 je sicer lepa in zanimiva pištola, a repliko sem si vseeno omislil predvsem iz radovednosti, da vidim, kako so videti replike sodobnih pištol. Za razliko od večine replik, ki prihajajo iz tajvanskih tovarn, je narejena na Japonskem, trži pa jo kar ameriška podružnica nemškega podjetja SIG Sauer. Se pravi je v bistvu originalni SIG Sauer. Ali, kot se pohvalijo na škatli - Strelja kot SIG, ker tudi je.
Replika je po velikosti, obliki in teži zelo podobna pravemu modelu M17. Podobno kot izvirnik je deloma iz plastike (oziroma polimera, da se sliši bolj imenitno) in v "puščavsko" rjavi barvni kombinaciji.
Pištola ima podaljšani okvir za naboje (v katerega gre pri pravi pištoli 21 nabojev, namesto 17, kot jih gre v navadnega). Pri repliki je v okvirju 12 gramska bombica CO2 in nabojnik za diabole. Zanimiv je način izmeta okvirja za naboje. Ob pritisku na gumb namreč majhen sunek plina potisne nabojnik iz ročaja (pri drugih pištolah to delo opravlja vzmet).
Za razliko od drugih večstrelnih pištol CO2, ki streljajo diabole, nima takšnega ali drugačnega bobniča, temveč nekakšen verižni nabojnik za 20 diabol.
Pištola ima kovinski "zaklep", ki oponaša delovanje pravega, vendar v resnici nima nobene funkcije, razen te, da je videz pištole (in občutek v roki, zaradi odsuna) med streljanjem videti resničnejši. Ob vsakem strelu ga pritisk CO2 porine nazaj, povratna vzmet pa vrne v izhodiščni položaj. Med premikom zaklep orožja ne napne, kljub temu replika M17 deluje v (navidezno) polavtomatskem načinu delovanja.
Deluje namreč tako kot revolverji z dvojnim delovanjem (double action). Vse delo pri napenjanju orožja in premikanju nabojev opravi strelec s pritiskom na sprožilec. V prvem delu pritiska prožilni mehanizem premakne verižni trak z diaboli, da pride naslednji pred cev, ter napne kladivce, skrito v ohišju, pri končnem delu pritiska pa orožje še sproži.
Zaradi načina delovanja orožje ne ve, kdaj je ostalo brez nabojev, in ker lažni zaklep takrat ne ostane v zadnjem položaju (kot se to zgodi pri pravi pištoli in nekaterih replikaj), lahko streljamo tudi v prazno.
Za razliko od takšnega "lažnega" polavtomatskega delovanja nekatere replike, recimo Walther P.38 (katerega opis še pride na vrsto), dejansko delujejo polavtomatsko, saj povratni sunek zaklopa napne kladivce (za premikanje kroglic pa skrbi vzmet v nabojniku). Po zadnji izstreljeni kroglici zaklep ostane v zadnjem položaju in orožja ne moremo več sprožiti.
Zaradi premikajočega se zaklepa, ki povzroči nekaj odsuna, je občutek pri streljanju precej realističen. Malce moti le delovanje sprožilca, saj med pritiskanjem na prstu čutimo, da premika verižnik z diaboli in napenja kladivce, česar pri pravi pištoli seveda ni.
Pištolo lahko na zelo preprost način razstavimo, snamemo lažni zaklep, odstranimo cev in povratno vzmet, kar ne samo dodatno prispeva k občutku, da imamo opravka s pravim orožjem, temveč tudi močno olajša čiščenje cevi.
Prvi preizkus streljanja je bilo veliko razočaranje. Pištola je namreč na razdalji desetih metrov nesla krepko v levo in prenizko. Če bi imela nastavljiv zadnji merek, kot ga imajo boljše zračne pištole, bi to lahko hitro popravil, a kaj, ko sta oba merka na repliki M17 fiksna. Kako natančno sta fiksna merka nastavljena je pri tovrstnih replikah bolj stvar naključja in moj primerek očitno ni ravno zadetek na loteriji.
Na srečo ima pištola pod cevjo tračnico vrste picatinny, ki omogoča namestitev laserja. Iz predala hitro vzamem majhen cenen laserski namerilnik, ki ima, tako kot vsi tovrstni laserji, možnost nastavljanja žarka po višini in širini, in problem je rešen. Z nameščenim laserjem se je M17 izkazala za precej natančno, kot se pravzaprav za pištolo z risano cevjo, in uglednega proizvajalca, spodobi. Pa še lepo se poda laser na sodobno vojaško pištolo.
Replika SIG Sauer M17 sodi ravno na mejo med srednjim in zgornjim cenovnim razredom. Najcenejše modele zračnih pištol CO2 dobimo za dobrih 50 evrov, replike srednjega razreda, kjer že dobimo tudi takšne s polavtomatskim delovanjem in precej revolverjev, stanejo med 100 in 150 evri, na zgornjem cenovnem in kakovostnem koncu pa so replike, ki stanejo od nekako 150 do 250 evrov. M17 dobimo za 150-160 evrov in s kakovostjo izdelave in načinom delovanja svojo ceno še kar dobro upraviči - je pa zaradi fiksnih merkov skoraj obvezen tudi nakup laserja, kar k sreči ne predstavlja omembe vrednega stroška, saj so za zračne pištole dovolj dobri tudi tisti najcenejši, ki jih na ebayu dobimo že za dobre štiri evre.
Pištola temelji na osnovi par let starejšega civilnega modela P320 (ki, mimogrede, stane 1200 evrov). Ameriška vojska jih namerava vsega skupaj kupiti kar okoli pol milijona in z njimi v prihodnjih nekaj letih zamenjati Beretto M9, ki je bila službena pištola ameriške vojske od leta 1985.
SIG Sauer ima zanimivo in dolgo zgodovino, ki se je začela pred več kot četrt tisočletja, natančneje leta 1751, ko je Lorenz Sauer v Nemčiji ustanovil puškarsko delavnico. Dobrih sto let kasneje je v Švici nastala Švicarska tovarna vagonov, Schweizerische Waggon Fabrik, ki se je nekaj let kasneje, ko so se začeli ukvarjati tudi s puškarstvom, preimenovala v Švicarsko industrijsko podjetje, Schweizerische Industrie Gesellschaft - SIG. Obe podjetji sta se naslednjih sto in še nekaj let uspešno ukvarjali z razvojem in proizvodnjo orožja.
Leta 1975 se je švicarski SIG pri razvoju in proizvodnji nove polavtomatske pištole povezal z nemškim J. P. Sauer & Sohn, in na osnovi pištol SIG P210 in Sauer 38H je nastala pištola SIG Sauer P220. SIG je kasneje svoj orožarski del prodal in SIG Sauer je sedaj nemško podjetje, sestrsko podjetje in tovarno pa ima tudi v Združenih državah. Slovi po izvrstnih (in dragih) pištolah.
M17 je sicer lepa in zanimiva pištola, a repliko sem si vseeno omislil predvsem iz radovednosti, da vidim, kako so videti replike sodobnih pištol. Za razliko od večine replik, ki prihajajo iz tajvanskih tovarn, je narejena na Japonskem, trži pa jo kar ameriška podružnica nemškega podjetja SIG Sauer. Se pravi je v bistvu originalni SIG Sauer. Ali, kot se pohvalijo na škatli - Strelja kot SIG, ker tudi je.
Replika je po velikosti, obliki in teži zelo podobna pravemu modelu M17. Podobno kot izvirnik je deloma iz plastike (oziroma polimera, da se sliši bolj imenitno) in v "puščavsko" rjavi barvni kombinaciji.
Pištola ima podaljšani okvir za naboje (v katerega gre pri pravi pištoli 21 nabojev, namesto 17, kot jih gre v navadnega). Pri repliki je v okvirju 12 gramska bombica CO2 in nabojnik za diabole. Zanimiv je način izmeta okvirja za naboje. Ob pritisku na gumb namreč majhen sunek plina potisne nabojnik iz ročaja (pri drugih pištolah to delo opravlja vzmet).
Za razliko od drugih večstrelnih pištol CO2, ki streljajo diabole, nima takšnega ali drugačnega bobniča, temveč nekakšen verižni nabojnik za 20 diabol.
Pištola ima kovinski "zaklep", ki oponaša delovanje pravega, vendar v resnici nima nobene funkcije, razen te, da je videz pištole (in občutek v roki, zaradi odsuna) med streljanjem videti resničnejši. Ob vsakem strelu ga pritisk CO2 porine nazaj, povratna vzmet pa vrne v izhodiščni položaj. Med premikom zaklep orožja ne napne, kljub temu replika M17 deluje v (navidezno) polavtomatskem načinu delovanja.
Deluje namreč tako kot revolverji z dvojnim delovanjem (double action). Vse delo pri napenjanju orožja in premikanju nabojev opravi strelec s pritiskom na sprožilec. V prvem delu pritiska prožilni mehanizem premakne verižni trak z diaboli, da pride naslednji pred cev, ter napne kladivce, skrito v ohišju, pri končnem delu pritiska pa orožje še sproži.
Zaradi načina delovanja orožje ne ve, kdaj je ostalo brez nabojev, in ker lažni zaklep takrat ne ostane v zadnjem položaju (kot se to zgodi pri pravi pištoli in nekaterih replikaj), lahko streljamo tudi v prazno.
Za razliko od takšnega "lažnega" polavtomatskega delovanja nekatere replike, recimo Walther P.38 (katerega opis še pride na vrsto), dejansko delujejo polavtomatsko, saj povratni sunek zaklopa napne kladivce (za premikanje kroglic pa skrbi vzmet v nabojniku). Po zadnji izstreljeni kroglici zaklep ostane v zadnjem položaju in orožja ne moremo več sprožiti.
Zaradi premikajočega se zaklepa, ki povzroči nekaj odsuna, je občutek pri streljanju precej realističen. Malce moti le delovanje sprožilca, saj med pritiskanjem na prstu čutimo, da premika verižnik z diaboli in napenja kladivce, česar pri pravi pištoli seveda ni.
Pištolo lahko na zelo preprost način razstavimo, snamemo lažni zaklep, odstranimo cev in povratno vzmet, kar ne samo dodatno prispeva k občutku, da imamo opravka s pravim orožjem, temveč tudi močno olajša čiščenje cevi.
Prvi preizkus streljanja je bilo veliko razočaranje. Pištola je namreč na razdalji desetih metrov nesla krepko v levo in prenizko. Če bi imela nastavljiv zadnji merek, kot ga imajo boljše zračne pištole, bi to lahko hitro popravil, a kaj, ko sta oba merka na repliki M17 fiksna. Kako natančno sta fiksna merka nastavljena je pri tovrstnih replikah bolj stvar naključja in moj primerek očitno ni ravno zadetek na loteriji.
Na srečo ima pištola pod cevjo tračnico vrste picatinny, ki omogoča namestitev laserja. Iz predala hitro vzamem majhen cenen laserski namerilnik, ki ima, tako kot vsi tovrstni laserji, možnost nastavljanja žarka po višini in širini, in problem je rešen. Z nameščenim laserjem se je M17 izkazala za precej natančno, kot se pravzaprav za pištolo z risano cevjo, in uglednega proizvajalca, spodobi. Pa še lepo se poda laser na sodobno vojaško pištolo.
Replika SIG Sauer M17 sodi ravno na mejo med srednjim in zgornjim cenovnim razredom. Najcenejše modele zračnih pištol CO2 dobimo za dobrih 50 evrov, replike srednjega razreda, kjer že dobimo tudi takšne s polavtomatskim delovanjem in precej revolverjev, stanejo med 100 in 150 evri, na zgornjem cenovnem in kakovostnem koncu pa so replike, ki stanejo od nekako 150 do 250 evrov. M17 dobimo za 150-160 evrov in s kakovostjo izdelave in načinom delovanja svojo ceno še kar dobro upraviči - je pa zaradi fiksnih merkov skoraj obvezen tudi nakup laserja, kar k sreči ne predstavlja omembe vrednega stroška, saj so za zračne pištole dovolj dobri tudi tisti najcenejši, ki jih na ebayu dobimo že za dobre štiri evre.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
hammock ::
Hvala Okapi, tvoji slikoviti opisi so me navdusili do te mere, da si bom se sam omislil eno repliko (sicer airsoft, ker nocem streljati svinca po vrtu, jeklenih kroglic pa ne maram ker se odbijajo). Zaradi tebe bom ob 150€!
V igri je pa tale lepotica:
COLT 1911 MKIV CO2
V igri je pa tale lepotica:
COLT 1911 MKIV CO2
Okapi ::
Še nekaj o "metkih" za zračno orožje, diabolih.
V dobrih starih časih smo šli v trgovino Lovec na Gosposvetski, rekli "ene metke za zračno puško, prosim" in dobili, kar smo pač dobili. Takrat se mi še sanjalo ni, da obstaja več kot ena vrsta teh metkov (in niti ne vem, koliko je izbire tistikrat sploh bilo, vsaj pri nas).
Oziroma, drugače povedano, ko sem se veliko let kasneje znova začel zanimati za zračno orožje, sem bil kar malo šokiran, ko sem ugotovil, koliko različnega streliva za zračno orožje obstaja. V bolje založenih trgovinah imajo več kot sto različnih vrst v kalibru 4,5 mm (.177 v angleških merah).
In potem so tu še drugi kalibri. Naslednji po priljubljenosti je 6 mm (airsoft) za šibkejše, in 5,5 mm (.22) za malo močnejše zračno orožje. So pa tudi večji kalibri, ki jih uporabljajo v še močnejšem zračnem orožju. Navzgor omejitev praktično ni, MythBusterja sta večkrat streljala kar s takšnim ali drugačnim zračnim topom.
Ampak ostanimo pri 4,5 mm, še prej pa, zakaj tem metkom pravimo diaboli.
Ima to kaj skupnega s hudičem? Po grško je namreč hudič diabolos, in tudi mi rečemo, da je kaj diabolično, se pravi hudičevo, peklensko.
Izkaže se, da so izraz diabolo skovali pred nekaj več kot sto leti, z njim pa so poimenovali igračo, ki sicer izvira iz starodavne kitajske igrače (zato ji pravimo tudi kitajski jo-jo), in so tistikrat, na prelomu 19. v 20. stoletje postale zelo priljubljene v Evropi.
Izraz je sestavljen iz grškega dia, ki pomeni preko (recimo premer - diameter), in bolo, vreči (znamenitemu antičnemu kipu metalca diska po grško rečemo diskobolus Metalec diska @ Wikipedia )
Metkom za zračno puško diaboli pravimo, ker po obliki malo spominjajo na to iz dveh stožcev sestavljeno igračo.
Sedaj, ko vemo, da diaboli niso hudičevi metki, gremo lahko dalje.
Na trgu je na desetine (oziroma celo stotine) različnih modelov diabol kalibra 4,5 mm, ki se razlikujejo po teži, obliki, kakovosti, proizvajalcu, materialu in malce tudi po samem kalibru, se pravi premeru, saj so poleg 4,5 mm tudi 4,49 in 4,51 mm, ki pa jih vse lahko uporabljamo v vsakem orožju. Tekmovalci najprimernejšo velikost izberejo glede na model puške ali pištole, ki jo uporabljajo.
Lažje diabole, recimo 0,48 gramske, uporabljamo v glavnem s pištolami, težje, recimo 0,53 gramske, pa s puškami. Z replikami CO2 je bolje uporabljati lažje, ker so praviloma šibkejše od zračnega orožja na stisnjen zrak (PCP) ali vzmet.
Obliko diabol izbiramo v glavnem glede na namen in razdaljo. Za streljanje na tarče pri standardni razdalji 10 metrov se najbolje izkažejo diaboli s plosko glavo, ker letijo najbolj naravnost, poleg tega pa v tarči naredijo lepo okroglo luknjo z bolj ali manj ravnimi robovi, kar olajša štetje zadetih krogov.
Diaboli s kupolasto, zaobljeno glavo so (naj)bolj aerodinamični in zato letijo dlje in so manj občutljivi na veter. Uporabljamo jih za streljanje na bolj oddaljene tarče, in z orožjem, ki je malo močnejše od povprečne replike CO2 (ker s šibkejšim orožjem tako ali tako ne streljamo na več kot 10-15 metrov oddaljene tarče). Tovrstne diabole recimo uporabljamo pri disciplini "field target", pri kateri streljamo na tarče v obliki živali na razdaljah od 10 do 50 metrov.
Diaboli s koničasto glavo imajo dobro prebojno moč, a niso tako zelo aerodinamčni kot tisti s kupolasto glavo. Tudi te uporabljamo z nekoliko močnejšim orožje, predvsem za lov na majhen plen in uničevanje škodljivcev, recimo podgan in golobov. Ampak ker je pri nas lov z zračnim orožjem prepovedan, za naše kraje to strelivo ni posebej zanimivo, razen če bi radi temeljiteje luknjali malo debelejše pločevinke.
Diaboli z "luknjo v glavi" so namenjeni lovu in pobijanju prej omenjenih škodljivcev (tam, kjer se to sme početi). Ob zadetku se najbolj deformirajo, razširijo, in zato najbolj učinkovito pokončajo plen (ker če že streljamo podgane, bi radi, da so te na mestu mrtve, ne da se ranjene zavlečejo v brlog in tam trpijo).
Nekateri za lov raje uporabljajo diabole, ki so nekakšni križanci med koničastimi in tistimi z luknjo, ker naj bi združevali dobre lastnosti obeh - konica preluknja kožo, luknja pa poskrbi, da se metek v telesu deformira in ima najbolj ubijalski učinek.
Diaboli se razlikujejo tudi po materialu, iz katerega so narejeni. Večinoma so svinčeni, poznamo pa tudi takšne, ki so narejeni iz različnih litin, ki ne vsebujejo svinca in so zato bolj naravi prijazni.
Brez svinca so praviloma tudi posebni metki, namenjeni doseganju čim večje hitrosti izstrelka. So lažji, in imajo plastično srajčko, ki poskrbi, da je učinek stisnjenega zraka čim boljši.
Na ceno diabol bolj kot oblika vpliva kakovost, pri čemer v tem primeru kakovost pomeni predvsem uniformnost streliva, torej enakost posameznih diabol v škatli. Pri cenejših se posamezni diaboli nekoliko razlikujejo v teži in velikost. V isti škatli so recimo takšni s 4,49, 4,5 in 4,51 mm premera, s težami od 0,45 do 0,5 grama, ali celo s še večjim odstopanjem, vmes pa se najdejo tudi takšni, ki so malce deformirani.
Pri najboljših so odstopanja minimalna, in se lahko tudi odločimo, ali bi raje imeli 4,49, 4,5 ali 4,51 milimetrske. Tekmovalci gredo še korak dlje in tudi iz škatlice najboljših diabol sami ročno odberejo takšne, ki so res povsem enaki in brezhibni.
Razlike v ceni so velike. Škatlico najcenejših diabol (500 kosov) dobimo že za kakšne 2-3 evre, škatlica vrhunskih pa stane okoli 15 evrov.
Replike CO2 praviloma niso tako natančne, da bi bilo vredno z njimi streljati vrhunsko strelivo. Izberite lažje diabole (recimo 0,48 g)s plosko glavo, v cenovnem razredu okoli 5-6 evrov za škatlico, in to je to.
V dobrih starih časih smo šli v trgovino Lovec na Gosposvetski, rekli "ene metke za zračno puško, prosim" in dobili, kar smo pač dobili. Takrat se mi še sanjalo ni, da obstaja več kot ena vrsta teh metkov (in niti ne vem, koliko je izbire tistikrat sploh bilo, vsaj pri nas).
Oziroma, drugače povedano, ko sem se veliko let kasneje znova začel zanimati za zračno orožje, sem bil kar malo šokiran, ko sem ugotovil, koliko različnega streliva za zračno orožje obstaja. V bolje založenih trgovinah imajo več kot sto različnih vrst v kalibru 4,5 mm (.177 v angleških merah).
In potem so tu še drugi kalibri. Naslednji po priljubljenosti je 6 mm (airsoft) za šibkejše, in 5,5 mm (.22) za malo močnejše zračno orožje. So pa tudi večji kalibri, ki jih uporabljajo v še močnejšem zračnem orožju. Navzgor omejitev praktično ni, MythBusterja sta večkrat streljala kar s takšnim ali drugačnim zračnim topom.
Ampak ostanimo pri 4,5 mm, še prej pa, zakaj tem metkom pravimo diaboli.
Ima to kaj skupnega s hudičem? Po grško je namreč hudič diabolos, in tudi mi rečemo, da je kaj diabolično, se pravi hudičevo, peklensko.
Izkaže se, da so izraz diabolo skovali pred nekaj več kot sto leti, z njim pa so poimenovali igračo, ki sicer izvira iz starodavne kitajske igrače (zato ji pravimo tudi kitajski jo-jo), in so tistikrat, na prelomu 19. v 20. stoletje postale zelo priljubljene v Evropi.
Izraz je sestavljen iz grškega dia, ki pomeni preko (recimo premer - diameter), in bolo, vreči (znamenitemu antičnemu kipu metalca diska po grško rečemo diskobolus Metalec diska @ Wikipedia )
Metkom za zračno puško diaboli pravimo, ker po obliki malo spominjajo na to iz dveh stožcev sestavljeno igračo.
Sedaj, ko vemo, da diaboli niso hudičevi metki, gremo lahko dalje.
Na trgu je na desetine (oziroma celo stotine) različnih modelov diabol kalibra 4,5 mm, ki se razlikujejo po teži, obliki, kakovosti, proizvajalcu, materialu in malce tudi po samem kalibru, se pravi premeru, saj so poleg 4,5 mm tudi 4,49 in 4,51 mm, ki pa jih vse lahko uporabljamo v vsakem orožju. Tekmovalci najprimernejšo velikost izberejo glede na model puške ali pištole, ki jo uporabljajo.
Lažje diabole, recimo 0,48 gramske, uporabljamo v glavnem s pištolami, težje, recimo 0,53 gramske, pa s puškami. Z replikami CO2 je bolje uporabljati lažje, ker so praviloma šibkejše od zračnega orožja na stisnjen zrak (PCP) ali vzmet.
Obliko diabol izbiramo v glavnem glede na namen in razdaljo. Za streljanje na tarče pri standardni razdalji 10 metrov se najbolje izkažejo diaboli s plosko glavo, ker letijo najbolj naravnost, poleg tega pa v tarči naredijo lepo okroglo luknjo z bolj ali manj ravnimi robovi, kar olajša štetje zadetih krogov.
Diaboli s kupolasto, zaobljeno glavo so (naj)bolj aerodinamični in zato letijo dlje in so manj občutljivi na veter. Uporabljamo jih za streljanje na bolj oddaljene tarče, in z orožjem, ki je malo močnejše od povprečne replike CO2 (ker s šibkejšim orožjem tako ali tako ne streljamo na več kot 10-15 metrov oddaljene tarče). Tovrstne diabole recimo uporabljamo pri disciplini "field target", pri kateri streljamo na tarče v obliki živali na razdaljah od 10 do 50 metrov.
Diaboli s koničasto glavo imajo dobro prebojno moč, a niso tako zelo aerodinamčni kot tisti s kupolasto glavo. Tudi te uporabljamo z nekoliko močnejšim orožje, predvsem za lov na majhen plen in uničevanje škodljivcev, recimo podgan in golobov. Ampak ker je pri nas lov z zračnim orožjem prepovedan, za naše kraje to strelivo ni posebej zanimivo, razen če bi radi temeljiteje luknjali malo debelejše pločevinke.
Diaboli z "luknjo v glavi" so namenjeni lovu in pobijanju prej omenjenih škodljivcev (tam, kjer se to sme početi). Ob zadetku se najbolj deformirajo, razširijo, in zato najbolj učinkovito pokončajo plen (ker če že streljamo podgane, bi radi, da so te na mestu mrtve, ne da se ranjene zavlečejo v brlog in tam trpijo).
Nekateri za lov raje uporabljajo diabole, ki so nekakšni križanci med koničastimi in tistimi z luknjo, ker naj bi združevali dobre lastnosti obeh - konica preluknja kožo, luknja pa poskrbi, da se metek v telesu deformira in ima najbolj ubijalski učinek.
Diaboli se razlikujejo tudi po materialu, iz katerega so narejeni. Večinoma so svinčeni, poznamo pa tudi takšne, ki so narejeni iz različnih litin, ki ne vsebujejo svinca in so zato bolj naravi prijazni.
Brez svinca so praviloma tudi posebni metki, namenjeni doseganju čim večje hitrosti izstrelka. So lažji, in imajo plastično srajčko, ki poskrbi, da je učinek stisnjenega zraka čim boljši.
Na ceno diabol bolj kot oblika vpliva kakovost, pri čemer v tem primeru kakovost pomeni predvsem uniformnost streliva, torej enakost posameznih diabol v škatli. Pri cenejših se posamezni diaboli nekoliko razlikujejo v teži in velikost. V isti škatli so recimo takšni s 4,49, 4,5 in 4,51 mm premera, s težami od 0,45 do 0,5 grama, ali celo s še večjim odstopanjem, vmes pa se najdejo tudi takšni, ki so malce deformirani.
Pri najboljših so odstopanja minimalna, in se lahko tudi odločimo, ali bi raje imeli 4,49, 4,5 ali 4,51 milimetrske. Tekmovalci gredo še korak dlje in tudi iz škatlice najboljših diabol sami ročno odberejo takšne, ki so res povsem enaki in brezhibni.
Razlike v ceni so velike. Škatlico najcenejših diabol (500 kosov) dobimo že za kakšne 2-3 evre, škatlica vrhunskih pa stane okoli 15 evrov.
Tudi pri nas imamo proizvajalca diabol - www.coal.si
Marsikateri tekmovalec prisega na diabole angleškega podjetja Eley
Replike CO2 praviloma niso tako natančne, da bi bilo vredno z njimi streljati vrhunsko strelivo. Izberite lažje diabole (recimo 0,48 g)s plosko glavo, v cenovnem razredu okoli 5-6 evrov za škatlico, in to je to.
fikus_ ::
Se spomnim še iz časa juge, ko si kupil "šretlne" in so bili po kvaliteti bolj tako tako. Iz ene škatlce so bili nekateri "podmerski" in ko si jih vstavil v cev so skoraj sami padli skoz, za "nadmerske" je pa bilo potrebno uporabit palčko in potisnit v cev, sicer so se ob zapiranju deformirali.
Okapi ::
Nov dan, nova replika
Tokrat malo drugačna. Replike, ki sem jih opisoval doslej, so se namreč trudile kar se da verno posnemati ta ali on znani kos orožja. Temu je bilo podrejeno vse drugo, vključno z natančnostjo streljanja. Tokrat pa je prišla na vrsto zračna pištola Weihrauch HW 45, pri kateri so prioritete obrnjene - natančnost streljanja je pred zvestobo izvirniku.
Izdelujejo jo v uglednem in starem nemškem podjetju Weihrauch, ki poleg odličnega zračnega orožja izdeluje tudi "prave" puške, pištole in revolverje, predvsem namenjene športnemu in tekmovalnemu streljanju. Ustanovljeno je bilo leta 1899 v kraju, ki je za Nemčijo nekaj podobnega kot Borovlje za Koroško - središče puškarstva. Zella-Mehlis je mestece v zvezni deželi Turingiji, kjer je bil tudi sedež znanih orožarskih podjetij Walther in Anschutz. Po drugi svetovni vojni je ta del Nemčije okupirala Sovjetska zveza in je postal del Vzhodne Nemčije, zasebna orožarska podjetja pa so svojo proizvodnjo preselila v zahodni del Nemčije.
Weihrauch HW 45 ne sodi med zračno orožje, ki za pogon izstrelka uporablja bombice s stisnjenim plinom, temveč za današnje čase nekoliko staromodno uporablja energijo, shranjeno v napeti vzmeti.
Po obliki spominja na legendarno polavtomatsko pištolo Colt 1911, a ji lahko replika rečemo samo pogojno, saj je zaradi načina delovanja z vzmetjo telo pištole večje kot pri izvirniku. Je pa praktično enako težka (1,2 kg) od z naboji napolnjenega Colta 1911. Ima tudi enako velik ročaj kot izvirnik, in pri osnovni različici HW 45 lahko uporabljamo celo platnice ročaja, narejene za model 1911 (ker je Colt 1911 izjemno priljubljen model, je izbira teh platnic velika).
Pištola ima zadaj nekaj, kar je videti kot kladivce pri izvirniku, a v tem primeru rabi samo za odklop zgornjega dela ohišja, namenjenega napenjanju pištole. Zgornji del pištole torej sprostimo in ga uporabimo kot vzvod za napenjanje vzmeti, ki je v spodnjem delu telesa pištole.
Pištola omogoča dvostopenjsko napenjanje - če vzvod premaknemo do položaja, ki tvori pravi kot s pištolo, bo vzmet diabolo skozi cev poslala s hitrostjo 127 m/s, če ga premaknemo še naprej, dokler pač gre, bo diabolo cev zapustila s hitrostjo 160 m/s (tovarniški podatki - sama hitrost je odvisna od vrste oziroma teže diabole). V prvem primeru bo imela diabola energijo dobrih 4 joulov, v drugem pa skoraj 7 joulov, kar se približuje meji, ki omogoča posedovanje zračnega orožja brez posebnega dovoljenja v Nemčiji, Združenem kraljestvu in še kje. Pri nas je meja postavljena više, do 200 m/s oziroma 20 joulov.
Za streljanje na do 10 m oddaljene tarče povsem zadostuje napenjanje do prve stopnje, do druge stopnje pa orožje napnemo, če streljamo na bolj oddaljene tarče, ali če bi radi iz tega ali onega razloga tarčo močneje preluknjali, ali če uporabljamo težje diabole, namenjene streljanju z zračnimi puškami.
Napenjanje vzmeti se sicer sliši precej zastarelo in morda se bo kdo vprašal, v čem je sploh prednost pred pištolami, ki uporabljajo bombice CO2. Ena od prednosti je recimo moč. Pištole, ki uporabljajo 12 gramske bombice CO2, količino potisnega plina, porabljenega za en strel, omejijo do mere, da ima izstrelek energijo od približno 2 do največ 4 joule, sicer bi zalogo plina v bombici prehitro porabili. Nobena od replik CO2, kar jih poznam, ne doseže 7 joulov, kolikor jih doseže HW 45.
Druga velika prednost je stalnost. Vzmet vedno napnemo enako močno, kar pomeni, da so tudi streli enako močni in zato bolj točni kot v primeru streljanja s CO2, ker pritisk, kot se bombica prazni, počasi pada. No, resnici na ljubo se tudi pri takšni pištoli moč lahko spreminja, bodisi zato, ker ni primerno vzdrževana, ali ker se je vzmet po nekaj desettisoč izstreljenih diabolih "utrudila" (in v tem primeru jo lahko seveda zamenjamo).
Tretja prednost je neodvisnost od bombic CO2. Bombice CO2 so sicer poceni, in dovolj majhne, da jih lahko ducat vtaknemo v žep, a vseeno se lahko zgodi, da ostanemo brez. Z WH 45 lahko streljamo, dokler imamo dovolj moči za napetje vzmeti.
Kar je, resnici na ljubo, na drugi strani tudi njena slabost. Namreč, napenjanje sicer ni zelo naporno, a vseeno zahteva nekaj moči in morda bo komu po nekaj deset strelih napenjanje postalo odveč in si bo zaželel pištole s CO2.
Streljanje s HW 45 se od streljanja z replikami CO2 ne razlikuje samo po tem, da moramo pred vsakim strelom napeti vzmet. Pred vsakim strelom moramo tudi v cev vstaviti diabolo, saj je pištola enostrelna, kot temu pravimo.
Kar se samega streljanja tiče, je HW45 v čisto drugem razredu od replik, ki uporabljajo CO2. Tako rekoč vse je boljše. Zadnji merek je nastavljiv po višini in širini. Tako zadnji kot prednji merek sta opremljena z optičnim vlaknom, kar zelo izboljša vidljivost merka. Merki replik CO2, tudi tisti redki, ki so nastavljivi, se ne morejo enakovredno meriti z merki pri Weichrauchu.
Cev je seveda risana, in narejena bolje in natančneje od cevi v replikah CO2. Še neprimerno večja razlika je v sprožilcu. Sprožilci replik CO2 so, kakršni pač so - eni malo trši, drugi malo mehkejši, z daljšim ali krajšim hodom, odvisno od modela. HW 45 ima (skoraj) tak sprožilec, kakršnega imajo tekmovalne pištole, in omogoča natančno prilagoditev uporabnikovemu okusi. Nastavimo lahko (z imbusom), kako močno je treba nanj pritisniti in koliko ima praznega hoda.
Vse to omogoča res zelo natančno streljanje, se pa vseeno HW 45 ne more primerjati s tekmovalnimi pištolami. Še največja ovira je pravzaprav odsun, ki ga povzroči gibanje vzmeti. Kar pa lahko razumemo tudi kot prednost, ker je prav zaradi tega odsuna streljanje bolj podobno streljanju s pravo pištolo. Marsikdo HW 45 uporablja za vadbo streljanja s pravimi pištolami - streljanje z diabolami je namreč neprimerno cenejše, pa še na domačem dvorišču ali v kleti lahko to počnemo.
Na vrhu ima "tračnico" za dodatke, ki pa je nekoliko nestandardna, zato je treba pri nakupu paziti, da bo daljnogled, laser ali "rdeča pika" imela ustrezen nastavek.
Izbiramo lahko med več različicami HW 45. Poleg osnovne so tu še Black Star (ki je tudi v moji zbirki), Silver Star in Bronze Star, ki se ločijo po barvi in tem, da imajo namesto običajnega ročaja takšnega, ki je bolj podoben tekmovalnim pištolam.
HW 45 je s približno 300 evri v svoji osnovni različici sicer dražja od replik CO2, a če bi radi imeli izvrstno zračno pištolo, s katero boste lahko temeljito preizkusili svojo spretnost v streljanju na tarčo, je vsekakor vredna razmisleka. Z njo seveda lahko uspešno luknjamo tudi pločevinke na dvorišču, le nekoliko počasneje bomo to počeli kot z zračnimi revolverji in polavtomatskimi oziroma večstrelnimi zračnimi pištolami.
Tokrat malo drugačna. Replike, ki sem jih opisoval doslej, so se namreč trudile kar se da verno posnemati ta ali on znani kos orožja. Temu je bilo podrejeno vse drugo, vključno z natančnostjo streljanja. Tokrat pa je prišla na vrsto zračna pištola Weihrauch HW 45, pri kateri so prioritete obrnjene - natančnost streljanja je pred zvestobo izvirniku.
Izdelujejo jo v uglednem in starem nemškem podjetju Weihrauch, ki poleg odličnega zračnega orožja izdeluje tudi "prave" puške, pištole in revolverje, predvsem namenjene športnemu in tekmovalnemu streljanju. Ustanovljeno je bilo leta 1899 v kraju, ki je za Nemčijo nekaj podobnega kot Borovlje za Koroško - središče puškarstva. Zella-Mehlis je mestece v zvezni deželi Turingiji, kjer je bil tudi sedež znanih orožarskih podjetij Walther in Anschutz. Po drugi svetovni vojni je ta del Nemčije okupirala Sovjetska zveza in je postal del Vzhodne Nemčije, zasebna orožarska podjetja pa so svojo proizvodnjo preselila v zahodni del Nemčije.
Weihrauch HW 45 ne sodi med zračno orožje, ki za pogon izstrelka uporablja bombice s stisnjenim plinom, temveč za današnje čase nekoliko staromodno uporablja energijo, shranjeno v napeti vzmeti.
Po obliki spominja na legendarno polavtomatsko pištolo Colt 1911, a ji lahko replika rečemo samo pogojno, saj je zaradi načina delovanja z vzmetjo telo pištole večje kot pri izvirniku. Je pa praktično enako težka (1,2 kg) od z naboji napolnjenega Colta 1911. Ima tudi enako velik ročaj kot izvirnik, in pri osnovni različici HW 45 lahko uporabljamo celo platnice ročaja, narejene za model 1911 (ker je Colt 1911 izjemno priljubljen model, je izbira teh platnic velika).
HW 45 in Colt 1911
Pištola ima zadaj nekaj, kar je videti kot kladivce pri izvirniku, a v tem primeru rabi samo za odklop zgornjega dela ohišja, namenjenega napenjanju pištole. Zgornji del pištole torej sprostimo in ga uporabimo kot vzvod za napenjanje vzmeti, ki je v spodnjem delu telesa pištole.
Pištola omogoča dvostopenjsko napenjanje - če vzvod premaknemo do položaja, ki tvori pravi kot s pištolo, bo vzmet diabolo skozi cev poslala s hitrostjo 127 m/s, če ga premaknemo še naprej, dokler pač gre, bo diabolo cev zapustila s hitrostjo 160 m/s (tovarniški podatki - sama hitrost je odvisna od vrste oziroma teže diabole). V prvem primeru bo imela diabola energijo dobrih 4 joulov, v drugem pa skoraj 7 joulov, kar se približuje meji, ki omogoča posedovanje zračnega orožja brez posebnega dovoljenja v Nemčiji, Združenem kraljestvu in še kje. Pri nas je meja postavljena više, do 200 m/s oziroma 20 joulov.
Za streljanje na do 10 m oddaljene tarče povsem zadostuje napenjanje do prve stopnje, do druge stopnje pa orožje napnemo, če streljamo na bolj oddaljene tarče, ali če bi radi iz tega ali onega razloga tarčo močneje preluknjali, ali če uporabljamo težje diabole, namenjene streljanju z zračnimi puškami.
Napenjanje vzmeti se sicer sliši precej zastarelo in morda se bo kdo vprašal, v čem je sploh prednost pred pištolami, ki uporabljajo bombice CO2. Ena od prednosti je recimo moč. Pištole, ki uporabljajo 12 gramske bombice CO2, količino potisnega plina, porabljenega za en strel, omejijo do mere, da ima izstrelek energijo od približno 2 do največ 4 joule, sicer bi zalogo plina v bombici prehitro porabili. Nobena od replik CO2, kar jih poznam, ne doseže 7 joulov, kolikor jih doseže HW 45.
Druga velika prednost je stalnost. Vzmet vedno napnemo enako močno, kar pomeni, da so tudi streli enako močni in zato bolj točni kot v primeru streljanja s CO2, ker pritisk, kot se bombica prazni, počasi pada. No, resnici na ljubo se tudi pri takšni pištoli moč lahko spreminja, bodisi zato, ker ni primerno vzdrževana, ali ker se je vzmet po nekaj desettisoč izstreljenih diabolih "utrudila" (in v tem primeru jo lahko seveda zamenjamo).
Tretja prednost je neodvisnost od bombic CO2. Bombice CO2 so sicer poceni, in dovolj majhne, da jih lahko ducat vtaknemo v žep, a vseeno se lahko zgodi, da ostanemo brez. Z WH 45 lahko streljamo, dokler imamo dovolj moči za napetje vzmeti.
Kar je, resnici na ljubo, na drugi strani tudi njena slabost. Namreč, napenjanje sicer ni zelo naporno, a vseeno zahteva nekaj moči in morda bo komu po nekaj deset strelih napenjanje postalo odveč in si bo zaželel pištole s CO2.
Streljanje s HW 45 se od streljanja z replikami CO2 ne razlikuje samo po tem, da moramo pred vsakim strelom napeti vzmet. Pred vsakim strelom moramo tudi v cev vstaviti diabolo, saj je pištola enostrelna, kot temu pravimo.
Kar se samega streljanja tiče, je HW45 v čisto drugem razredu od replik, ki uporabljajo CO2. Tako rekoč vse je boljše. Zadnji merek je nastavljiv po višini in širini. Tako zadnji kot prednji merek sta opremljena z optičnim vlaknom, kar zelo izboljša vidljivost merka. Merki replik CO2, tudi tisti redki, ki so nastavljivi, se ne morejo enakovredno meriti z merki pri Weichrauchu.
Cev je seveda risana, in narejena bolje in natančneje od cevi v replikah CO2. Še neprimerno večja razlika je v sprožilcu. Sprožilci replik CO2 so, kakršni pač so - eni malo trši, drugi malo mehkejši, z daljšim ali krajšim hodom, odvisno od modela. HW 45 ima (skoraj) tak sprožilec, kakršnega imajo tekmovalne pištole, in omogoča natančno prilagoditev uporabnikovemu okusi. Nastavimo lahko (z imbusom), kako močno je treba nanj pritisniti in koliko ima praznega hoda.
Vse to omogoča res zelo natančno streljanje, se pa vseeno HW 45 ne more primerjati s tekmovalnimi pištolami. Še največja ovira je pravzaprav odsun, ki ga povzroči gibanje vzmeti. Kar pa lahko razumemo tudi kot prednost, ker je prav zaradi tega odsuna streljanje bolj podobno streljanju s pravo pištolo. Marsikdo HW 45 uporablja za vadbo streljanja s pravimi pištolami - streljanje z diabolami je namreč neprimerno cenejše, pa še na domačem dvorišču ali v kleti lahko to počnemo.
Na vrhu ima "tračnico" za dodatke, ki pa je nekoliko nestandardna, zato je treba pri nakupu paziti, da bo daljnogled, laser ali "rdeča pika" imela ustrezen nastavek.
Izbiramo lahko med več različicami HW 45. Poleg osnovne so tu še Black Star (ki je tudi v moji zbirki), Silver Star in Bronze Star, ki se ločijo po barvi in tem, da imajo namesto običajnega ročaja takšnega, ki je bolj podoben tekmovalnim pištolam.
HW 45 je s približno 300 evri v svoji osnovni različici sicer dražja od replik CO2, a če bi radi imeli izvrstno zračno pištolo, s katero boste lahko temeljito preizkusili svojo spretnost v streljanju na tarčo, je vsekakor vredna razmisleka. Z njo seveda lahko uspešno luknjamo tudi pločevinke na dvorišču, le nekoliko počasneje bomo to počeli kot z zračnimi revolverji in polavtomatskimi oziroma večstrelnimi zračnimi pištolami.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Kot zanimivost še video (prvi iz serije večih) o nastavljanju sprožilca pri HW 45. Postane hitro jasno, zakaj je pištola dražja od "običajnih" replik.
Okapi ::
Naslednja epizoda bo po izboru bralcev. Na voljo je 5 replik:
1) Winston Churchill jo je imel v drugi burski vojni;
2) Belgijec jo je naredil za rusko carsko vojsko;
3) Doc Holliday je imel ponikljano z ročajem iz slonovine;
4) Goran Bregovič je napisal skladbo o njej;
5) Transformer Megatron se je lahko spremenil vanjo.
Glasujte zdaj.
1) Winston Churchill jo je imel v drugi burski vojni;
2) Belgijec jo je naredil za rusko carsko vojsko;
3) Doc Holliday je imel ponikljano z ročajem iz slonovine;
4) Goran Bregovič je napisal skladbo o njej;
5) Transformer Megatron se je lahko spremenil vanjo.
Glasujte zdaj.
::
Gledal sem Umarexove replike pištol na co2. Po večini imajo energijo 1-3J. Kar nekaj modelov, ki so mi všeč, so bližje 1J. Koliko se to dejansko pozna za luknjanje pločevink na do 10m?
Okapi ::
Odvisno od pločevinke, ampak 1 J na deset metrov je premalo, da bi jo preluknjal, samo udrtino naredi. 1 J je drugače airsoft.
::
Potem bom gledal kaj drugega, kakšno pištolo na vzmet. Rad bi nekaj, kar vsaj izgleda kakor prava pištola, po možnosti repliko. Pa da ima toliko energije, da preluknja pločevinko ali celo naredi znamenje na kakšnem trdem disku. Enkrat je bil za tarčo star prenosnik 
Okapi ::
Ne vem, kaj si gledal, ampak Umarexove replike na diabole so vse 2,5 do 3,5 J. Da nisi gledal airsoft (6 mm)?
jernejl ::
Koliko pa so te reči glasne (in koliko je zvok podoben pravemu orožju)? Jih je mogoče uporabljati na vrtu / v hiši / stanovanju, ne da bi s tem vznemiril bližnje sosede in tvegal obiske policije?
Zgodovina sprememb…
- spremenil: jernejl ()
Okapi ::
Odvisno od modela, zvočne izolacije stanovanja, občutljivosti sosedov...
Poči bistveno manj kot pravo orožje, s tem da so nekatere zračne pištole in puške dovolj glasne, da bi se kakšen sosed v bloku začel pritoževati. Na prostem se sliši precej manj, je lahko zvok zadetka diabole v tarčo skoraj bolj moteč.
Poči bistveno manj kot pravo orožje, s tem da so nekatere zračne pištole in puške dovolj glasne, da bi se kakšen sosed v bloku začel pritoževati. Na prostem se sliši precej manj, je lahko zvok zadetka diabole v tarčo skoraj bolj moteč.
Okapi ::
Po želji bralcev (no, enega bralca ) je na vrsto prišla ena od najbolj nenavadnih zračnih replik, saj bi ji skoraj lahko rekli predelava na CO2. Podjetni Kitajci iz podjetja Cybergun so namreč vzeli znamenito avtomatsko puško AK-47, kalašnikovko, in jo predelali v zračno puško. No, če smo čisto natančni, niso predelali delujoče puške, temveč so samo uporabili določene njene dele. Hvalijo se, da je 85% delov izvirnih, ali so res čisto izvirni (narejeni v tovarni, kjer delajo orožje), ali pa so samo kopije teh delov, narejene kdo bi vedel kje, je težko reči. Tudi bi rekel, da teh 85 odstotkov pomeni težo, ne število posameznih delov.
Kakorkoli že, ameriški in kanadski uvozniki in prodajalci teh zračnih pušk so menda imeli svoj čas hude težave, ker naj bi bilo zaklepišče (del, po katerem potuje zaklep) od prave avtomatske puške, in ko tako podvrženo podobnim predpisom za trgovanje kot samo orožje.
Od zunaj je replika dejansko videti kot prava. Kalašnikovke so delali v številnih različicah in replika se zgleduje (oziroma uporablja njene dele) po kitajski kopiji z lesenim kopitom. Osebno bi sicer raje imel različico s kovinskim preklopnim kopitom, ki bi me spominjala na orožje, ki sem ga nekoč pol leta prenašal po (Severni) Makedoniji.
Replika se v določenih podrobnostih sicer loči od izvirnika, zlasti okoli cevi, ki seveda ni od pravega orožja. Da nimamo opravka s pravo puško postane bolj jasno, ko jo primemo v roke in si jo natančneje ogledamo. Prvi namig je plastičen okvir za naboje. V puško sicer lahko vstavimo tudi pravi, kovinski okvir, vendar očitno Kitajcem nabojnika za kroglice in bombice CO2 ni uspelo vgraditi v izvirni okvir za naboje, in so morali uporabiti po meri narejenega plastičnega.
V notranjosti seveda manjka nekaj ključnih delov, na čelu z zaklepom. A če puško razstavimo, vidimo, da je notri še vedno čisto prava povratna vzmet s svojim vodilo, ter nosilec zaklepa z ročico, ki mu na koncu manjka plinski bat (del, na katerega pri pravi puški pritisne plin iz cevi in s tem potisne nosilec zaklepa z zaklepom vred nazaj). Ti ohranjeni deli (če so res izvirni, in ne narejeni na novo) namreč omogočajo, da lahko repliko (navidezno) repetiramo in tako povečamo vtis avtentičnosti.
Na žalost se podobnost s pravo puško, kar se delovanja tiče, pri tem navideznem repetiranju tudi konča. Puška namreč ne deluje po načelu blowback in torej pri streljanju ne oponaša premikanja zaklepa. Tudi z lažnimi naboji ne deluje, kot recimo replika vinčesterke, temveč strelja jeklene kroglice.
Vsi poglavitni "pogonski" deli zračnega orožja so pravzaprav vgrajeni v plastični okvir za naboje. Notri je nabojnik za jeklene kroglice, standardna 12 gramska bombica CO2 in mehanizem z udarnim kladivcem, ki ob vsakem pritisku na sprožilec iz bombice spusti potrebno količino plina.
Puška deluje v navidezno polavtomatskem načinu, bolj pravilno pa bi temu rekli dvojno delovanje, saj s pritiskom na sprožilec najprej napenjamo kladivce in ga na koncu sprostimo, da udari na ventil in s tem sproži orožje. Zaradi tega dodatnega mehanizma je okvir za naboje na tisti strani, ki pride v puško, nekaj daljši od izvirnega in zato ne sede prav lepo v ležišče. Oziroma drugače povedano, malce se moramo potruditi, da pri vstavljanju okvirja v orožje najdemo pravo lego.
Puška za natančno streljanje na tarčo ni primerna, tudi zato, ker zadnji merek pleše za kak milimeter levo in desno (morda sem imel samo smolo in so drugi primerki glede tega boljši). Merek je sicer nastavljiv po višini, kot na pravi kalašnikovki, in ko si bom vzel čas, bom zadnji merek preprosto fiksiral v pravem položaju in rešil problem. Za luknjanje pločevink bo čisto v redu.
Replika kalašnikovke ni poceni, saj je treba zanjo odšteti približno 250 evrov. Za primerjavo - pravo polavtomatsko različico AK-47 kalibra 7,63 mm dobimo že za okoli 600-700 evrov, seveda pa zanjo potrebujemo orožno listino, in z njo ne smemo streljati na domačem dvorišču. A če bi radi doma imeli repliko, ki je kar se da podobna izvirniku, z njo pa bi hoteli (brez orožne listine) tudi malce ropotati na vrtu, se bo pač trebi ločiti od teh evrov. Če ceno replike AK-47 primerjamo s cenami replik starih revolverjev in pištol, hitro ugotovimo, da, upoštevaje velikost in težo, niti ni tako zelo draga.
In še opozorilo za konec - če imate takšno zračno orožje, z njo nikar ne pojdite na ulico, ker bo hitro kdo poklical 113.
O sami avtomatski puški AK-47 (tisti pravi), njenem nastanku in kar je še z njo povezanih zanimivosti pa tokrat nisem izgubljal besed, ker si lahko vse in še več o njej pr
) je na vrsto prišla ena od najbolj nenavadnih zračnih replik, saj bi ji skoraj lahko rekli predelava na CO2. Podjetni Kitajci iz podjetja Cybergun so namreč vzeli znamenito avtomatsko puško AK-47, kalašnikovko, in jo predelali v zračno puško. No, če smo čisto natančni, niso predelali delujoče puške, temveč so samo uporabili določene njene dele. Hvalijo se, da je 85% delov izvirnih, ali so res čisto izvirni (narejeni v tovarni, kjer delajo orožje), ali pa so samo kopije teh delov, narejene kdo bi vedel kje, je težko reči. Tudi bi rekel, da teh 85 odstotkov pomeni težo, ne število posameznih delov.Kakorkoli že, ameriški in kanadski uvozniki in prodajalci teh zračnih pušk so menda imeli svoj čas hude težave, ker naj bi bilo zaklepišče (del, po katerem potuje zaklep) od prave avtomatske puške, in ko tako podvrženo podobnim predpisom za trgovanje kot samo orožje.
Od zunaj je replika dejansko videti kot prava. Kalašnikovke so delali v številnih različicah in replika se zgleduje (oziroma uporablja njene dele) po kitajski kopiji z lesenim kopitom. Osebno bi sicer raje imel različico s kovinskim preklopnim kopitom, ki bi me spominjala na orožje, ki sem ga nekoč pol leta prenašal po (Severni) Makedoniji.
Replika se v določenih podrobnostih sicer loči od izvirnika, zlasti okoli cevi, ki seveda ni od pravega orožja. Da nimamo opravka s pravo puško postane bolj jasno, ko jo primemo v roke in si jo natančneje ogledamo. Prvi namig je plastičen okvir za naboje. V puško sicer lahko vstavimo tudi pravi, kovinski okvir, vendar očitno Kitajcem nabojnika za kroglice in bombice CO2 ni uspelo vgraditi v izvirni okvir za naboje, in so morali uporabiti po meri narejenega plastičnega.
V notranjosti seveda manjka nekaj ključnih delov, na čelu z zaklepom. A če puško razstavimo, vidimo, da je notri še vedno čisto prava povratna vzmet s svojim vodilo, ter nosilec zaklepa z ročico, ki mu na koncu manjka plinski bat (del, na katerega pri pravi puški pritisne plin iz cevi in s tem potisne nosilec zaklepa z zaklepom vred nazaj). Ti ohranjeni deli (če so res izvirni, in ne narejeni na novo) namreč omogočajo, da lahko repliko (navidezno) repetiramo in tako povečamo vtis avtentičnosti.
Na žalost se podobnost s pravo puško, kar se delovanja tiče, pri tem navideznem repetiranju tudi konča. Puška namreč ne deluje po načelu blowback in torej pri streljanju ne oponaša premikanja zaklepa. Tudi z lažnimi naboji ne deluje, kot recimo replika vinčesterke, temveč strelja jeklene kroglice.
Vsi poglavitni "pogonski" deli zračnega orožja so pravzaprav vgrajeni v plastični okvir za naboje. Notri je nabojnik za jeklene kroglice, standardna 12 gramska bombica CO2 in mehanizem z udarnim kladivcem, ki ob vsakem pritisku na sprožilec iz bombice spusti potrebno količino plina.
Puška deluje v navidezno polavtomatskem načinu, bolj pravilno pa bi temu rekli dvojno delovanje, saj s pritiskom na sprožilec najprej napenjamo kladivce in ga na koncu sprostimo, da udari na ventil in s tem sproži orožje. Zaradi tega dodatnega mehanizma je okvir za naboje na tisti strani, ki pride v puško, nekaj daljši od izvirnega in zato ne sede prav lepo v ležišče. Oziroma drugače povedano, malce se moramo potruditi, da pri vstavljanju okvirja v orožje najdemo pravo lego.
plastičen okvir za naboje in kovinski vložek, v katerem je nabojnik za kroglice, bombica CO2 in sprožilni mehanizem
Puška za natančno streljanje na tarčo ni primerna, tudi zato, ker zadnji merek pleše za kak milimeter levo in desno (morda sem imel samo smolo in so drugi primerki glede tega boljši). Merek je sicer nastavljiv po višini, kot na pravi kalašnikovki, in ko si bom vzel čas, bom zadnji merek preprosto fiksiral v pravem položaju in rešil problem. Za luknjanje pločevink bo čisto v redu.
Replika kalašnikovke ni poceni, saj je treba zanjo odšteti približno 250 evrov. Za primerjavo - pravo polavtomatsko različico AK-47 kalibra 7,63 mm dobimo že za okoli 600-700 evrov, seveda pa zanjo potrebujemo orožno listino, in z njo ne smemo streljati na domačem dvorišču. A če bi radi doma imeli repliko, ki je kar se da podobna izvirniku, z njo pa bi hoteli (brez orožne listine) tudi malce ropotati na vrtu, se bo pač trebi ločiti od teh evrov. Če ceno replike AK-47 primerjamo s cenami replik starih revolverjev in pištol, hitro ugotovimo, da, upoštevaje velikost in težo, niti ni tako zelo draga.
In še opozorilo za konec - če imate takšno zračno orožje, z njo nikar ne pojdite na ulico, ker bo hitro kdo poklical 113.
O sami avtomatski puški AK-47 (tisti pravi), njenem nastanku in kar je še z njo povezanih zanimivosti pa tokrat nisem izgubljal besed, ker si lahko vse in še več o njej pr
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
::
Ne vem, kaj si gledal, ampak Umarexove replike na diabole so vse 2,5 do 3,5 J. Da nisi gledal airsoft (6 mm)?
Sem gledal podatek na spletni strani, kjer pri opisu modela navajajo 1,3J, nato pa v navodilu za uporabo max 3J. Najbrž tisti 1,3 pomeni 1 in 3 J ali kaj takega. Kakšna pa je lahko največja moč pištol na CO2?
Okapi ::
Diabole in puščice sem, kot strelivo za zračno orožje, že predstavil, ostanejo še kroglice.
Za začetek o njihovem (angleškem) imenu, oziroma oznaki, BB. Dolgo časa sem mislil, in pri tem nikakor nisem edini, da je bb kratica za ball bearing, torej kroglični ležaj. Ker namreč te kroglice so videte natanko tako kot kroglice iz krogličnega ležaja, in najverjetneje tudi so natanko to, kroglice, ki jih uporabljajo tudi v krogličnih ležajih.
Ampak BB vseeno ni kratica za kroglični ležaj, temveč izhaja iz označevanja velikosti šiber. Označevanje kalibrov nabojev za šibrovke in še zlasti velikosti šiber v njih je še precej bolj čudaško od označevanja kalibrov običajnih nabojev, in se ga ne bom niti trudil razložiti (radovedni pa si lahko vse o njem preberete tule Shotgun shell @ Wikipedia ).
V ZDA označujejo šibre premera 4,57 mm z oznako BB in ker je ta velikost najbližja kalibru zračnih pušk 4,5 mm, so začeli kot BB označevati tudi kovinske kroglice, namenjene streljanju z zračnim orožjem.
Kovinske kroglice imajo pred diaboli štiri prednosti. Prva je cena. 500 najcenejših diabol stane 3 evre, plastenko s 1500 kovinskimi kroglicami pa dobimo za 6 evrov. Mogoče se bo razlika komu zdela komaj omembe vredna, ampak evro na evro, palača, so včasih rekli.
Druga prednost, neposredno povezana s prvo, je možnost večkratne rabe jeklenih kroglic. Diabola se ob zadetku bolj ali manj deformira in je ne moremo več uporabiti. Jeklene kroglice trk s ciljem večinoma končajo nepoškodovane, in jih lahko znova uporabimo (ko se prepričamo, da so res nepoškodovane, in če se nam jih seveda ljubi iskati naokoli).
Tretja prednost je prijaznost okolju. Diabole so praviloma svinčene in kot take v bistvu strupene, jeklene kroglice pa okolju in zdravju živih bitij ne škodujejo.
Za konec sem prihranil četrto prednost, ki je s stališča rabe zračnega orožja pravzaprav najpomembnejša in kot taka vzrok, da zračno orožje, ki strelja samo kroglice, sploh je. Jeklene kroglice je namreč veliko preprosteje uporabiti v večstrelnem orožju.
Diabole morajo pred, oziroma v cev priti pravilno obrnjene, jeklene kroglice pa, ker so lepo okrogle, v vsakem primeru pridejo pred oziroma v cev pravilno obrnjene. Večstrelno orožje na diabole zato uporablja bodisi takšne ali drugačne bobniče, ali verižni nabojnik, pri katerem prav tako vsako diabolo posebej vložimo v ležišče (tak nabojnik imajo replike SIG Sauer). Bobniče oziroma verižni nabojnik mora premikati mehanizem, in to v natančno odmerjenih korakih, zaradi česar bi bila izdelava pravega polavtomatskega orožja (pri katerem premik zaklepa napne orožje in premakne novo diabolo pred cev) prezapletena oziroma predraga.
Nabojniki s kroglicami so veliko preprostejši, saj so pravzaprav le preprosta cev, v kateri so, ena nad drugo, zložene kroglice. Tista na vrhu je pred cevjo in jo pritisk stisnjenega zraka ali CO2 odpihne proti cilju, vzmet v nabojniku pa oskrbi, da jo takoj nadomesti naslednja kroglica. Kar za to premikanje kroglic ni potreben poseben mehanizem, je takšno orožje lahko tudi polavtomatsko ali avtomatsko.
Imajo pa seveda kovinske kroglice tudi slabosti. Prva je natančnost streljanja. Cevi, skozi katere letijo kroglice, ne smejo biti risane, ker bi jih jeklene kroglice hitro poškodovale. Poleg tega so jeklene kroglice lažje od svinčenih diabol, kar tudi ne pripomore k natančnosti zadetkov.
Najbolj opazna slabost je odbijanje jeklenih kroglic od tarč. Če ne uporabljamo tako imenovanih lovilcev diabol (kovinske škatle, pred katero je papirnata tarča), bodo kovinske kroglice hitro ležale vsenaokoli. Malce neugodno je tudi, ker lahko takšna odbita kroglica koga tudi zadene. Zadetek v telo je sicer bolj ali manj nenevaren, malce huje pa utegne biti, če koga zadene v oko. Tudi kakšno šipo lahko takšna odbita kroglica razbije. Skratka, preden se lotite streljanja z jeklenimi kroglicami, pomislite na to.
Mimogrede, odbijajo se seveda tudi diaboli, a bistveno manj, saj se dobršen del njihove kinetične energije ob zadetku porabi za deformacijo svinca, ki je veliko mehkejša snov od jekla.
Slabosti jeklenih kroglic lahko zmanjšamo z rabo svinčenih, bodisi golih, ali oblečenih v bakreno prevleko. Te so težje in zato malce natančnejše, predvsem pa se ne odbijajo nič bolj kot diaboli. Uporabljamo jih lahko tudi z orožjem, ki ima risano cev.
Žal niso uporabni v vsakem zračnem orožju, namenjenem streljanju s kroglicami. Vzrok so lahko manjše razlike v premeru kroglic, ali zaradi tega, ker nekatero zračno orožje za natančno namestitev kroglice pred cevjo uporablja magnet.
Na trgu so tudi posebne kroglice Dust Devil, narejene iz posebne litine (brez svinca), ki se ob zadetku dobesedno zdrobijo v prah. Litina je magnetna in jih lahko uporabimo z orožjem, ki svinčenih kroglic zaradi tega, ker niso magnetne, ne prebavlja, vendar prav tako niso splošno uporabne. Če je orožje dovolj močno, se recimo lahko zgodi, da se v prah zdrobijo, še preden zapustijo cev.
Skratka, jeklene kroglice lahko uporabite z vsakim zračnim orožjem, namenjenim streljanju s kroglicami, pri vseh drugih vrstah kroglic pa tega zagotovila ni.
Za začetek o njihovem (angleškem) imenu, oziroma oznaki, BB. Dolgo časa sem mislil, in pri tem nikakor nisem edini, da je bb kratica za ball bearing, torej kroglični ležaj. Ker namreč te kroglice so videte natanko tako kot kroglice iz krogličnega ležaja, in najverjetneje tudi so natanko to, kroglice, ki jih uporabljajo tudi v krogličnih ležajih.
Ampak BB vseeno ni kratica za kroglični ležaj, temveč izhaja iz označevanja velikosti šiber. Označevanje kalibrov nabojev za šibrovke in še zlasti velikosti šiber v njih je še precej bolj čudaško od označevanja kalibrov običajnih nabojev, in se ga ne bom niti trudil razložiti (radovedni pa si lahko vse o njem preberete tule Shotgun shell @ Wikipedia ).
V ZDA označujejo šibre premera 4,57 mm z oznako BB in ker je ta velikost najbližja kalibru zračnih pušk 4,5 mm, so začeli kot BB označevati tudi kovinske kroglice, namenjene streljanju z zračnim orožjem.
Kovinske kroglice imajo pred diaboli štiri prednosti. Prva je cena. 500 najcenejših diabol stane 3 evre, plastenko s 1500 kovinskimi kroglicami pa dobimo za 6 evrov. Mogoče se bo razlika komu zdela komaj omembe vredna, ampak evro na evro, palača, so včasih rekli.
Druga prednost, neposredno povezana s prvo, je možnost večkratne rabe jeklenih kroglic. Diabola se ob zadetku bolj ali manj deformira in je ne moremo več uporabiti. Jeklene kroglice trk s ciljem večinoma končajo nepoškodovane, in jih lahko znova uporabimo (ko se prepričamo, da so res nepoškodovane, in če se nam jih seveda ljubi iskati naokoli).
Na trgu so tudi črne kroglice. So prav tako jeklene, razlika je samo v barvi.
Tretja prednost je prijaznost okolju. Diabole so praviloma svinčene in kot take v bistvu strupene, jeklene kroglice pa okolju in zdravju živih bitij ne škodujejo.
Za konec sem prihranil četrto prednost, ki je s stališča rabe zračnega orožja pravzaprav najpomembnejša in kot taka vzrok, da zračno orožje, ki strelja samo kroglice, sploh je. Jeklene kroglice je namreč veliko preprosteje uporabiti v večstrelnem orožju.
Diabole morajo pred, oziroma v cev priti pravilno obrnjene, jeklene kroglice pa, ker so lepo okrogle, v vsakem primeru pridejo pred oziroma v cev pravilno obrnjene. Večstrelno orožje na diabole zato uporablja bodisi takšne ali drugačne bobniče, ali verižni nabojnik, pri katerem prav tako vsako diabolo posebej vložimo v ležišče (tak nabojnik imajo replike SIG Sauer). Bobniče oziroma verižni nabojnik mora premikati mehanizem, in to v natančno odmerjenih korakih, zaradi česar bi bila izdelava pravega polavtomatskega orožja (pri katerem premik zaklepa napne orožje in premakne novo diabolo pred cev) prezapletena oziroma predraga.
Nabojniki s kroglicami so veliko preprostejši, saj so pravzaprav le preprosta cev, v kateri so, ena nad drugo, zložene kroglice. Tista na vrhu je pred cevjo in jo pritisk stisnjenega zraka ali CO2 odpihne proti cilju, vzmet v nabojniku pa oskrbi, da jo takoj nadomesti naslednja kroglica. Kar za to premikanje kroglic ni potreben poseben mehanizem, je takšno orožje lahko tudi polavtomatsko ali avtomatsko.
Imajo pa seveda kovinske kroglice tudi slabosti. Prva je natančnost streljanja. Cevi, skozi katere letijo kroglice, ne smejo biti risane, ker bi jih jeklene kroglice hitro poškodovale. Poleg tega so jeklene kroglice lažje od svinčenih diabol, kar tudi ne pripomore k natančnosti zadetkov.
Najbolj opazna slabost je odbijanje jeklenih kroglic od tarč. Če ne uporabljamo tako imenovanih lovilcev diabol (kovinske škatle, pred katero je papirnata tarča), bodo kovinske kroglice hitro ležale vsenaokoli. Malce neugodno je tudi, ker lahko takšna odbita kroglica koga tudi zadene. Zadetek v telo je sicer bolj ali manj nenevaren, malce huje pa utegne biti, če koga zadene v oko. Tudi kakšno šipo lahko takšna odbita kroglica razbije. Skratka, preden se lotite streljanja z jeklenimi kroglicami, pomislite na to.
Mimogrede, odbijajo se seveda tudi diaboli, a bistveno manj, saj se dobršen del njihove kinetične energije ob zadetku porabi za deformacijo svinca, ki je veliko mehkejša snov od jekla.
Slabosti jeklenih kroglic lahko zmanjšamo z rabo svinčenih, bodisi golih, ali oblečenih v bakreno prevleko. Te so težje in zato malce natančnejše, predvsem pa se ne odbijajo nič bolj kot diaboli. Uporabljamo jih lahko tudi z orožjem, ki ima risano cev.
Žal niso uporabni v vsakem zračnem orožju, namenjenem streljanju s kroglicami. Vzrok so lahko manjše razlike v premeru kroglic, ali zaradi tega, ker nekatero zračno orožje za natančno namestitev kroglice pred cevjo uporablja magnet.
Na trgu so tudi posebne kroglice Dust Devil, narejene iz posebne litine (brez svinca), ki se ob zadetku dobesedno zdrobijo v prah. Litina je magnetna in jih lahko uporabimo z orožjem, ki svinčenih kroglic zaradi tega, ker niso magnetne, ne prebavlja, vendar prav tako niso splošno uporabne. Če je orožje dovolj močno, se recimo lahko zgodi, da se v prah zdrobijo, še preden zapustijo cev.
Skratka, jeklene kroglice lahko uporabite z vsakim zračnim orožjem, namenjenim streljanju s kroglicami, pri vseh drugih vrstah kroglic pa tega zagotovila ni.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
je izjavil:
Naj te ne skrbi preveč moč. Tudi z 1,3 joula boš preluknjal piksno pira na deset metrov.Ne vem, kaj si gledal, ampak Umarexove replike na diabole so vse 2,5 do 3,5 J. Da nisi gledal airsoft (6 mm)?
Sem gledal podatek na spletni strani, kjer pri opisu modela navajajo 1,3J, nato pa v navodilu za uporabo max 3J. Najbrž tisti 1,3 pomeni 1 in 3 J ali kaj takega. Kakšna pa je lahko največja moč pištol na CO2?
Najmočnejše replike pištol imajo okoli 4 joule, vinčesterka pa recimo 6 joulov. Lahko bi delali tudi precej močnejše orožje, ampak bi moral hitreje menjati bombice.
Za primer, imam dve sicer enaki pištoli na stisnjen zrak. Ena ima moč 7 J, druga pa 16 J. Pri prvi eno polnjenje zadošča za 100-120 strelov, pri drugi pa za 20 strelov. Se pravi en strel s 16 J porabi 5x toliko stisnjenega zraka kot strel s 7 J.
::
Hvala za razlago. Nagledanega imam Umarexovega Waltherja CP88. Je CO2 pištola na diabole (v posebnem bobniču se jih vstavi 8 na enkrat), single in double action, nastavljiv zadnji merek in energija max 7,5J. Ocene pravijo, da gre za dobro in natančno repliko. Tukaj jo ponujajo za slabih 170€ + poštnino. Bom še prespal in se odločil.
WizzardOfOZ ::
Jaz imam umarexovega CPS-a. Je kr zanimiva zadeva. Uporabljam pa strelivo: https://www.avantura.info/diabole-4,5-m...
Okapi ::
je izjavil:
Hvala za razlago. Nagledanega imam Umarexovega Waltherja CP88. Je CO2 pištola na diabole (v posebnem bobniču se jih vstavi 8 na enkrat), single in double action, nastavljiv zadnji merek in energija max 7,5J. Ocene pravijo, da gre za dobro in natančno repliko. Tukaj jo ponujajo za slabih 170€ + poštnino. Bom še prespal in se odločil.Ta je v redu, ja. Samo tistih "max 7,5 J" pomeni, da je legalna v državah, kjer je to meja za orožje v prosti prodaji (Nemčija, Združeno kraljestvo ...), ne da res doseže tako moč.
Tale ji je recimo nameril moč 2,7 J.
Še malo boljša za streljanje na tarčo je različica Competition, ki ima nekaj centimetrov daljšo cev. Tej so na testu namerili 4 J. Verjetno je to najboljša od replik CO2, kar se streljanja na tarčo tiče. Sem že streljal z njo, ker jo ima kolega.
Je pa dražja jasno, v Nemčiji jo dobiš za 210 € + poštnina.
Pa še zanimivost - Umarex je že kar nekaj let lastnik Waltherja.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
In ko že omenjamo Walther, je tu replika Waltherja P38 (za katere predstavitev je glasoval drug bralec).
V drugi svetovni vojni so še vedno uporabljali veliko lugerjev, katerega repliko sem že opisal v enem od prejšnjih prispevkov, a še pred njenim začetkom so leta 1938 v redno nemško oborožitev uvedli nov model, Walther P38. Luger je namreč imel, poleg vseh svojih prednosti, tudi nekaj pomanjkljivosti, na prvem mestu visoko ceno. In, konec koncev, bil je star že skoraj 40 let, torej se je spodobilo, da Wehrmacht začne uporabljati nekaj novejšega.
Leta 1938 so pravzaprav le uradno potrdili zasnovo nove, sodobne polavtomatske pištole, njen razvoj se je nato nadaljeval še vse naslednje leto, serijska izdelava pa začela leta 1940. Pištola je uporabljala enako strelivo kot luger, 9 mm parabellum. Do konca vojne so jih naredili kak milijon, proizvodnjo pa nato nadaljevali leta 1957, ko so zavezniki dovolili ponovno oboroževanje zahodnonemške nemške vojske Bundeswehr. V nemški oborožitvi je ostal, v nekoliko posodobljeni različici, in seveda omejenem obsegu, vse do leta 2004.
Podjetje, ki se sedaj uradno imenuje Carl Walther GmbH Sportwaffen, je v mestecu Zella-Mehlis (ki sem ga že omenil, pri opisu Weihrauchove pištole, kot središče puškarstva v nemški deželi Turingiji) leta 1886 ustanovil Carl Walther. Orožarsko znanje si je nabiral kot vajenec v puškarski tovarni, ki jo je dobrih sto let prej ustanovil njegov daljni sorodnik. Sprva so izdelovali lovske in športne puške, ko se je Carl poročil s hčerko Christiana Friedricha Pickerta, ki se je v podjetju Arminius (še enem znanem puškarskem podjetju iz Zella-Mehlisa) ukvarjal z izdelavo revolverjev, pa so se začeli ukvarjati tudi s kratkocevnim orožjem.
Sprva s pištolami sicer niso imeli kakšnega posebnega uspeha, potem pa so leta 1929 naredili model PP (Polizeipistole, torej policijska pištola) in dve leti kasneje še PPK (Polizeipistole Kriminalmodell, torej policijska pištola, model za kriminaliste). Pištoli sta bili zelo uspešni, mednarodno slavo pa je Walther PPK doživel precej let kasneje, ko je Ian Fleming z njim oborožil Jamesa Bonda. A več o tej mali pištoli bom povedal, ko bo prišel na vrsto opis njene replike.
Ob koncu druge svetovne vojne je bila Waltherjeva tovarna v Zella-Mehlisu v ruševinah, mesto je prišlo v okvir socialistične Nemške demokratične republike in Fritz Walther, sin ustanovitelja Carla, je podjetje preselil na zahod, v Ulm, kjer je še sedaj. Leta 1993 je izdelovalec zračnega orožja Umarex kupil podjetje Walther (ki sicer še naprej deluje s svojim imenom in izdeluje izvrstno orožje, zlasti športno).
Zračna replika je torej narejena tako rekoč "doma", saj jo trži Umarex, lastnik podjetja Walther. Čeprav, resnici na ljubo, nikjer na pištoli ali škatli ne piše, kje je pravzaprav narejena, in prav mogoče jo delajo na Tajvanu, kot veliko drugih Umarexovih modelov.
Po obliki, velikosti in teži je zelo podobna izvirniku, po delovanja pa prav tako, le v načinu dvojnega delovanja (double action) ne moremo začeti prvega strela, tak kot pri izvirniku. S pritiskom na sprožilec torej ne moremo napeti kladivca, temveč lahko to pred prvim strelom naredimo le z ročnim potegom za zaklep. Naslednji streli so seveda polavtomatski, zaklep pa pri tem lepo posnema delovanje pravega. Če smo čisto natančni, je razlika tudi v tem, da izvirnik uporablja blokirani zaklep, replika pa prostega (o razliki med obema vrstama zaklepov si lahko nekaj več preberete tule Zaklep) @ Wikipedia
Tako kot vse druge prave polavtomatske zračne pištole (se pravi takšne, pri katerih pritisk plina premakne zaklep in s tem napne orožje) strelja kovinske kroglice in ne diabol. Razlog za to sem opisal v prispevku o kroglicah BB.
Po izstreljeni zadnji kroglici ostane zaklep v zadnjem položaju, s pritiskom na zadržalo zaklepa pa ga vrnemo v prednji položaj, prav kot pri izvirniku.
Mimogrede, pri streljanju pištola kar precej poči, bolj kot marsikatera druga zračna pištola. Komu bo to morda celo všeč, saj skupaj s trzajem zaradi gibanja zaklopa pripomore k občutku, da streljamo s pravo pištolo.
Pištola je kovinska, le plastičen ročaj oponaša bakelitni ročaj izvirnika. Standardna 12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi paličasti nabojnik za 20 jeklenih kroglic. Na levi strani ima varovalo, enako kot izvirnik.
Repliko lahko tudi razstavimo, in sicer v dveh korakih. V prvem premaknemo ročico ob cevi, kar omogoči, da snamemo cev (kar omogoči lažje čiščenje ali odstranitev zataknjene kroglice).
Razstavljanje lahko nadaljujemo z odstranitvijo zaklepa, a naj kar takoj povem, da to ni najmodrejša odločitev. Zaklep sem namreč, ne da bi si prej na spletu prebral, kako se to pravzaprav počne (v navodilih za rabo pištole pa razstavljanje sploh ni omenjeno), snel, in v istem hipu ugotovil, da sem verjetno naredil napako.
Med snemanjem zaklepa mi je namreč mimo glave nekaj švignilo. Očitno je bila to povratna vzmet - vzmet, ki vrača zaklep v prednji položaj. Po prebiranju forumov sem hitro ugotovil, da nisem edini, ki se mu je to zgodilo, in marsikdo niti opazil ni, da je med odstranjevanje vzmet odletela. Še huje nekateri je kasneje sploh našli niso več. Dobro, vzmet, ki je podobna vzmeti iz kemičnih svinčnikov, le malo daljša, sem hitro našel, ampak kako za vraga naj jo sedaj namestim nazaj? Pomagala so seveda navodila s spleta.
Postopek vstavljanja vzmeti sicer ni prav zelo zapleten, a kaj lahko se zgodi, da precej tanko vzmet pri tem poškodujemo. Dobro, tudi to še ni katastrofalno, ker lahko menda kupimo tudi rezervno, a vseeno, zaklepa nikar ne odstranjujte, kar s tem ne boste nič pridobili, nakopali pa si boste kar nekaj dodatnega dela in morda pri tem pištolo tudi za dlje časa onesposobili (oziroma, z njo ne boste več mogli streljati polavtomatsko, temveč boste morali za vsak strel ročno napeti kladivce).
Merki na pištoli so fiksni, natančnost pa nekako v povprečju za replike z gladko cevjo in kovinskimi kroglicami. Sprožilec je precej trd, kar seveda dodatno oteži natančno streljanje.
Pri Waltherjevi repliki me je še najbolj motilo nerodno rokovanje z nabojnikom za kroglice. Najvišja kroglica, tista, ki pride na vrsto za strel, rada med polnjenjem magazina pade iz njega, včasih pa se to zgodi tudi takrat, ko je v pištoli, in povzroči zastoj. Morda so krive kroglice, ki jih uporabljam, morda nabojnik, po branju ocen s spleta pa to ni prav redka težava te replike.
A nekaj pomanjkljivostim navkljub imamo vseeno opravka z zelo lepo narejeno repliko legendarne pištole. Poleg tega Umarexova replika Waltherja P38 sodi med cenejše tovrstne replike, saj si jo lahko omislite že za dobrih 120-130 evrov.
V omejeni seriji so naredili tudi različico, ki bi ji lahko rekli "generalska" (ali pa mogoče raperska
), ponikljano, s cevjo, sprožilcem, kladivcem in še par deli zlate barve, ter belim ročajem.
V trgovinah najdemo tudi pištolo Crosman C41, ki ne more (niti noče) skriti podobnosti z Waltherjem P38, ni pa licencirana in je torej brez pravih oznak in s še nekaj manjšimi razlikami. Poleg tega ni prava polavtomatska (orožje napenjamo s pritiskom na sprožilec z dvojnim delovanjem), zaklep pa se pri streljanju ne premika (torej ni vrste blowback).
V drugi svetovni vojni so še vedno uporabljali veliko lugerjev, katerega repliko sem že opisal v enem od prejšnjih prispevkov, a še pred njenim začetkom so leta 1938 v redno nemško oborožitev uvedli nov model, Walther P38. Luger je namreč imel, poleg vseh svojih prednosti, tudi nekaj pomanjkljivosti, na prvem mestu visoko ceno. In, konec koncev, bil je star že skoraj 40 let, torej se je spodobilo, da Wehrmacht začne uporabljati nekaj novejšega.
Leta 1938 so pravzaprav le uradno potrdili zasnovo nove, sodobne polavtomatske pištole, njen razvoj se je nato nadaljeval še vse naslednje leto, serijska izdelava pa začela leta 1940. Pištola je uporabljala enako strelivo kot luger, 9 mm parabellum. Do konca vojne so jih naredili kak milijon, proizvodnjo pa nato nadaljevali leta 1957, ko so zavezniki dovolili ponovno oboroževanje zahodnonemške nemške vojske Bundeswehr. V nemški oborožitvi je ostal, v nekoliko posodobljeni različici, in seveda omejenem obsegu, vse do leta 2004.
Podjetje, ki se sedaj uradno imenuje Carl Walther GmbH Sportwaffen, je v mestecu Zella-Mehlis (ki sem ga že omenil, pri opisu Weihrauchove pištole, kot središče puškarstva v nemški deželi Turingiji) leta 1886 ustanovil Carl Walther. Orožarsko znanje si je nabiral kot vajenec v puškarski tovarni, ki jo je dobrih sto let prej ustanovil njegov daljni sorodnik. Sprva so izdelovali lovske in športne puške, ko se je Carl poročil s hčerko Christiana Friedricha Pickerta, ki se je v podjetju Arminius (še enem znanem puškarskem podjetju iz Zella-Mehlisa) ukvarjal z izdelavo revolverjev, pa so se začeli ukvarjati tudi s kratkocevnim orožjem.
Sprva s pištolami sicer niso imeli kakšnega posebnega uspeha, potem pa so leta 1929 naredili model PP (Polizeipistole, torej policijska pištola) in dve leti kasneje še PPK (Polizeipistole Kriminalmodell, torej policijska pištola, model za kriminaliste). Pištoli sta bili zelo uspešni, mednarodno slavo pa je Walther PPK doživel precej let kasneje, ko je Ian Fleming z njim oborožil Jamesa Bonda. A več o tej mali pištoli bom povedal, ko bo prišel na vrsto opis njene replike.
Ob koncu druge svetovne vojne je bila Waltherjeva tovarna v Zella-Mehlisu v ruševinah, mesto je prišlo v okvir socialistične Nemške demokratične republike in Fritz Walther, sin ustanovitelja Carla, je podjetje preselil na zahod, v Ulm, kjer je še sedaj. Leta 1993 je izdelovalec zračnega orožja Umarex kupil podjetje Walther (ki sicer še naprej deluje s svojim imenom in izdeluje izvrstno orožje, zlasti športno).
Zračna replika je torej narejena tako rekoč "doma", saj jo trži Umarex, lastnik podjetja Walther. Čeprav, resnici na ljubo, nikjer na pištoli ali škatli ne piše, kje je pravzaprav narejena, in prav mogoče jo delajo na Tajvanu, kot veliko drugih Umarexovih modelov.
Po obliki, velikosti in teži je zelo podobna izvirniku, po delovanja pa prav tako, le v načinu dvojnega delovanja (double action) ne moremo začeti prvega strela, tak kot pri izvirniku. S pritiskom na sprožilec torej ne moremo napeti kladivca, temveč lahko to pred prvim strelom naredimo le z ročnim potegom za zaklep. Naslednji streli so seveda polavtomatski, zaklep pa pri tem lepo posnema delovanje pravega. Če smo čisto natančni, je razlika tudi v tem, da izvirnik uporablja blokirani zaklep, replika pa prostega (o razliki med obema vrstama zaklepov si lahko nekaj več preberete tule Zaklep) @ Wikipedia
Tako kot vse druge prave polavtomatske zračne pištole (se pravi takšne, pri katerih pritisk plina premakne zaklep in s tem napne orožje) strelja kovinske kroglice in ne diabol. Razlog za to sem opisal v prispevku o kroglicah BB.
Po izstreljeni zadnji kroglici ostane zaklep v zadnjem položaju, s pritiskom na zadržalo zaklepa pa ga vrnemo v prednji položaj, prav kot pri izvirniku.
Zaklep v zadnjem položaju
Mimogrede, pri streljanju pištola kar precej poči, bolj kot marsikatera druga zračna pištola. Komu bo to morda celo všeč, saj skupaj s trzajem zaradi gibanja zaklopa pripomore k občutku, da streljamo s pravo pištolo.
Pištola je kovinska, le plastičen ročaj oponaša bakelitni ročaj izvirnika. Standardna 12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi paličasti nabojnik za 20 jeklenih kroglic. Na levi strani ima varovalo, enako kot izvirnik.
Repliko lahko tudi razstavimo, in sicer v dveh korakih. V prvem premaknemo ročico ob cevi, kar omogoči, da snamemo cev (kar omogoči lažje čiščenje ali odstranitev zataknjene kroglice).
Razstavljanje lahko nadaljujemo z odstranitvijo zaklepa, a naj kar takoj povem, da to ni najmodrejša odločitev. Zaklep sem namreč, ne da bi si prej na spletu prebral, kako se to pravzaprav počne (v navodilih za rabo pištole pa razstavljanje sploh ni omenjeno), snel, in v istem hipu ugotovil, da sem verjetno naredil napako.
Med snemanjem zaklepa mi je namreč mimo glave nekaj švignilo. Očitno je bila to povratna vzmet - vzmet, ki vrača zaklep v prednji položaj. Po prebiranju forumov sem hitro ugotovil, da nisem edini, ki se mu je to zgodilo, in marsikdo niti opazil ni, da je med odstranjevanje vzmet odletela. Še huje nekateri je kasneje sploh našli niso več. Dobro, vzmet, ki je podobna vzmeti iz kemičnih svinčnikov, le malo daljša, sem hitro našel, ampak kako za vraga naj jo sedaj namestim nazaj? Pomagala so seveda navodila s spleta.
Postopek vstavljanja vzmeti sicer ni prav zelo zapleten, a kaj lahko se zgodi, da precej tanko vzmet pri tem poškodujemo. Dobro, tudi to še ni katastrofalno, ker lahko menda kupimo tudi rezervno, a vseeno, zaklepa nikar ne odstranjujte, kar s tem ne boste nič pridobili, nakopali pa si boste kar nekaj dodatnega dela in morda pri tem pištolo tudi za dlje časa onesposobili (oziroma, z njo ne boste več mogli streljati polavtomatsko, temveč boste morali za vsak strel ročno napeti kladivce).
Merki na pištoli so fiksni, natančnost pa nekako v povprečju za replike z gladko cevjo in kovinskimi kroglicami. Sprožilec je precej trd, kar seveda dodatno oteži natančno streljanje.
Pri Waltherjevi repliki me je še najbolj motilo nerodno rokovanje z nabojnikom za kroglice. Najvišja kroglica, tista, ki pride na vrsto za strel, rada med polnjenjem magazina pade iz njega, včasih pa se to zgodi tudi takrat, ko je v pištoli, in povzroči zastoj. Morda so krive kroglice, ki jih uporabljam, morda nabojnik, po branju ocen s spleta pa to ni prav redka težava te replike.
A nekaj pomanjkljivostim navkljub imamo vseeno opravka z zelo lepo narejeno repliko legendarne pištole. Poleg tega Umarexova replika Waltherja P38 sodi med cenejše tovrstne replike, saj si jo lahko omislite že za dobrih 120-130 evrov.
V omejeni seriji so naredili tudi različico, ki bi ji lahko rekli "generalska" (ali pa mogoče raperska
), ponikljano, s cevjo, sprožilcem, kladivcem in še par deli zlate barve, ter belim ročajem.
V trgovinah najdemo tudi pištolo Crosman C41, ki ne more (niti noče) skriti podobnosti z Waltherjem P38, ni pa licencirana in je torej brez pravih oznak in s še nekaj manjšimi razlikami. Poleg tega ni prava polavtomatska (orožje napenjamo s pritiskom na sprožilec z dvojnim delovanjem), zaklep pa se pri streljanju ne premika (torej ni vrste blowback).
jernejl ::
Zgoraj si omenjal, da imaš tudi pištoli na stisnjen zrak. Boš predstavil tudi te? Ali sploh obstajajo replike na stisnjen zrak? Takole na hitro sem preletel nekaj spletnih strani trgovin, objavljenih nekje zgoraj, pa nisem našel ničesar.
Okapi ::
Nekaj bom sigurno tudi o teh napisal. Imam ruski Baikal 46m na ročno stiskanje, nemško Weihrauch HW 44 ter češko Alfa Proj.
::
Še malo boljša za streljanje na tarčo je različica Competition, ki ima nekaj centimetrov daljšo cev. Tej so na testu namerili 4 J. Verjetno je to najboljša od replik CO2, kar se streljanja na tarčo tiče. Sem že streljal z njo, ker jo ima kolega.
Je pa dražja jasno, v Nemčiji jo dobiš za 210 EUR + poštnina.
Tudi tole sem gledal. Vendar se bom za začetek zadovoljil z običajno verzijo. Morda tudi zato, ker je tisto podaljšano cev mogoče dobiti posebej, za cca. 60EUR, če bi se izkazalo, da tako nujno potrebujem večjo moč in natančnost.
Trenutno imam na www.waffenostheimer.de ogledan komplet pištole z 20 tarčami in 500 diabolami, zraven pa bi vzel še dodatnih 500 diabol in 25 kapsul CO2. Kolebam še edino zaradi tega, ker pri tem modelu ni nikjer navedeno, da gre za Umarexovo repliko. Po oznaki CP88 bi to morala biti, originalna Waltherjeva pištola ima oznako P88. Bi pa vseskupaj s poštnino prišlo okoli 200EUR, kolikor sem si tudi postavil za zgornjo mejo.
fikus_ ::
Okapi imaš mogoče kakšen predlog za "budget tekmovalno" pištolo na vzmet ali CO2. Zračna puška je malo nerodna za okrog prenašat.
Hvala.
Hvala.
Okapi ::
je izjavil:
Kolebam še edino zaradi tega, ker pri tem modelu ni nikjer navedeno, da gre za Umarexovo repliko. Po oznaki CP88 bi to morala biti, originalna Waltherjeva pištola ima oznako P88. Bi pa vseskupaj s poštnino prišlo okoli 200EUR, kolikor sem si tudi postavil za zgornjo mejo.Replike imajo drugačne oznake, da ni zmešnjave, če je blagovna znamka enaka. Walther P88 je prava pištola, Walther CP88 pa zračna replika te pištole.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Okapi imaš mogoče kakšen predlog za "budget tekmovalno" pištolo na vzmet ali CO2. Zračna puška je malo nerodna za okrog prenašat.
Hvala.
Na vzmet ne poznam nobene, ki bi ji lahko rekel tekmovalna. Imajo preveč odsuna, da bi bile primerne za resno streljanje na tarčo.
Najbolj se ji približa Weihrauch HW45, ki sem jo že opisal. Dobiš jo za okoli 300 evrov.
Od takih, ki jo (pnevmatsko) napenjaš z močjo lastnih mišic je pa trenutno menda samo še ena, ki je res tekmovalna.
Baikal IZH-46M @ Wikipedia
Lahko pa poskusiš dobiti kakšno rabljeno pnevmatsko tekmovalno, iz časov pred PCP.
Na bombice CO2 je pa tudi samo ena, ki jo poznam, da ji lahko rečeš tekmovalna, Alfa Proj. Ti delajo v bistvu enaka modela na bombice CO2 in PCP.
Baikal pride nekaj manj kot 500 evrov s poštnino, Alfa pa dobrih 550.
Obe imajo recimo tu.
https://armasayala.com/gb/33-weapons-of...
Utisevalec ::
Če izpustiš "tekmovalna" in bi raje nižjo ceno za precej močno, natančno in prilagodljivo pištolo potem poglej Crosman pištole. Imaš "isto" pištolo v obliki pumparce na stisnjen zrak ali pa na Co2, obe sta na voljo v več variantah v kalibrih 4.5mm (.177) in 5.5mm (.22). Najbrž lahko kar postavim kot trditev da so recimo te serije pištol, najboljša osnova za modifikacije in personalizacije. Delov za preureditve se dobi en kup in skoraj ne obstaja stvari da jih ne moreš naredit. So pa že v osnovi te pištole zelo natančne (zaradi tega tudi precej velike/dolge) in se lahko uporabljajo tudi kot vstopna pištola za tekmovanja (z menjavo cevi, vgradnjo regulatorja ipd. se da doseči tekmovalno natančnost).
Okapi ::
V mislih imaš verjetno Crosman 2300T (oziroma nekaj boljši 2300S).
Te tudi kar hvalijo, ja.
Te tudi kar hvalijo, ja.
Utisevalec ::
Kot sem napisal je več variant, od razlike pogona do dolžine cevi in ostalih dodatkov, "opcij karabink" ipd. vse pa si delijo isto osnovo. Oznak je en kup, zato jih nisem direktno omenjal.
Sam imam recimo pumparco Crosman 1322, ki sem jo komplet predelal v karabinko (daljša cev, kopito, kovinska modifikacija zaklepa in ohišja zaklepa, modifificirana verzija "igle", druga tlačna komora). Pri max. pritisku doseže cca. 18J moči. Imam pa tudi originalno Crosman 2240 (co2, kaliber 5.5mm, kratka pištola) za plikanje, razen da zgleda dokaj plastično in ima precej zanič serijske "merke" je stvar na 10m zelo natančna.
Sam imam recimo pumparco Crosman 1322, ki sem jo komplet predelal v karabinko (daljša cev, kopito, kovinska modifikacija zaklepa in ohišja zaklepa, modifificirana verzija "igle", druga tlačna komora). Pri max. pritisku doseže cca. 18J moči. Imam pa tudi originalno Crosman 2240 (co2, kaliber 5.5mm, kratka pištola) za plikanje, razen da zgleda dokaj plastično in ima precej zanič serijske "merke" je stvar na 10m zelo natančna.
::
je izjavil:
Kolebam še edino zaradi tega, ker pri tem modelu ni nikjer navedeno, da gre za Umarexovo repliko. Po oznaki CP88 bi to morala biti, originalna Waltherjeva pištola ima oznako P88. Bi pa vseskupaj s poštnino prišlo okoli 200EUR, kolikor sem si tudi postavil za zgornjo mejo.Replike imajo drugačne oznake, da ni zmešnjave, če je blagovna znamka enaka. Walther P88 je prava pištola, Walther CP88 pa zračna replika te pištole.
Saj to mi je jasno, edino nisem bil siguren, da gre pri CP88 za Umarexovo repliko.
Okapi ::
Walther in Umarex sta v bistvu ista firma - Umarex je lastnik Waltherja. Drugi ne morejo delati pištol, kjer gor piše Walther.
::
Hvala. Danes zvečer naročim. S puško večkrat streljam, za sprostitev. Je pa malo nerodna za prenašanje naokoli, kot je že nekdo omenil.
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Imate orožje (strani: 1 2 3 4 … 14 15 16 17 )Oddelek: Loža | 212073 (27388) | gruntfürmich |
| » | Zračna pištolaOddelek: Loža | 8103 (4656) | Okapi |
| » | Katero airsoft pištolo kupiti (strani: 1 2 )Oddelek: Loža | 16634 (12919) | krneki0001 |
| » | Zračna puška (strani: 1 2 3 4 5 )Oddelek: Loža | 75705 (45035) | loveJDM |
| » | Airsoft pištole... (strani: 1 2 )Oddelek: Loža | 11137 (8736) | Poldi112 |