Prijavi se z GoogleID

» »

Zračno orožje - replike

Zračno orožje - replike

strani: « 1 2 3 ... 5

Okapi ::

Ker sem se pred kratkim navdušil nad zračnim orožjem, s poudarkom na replikah legendarnih modelov, odpiram novo temo, mogoče bo koga zanimala.

Za začetek pa "kavbojska" puška, legendarna vinčesterka, kot smo jo lahko občudovali v številnih kavbojskih filmih. Pri Umarexu, enem od najbolj znanih izdelovalcev tovrstnega orožja, izdelujejo več podobnih modelov zračnih pušk, ampak najnovejši model (Cowboy Rifle) je vse prejšnje posekal v posnemanju resničnosti. Ne samo, da je po videzu (in velikost ter teži) zelo podoben pravi puški, tudi mehanizem delovanja skoraj do popolnosti posnema pravo puško.



Deluje namreč z lažnimi "naboji", v katere vstavimo 4,5 milimetrsko diabolo ali kroglico, in potem s temi naboji napolnimo puško na enak način, kot pravo - skozi vložišče ob strani, naboji pa polnijo cevast magazin pod puškino cevjo. V magazin gre deset nabojev, enajsti pa lahko še v cev, če med polnjenjem repetiraš puško. Pri streljanju in repetiranju pa potem prazni tulci veselo frčijo v zrak, prav kot pri pravi vinčesterki.



Druge replike vinčesterke, recimo tiste z blagovno znamko Walther (ki jih prav tako dela Umarex), ne omogočajo takšnega načina polnjenja, ampak imajo majhen okrogel magazin za diabole, podoben kot pri nekaterih zračnih pištolah. Kar precej pokvari iluzijo.

Puška namesto smodnika uporablja standardne 12 gramske bombice CO2, po dve hkrati gresta v kopito.

Cowboy Rifle je res videti kot prava. Kopito je sicer plastično, ampak kar dobro posnema les, vsaj na prvi pogled, oziroma na začetku (ker se pač ne stara tako kot les). Streljanje je pa pravo veselje, ki se ga zlepa ne naveličaš. Samo malo je treba pazit, kam vse letijo prazni tulci, ker se v travi kakšen hitro izgubi.;) Mimogrede, zraven puške sem jih dobil 20 (nisem pa čisto prepričan, ali je to tovarniški dodatek, ali pa jih je izvirno zraven samo 10, deset jih je pa prispevala trgovina).

Puška je še kar natančna, čeprav seveda ni namenjena za precizno streljanje na tarčo, temveč bolj za "plinkanje", kot se temu reče, se pravi streljanje na pločevinke, oziroma različne kovinske tarče.

Po navodili in oznaki na puški sodeč naj bi bila sicer namenjena streljanju s kovinskimi kroglicami, ampak tudi z običajnimi "metki", se pravi diabolami, čisto lepo deluje.

Ni ravno poceni (250 evrov), ampak kaj hočemo, kot pravi Pankrt Perči, "tolk kokr hočeš met kravala, tok te bo ta zabava stala".8-)

Slike so z neta, ker ima Firefox težave pri prikazovanju slik s shrani.si.

Še malo zgodovine. Firma Winchester je začela svoje legendarne repetirke na vzvod izdelovali leta 1866, Umarexova kavbojska puška pa je replika modela 1894. Ki je bil verjetno od vseh najbolj priljubljen, oziroma najbolje prodajan, in ga tudi najpogosteje vidimo v kavbojskih filmih, dlakocepci (tisti, ki se spoznajo na orožje) pa radi dodajo, da se večina teh filmov dogaja prej, in je zato model 1894 v njih časovna napaka, anahronizem.

Winchester Model 1894 @ Wikipedia

Na youtubu je precej video-predstavitev Umarexove kavbojske puške, tule pa samo še ena prigodna kavbojska pesmica ;)

  • spremenil: Okapi ()

Lakotnik29 ::

Zakaj ne raje "prave" verzije?

SASS je pri nas sicer omejen na enega entuziasta nekje iz okolice krskega, ampak ze pri sosednjih avstrijcih je kar nekaj klubov/strelcev ki uporabljajo single action orozje in "prave" replike orozja na divjem zahodu.

Drugac pa je uzitek videt nekoga k8 wichesterko obvlada, rate of fire je skor na nivoju avtomatskega orozja.

Okapi ::

Še ena zanimivost.

Zgoraj omenjena puška je v ožjem smislu karabinka, kar pomeni krajšo puško, bolj priročno za rabo, zlasti na konju. Razlika v dolžini med karabinko in puško sicer ni točno določena (eni pravijo, da ima karabinka do pol metra dolgo cev, puška pa daljšo od pol metra), ampak to ni pomembno.

Zanimalo me je namreč, ali je kakšna povezava med karabinko in sponko, ki ji pravimo karabin. In sem ugotovil, da je.

Namreč, karabinke imajo pogosto obroček, na katerega pritrdimo vzmetno sponko, ki je na opasaču, da uporabnik ne izgubi puške. Kar je še posebno pomembno pri konjenikih, ker ne morejo kar preprosto pobrati puške, ki je padla na tla. Tudi tale zračna replika ima ta obroček (ki mu pravijo tudi sedelni obroček).



No, in tako sponko, ker je služila za pritrditev karabinke, so po nemško imenovali karabinerhaken, ali krajše karabiner, oziroma še malo krajše karabin po naše.

Potem so pa tu še karabinjerji, italijanska vojaška policija, ki so prav tako dobili ime po karabinkah.

vostok_1 ::

OP, mogoče ne bi bilo napačno kar s pravim začet.
There will be chutes!

Zgodovina sprememb…

  • predlagalo izbris: Bwaze6 ()

jype ::

Okapi je izjavil:

Slike so z neta, ker ima Firefox težave pri prikazovanju slik s shrani.si.
Shrani.si ne podpira https, kar pomeni, da bi bil firefox pokvarjen, če bi ti jih na https strani pokazal.

Okapi ::

Lakotnik29 je izjavil:

Zakaj ne raje "prave" verzije?
Mogoče tudi kdaj.

Ampak prednost teh replik je, da niso samo same po sebi precej cenejše, temveč je tudi streljanje z njimi veliko cenejše, pa še doma na vrtu lahko streljaš, ni treba hoditi na strelišče. In pri tako dobro narejenih replikah, kot je tale kavbojska puška, je razlika pravzaprav samo v tem, da manj poči, ima manj odsuna in se strelja na 15 metrov, ne na 100 m. Samo polnjenje, repetiranje in proženje je kot pri pravi puški (tako pravijo, jaz s tako repetirko na vzvod še nisem streljal, da bi lahko primerjal). Tako da tudi če imaš orožno listino in bi lahko imel pravo, imajo te replike svoj čar.

Poleg tega, če bi hotel imeti vse, kar bi rad imel (trenutno imam recimo 10 replik) v obliki pravega orožja, bi moral poskrbeti za primerno hrambo in varovanje, ker drugače ne dobiš dovoljenja za zbiranje (uradne zahteve pri zbirki so ostrejše, kot če imaš samo nekaj kosov športnega ali lovskega orožja). Tako da s tem se bom mogoče ukvarjal kdaj kasneje, za zdaj bom pa ostal pri replikah.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

Prosim ne ideološke razprave v tej temi.

Sheteentz ::

Nadvse zanimiva tema morm rečt.

Okapi, probaj tole :D

Okapi ::

Omenjal sem druge podobne replike vinčesterk. Ena takih je Walther Wells Fargo, ki je v bistvu lepša (sicer stvar okusa - vsekakor je videti bolj imenitno, z medeninastim okovjem in gravuro).



Na žalost mehanizem samo delno posnema delovanje repetirke. Namreč, z vzvodom puško sicer napnemo in pripravimo na proženje, kot pri pravi, ampak metki (diabole) so v majhnem okroglem magazinu.



Tisto, kar je pri pravi puški, in v prvem prispevku omenjeni repliki, vložišče nabojev, je pri tej repliki samo gumb, s katerim odpremo okrogli magazin za diabole. Se pravi ni polnjenja z lažnimi naboji, in tulci pri repetiranju ne letijo v zrak.

Druga zanimiva replika je Umarexov model Duke. Duke, kot vzdevek Johna Wayna. Je malo krajša, in ima posebej oblikovan večji vzvod za repetiranje, ki omogoča enoročno repetiranje (ko puško zavrtiš, oziroma zanihaš naprej in nazaj). Na žalost tudi ta model ne deluje z lažnimi naboji, ampak ima okrogel magazin, kot model Wells Fargo. Tako da z njim lahko izvajaš enoročno repetiranje, kar je zabavno, samo polnjenje in repetiranje pa ni kot pri pravi puški.



Takole je to počel Duke (+ še malo druge akcije z vinčesterkami, vključno s hitrim streljanjem, ki ga je omenjal Lakotnik).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

jureflux ::

Zanimiva tema. Kero pištolo priporočate, nekaj z blowbackom.

Okapi ::

Čisto odvisno od tega, kaj bi rad imel. Večina razlik je tako ali tako kozmetičnih, se pravi, kako je pištola videti. Kar se funkcionalnosti tiče, nekatere pištole uporabljajo samo jeklene kroglice, druge pa diabole. Načeloma so pištole, ki streljajo diabole, (precej) bolj natančne. Deloma zaradi same oblike metka, deloma pa zato, ker imajo nekatere risano cev - se pravi takšno z zavitimi žlebovi, ki povzročijo, da se metek med letom vrti, zaradi česar je stabilnejši.

Se pravi, če bi rad bolj precizno, išči tako z risano cevjo. Če je na prvem mestu videz, pa pač izbereš, kar ti je najbolj všeč. Malo je treba misliti tudi na to, ali bi se rad igral s kakšnimi dodatki - svetilko, laserskim merkom, daljnogledom ali namerilno napravico, ki ji pravijo rdeča pika (red dot). V tem primeru mora imeti pištola "tračnico", kamor pritrdiš dodatek.

Slabost teh polavtomatskih (blowback) je večja poraba CO2. Če pri navadni bombica zdrži recimo 100 strelov, bo pri polavtomatski mogoče samo 50 (odvisno sicer od modela). Poleg tega pravijo, da ne smeš prehitro streljati, ker se lahko zgodi, da se med enim in drugim strelom še ne vzpostavi poln pritisk CO2.

Recimo Sig Sauer M17 kar hvalijo. Ima risano cev, strelja diabole. Ampak je med dražjimi - okoli 170 evrov. Je replika nove ameriške vojaške pištole.
SIG Sauer M17 @ Wikipedia



Cenejši (120 evrov) je Gamo PT-85. Prav tako strelja diabole in ima risano cev. Ni pa replika kakšne prave pištole.



Obe omenjeni imata tračnico za dodatke spodaj. Kar pomeni, da lahko laser ali svetilko montiraš neposredno na pištolo.

Jaz imam drugače od polavtomatskih samo tri "zgodovinske", ki jih bom opisal v prihodnjih dneh - Mauser C96, Luger in Walther P38.



bauci ::

Imam Winchester - Revolver special 4,5mm, Umarex - Walther P38 Legendary in Zoraki - HP-01 5,5mm.
Zanimive igračke :).

Okapi ::

Replike - drugi del.

Po kavbojski puški bi sicer lahko prišli na vrsto tudi kavbojski revolverji, ampak da bo vse skupaj malo bolj pestro, sem se odločil, da si najprej pogledamo revolver z nam bližjih krajev.

Webley je verjetno najbolj znan angleški revolver. Izdelovati so ga začeli leta 1887, kasneje pa je doživel še več posodobitev. Prvo resno preizkušnjo - in slavo - je doživel v času burskih vojn na prelomu stoletja, potem pa seveda v prvi svetovni vojni. Leta 1915 so začeli izdelovati že peto posodobitev, Mark VI, in replika je narejena prav po vzoru te različice. Vse do leta 1963 je bil revolver del oborožitve britanske vojske (čeprav so ga po drugi svetovni vojni uporabljali le v zelo omejenem obsegu), uporabljali pa so ga tudi v številnih drugih delih britanskega imperija, ponekod še v '70in in '80ih letih. Pri tem imam v mislih uradno rabo, v vojski ali policiji, saj imajo sicer ta revolver (naredili so jih vsega skupaj okoli 300.000) še vedno mnogi zbiralci in ljubitelji, ki z njim tudi še vedno veselo streljajo (pa čeprav je sedaj do ustreznih nabojev izvirnega kalibra .455 Webley že kar težko priti). V Indiji pa revolver, ki je v svoji osnovi kopija Wembleya, le da ima krajšo cev in je manjšega kalibra (.32), še vedno izdelujejo.

Webley Revolver @ Wikipedia

Revolver so izdelovali v podjetju Webley & Scott, ustanovljenem leta 1834. Podjetje obstaja še sedaj, čeprav revolverjev, tistih pravih, ne izdelujejo več. Zadnja leta se ukvarjajo v glavnem z lovskimi puškami in z zračnim orožjem, vključno s to, sicer na Tajvanu narejeno, repliko.

https://www.webleyandscott.com/collecti...

Replika je zelo veren posnetek izvirnega revolverja. Pri Webleyu se hvalijo, da je narejena na osnovi izvirnih načrtov. Revolver je povsem kovinski, razen plastičnih platnic ročaja. Na voljo je v treh "barvnih" različicah - srebrni (oziroma ponikljani, ali razstavni, kot ji pravijo), standardni črni in "bojiščni" (battlefield), ki je videt kot že rahlo zdelan star revolver (na sliki spodaj). Poleg tega lahko izbiramo med različico za diabole, ki ima risano cev, in takšno za jeklene kroglice (in puščice), z gladko cevjo. Meni je sicer najbolj všeč zdelan videz v kombinaciji z risano cevjo, ampak ker tega modela nisem uspel nikjer najti, imam črnega z risano cevjo. In ko že omenjam različice, tako kot skoraj vse druge replike, obstaja tudi v različici "airsoft", torej za 6 milimetrske plastične kroglice in z zmanjšano močjo. Na kar je treba biti pozoren, če kupujemo v spletni trgovini, da v košarico pomotoma ne damo napačne različice.



Za večjo podobnost z izvirnikom revolver deluje z lažnimi "naboji", v katere od zadaj vstavimo diabole. Revolver se prazni in polni tako, da se s pritiskom na vzvod, ki je hkrati tudi zadnji merek, prelomi, mehanizem v bobniču pa pri prelamljanju naboje dvigne iz ležišča, da jih je lažje odstraniti. Še več, če revolver dovolj sunkovito odpremo, prazni tulci kar odletijo ven, kar je seveda narejeno namenoma, da ga lahko čim hitreje znova napolnimo. No, vsaj pri pravem revolverju. Pri repliki je bolj preprosto, da diabole v te lažne naboje vstavljamo kar takrat, ko so že v bobniču. Poleg tega ti lažni naboji niso kot prazni tulci, ki jih zavržemo, temveč v bistvu predstavljajo podaljšek cevi, zato jim metanje po tleh ne koristi, še toliko manj, če je to blatna zemlja, ker se moramo potem ukvarjati še s čiščenjem. Orožju je priloženih šest "nabojev", kolikor jih gre naenkrat v bobnič, lahko pa dokupimo tudi dodatne, da ni treba po vsakih šestih strelih vstavljati diabol.

Ti lažni naboji so enaki kot lažni naboji, ki jih uporablja replika "kavbojskega" revolverja Schofield (o katerem več kdaj drugič), tisti, ki jih uporablja Umarexova replika vinčesterke, ali kavbojskega colta, pa so malce debelejši in jih torej ni mogoče uporabljati v Webleyu.



Mimogrede, izvirnik je uporabljal naboje kalibra .455 (v palcih), torej za revolver zelo velikega kalibra, 11,55 mm po naše. Za primerjavo, od velikih revolverjev verjetno najbolj znan "magnum" je kalibra .44, ali po naše 10,9 mm. Kar seveda pomeni, da je revolver Webley, tudi njegova replika, kar zajeten, nekaj več kot kilogram težak, kos železja.

Standardna 12 gramska bombica CO2 je, tako kot v vseh replikah revolverjev, skrita v ročaju.

Revolver Webley lahko uporabljamo z enojnim ali dvojnim delovanjem (single, double action). V prvem primeru najprej napnemo kladivce in potem s pritiskom na "petelina" sprožimo revolver, v drugem pa s pritiskom nanj najprej napnemo revolver in potem še sprožimo. Prvi način omogoča natančnejše streljanje, saj je pritisk na sprožilec, ker je orožje že napeto, krajši in lažji. Drugi način pa omogoča hitrejše streljanje.

Mimogrede, tovrstne replike revolverjev so, kar se mehanizma delovanja tiče, v bistvu bolj zapletene od pravega orožja, pri katerem ob pritisku na sprožilec napeto kladivce udari v udarno iglo, ta udari v netilko naboja, ki vžge smodnik v naboju. Pri zračnem orožju je namesto udarne igle sistem, ki sprosti točno določeno količino plina pod visokim pritiskom. Vse drugo (sprožilec, kladivce, vrtljiv bobnič ...) je pravzaprav enako.

Seveda je še ena bistvena razlika - pritisk plina je pri zračnem orožju neprimerno nižji od pritiska plina, ki ga povzroči vžig (se pravi, eksplozija) smodnika v naboju. Zaradi tega so lahko replike narejene iz šibkejših materialov in z večjimi tolerancami, kar močno poceni izdelavo.

Na drugi strani pa čim natančnejše posnemanje izvirnika draži izdelavo, saj je treba poskrbeti tudi za stvari, ki za samo delovanje zračne pištole ali revolverja ni potrebno, in so tu samo zato, da je replika čim bolj podobna izvirniku. Revolver bi bil denimo lahko narejen kar iz plastike, kar bi izdelavo močno pocenilo, a bi po drugi strani pomenilo, da je bolj kot pravemu orožju podoben igrači.

Revolver v moji zbirki ima risano cev, kar pomeni, da lahko z njim streljam samo z diaboli, ne pa tudi z jeklenimi kroglicami ali puščicami, ker lahko to poškoduje žlebove v cevi. Kljub risani cevi pa ni ravno vzor preciznosti, vsaj moj primerek ne. Merki niso nastavljivi, tako kot tudi pri večini drugih podobnih replik ne. No, deset metrov oddaljene konzerve vseeno ni težko zadeti.

Čar Webleya Mark VI je torej predvsem v vernem posnemanju izvirnika. Velikost, teža, številne podrobnosti (recimo vtisnjena oznaka kalibra .455 in proizvajalca) in način polnjenja, napenjanja ter proženja, je vse zelo podobno izvirniku. Pravzaprav si težko predstavljam, kako bi takšno zračno repliko sploh lahko še naredili bolj podobno izvirniku. No, kaj bi se že našlo, recimo platnice ročaja, ki so pri repliki plastične, pri izvirniku pa so bile iz snovi, ki ji pravimo gutaperča.

Ker je tole tehnološki forum, na hitro še par besed o tem, kaj za vraga je gutaperča. To je naravna snov (kemijsko je poliizopren), pridobivajo jo iz vrste tropskega drevesa, podobno kot gumo oziroma lateks, in so jo v drugi polovici 19. stoletja veliko uporabljali vsepovsod, kjer sedaj uporabljamo plastiko. Na otip je videti kot nekakšna plastika, ali trda guma. V začetku 20. stoletja je gutaperčo bolj ali manj povsem izpodrinil bakelit, prva prava plastika.

Na repliki je tudi par stvari, ki jih na izvirniku ni, recimo varovalo (majhen gumb na desni strani, nad sprožilcem, s katerim orožje "zaklenemo") in oznaka pravega kalibra (4,5 mm oziroma .177).

Podobnost z izvirnikom še poveča možnost osnovnega razstavljanja orožja (po angleško temu rečejo field strip, se pravi razstavljanje na terenu), ki omogoča osnovno čiščenje in vzdrževanje orožja. Pri Webleyu je treba odviti vijak na levi strani, nakar lahko odstranimo bobnič. Kar ni koristno samo zaradi podobnosti z izvirnim orožjem, temveč omogoča tudi lažje čiščenje cevi ter oljenje osi bobniča, da se ta lepše vrti. Pri izvirniku je bil ta vijak tak, da ga je bilo mogoče odviti s kovancem za 6 penijev, pri repliki pa je tudi najtanjši evrski kovanec predebel zanj, zato je treba uporabiti primeren izvijač.



Za večji vtis avtentičnosti je repliki priložen še faksimile izvirnih navodil za rabo revolverja, iz leta 1937, kjer je natančno opisano in narisano, kako moramo orožje držati in z njim rokovati.



Kot rečeno, opravka imamo z zelo verno repliko legendarnega angleškega revolverja, ki pa ni ravno poceni. Bolje rečeno, ja ena dražjih replik kratkocevnega orožja. Pri nas ga dobimo za 270 evrov (za "srebrno" različico pa hočejo celo 330 evrov), v različnih evropskih spletnih trgovinah pa ga dobimo že za okoli 200 do 250 evrov (s poštnino vred), odvisno od različice.

bobi_palčka ::

Okapi je izjavil:

Pri nas ga dobimo za 270 evrov (za "srebrno" različico pa hočejo celo 330 evrov), v različnih evropskih spletnih trgovinah pa ga dobimo že za okoli 200 do 250 evrov (s poštnino vred), odvisno od različice.


Za 300€ dobiš že pravega ;)

https://www.rebec.eu/product/webley-sco...

Okapi ::

Ampak ni tako lep;)

Je treba vedeti, da zračno orožje, tisto malo boljše, ni nič cenejše od pravega. Stara rabljena roba, če ni kakšen poseben oziroma redek kos, je pa tudi vse prej kot draga, ker je ponudbe več kot zbirateljev.

Pa prednosti zračnega orožja sem tudi omenil - ni treba imeti dovoljenja, z njim lahko streljaš doma na vrtu, strelivo je 30x cenejše ...

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

          ::

Okapi je izjavil:

Je treba vedeti, da zračno orožje, tisto malo boljše, ni nič cenejše od pravega.


Ravno nasprotno, boljše zračne puške so lahko precej dražje od običajnih pušk.

Ker je moja puška še "na prelom" (ne vem kako se temu uradno reče, gre za staro češko Slavio), me zanima malo več o teh CO2 bombicah: ali gre za standardno obliko, kakšna je cena, kje se dobijo in koliko strelov trajajo?

bobi_palčka ::

So standardne, na puški tudi piše kakšne uporabljaš (teža), najbolj pogoste so 12 gramske. Dobiš jih v vsaki lovski ali airsoft trgovini. Zdržijo pa odvisno od kalibra in moči puške.

https://www.avantura.info/co2-bombice-1...

Okapi ::

          je izjavil:

Okapi je izjavil:

Je treba vedeti, da zračno orožje, tisto malo boljše, ni nič cenejše od pravega.


Ravno nasprotno, boljše zračne puške so lahko precej dražje od običajnih pušk.

Ker je moja puška še "na prelom" (ne vem kako se temu uradno reče, gre za staro češko Slavio), me zanima malo več o teh CO2 bombicah: ali gre za standardno obliko, kakšna je cena, kje se dobijo in koliko strelov trajajo?

Ja, seveda, tekmovalna zračna puška ali pištola je hitro dražja od "navadne" prave puške ali pištole. Kot sem že omenil, mehanizem delovanja je pri zračnem orožju v bistvu bolj zapleten od mehanike "pravega" orožja.

Kar se bombic CO2 tiče, praktično vse replike pištol in mnoge puške uporabljajo standardne 12 gramske bombice.



Dobiš jih vsepovsod, kjer prodajajo zračno orožje, pa še kje drugje tudi, ker se uporabljajo za marsikaj.

Cena je od 0,3 do 1 evrov za bombico, odvisno od znamke, pakiranja in količine. Kakšne "no-name" bombice v večjih količinah so verjetno še tudi nekaj cenejše.

Konkretno recimo par številk iz nemške trgovine.
5 bombic Umarex v škatli - 4,9 evra (1 evrov kos, zaokroženo)
100 bombic Umarex v vrečki - 29 evrov (0,3 evra kos, zaokroženo)

12 gramske zdržijo nekako od 30-40 do 80-100 strelov, odvisno od modela, in ali streljaš z njimi, dokler še kaj odleti iz orožja, ali pa nehaš, ko opaziš, da je natančnost streljanja preveč padla. Polavtomatske pištole (blowback) porabijo več CO2, ker ga gre del za polavtomatsko delovanje (da pritisk potisne zaklep nazaj in napne orožje).

Druga standardna velikost, pri puškah, so 88 gramske bombice. Te dobiš za 6 do 10 evrov (v kakšni trgovini pa hočejo zanje tudi 15 evrov).



Dobi se tudi prazna 88 gramska bombica, v katero daš dve 12 gramski.

Z 88 gramskimi nimam nobenih izkušenj, tudi ne vem, kako se obnese ta 2x12 gramski adapter. Matematično gledano dobiš 4x manj CO2 (24 g) za 10 x manj denarja.

          ::

Hvala za informacijo. Potem te CO2 zadeve niso noben faktor pri ceni streljanja.

Lakotnik29 ::

Orožju je priloženih šest "nabojev", kolikor jih gre naenkrat v bobnič, lahko pa dokupimo tudi dodatne, da ni treba po vsakih šestih strelih vstavljati diabol.


Če smo pri avtentičnosti, se revolverje zaradi varnosti polni samo do pet nabojev (eden manj od kapacitete), tako da pod kladivcem ni naboja. Stegna in konji so bili tega zelo veseli. Po nekaterih pisanjih je bil potem v tistem tulcu $1 za pogreb.

Zgodovina sprememb…

Okapi ::

No ja, ta varnostni nasvet je veljal v kavbojskih časih, oziroma velja za nekatere stare revolverje, v slogu Peacemakerja, ki se je lahko sprožil, če si dovolj močno udaril po kladivcu. Pri novejših to ni potrebno, seveda pa načeloma vsak dodaten varnostni ukrep malce poveča varnost.

Drugače pa, po pravili mora biti med prenašanjem orožje tako ali tako prazno, ko ga uporabljaš, ga pa napolniš do konca.

V uradnem britanskem vojaškem priročniku za rabo Webleya lepo piše, v poglavju o polnjenju: ... continue to load anticlockwise until all chambers are filled.

Priročnik je tudi na netu.
https://www.forgottenweapons.com/wp-con...

The Player ::

upam, da ni preveč offtopic

Zna kdo priporočiti kakega serviserja za zračne puške?

Imam doma sicer Zastavo v odličnem stanju, ampak imam doma tudi neko rusko iž (baikal?) zračno puško, ki bi jo rad usposobil.

Se priporočam za kontake. Lahko po ZSju, če ni primerno za v temo. Hvala!
If you are ashamed to stand by your colors, you had better seek another flag.

Okapi ::

Mene bi tudi zanimalo. Imam eno 40+ let staro kitajsko zračno puško na vzmet, na prelom, ki je pokvarjena. Se sama sproži, ko jo po napenjanju zapreš.;) Iz nostalgičnih razlogov bi jo dal popravit, če ne bi bilo predrago.

Točno taka je (sliki nista od moje), imam tudi še škatlo.


fikus_ ::

Verjetno je jeziček, ki drži bat, obrabljen. Najdi nekoga, ki je sposoben z npr. TIG varjenjem navariti ta del. Potem ga pobrusiš, da drži.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: fikus_ ()

Okapi ::

Še malo o splošnih lastnosti zračnega orožja, glede na njihov način "pogona" - tisti, ki zadeve poznate, lahko to tudi preskočite, gre za osnove.

Poznamo tri osnovne vrste.

Najboljše je orožje na stisnjen zrak, z vgrajenim cilindrom, v katerem je dovolj pritiska za več deset strelov. Z angleško kratico temu pravimo PCP - Pre-Charged Pneumatic, ali prednapolnjeno pnevmatsko orožje. Vse sodobne tekmovalne zračne puške in pištole, z redkimi izjemami, so takšne.

V cilindru je zrak pri tlaku do 200 ali 300 barov, odvisno od modela. Napolnimo ga bodisi z jeklenke (jeklenke pa polnimo pri potapljačih, gasilcih, strelskih društvih ali kar doma, če imamo seveda ustrezen kompresor), ali s pomočjo posebne tlačilke, podobne tisti za polnjenje zračnic (samo da je treba malo bolj garati, da orožje napolnimo do 200 barov).

Prednost tega orožja je večja moč in zlasti konstantnost pritiska, kar omogoča natančnejše streljanje. Ko smo že pri moči, po slovenskih zakonodaji imamo lahko brez dovoljenja samo zračno orožje, pri katerem energija izstrelka na ustju cevi ne presega 20 joulov, oziroma je hitrost izstrelka manjša od 200 m/s. Kar omenjam, ker prav zračno orožje PCP omogoča tudi izdelavo orožja, ki to mejo presega.

Slabost je višja cena orožja in bolj zapleteno polnjenje (v primerjavi s preprosto menjavo bombice, ali ročnim napenjanjem). Ročna tlačilka, s katero lahko dosežemo tlak 200 barov, stane okoli 200 evrov, jeklenke pa tudi niso poceni, 7 litrska recimo stane kakšnih 150-200 evrov (ali tudi več, če je iz ogljikovih vlaken). K sreči vsaj polnenje jeklenk s stisnjenim zrakom ni drago - 7 litrsko vam do 300 barov napolnijo za kakšnih 10 evrov, v njej pa bo dovolj zraka, da boste tekmovalno zračno pištolo napolnili vsaj 50x, in z njo naredili 5000 strelov. Številke so (zelo) približne, odvisne od posameznega modela orožja.

 Primer zračne pištole PCP (netekmovalne).

Primer zračne pištole PCP (netekmovalne).



Druga vrsta je zračno orožje, ki ga moramo pred vsakim strelom ročno napeti. Ločimo dve podvrsti - pri eni stiskamo vzmet, pri drugi pa zrak v cilindru. Napenjanje je videt tako, da bodisi orožje "prelomiš" in cev deluje kot vzvod, s katerim stiskaš vzmet oziroma zrak, ali pa ima za to namenjen vzvod.

Dolgo časa so poznali samo takšne vrste zračnega orožja in čeprav je dandanes videti zastarelo, ima še vedno tudi marsikatero prednost. Predvsem nisi odvisen od bombic CO2 ali jeklenk s stisnjenim zrakom. Poleg tega je pri takem načinu delovanja preprosteje doseči konstantno moč vsakega strela. Tretja prednost je večja moč, v primerjavi z orožjem, ki uporablja bombice CO2. Zračne pištole z bombicami CO2 običajno dosegajo 3 joule, marsikatera pištola na vzmet pa zmore do 7 joulov. Razlika pri streljanju na tarčo do 10 metrov sicer ni tako pomembna, bo pa močnejše orožje preluknjalo debelejšo pločevinko.

Razpon cen je pri tovrstnem orožju velik, saj na eni strani najpreprostejše (in najcenejše) zračne pištole delujejo z vzmetjo, na drugi strani pa imamo tudi pištole in puške, ki delujejo s stiskanjem vzmeti ali zraka, ki so dražje od 300 evrov (lahko tudi do 1000 ali še več evrov, kolikor stanejo rabljene tekmovalne puške - novih, kolikor vem, s tem načinom delovanja ne dela nihče več).

Takšna je recimo ruska tekmovalna zračno pištolo Baikal IZH-46M, ki deluje z ročnim stiskanjem zraka. Pred vsakim strelom s potegom vzvoda stisnemo zrak v cilindru. Pištola stane nekaj manj kot 500 evrov in po natančnosti streljanja ne zaostaja za 2-3x dražjimi pištolami PCP.

 IZH-46m in način napenjanja

IZH-46m in način napenjanja



Med boljšimi netekmovalnimi pištolami na vzmet pa lahko omenim Weihrauch HW45 (za okoli 300 evrov). Pogojno bi ji lahko rekli celo replika, ker spominja na polavtomatski Colt 1911. Zaradi delovanja vzmeti ima za zračno orožje zelo močan odsun, ki spominja na odsun prave pištole. In prav zaradi tega odsuna in podobnosti s Coltom 1911 jo radi uporabljajo za vadbo streljanja - ker je to mogoče početi tudi tam, kjer s pravim orožjem ne smemo streljati, in ker je strelivo neprimerno cenejše.



In potem je tu še orožje, ki uporablja bombice CO2. Njegova največja prednost je, da ni treba vsakokrat napenjati orožja in omogoča tudi polavtomatsko in celo avtomatsko delovanje.

Takšno orožje je tudi manjše in lažje, ker je bombica manjša od mehanizma za napenjanje oziroma cilindra za stisnjen zrak. Pri replikah drugače skoraj ne gre, saj bombico lahko "skriješ" v ročaj ali kopito, mehanizma za napenjanje pa ne moreš. Prav zaradi vgrajene vzmeti in mehanizma za napenjanje je denimo prej omenjeni Weihrauch HW45 večji od Colta 1911, po katerem se zgleduje.

Slabost, v primerjavi z orožjem na napenjanje, je malenkost dražje streljanje (pri vsakem strelu porabimo za približno 1 cent CO2), odvisnost od bombic (če jih zmanjka, je konec zabave) in praviloma slabša natančnost, ker pri večini replik "doziranje" pritiska ni posebej regulirano, in ko se bombica prazni, moč orožja pada. Malce lahko koga moti tudi to, da si je težko zapomnit, koliko strelov smo s posamezno bombico že naredili, da bi jo lahko zamenjali, še preden pritisk v njej pade pod mejo, ki še omogoča natančno streljanje.

Upam, da ni bilo preveč branja.;)

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

Replike, tretji del.;)

Prva svetovna vojna, rovi zahodne fronte. Na angleški strani so bili častniki oboroženi z Wembleyevimi revolverji, katerega repliko sem že obdelal, na nemški strani pa je imel marsikateri za pasom polavtomatsko pištolo, katere zračna replika je prišla na vrsto naslednja. Lendarni luger, ali po nemško Parabellumpistole, pištola Parabellum.



Pištolo je zasnoval Georg Luger, na osnovi prve serijske polavtomatske pištole, Borchardt C-93 iz leta 1893, ki zaradi zapletenega mehanizma delovanja in pogostih okvar prodajno ni bila uspešna. Prvo različico močno izboljšane pištole, Model 1900, so začeli izdelovati, kot pove že njena oznaka, leta 1900. Prvi kupec je bila švicarska vojska. Nemška vojska je v svojo oborožitev prevzela naslednjo različico, model 1908, ali krajše P.08, po kateri je narejena tudi replika iz tega prispevka.

Lugerje so nato uporabljali še vrsto let, tudi med drugo svetovno vojno, ko je bil zelo priljubljen pri vseh sodelujočih straneh, ne samo pri Nemcih in njihovih zaveznikih. Ponosno so ga nosili in uporabljali partizani, imel ga je tudi četniški vodja Mihajlović, bili pa so tudi najbolj priljubljen vojni plen zavezniških vojakov.

Najočitnejša lugrova posebnost je značilen kolenast oziroma preklopni zaklep, katerega delovanje si je najbolje ogledati na izvrstnem videu, da se ne trudim z opisovanje.



Mehanizem je v določenih pogledih bolj zapleten od večine drugih polavtomatskih pištol, in je precej občutljiv. Če ni bil skrbno vzdrževan, je kaj hitro prišlo do okvare, ali zastoja, kot pravimo, če se zatakne naboj ali orožje iz kakšnega drugega vzroka neha delovati. Težave je lugru povzročalo tudi strelivo, kajti če naboji niso bili dovolj močni, povratni sunek ni do konca repetiral orožja. Na drugi strani pa je bil luger zelo natančen, hiter in razmeroma majhen, zato je bil med vojaki in častniki kljub njegovim pomanjkljivostim zelo priljubljen.

Luger so sprva delali za naboje kalibra 7,65 mm, že kmalu pa so, med drugim tudi zaradi prej omenjenih težav s strelivom, posebej zanj skonstruirali naboje kalibra 9 mm Parabellum (ali 9x19 mm, pri čemer prva številka pomeni premer, druga pa dolžino naboja). Prav ta kaliber je v naslednjih desetletjih postal daleč najbolj priljubljen in razširjen kaliber za pištole, in je to še dandanes. Skoraj ga ni modela sodobne pištole, ki bi ga ne delali tudi, ali samo, v tem kalibru.

Parabellum? Tako je bilo uradno ime pištole, izhaja pa iz latinskega reka si vis pacem, para bellum, ali po naše, če želiš mir, se pripravljaj na vojno. Ali, kot naj bi nekoč rekel maršal Tito, živimo, kot da bo sto let mir, in se pripravljajmo, kot da se bo jutri začela vojna. Para bellum.

Na trgu je manjša zmešnjava različnih replik lugerja. Najbolj znani so modeli nemškega Umarexa in GSG (GermanSportGuns), ameriškega Gletcherja in tajvanskega proizvajalca KWC. Ker gre za replike, so si na videz vse med seboj zelo podobne, a se razlikujejo v nekaj pomembnih lastnostih. Najcenejše replike recimo niso polavtomatske (ali trzajne kot temu ponekod pravijo pri nas, po vzoru na angleški blowback, kot pravijo polavtomatskim pištolam s tako imenovanim prostim zaklepom), pa tudi tiste polavtomatske se razlikujejo, še najbolj po tem, ali se zaklep, ko zmanjka "nabojev", ustavi v zadnjem položaju, kot pri pravi pištoli (in tako uporabniku jasno pove, da bo treba zamenjati ali napolnit nabojnik), ali pa se ne, in bo šel, če nismo šteli strelov, naslednji strel v prazno, ker bo pištola napeta, kroglic je pa zmanjkalo.

V zbirki imam Umarexov model P.08, iz serije Legends, ki zelo dobro posnema izvirnik, ne samo po velikosti, teži in obliki, temveč tudi po delovanju. Zaklep se premika enako kot pri pravem lugerju, in ko zmanjka kroglic, ali če pištolo repetiramo, ko v magazinu ni kroglic, ostane v zadnjem položaju. V tem primeru ga sprostimo tako, da iz ročaja vzamemo magazin.



Tako kot veliko polavtomatskih zračnih pištol tudi replike lugerja izdelujejo samo v različici za kovinske kroglice. Njihova slabost je slabša natančnost, pa še odbijajo se od kovinskih tarč, oziroma vseh trših površin (lahko pa uporabljamo tudi svinčene kroglice, ki se ob trku s kovino deformirajo in precej manj odbijajo). Prednost kovinskih kroglic je v konstrukciji nabojnika zanje, ki omogoča, da zaklep, ko zmanjka kroglic, ostane v zadnjem položaju, česar pri nabojnikih za diabole ni mogoče doseči, vsaj ne na tako preprost način, da bi ga uporabljali pri replikah.

V ročaju pištole je nabojnik, v katerem je običajna 12 gramska bombica CO2 in prostor za 20 4,5 milimetrskih kroglic. Cev je, kot vedno, ko je orožje prirejeno za streljanje kroglic, gladka, kljub temu pa je replika lugerja presenetljivo natančna. Seveda pa tovrstne pištole niso namenjene natančnemu streljanju v tarčo, temveč predvsem zabavnemu luknjanju pločevink.

In streljanje je, zaradi prepričljivega posnemanja delovanja prave pištole, z bliskovito se premikajočim zaklepom in polavtomatskim delovanjem, res prav zanimivo (komur se pač to zdi zanimivo ali zabavno).

Podobno kot pri repliki Webleyevega revolverja tudi pri Umarexovem lugerju možnost osnovnega razstavljanja poveča vtis resničnega orožja. In razstavljanje (zgornji del pištole z zaklepom in cevjo lahko snamemo s spodnjega dela, kjer je prožilni mehanizem) ni samo zaradi lepšega, temveč tudi olajša čiščenje cevi in vzdrževanje orožja, poleg tega pa zelo prav pride tudi, ko se od časa do časa kakšna kroglica zatakne v notranjosti pištole. To se denimo lahko zgodi, ko začne v bombici zmanjkovati plina (podobno pravzaprav, kot tudi pri pravih pištolah, le da je tam vzrok prešibko strelivo), ali če prehitro streljamo, ker se takrat lahko zgodi, da pritiska za naslednji strel še ni dovolj.



Dodaten prispevek k vtisu izvirnosti so oznake na pištoli. Na zaklepu je vtisnjena številka 42, ki bi na pravem lugerju pomenila, da je bil narejen leta 1939 ali 1940 v eni od Mauserjevih tovarn. Ob strani je na več delih pištole vtisnjena številka 15, kar je znak, da vsi deli pripadajo isti pištoli. Če bi bile številke različne (oziroma se ne bi ujemale z zadnjima dvema številkama serijske številke pištole), bi to pomenilo, da so nekoč pištoli iz tega ali onega razloga zamenjali določen del - kar v primeru pravih lugerjev precej zniža njihovo zbirateljsko vrednost. Oznaka AC na zaklepu je bolj skrivnostna, ker so, sodeč po podatkih, ki sem jih uspel zguglati, z njo v času druge svetovne vojne označevali pištole podjetja Walther.

Kljub temu, da je mehanizem delovanja pri tej repliki videti bolj zapleten kot pri večini drugih, se to k sreči ne pozna pri ceni, saj je Umarexov model P.08 mogoče dobiti že za dobrih 100 evrov (v naših trgovinah je sicer nekoliko dražji, okoli 130 evrov bo treba odšteti zanj).

Pri nakupu je treba biti previden, ker boste v trgovini naleteli tudi na starejšo različico Umarexove replike, ki jo je mogoče dobiti že za 60 ali 70 evrov, vendar ni polavtomatska (kar zelo pokvari celoten vtis, vsaj če repliko kupujete zato, da bi imeli nekaj čimbolj podobnega izvirniku). KWCjeva in GSGjeva replika sta po videzu in delovanju enaka novi Umarexovi, in tudi njuna cena je podobna. Tudi Gletcher ima dva modela, starejšega, pri katerem se zaklep ob praznem magazinu ne ustavi v zadnjem položaju, in novejšega, pri katerem se, in je torej v bistvu enak kot novejši Umarexov, KWCjev in GSGjev model (in prav mogoče je, da vsi prihajajo iz iste tajvanske tovarne). Da bi bila zmešnjava še malo večja, so tu še modeli airsoft, za 6 milimetrske plastične kroglice. Skratka, če se bo kdo odločil za nakup, naj bo pozoren na podrobnosti, da ne bo pomotoma izbral napačnega modela.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

A tale moja izvajanja koga zanimajo? Da ne bom po nepotrebnem trošil bitov;)

bauci ::

Z veseljem prebiram tole temo.

pirat ::

Beremo, beremo, nadaljuj prosim :).
Glede na vlozen trud s tvoje strani vsekakor upam da ostane tema na kulturnem nivoju.

jureflux ::

Seveda, hvala za infote, kar prosim naprej :)

fikus_ ::

Nekaj nas prebira tvoje pisanje, tako da ne pišeš zastonj. Imam doma zračno puško in na kakšen deževen dan ali ko se nas nabere več spustimo malo svinca skoz cev. Najbolje v prazno pločevinko.
Nisem pa toliko v tem, da bi nabavil kakšno repliko.

Okapi ::

Pišem za lastno zabavo, da mi med dopustom ni dolgčas,;) tako da če ne bi objavljal tu, bi pa kje drugje, slej ko prej.

No, sledi četrti del, že spet kavbojski.

Okapi ::

V času mojega otroštva je imel skoraj vsak otrok tak ali drugačen kavbojski revolver. Nekateri so bili preproste plastične igrače, drugi pa malo bolj dovršene kovinske "replike" (večinoma sicer bolj fantazijske, kot dejanski posnetki pravih revolverjev), seveda po velikosti prilagojeni otroškim rokam. Večinoma so delovali na dve vrsti pokajočega "streliva" - papirnat trak, na katerem so bili nanizani "naboji", ali na "metke" v plastičnem obroču.




Ko smo te igrače nekje na polovici osnovne šole prerasli, so prišle na vrsto "zračke", vendar je bila izbira tistikrat majhna, in to ne samo pri nas. Bilo je nekaj modelov zračnih pištol na vzmet (pri nas češke in ruske) in pušk (domače, kitajske, češke, ruske), narejenih brez kakršnekoli prave fantazije, kar se oblike tiče. O replikah, kakršne poznamo sedaj, smo lahko takrat samo sanjali.

Dandanes pa "ni da ni", kot bi rekli. Med replika tako najdemo tri najbolj znane "kavbojske" revolverje. Najbolj znan med njimi je nedvomno legendarni Colt SAA (Single Action Army), bolj znan kot Mirovnik, Peacemaker. Na voljo je v številnih različicah in z različno dolgimi cevmi, podrobneje pa se mu bom posvetil v enem od prihodnjih prispevkov.

Med nepoznavalci manj znan revolver je Smith&Wesson Model 3 (oziroma njegova izboljšana različica Schofield) , ki so ga na Divjem zahodu uporabljali številni znani revolveraši, med drugimi Jesse James, Pat Garrett in Billy the Kid... Wyatt Earp ga je recimo uporabljal v zloglasnem obračunu pri OK Corralu.

Tretji, od vseh še najmanj znan, oziroma najmanj tržno uspešen revolver je Remingtonov model 1875, ki ga bom predstavil tokrat. Tako kot oba prej omenjena modela sodi v prvo rod revolverjev, ki so uporabljali naboje s kovinskimi tulci, kakršne pravzaprav poznamo še dandanes. Strokovno jim pravimo enoviti naboji, ker v enem samem naboju združujejo tako izstrelek (kroglo, po domače, čeprav ni okrogla), smodniško polnjenje in netilko (ali vžigalno kapico, kot ji tudi včasih pravimo).

Čeprav se zdi, da je tak naboj zelo preprosta zadeva, jih do zadnje četrtine devetnajstega stoletja skoraj ni bilo. Polnjenje prejšnjega rodu revolverjev je bilo videti tako, da je uporabnik najprej v ležišče naboja nasul primerno količino smodnika, ali vanj dal papirnato vrečko z vnaprej odmerjenim smodnikom. Nato je pred smodniško polnjenje vstavil svinčeno kroglo (ki je bila tistikrat res običajno okrogla), zadaj pa še netilko. In nato je to ponovil še petkrat (če je imel bobnič revolverja prostora za šest nabojev). No, ali pa štirikrat, če je hotel eno ležišče pustiti prazno, iz varnostnih razlogov, kot je pravilno omenil Lakotnik v enem od prejšnjih sporočil. Kar so s takratnimi revolverji res pogosto počeli, saj je bilo kladivce v nenapetem položaju v neposrednem stiku z netilko in je lahko padec orožja na tla povzročil sprožitev.

Ni si težko predstavljati, da je bilo takšno početje hudo zamudno, a vseeno bolje kot pri klasičnih pištolah tistega časa, pri katerih je bilo treba postopek ponavljati po vsakem strelu. Za še boljšo predstavo na tem videu nekdo prikazuje polnjenje perkusijskega (kot tem revolverjev pravimo) Remingtona.



Slabosti takšnih sestavljenih nabojev je bilo še več. Bili so občutljivi na vlago oziroma vodo, saj smodniško polnjenje, četudi je bilo v papirnati vrečki, ni bilo dobro zaščiteno. Ne tako redko se je primerilo tudi, da so se ob strelu hkrati vžgali še drugi naboji v bobniču, saj smodnik ni bil dovolj zaščiten pred plamenom in iskrami, ki jih je povzročil vsak strel.

Perkusijske revolverje so uporabljali še tudi v času ameriške državljanske vojne (1861-1865). Prvi tržno uspešen revolver za revolucionarne enovite naboje so namreč naredili šele leta 1873 pri Coltu, kar je spodbudilo tekmece, da pohitijo s svojimi modeli. Remingtonov model je, kot pove njegova modelska številka, na trg prišel dve leti za Coltovim Mirovnikom, a prepozno, da bi si priboril večji kos pogače. V dobrih 15 letih so jih naredili okoli 30.000 (v istem času so naredili kakšni 10x toliko coltov).

Replike Remingtonovega revolverja trži znan ameriški izdelovalec zračnega orožja Crosman, narejene pa so, kot številne druge replike, na Tajvanu. Revolver je na voljo samo v "ponikljani" barvi, tako da je v kombinaciji z belim ročajem, ki naj bi oponašal slonovino, videti rahlo kičast, oziroma kot iz kakšnega špageti-vesterna. Razveselili pa se ga bodo ljubitelji ex-jugo "romanov" o Doku Holideju, saj ima v njih glavni junak, ki je "došao tiho i ušao u legendu" revolver, ki ima "niklovanu cev i dršku od slonovače". ? Hollidayev je sicer colt, ampak pustimo sedaj malenkosti.



Mimogrede, remington 1875 res ni tako znan kot nekateri drugi kavbojski revolverji, a ga vseeno lahko vidimo v številnih filmih, in to ne samo v vesternih. Med drugim v letošnji uspešnici John Wick - Chapter 3: Parabellum, kjer glavni junak (igra ga Keanu Reeves) v muzeju na hitro iz treh nedelujočih remingtonov sestavi delujočega in z njim ustreli zlikovca.



Za razliko od ostalih replik, ki so pakirane v bolj resno delujoče škatle, nekatere pa celo v plastične "kovčke", dobimo Crosmanovega remingtona v embalaži, ki je primernejša za igrače. Ampak prvi vtis vara, kajti opravka imamo z zelo dobro repliko.



Po videzu, velikosti in teži je replika zvest posnetek izvirnika ter s svojo 19 centimetrsko cevjo kar konkreten kos. V bobnič gre šest lažnih nabojev, v katere lahko vstavimo diabole ali kovinske kroglice - priloženih je šest nabojev za diabole in šest za kroglice. Dobrodošel dodatek za vse, ki bi radi uporabljajo oboje. Cev je seveda gladka, saj bi kovinske kroglice risano cev prehitro poškodovale. Standardna 12 gramska bombica je v ročaju, kot pri vseh drugih revolverjih.



Bobnič med polnjenjem ostane na svojem mestu, zaradi česar je praznjenje in polnjenje revolverja malce zamudneje kot pri prelomnih revolverji, ali tistih, pri katerih bobnič zvrnemo iz revolverja. Kladivce moramo do polovice napeti, da lahko bobnič z roko vrtimo, nato odmaknemo zaščito na desni strani in tako sprostimo pot nabojem, ki jih, enega za drugim, preprosto stresemo iz bobniča.



Pri pravem revolverju se tulec naboja, ker v njem eksplodira smodnik, pogosto zagozdi v ležišču in ga ne moremo kar preprosto stresti ven. Zaradi tega ima revolver pod cevjo vgrajeno šibiko (kovinsko paličico), s katero lahko naboj potisnemo iz bobniča. Pri repliki tega sicer ni potrebno početi, delujoč izmetač, kot tej šibiki pravimo, pa je vseeno tu, za večjo podobnost z izvirnikom.

S pritiskom na gumb in izvlekom osi lahko bobnič snamemo, kot pri izvirniku, da lažje očistimo cev, ali iz nje odstranimo zataknjeno diabolo (kar se včasih zgodi, če denimo v bombici zmanjka CO2 in pritisk ni dovolj močan, da bi pognal izstrelek skozi cev).

Tako kot izvirnik tudi replika deluje po načelu enojnega delovanja (single action). Kar pomeni, da moramo najprej ročno napeti kladivce, potem šele pritisniti na sprožilec. Med napenjanjem kladivca razločno slišimo in čutimo tri klike, ki dajo uporabniku občutek, da rokuje s precizno narejenim mehanizmom. Nasploh imamo med rokovanjem z repliko podoben občutek, kot pri rokovanju s pravim orožjem. Seveda le, dokler ne sprožimo.

Revolver je kljub gladki cevi presenetljivo natančen, čeprav se vseeno bolje kot pri streljanju na tarčo počuti, ko z njim na dvorišču luknjamo pločevinke.

Skratka, lepa in dobro delujoča replika, ki pa ima hudo konkurenco, saj je replik kavbojskih revolverjev veliko, po kakovosti in vernosti posnemanja izvirnikov (Colta in Smith&Wessona) niso nič slabše, so pa vse po vrsti cenejše. Crosmanova replika Remingtonovega revolverja stane okoli 200 evrov, različne Umarexove replike coltov pa okoli 150 evrov. Ampak komur je značilna oblika Remingtonovega revolverja bolj všeč, ali ga je samo zagrabila zbirateljska strast, kot mene, bo všeč, da je na voljo tudi ta replika.

          ::

Okapi je izjavil:

A tale moja izvajanja koga zanimajo? Da ne bom po nepotrebnem trošil bitov;)


Hvala za te prispevke, z veseljem jih preberem.

simon2704 ::

Zelo zanimiva tema, samo eno vprašanje, ker gledam tudi eko vidik, namreč diabole so iz svinca, po vrtu pa ravno ne bi svinjal s težkimi kovinami, kako rešujete ta problem? Sam imam Slavio in se izogibam pokanju pločevink, zato raje uporabim lovilec diabol - ali preveč kompliciram? Obstaja še kakšna boljša rešitev?

Okapi ::

So tudi "eko" diabole, brez svinca.



Veliko teh replik (vse, ki imajo gladko cev) pa strelja tudi (ali samo) jeklene kroglice.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

Okapi je izjavil:

Perkusijske revolverje so uporabljali še tudi v času ameriške državljanske vojne (1861-1865). Prvi tržno uspešen revolver za revolucionarne enovite naboje so namreč naredili šele leta 1873 pri Coltu, kar je spodbudilo tekmece, da pohitijo s svojimi modeli.
Uuups, tule sem ga pa pokronal.;((
Grda napaka, se opravičujem.

Prvi revolver za enovite naboje s kovinskim tulcem so v resnici naredili pri Smith&Wesson. Njihov Model 1 je prišel v roke uporabnikom že leta 1857, uporabljal pa je malokalibrsko strelivo kalibra .22 (5,6 mm), zato tistikrat ni veljal za čisto "zaresen" revolver. Leta 1861 so začeli izdelovati Model 2, z nekaj večjim kalibrom .32 (7,65 mm), oba modela pa so uporabljali že tudi v ameriški državljanski vojni, čeprav nista bila v uradni oborožitvi nobene od vojskujočih se strani. Vojaki in častniki so ju kupovali z lastnim denarjem, za nekaj dodatne osebne zaščite, ko je njihovo formacijsko in že rahlo zastarelo orožje (recimo perkusijski revolver velikega kalibra) odpovedalo.

Leta 1869 so nato pri Smith&Wesson naredili še Model 3 velikega kalibra .44 (10,9 mm), ki ga je naslednje leto začela uporabljati tudi vojska. Več o repliki tega revolverja pa naslednjič.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

gruntfürmich ::

Lakotnik29 je izjavil:

SASS je pri nas sicer omejen na enega entuziasta nekje iz okolice krskega, ampak ze pri sosednjih avstrijcih je kar nekaj klubov/strelcev ki uporabljajo single action orozje in "prave" replike orozja na divjem zahodu.

misliš tole:

"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...

Okapi ::

Nadaljujmo s "kavbojskimi" revolverji

Torej, kot sem že omenil (v popravku), so bili pri Smith&Wesson tisti, ki so leta 1857 naredili prvi ameriški revolver, v katerega ni bilo treba posebej nasuti smodnika in vstaviti krogel in netilk, ampak je uporabljal enovite naboje s kovinskimi tulci, kakršne poznamo še danes. Še tri leta hitrejši so bili pravzaprav Francozi, s svojim revolverjem Lefaucheux M1854, ki so jih sicer precej izvozili tudi v Ameriko, ampak tam prav priljubljeni niso postali, verjetno tudi zato, ker so uporabljali posebne 12 mm naboje z ob strani vgrajeno udarno iglo. Priljubljenost posameznega modela orožje je namreč vedno močno vezana tudi na razširjenost in ceno streliva zanj.

 Shema naboja z vgrajeno udarno iglo.

Shema naboja z vgrajeno udarno iglo.



Smith&Wesson Model 1 iz 1857 je bil še malokalibrski (.22), leta 1869 pa so naredili tudi svoj prvi velikokalibrski (.44) revolver na enovite naboje, Model 3. Prvi resen posel z njim so naredili z rusko carsko vojsko, ki je leta 1871 naročila 41.000 revolverjev - a se je izkazalo, da je posel ameriškega proizvajalca pravzaprav pahnil v težave, saj so Rusi kmalu začeli izdelovati "piratske" kopije revolverja, veliko naročenih in že narejenih revolverjev pa niso hoteli sprejeti in plačati.

Že leta 1870 je Model 3 v svojo oborožitev sprejela tudi ameriška vojska, čeprav sprva brez kakšnega posebej velikega naročila. To je sledilo šele leta 1875, ko so na osnovi predlogov konjeniškega majorja Georga W. Schofielda začeli izdelovati izboljšano različico kalibra .45. Tudi Schofieldovo različico so nato še izboljševali in leta 1877 naredili že tretjo, uradno imenovano New Model Number Three. In prav na osnovi te različice je narejena tudi replika, o kateri pišem tokrat (kar izdaja letnica 1877 na ročaju replike).

Model 3 oziroma Schofield je bil uspešen revolver, priljubljen med revolveraši na "divjem zahodu" (uporabljali naj bi ga Jesse James, Pat Garrett, Billy the Kid, Wyatt Earp...), uporabljala ga je ameriška, ruska in še kakšna vojska, tudi avstralska policija ga je imela, kopirali so ga v Španiji, Belgiji, Nemčiji, Rusiji in še marsikje.

Vidimo ga lahko tudi v marsikaterem vesternu. V filmu Neoproščeno recimo nastopa lik z vzdevkov Schofield Kid, ker uporablja ta revolver, njegov revolver pa za končni obračun z nasprotniki uporabi glavni junak, ki ga igra Clint Eastwood. Revolver Schofield imata tudi Brad Pitt v Poslednjem samuraju in Kurt Russel v Bojni sekiri (Bone Tomahawk), če omenim samo dva bolj znana igralca.

Kljub vsemu pa Smith&Wesson Model 3 oziroma Schofield ni bil tako zelo priljubljen in razširjen kot Coltov Peacemaker, ki pride na vrsto kdaj drugič.

Na Tajvanu narejeno repliko trži dansko podjetje ASG (ActionSportGames), in sicer v dveh različicah, jekleno sivi z belim ročajem iz plastične "slonovine" ter starano črni z rjavim ročajem iz plastičnega "lesa";). Moj primerek ja ta drugi, ker se mi zdi, da je staran videz primernejši za replike starega orožja.





Replike po velikosti, teži in obliki skoraj ni mogoče ločiti od izvirnika, vsaj ne na prvi pogled, oziroma nekomu, ki ni strokovnjak za stare revolverje. Uporablja lažne naboje, v katere vstavimo diabole, lahko pa tudi jeklene kroglice, saj ima revolver gladko cev. Tako kot izvirnik deluje v načinu "single action", kar pomeni, da moramo pred vsakim strelom najprej ročno napeti kladivce.

Sodi med revolverje prelomnega tipe, kar pomeni, da ga pri praznjenju (in polnjenju) "prelomimo", mehanizem pa pri tem iz bobniča izvleče naboje. Če to storimo dovolj energično, naboji kar poletijo iz bobniča, podobno, kot recimo pri že opisanem angleškem webleyu. Z repliko webleya ga veže tudi to, da oba uporabljata enako velike lažne naboje. Bobniča ni mogoče sneti, vsaj na preprost način ne. Standardna 12 gramska bombica CO2 je v ročaju.





Pri streljanju je revolver sprejemljivo natančen, ali z drugimi besedami, pločevinko boste s desetih metrov razdalje brez težav zadeli, pa tudi pri streljanju na klasično tarčo s krogi se zadovoljivo izkaže, vsaj v primerjavi z drugimi replikami revolverjev z gladko cevjo.

V primerjavi z rahlo kičasto repliko Remingtonovega revolverja deluje bolj avtentično, oziroma podobno pravemu orožju, ne samo zaradi "postarane" barve, temveč tudi zaradi same izdelave, ki je vsaj na pogled videti bolj avtentična (le vpadljiv napis Schofield na cevi morda ne sodi najbolj tja). Je tudi kar občutno cenejši, saj ga dobimo že za okroglih 150 evrov, vsaj v tujih trgovinah, kajti na hitro ga v domačih nisem uspel najti.

Sem pa zato v eni od domačih trgovin našel tudi repliko, ki deluje s pravimi naboji kalibra .45, izdelek italijanskega podjetja A. Uberti. Kupimo jo lahko za 800 evrov, pod pogojem seveda, da imamo ustrezno orožno listino. Novodobne "ognjene" replike večine teh legendarnih revolverjev namreč še vedno izdelujejo različni specializirani izdelovalci, za zbiratelje in ljubitelje streljanja s starim orožjem (nekaj teh stricev vidimo v videu, ki ga je malo prej prilepil gruntfürmich;))

Naj omenim še, da ASG ni edini, ki izdeluje oziroma trži Schofieldove zračne replike. V naši okolici drugih sicer nisem zasledil, a obstaja najmanj še replika, ki jo trži ameriški Bear River. V omejeni nakladi 100 kosov so naredili tudi posebno gravirano različico Texas Jack, za 550 dolarjev. Tu je seveda še šibkejša različica airsoft, za tiste, ki raje kot na tarčo streljajo soigralce.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

          ::

Ali obstaja tudi kakšna replika pištole .44 Magnum (ali je mogoče .45?), ki jo ima v filmih lik Harry Callahan Clinta Eastwooda?

Eno tako bi pa imel, da bi pred vsakim strelom v tarčo odrecitiral tisti slavni citat:
I know what you're thinking, punk: 'Did he fire six shots or only five?' Well, to tell you the truth, in all this excitement, I've kinda lost track myself. But being this is a .44 Magnum, the most powerful handgun in the world, and would blow your head clean off, you've got to ask yourself one question: 'Do I feel lucky?' Well, do you, punk?

Zgodovina sprememb…

Okapi ::

          je izjavil:

Ali obstaja tudi kakšna replika pištole .44 Magnum (ali je mogoče .45?), ki jo ima v filmih lik Harry Callahan Clinta Eastwooda?
Kolikor vem, prav replike tega revolverja - Smith&Wesson Model 29 - ni, v obliki za diabole. So pa kot airsoft.

Pravzaprav ne poznam nobene take replike revolverja kalibra .44 Magnum. Je pa več replik po velikosti podobno velikih revolverjev kalibra .357 Magnum.
 Colt Phyton

Colt Phyton


 Smith Wesson 686

Smith Wesson 686


 Dan Wesson 715

Dan Wesson 715



Dve od teh bom enkrat v prihodnjih dneh opisal.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

No, pa poglejmo malo podrobneje te replike sodobnih revolverjev kalibra .375 Magnum.

Še prej pa nekaj o najbolj znanih velikih revolverskih in pištolskih kalibrih. Kavbojska revolverja, ki sem ju že opisal, sta oba prvotno uporabljala kaliber .44 , prav tako tudi vinčesterka (mere so v palcih in po naše bi bilo to približno 11 mm), vendar so se vsi trije razlikovali v različnih podrobnostih, še najbolj v dolžini naboja. Smith&Wessonov Model 3 so leta 1870 najprej delali v kalibrih .44 S&W American in .44 S&W Russian (za rusko carsko vojsko), Remingtonov revolver je uporabljal naboje kalibra .44 Remington, vinčesterka pa .44-40 Winchester. Tu je bil še Colt s svojim kalibrom .45 Colt (za model SAA, ki še pride na vrsto za predstavitev) in zmeda je bila popolna.

Ameriška vojska je, da bi lahko uporabljala enotno strelivo, od Smith&Wessona zahtevala, da svoj Model 3 Schofield naredi v kalibru .45, ampak ti so, namesto da bi uporabili .45 Colt, raje naredili svojega, .45 S&W (imenovan tudi .45 Schofield), in zmedo samo še malo povečali. Ameriška vojska je imela veliko zalogo streliva .45 Colt in so tudi zaradi tega Schofielde sčasoma umaknili iz oborožitve.

Zaradi množice konkurečnih kalibrov so bili proizvajalci orožja prisiljeni svoje modele revolverjev izdelovali tudi v drugih kalibrih, da bi pritegnili čim več kupcev, ki jim seveda ni bilo čisto nič všeč, če so morali za svojo karabinko uporabljati drugačne naboje kot za svoj revolver. Tako Colt, Smith&Wesson kot Remington so recimo začeli izdelovati tudi revolverje v kalibru .44-40 Winchester.

Naboji v vseh teh kalibrih so uporabljali še črni smodnik, ki ga je na prelomu stoletja začel izpodrivati močnejši brezdimni smodnik. Nastopil je torej čas za izboljšave. Colt je leta 1904 razvil kaliber .45 ACP (Automatic Colt Pistol), Smith&Wesson pa par let kasneje .44 Special. Leta 1955 so na osnovi slednjega razvili še precej močnejši .44 Magnum, ki je bil tistikrat najmočnejši kaliber za revolverje. V javnosti je zaslovel leta 1971, po zaslugi Clinta Eastwooda, ki je kot filmski Dirty Harry uporabljal revolver v tem kalibru (Smith& Wesson Model 29). Kasneje so razvili nekaj še močnejših revolverskih kalibrov, recimo .454 Casull, .480 Ruger in .500 Magnum.

Vzporedno z razvojem teh največjih revolverskih kalibrov je potekal tudi razvoj manjših, 9 milimetrskih (.38 in .357 v ameriških merah). Ti so namreč zaradi manjšega odsuna orožja pri strelu lažji za rabo in natančno streljanje, pa tudi orožje zanje je lahko nekaj manjše in lažje, in strelivo cenejše. Pri samoobrambi oziroma boju so sicer nekaj manj učinkoviti od največjih kalibrov, a mora biti kar junak tisti, ki tudi še potem, ko je bil zadet z nabojem takega kalibra, nadaljuje napad.

Colt je leta 1877 razvil kaliber .38 Long Colt, Smith&Wesson pa istega leta .38 S&W, na osnovi katerega so dvajset let kasneje razvili .38 Special, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja postal eden od najbolj priljubljenih revolverskih kalibrov.

Ker vem, da vas je ob tej solati kalibrov zabolela glava, če ste se sploh prebili skoznjo, hiter glasbeni vložek - skladba ameriške rockovske skupine .38 Special.



Nadaljujemo s kalibri. .38 Special je še vedno uporabljal črni smodnik, zato je bil naboj precej daljši od podobno zmogljivega 9 milimetrskega Parabelluma, ki so ga v istem času razvili v Nemčiji in je že uporabljal brezdimni smodnik. Pri Coltu so v približni istem času razvili .38 ACP (Automatic Colt Pistol), malo večji od parabelluma.

V začetku tridesetih let 20. stoletja so nato pri Coltu naredili kaliber .38 Super, ki je po velikosti enak kot .38 ACP, a zaradi svojega smodniškega polnjenja precej močnejši. Hitro je zaslovel kot edini pištolski kaliber, sposoben preluknjati avtomobilsko karoserijo in prve neprebojne jopiče.

Pri Smith&Wesson so hitro odgovorili, s podobno učinkovitim .357 Magnum, prvim kalibrom iz družine Magnum. Mimogrede, premer izstrelka (in posledično cevi) je pri vseh teh kalibrih enak, le da dimenzijo naboja pri kalibru .38 merijo drugje kot pri .357.



Vse to so 9 milimetrski naboji, ki bi jih v evropskih merah (kjer prva številka pomeni premer, druga pa dolžino naboja) označevali kot:
9 mm Parabellum (Luger) - 9x19 mm
.38 ACP - 9x23 mm
.38 Super - 9x23 mm
.38 Special - 9x29 mm
.357 Magnum - 9×33 mm

No, in tako smo končno prišli do .357 Magnuma, ki dandanes velja za enega od najbolj priljubljenih revolverskih kalibrov. Nič nenavadnega torej, da si lahko omislimo tudi zračne replike, ki posnemajo nekatere od najbolj znanih sodobnih revolverjev kalibra .357.

V zbirki imam repliki Dan Wessona 715 in Smith&Wessona 586. Smith&Wesson 586 so začeli izdelovati leta 1981 in ga izdelujejo še vedno, čeprav so imeli vmes 13 let dolgo pavzo. Dan Wesson je sicer v preteklosti slovel po izvrstnih revolverjih velikega kalibra, a v zadnjih letih, odkar je v lasti ameriške podružnice češkega proizvajalca orožja Češka zbrojovka, ima v proizvodnem programu poleg več modelov polavtomatskih pištol od revolverjev samo še model 715.

Mimogrede, Wesson v imenu obeh ni naključje, temveč posledica sorodstva. Podjetje Smith& Wesson sta leta 1852 ustanovila Horace Smith in Daniel B. Wesson, čigar prapravnuk Daniel B, Wesson II je leta 1968 ustanovil podjetje Dan Wesson Arms.

Repliko Dan Wessona 715 trži danski ASG, narejena pa je na Tajvanu. Repliko revolverja Smith&Wessona 586 v Nemčiji izdeluje Umarex. Obe repliki sta uradni, torej narejeni po licenci obeh ameriških proizvajalcev.
Prva razlika, ki jo opazimo, je že v embalaži. Dan Wesson dobimo v preprosti stiroporno-kartonski škatli, Smith&Wesson pa v ličnem plastičnem kovčku, primernem za shranjevanje in prenašanje orožja.

Dan Wesson je svetleče kovinsko siv, Smith&Wesson pa bolj resne mat črne barve. Oba sta povsem kovinska, razen plastičnega ročaja. V ročaju imata oba standardno 12 gramsko bombico CO2.



Obe repliki sta po velikosti in teži podobni, tehtata okoli 1,3 kg. Kar zajetna kosa orožja torej. Po načinu delovanja pa se obe repliki med seboj razlikujeta v pomembni podrobnosti. Smith&Wesson uporablja magazin, ki je videti kot majhen okrogel bobnič, v katerega gre 10 diabol, večji del tistega, kar je pri izvirniku bobnič, pa je pri repliki zgolj za okras. Za samo rabo in streljanje je to sicer bolje, priročnejše, saj imamo na voljo več strelov (10 v primerjavi s šestimi pri Dan Wessonu), polnjenje je hitrejše, poleg tega pa lahko dokupimo dodatne magazine.



Na drugi strani je zaradi samo okrasnega bobniča iluzija pravega revolverja slabša. Dan Wesson ima delujoč bobnič, ki se pri polnjenju zvrne iz orožja in v katerega damo lažne naboje z diaboli. Za hitrejše polnjenje je priložen tako imenovan hitro polnilnik, v katerega vstavimo 6 nabojev in jih vse naenkrat vstavimo v bobnič.



Oba revolverja delujeta tako v načinu enojnega kot dvojnega delovanja (single/double action). Če želimo natančneje streljati na tarčo, najprej napnemo kladivce, da je pritisk na sprožilec lažji, če bi radi streljali čim hitreje, pa samo pritiskamo na sprožilec, kar zahteva malo več moči, ker pri prvem delu pritiska napenjamo kladivce in obračamo bobnič, šele v zadnjem delu pritiska pa orožje še sprožimo.

Oba uporabljata diabole in ker imata risano cev, jeklenih kroglic ne smemo uporabljati. Oba imata nastavljiv (po višini in širini) zadnji merek in se pri streljanju na tarčo kar dobro izkažeta. Morda je Smith&Wesson malenkost boljši, zagotovo pa tega ne morem trditi. Tako kot druge tovrstne replike namreč nista namenjena "tekmovalnemu" streljanju v tarčo, zato se z natančnim preizkušanjem njune preciznosti niti nisem ukvarjal.


Smith&Wesson je nekaj dražji, saj je treba zanj odšteti okoli 200 evrov, Dan Wesson pa stane okoli 170 evrov. Obe ceni veljata za različice s 15 centimetrsko (6 palčno) cevjo, ki sta v moji zbirki. Oba modela namreč delajo v več različicah, barvnih in kar se tiče dolžine cevi. Dan Wesson si lahko omislimo še s 5, 10 ali 20 centimetrsko cevjo (2,5, 4 oziroma 8 palčno), Smith&Wesson pa s krajšo 10 centimetrsko. Naj omenim še, da se Smith&Wesson 586 od modela 686 loči le v barvi.



Ker proizvajalci replike radi posodabljajo, se lahko zgodi, da boste v trgovini naleteli na katero od starejših različic, ki se sicer prav zelo od novejših ne ločijo, ampak če že kupujemo še kar drage zračne revolverje, je koristno izbrati najnovejši model. Starejši model Dan Wessona 715 ima recimo gumb za odpiranje bobniča pri kladivcu, novejši pa pri cevi, kjer je ta gumb tudi na izvirniku, zaradi česar mu je replika še malo bolj podobna. Razlikujeta se tudi v polnjenju lažnih nabojev - starejši se polnijo od spredaj, novejši pa od zadaj.
 Starejša replika Dan Wesson 715

Starejša replika Dan Wesson 715


 Novejša replika Dan Wesson 715

Novejša replika Dan Wesson 715


Poleg tega je mogoče kupiti še nekaj drugih podobnih replik, recimo Colt Python. Umarex in nekateri drugi proizvajalci pa izdelujejo tudi po velikosti in lastnostih zelo podobne revolverje, ki pa niso uradne replike obstoječih modelov, temveč so jim samo bolj ali manj podobni. Kot si je pač večina tovrstnih revolverjev podobnih med seboj. Nekatere različice so namenjen streljanju jeklenih kroglic, in ker imajo gladko cev, so malce manj precizne. In seveda, tudi kot airsoft, za plastične kroglice, jih delajo. Skratka, če se bo kdo odpravil po tovrstnih nakupih, naj pazljivo izbira, ker nekatere razlike niso zelo očitne.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

Pa še "teaser" za jutrišnji opis.;)

          ::

Si me kar malo navdušil. Ali te revolverje kupuješ tudi preko spleta?

Okapi ::

Samo preko spleta. V naših, nemških, francoskih, španskih in portugalskih trgovinah. Pogledaš, kje je najceneje. Poslati moraš sliko osebnega dokumenta, da vidijo, da si polnoleten, in to je to.

          ::

Saj najbrž ne bom ničesar nabavil. Sem namreč pogledal stran od Umarexa in spoznal, da bi šlo precej denarja, če bi se začel še s tem ukvarjati. Bom zaenkrat ostal pri Slaviji, temo bom pa z veseljem bral. Sploh tole, kar boš opisal jutri, me zanima. Edino pazi, da zaradi tebe Slovenija ne pristane na seznamu najbolj oboroženih držav.

Okapi ::

Imaš čisto prav.;)

Sem šel sedaj seštevat, koliko sem za to doslej zapravil, in sem se kar malo zgrozil. Do dedka Mraza nobene replike več. No, samo eno še, ker jo imam že nekaj časa nagledano.;)

fikus_ ::

Človeka kar potegne, da bi nabavil kakšno repliko pištole. Bom moral nehat brat. :D

Okapi ::

Kot zanimivost, z zračnimi pištolami in puškami, ki imajo gladko cev, lahko streljamo tudi s puščicami za večkratno rabo. Če je cev risana, namreč kovinska puščica slej ko prej poškoduje žlebove in orožje ni več tako natančno.

Omejeni smo tudi z načinom polnjenja. Z orožjem, ki ima nabojnike za kroglice ali diabole, puščic ne moremo uporabljati. Uporabne so samo z orožjem, kjer lahko celo puščico s "peresi" vred porinemo neposredno v cev, ali z revolverji, ki uporabljajo lažne naboje, v katere namesto kroglice ali diabole porinemo puščico.

Poznamo "operjene" (bolje bi bilo reči "odlakane", ker imajo zadaj šop nitk) in "neoperjene" puščice.





Z neoperjenimi nimam izkušenj, pravijo pa, da so celo boljše, ker jih je lažje vstavljati v orožje. Pri operjenih si moramo namreč pomagati z recimo zobotrebcem, da celo porinemo v cev (ali lažni naboj revolverja).

100 operjenih puščic stane 20-25 evrov.


Uporabljati moramo seveda primerno, najbolje leseno tarčo. Puščice so za večkratno rabo, se pa utegne zgoditi, da jih moramo iz lesa potegniti s kleščami, ker se lahko kar dobro zapičijo vanj.

Streljanje s puščicami ni tako natančno kot z diabolami in kroglicami, a je po drugi strani lahko bolj zabavno, ker lahko več ljudi strelja na isto tarčo in po barvi puščic takoj vidimo, kaj je kdo zadel. Uporabimo lahko tudi tarčo, kot je za pikado, in tudi enako štejemo točke.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()

Okapi ::

Nov dan, nova replika;)

Šmajser, ki ni šmajser

Nemško podjetje Umarex je verjetno največji proizvajalec zračnih replik, zaradi tega ni naključje, da imajo v svojem katalogu več legendarnih nemških modelov. Luger sem že predstavil, tokrat pa je na vrsto prišla brzostrelka z uradnim nazivom MP40 (MP je kratica za MaschinenPistole, 40 pa označuje letnico, ko so orožje začeli izdelovati, torej 1940).

Pri nas (in ne samo pri nas) so tej brzostrelki rekli šmajser, čeprav Hugo Schmeisser ni sodeloval pri njenem nastanku. Herr Schmeisser je bil konstruktor prve serijske brzostrelke, MP18, ki so jo začeli izdelovati tik pred koncem 1. svetovne vojne, in na zunaj "šmajserju" ni podobna, je pa res, da je mehanizem delovanja podoben in v tem pogledu je MP40 njen daljni potomec.

Do konca 2. svetovne vojne so naredili dober milijon teh brzostrelk, ki so hitro postale zelo priljubljene tudi pri partizanih - jugoslovanskih, poljskih, francoskih, italijanskih, sovjetskih in še kakšnih.

 Francoska partizanka s šmajserjem.

Francoska partizanka s šmajserjem.



Tudi borci "Jugoslovanske vojske v domovini", kot so se uradno imenovali četniki, so radi uporabljali šmajserje, in na fotografijah pozirali z njimi. Vsaj sodeč po spletni galeriji "četnikov s šmajserji".
https://www.pogledi.rs/cetnici-sa-smajs...

Verjetno ga ni filma, videoigre, stripa, risanke ... o drugi svetovni vojni, v kateri bi ne videli šmajserja.



V BiH, oziroma točneje, Republiki Srpski, so ga dali kar na poštno znamko.


Po vojni so zaplenjene nemške brzostrelke prišle v oborožitev različnih držav, tudi Jugoslavije, kjer so nato v kragujevški tovarni Crvena zastava izdelovali izboljšano kopijo, M56. Kopijo so, kot model Z-45, izdelovali tudi v Španiji. Obe kopiji so v naslednjih desetletjih uporabljali marsikje po svetu


Umarexova replika je zelo veren posnetek izvirnika, in kdor ju na pogled loči, se ima lahko za kar dobrega poznavalca tovrstnega orožja. Večinoma je kovinska, le ročaj in spodnji del orožja sta iz plastike, tako kot sta bila tudi pri izvirniku. Če smo čisto natančni, materiali niso pravi, kajti plastika ni bakelit, kot je bila pri izvirniku, kovina pa tudi ni jeklena pločevina, temveč nekaj nemagnetnega. A ko brzostrelko primemo v roke, tega ne opazimo, tako kot tudi ne nekaj gramov in milimetrov razlike v velikosti in teži. Takoj postane tudi jasno, zakaj tudi za zračno orožje velja, da ga ne smemo vidnega nositi na javnih mestih, saj bi lahko s tem vznemirjali javnost (globa za takšno početje je 250 evrov, če se ne motim).

Brzostrelka je res videti kot prava in od vseh replik, ki jih imam, je, morda prav zaradi velikosti in teže, še najbolj podobna pravemu orožju. In to ne samo, dokler jo gledamo, temveč tudi ko jo primemo v roke in začnemo z njo streljati. Do popolne iluzije manjka samo možnost rabe lažnih nabojev, kot jih recimo uporablja replika vinčesterke.



Repliko izdelujejo v dveh podobah, kot novo, in kot rabljeno, že rahlo zdelano (used look). Slednja je videti še malo bolj avtentično, saj od takšnega orožja ne pričakujemo, da je videti, kot bi pravkar prišlo iz tovarne. Zaradi tega sem si tudi sam omislil prav to.

V okvir (nabojnik) orožja vstavimo dve standardni 12 gramski bombici CO2, "nasujemo" vanj še do 50 jeklenih kroglic, in že smo pripravljeni na luknjanje papirnatih tarč, pločevink in kar se pač še znajde primernega pri roki.

Način delovanja je odvisen od različice, ki jo imamo. Obstajata namreč dve, polavtomatska, in takšna ki omogoča tudi avtomatsko, rafalno delovanje, kot "čisto prava" brzostrelka. Slednje so v nekaterih državah (za civilno rabo, brez posebnega dovoljenja) prepovedane, ker jih zakonodaja obravnava kot vse drugo avtomatsko strelno orožje (recimo v Nemčiji in Združenem kraljestvu), ponekod, recimo v Franciji, pa jih lahko kupi vsak starejši od 18 let.

Kako je s tem uradno pri nas, ne vem. Po eni interpretaciji je to zračno orožje (z energijo manj kot 20 joulov) in kot tako na voljo brez posebnih dovoljenj, po drugi pa sodi v "prepovedano" kategorijo A, ker je pač "avtomatsko strelno orožje."

Kakorkoli že, že v polavtomatski različici je, še zlasti, če hitro pritiskamo na sprožilec, delovanje zaradi premikanja zaklepa (blowback) videti (in čutiti) zelo realistično, ko preklopimo na rafalno delovanje (z majhnim preklopnikom na spodnji strani, ki deluje tudi kot varovalo) pa sploh.


Mimogrede, morda se komu zdi, da je avtomatsko orožje nadgradnja polavtomatskega, a je v resnici ravno obratno. Polavtomatsko je po delovanju namreč v bistvu enako avtomatskemu, vendar ima dodatne dele, ki zadržijo zaklep in preprečijo avtomatsko, torej rafalno streljanje. To je namreč marsikdaj nezaželeno, med drugim zato, ker lahko z dolgim rafalom že v dveh, morda treh sekundah izpraznimo nabojnik. Rafalno streljanje je tudi veliko manj natančno, saj orožja ne moremo držati pri miru.

Večina brzostrelk omogoča izbiro med posamičnim (torej polavtomatskim) in rafalnim (avtomatskim) streljanjem, pri izvirni MP40 pa to ni mogoče in deluje samo v rafalnem načinu (ker je bila tako izdelava preprostejša in cenejša). Ker pa s 500-550 streli v minuti ne sodi med zelo hitre, lahko izkušen strelec z dovolj kratkim pritiskom na sprožilec strelja s kratkimi rafali, ali celo posamičnimi streli.

Streljanje z Umarexovo replika je presenetljivo natančno, in v polavtomatskem načinu seveda natančnejše kot v avtomatskem. Nimam pa je še dovolj časa, da bi lahko ocenil zanesljivost delovanja. Po poročanju uporabnikov namreč težave z delovanjem niso prav redke, nekatere tudi takšne, da jih ni mogoče kar preprosto odpraviti (recimo s tem, da odstranimo kroglico, ki se je zagozdila). Brzostrelke tudi ni mogoče na preprost način razstaviti, kar oteži odpravljanje različnih "zastojev". In škoda, da ni priložen tudi pas, s katerim bi brzostrelko obesili okoli ramena, ampak ga moramo kupiti, ali si ga sami narediti.


Še malo o cenah. Umarexova replika stane okoli 250 evrov, kar po eni strani seveda nikakor ni malo, na drugi strani pa se zdi za tako veliko in dobro narejeno zračno orožje to kar ugodna cena, še zlasti, če jo primerjamo s cenami zračnih pištol. Okrasno nedelujočo repliko je mogoče dobiti še nekaj ceneje, na drugi strani pa si lahko, če imamo ustrezno dovoljenje za športno orožje, že za okoli 750 evrov omislimo tudi repliko, ki uporablja prave 9 mm naboje parabellum (kot jih je izvirna brzostrelka), a zaradi predpisov deluje samo polavtomatsko. Zbiratelji z ustreznim dovoljenjem imajo lahko v zbirki celo čisto pravo, delujočo avtomatsko brzostrelko MP40, le da je zanjo seveda treba odšteti kar nekaj tisoč evrov (prej omenjene španske in jugoslovanske kopije so sicer precej cenejše). Ne smejo pa zbiralci z avtomatskim orožjem streljati, razen v znanstvene namene, za kar pa dovoljenje zasebni zbiralci zelo težko dobijo.

Zbiralci replik CO2 se medtem že sprašujemo, kdaj bodo pri Umarexu na vrsto prišle še druge legendarne brzostrelke, recimo Thompsonova, znana iz časov Al Capona in mafijskih obračunov, angleški Sten ali ruski Špagin. Vse omenjen replike namreč že obstajajo, vendar samo v različici airsoft.

In še zanimivost za konec - poleg šmajserja so v Republiki Srpski na znamke dali tudi brzostrelki Sten in Špagin (kaj čem, filatelist v meni mi ne da, bi tega ne omenil)



Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Okapi ()
strani: « 1 2 3 ... 5


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Zračna pištola

Oddelek: Loža
283879 (432) Okapi
»

Imate orožje (strani: 1 2 3 411 12 13 14 )

Oddelek: Loža
699142043 (3348) FireSnake
»

Katero airsoft pištolo kupiti (strani: 1 2 )

Oddelek: Loža
598281 (4566) krneki0001
»

Zračna puška (strani: 1 2 3 4 5 )

Oddelek: Loža
20350502 (19832) loveJDM
»

Airsoft pištole... (strani: 1 2 )

Oddelek: Loža
538556 (6155) Poldi112

Več podobnih tem