Googlov Blogger omogoča komentiranje tako prijavljenim kot tudi anonimnim. Nepodpisani prispevki se lahko sicer hitro zaletijo v sito moderacije, a kot možnost so tam.
vir: GoogleGlede tega se naslanjamo na zanimivo kolumno Spletna svoboda v zadnji številki tednika Demokracija, avtorja prof. dr. Mateja Makaroviča z novogoriške Fakultete za uporabne družboslovne študije. V njej ugotavlja, da spletno časopisje pospešeno zamenjuje tisk, pri čemer omogoča nekaj, kar je bilo prej bistveno bolj težko - povratno komunikacijo bralcev v obliki komentarjev, forum postov, twittov in podobnega. Teh je resnično veliko, že če pogledamo udeležbo na priljubljenih slovenskih spletnih naslovih, in s tem pride, kot ugotavlja avtor, tudi izjemen prispevek k svobodi in demokraciji. Žal pa so tudi določene pasti. Večina spletnih strani dovoljuje komentiranje na podlagi izbranega psevdonima, ustvarjajoč neke vrste "svobodo brez odgovornosti", ki potem rezultira v "vsakodnevni 'politični' debati na zastrašujoče nizki ravni: nabiti s fanatizmom, nestrpnostjo, sovraštvom in dezinformacijami", če spet citiramo avtorja. To je morda res. Na internetu res ne manjka nestrpnežev, trollov in drugih ne-bodi-jih-treba, ki se ne strinjajo z dobrimi pridobitvami francoske revolucije in ne spoštujejo niti najosnovnejše kulture dialoga, a venomer - točno zato ima večina spletnih strani tudi moderatorje, večje strani celo utečeno moderatorsko ekipo in jasno spisana pravila igre. Prof. dr. Makaroviča je mnenja, da to ni zadostna rešitev, zato predlaga drugačno - da se pravico do podajanja komentarja anonimno ali pod psevdonimom preprosto ukine, pod grožnjo kaskadne kazenske odgovornosti. Citiramo sklepni odstavek (celotni članek je žal dosegljiv zgolj v tiskani različici):
Ko medije spremljam, imam pri tem polno pravico do anonimnosti, saj je vse, kar spremljam, moja zasebna stvar. Ko pa javnost nagovarjam, nimam nobene moralne pravice skrivati svoje identitete: ko javno nastopam, vendar ne smem biti "zasebno" skrit! Spletne medije bi bilo zato treba zakonsko zavezati k preprostemu pravilu: avtorji vsakega sporočila na še tako obskurnem spletnem forumu so lahko le osebe z vidnimi imeni in priimki, o katerih mora imeti medij vse potrebne podatke, ki onstran vsakega dvoma kažejo, da gre za resnično osebo. Če medij tega nima ali noče imeti, pa naj bo za vsak izbruh sovražnega govora pač moralno in pravno v celoti kriv sam. Rezultat ne bo nič manj svobode - temveč kvečjemu svoboda z odgovornostjo.
Uff ..
Če se najprej omejimo na bistvo (v krepkem tisku, op.p.), kolumna pravzaprav poziva k povrnitvi z KZ-1 odpravljene kaskadne odgovornosti odgovornega urednika, izdajatelja, tiskarja oz. izdelovalca za kazniva dejanja, storjena po javnih občilih (členi 30-32 starega KZ (1994). Ti trije členi so v primeru, ko pregon avtorja zaradi pravnih ali dejanskih ovir in bil mogoč - npr. zato, ker je avtor pisal pod psevdonimom ali anonimno - odgovornost zaradi položaja pri razširjanju avtorjevega mnenja objektivno pripisali odgovornemu uredniku za časopisje, tv in radio, oziroma izdajatelja, tiskarja ali proizvajalca fonogramov - pač prvemu, ki je bil na voljo za pregon.
O neprimernosti utemeljevanja kazni zapora na objektivni odgovornosti bi se dalo veliko napisati, a kaj, ko je stvari leta 2008 tako čudovito povzela predprejšnja vlada, v predlogu zakona KZ-1, s katerim so na novo in čisto začrtali kazenski zakonik:
KZ (mišljeno KZ 1994, op.p.) je tudi nekritično prevzemal iz prejšnjega zveznega kazenskega zakona arhaično kaskadno odgovornost za medijske delikte (uvedle so jo nekatere evropske države v prvi polovici 19. stoletja, ko so ob ustavnopravni odpravi državne cenzure tiska hotele prisiliti ta medij k izvajanju notranje cenzure, zlasti za zaščito pred političnimi delikti), katero je jugoslovanska zvezna država, ko republike niso pokazale pripravljenosti, da bi v okviru svoje pristojnosti za urejanje tiska in medijev nasploh uvajale tudi takšno "parakazensko" odgovornost (z dovoljevanjem kaznovanja odgovornih urednikov in drugih strokovnih vodij medijev za tuja dejanja po načelu objektivne odgovornosti), potegnila iz arhiva, (to je iz bivšega Zakona o tisku) in jo vnesla v splošni del kazenskega zakona ter si tako znova zopet zagotovila nadzor nad tiskom. Ne glede na to, da so že ob sprejemanju KZ bili izraženi dvomi o ustavni podlagi za kaskadno kazensko odgovornost (če bi ta obstajala, bi se zagotovo zahtevala razširitev zaradi preprečevanja aktualne kriminalitete iz okrilja elektronskega komuniciranja), se je v času njegove dosedanje veljave pokazalo, da ta odgovornost pravzaprav ni potrebna, ker se ustrezno varstvo pravnih vrednot dosega tudi z uporabo splošno veljavnih kazenskopravnih določb.
- iz obrazložitve predloga KZ-1
Se pravi, kaskadna odgovornost je relikvija že davno minulih časov; zgolj institut politično motivirane in prikrite interne samocenzure medijev. Slovenija jo je prvih 17 let svoje samostojnosti sicer imela, a niti ne zato, ker bi si je posebej želela (tudi sodne prakse ni veliko), zagotovo pa si je ni želela za spletne medije, kajti če bi si jo, bi to na neki točki uredila (točneje morala urediti) z novelo 1. odst. 30. člena kazenskega zakonika, ki se je taksativno omejeval zgolj na klasične medije. Novel KZ sicer ni bilo toliko kot novel ZKP, a kaj tako kratkega bi se zagotovo dalo napraskati.
Potem so tu pritikline. Dr. Makarovič glede identitete komentatorja omenja prepričanje onstran vsakega dvoma, kar je že skoraj nemogoč standard, zagotovo večji od tistega, ki lahko v kazenskem postopku ločuje obtoženca od injekcije (ZDA, "onstran razumnega dvoma") oz. zapora (gotovost, kot temu pravna teorija pravi pri nas), oz. če smo že tu, od tistega, ki ga mora napraskati policist I, preden lahko mimo tožilca in preiskovalnega sodnika po členu ZKP 149.b/III zahteva retencijske podatke za osumljenca (razlogi za sum). Na splošno se številke gibljejo tam okoli 80-90% prepričanja za obsodbo (glej sliko), oziroma manj kot 50% za skoraj vsa dejanja policije. Ugibamo, da je avtor tu igral z besedami, kajti zahtevati od časopisa ali bloga višji standard kot od profesionalcev v javnem sektorju se res zdi nekoliko pretirano [:D]. Dalje, kako to tehnično izvesti? Prijava s Facebookom je ena od popularnih rešitev, a še vedno dopušča možnost uporabe ponarejenega računa. Edina zares prava možnost bi bila prijava s pomočjo vladno izdanega certifikata (SIGENCA), po možnosti ob pomoči sekundarne avtentikacije, npr. z zajemom obraza preko webcama in potem prepoznavo (to se danes že da), s SMS-om na mobilni telefon, ali čim podobno nadležnim. Ampak, in tukaj jaz obračam besede, a si res želimo vsega tega za vsak spletni komentar, samo zato, ker se tu in tam pojavi kak komentar, ki preživi 10 minut ali morda 10 ur, preden se nekdo zjutraj zbudi in ga zaradi prijav uporabnikov pobriše?
Pa to, da je zasebnost pri branju upravičeno pričakovati, pri pisanju pa pač ne? Naša ustava te distinkcije ne pozna, saj v 39. členu garantira svobodo izražanja ne samo za sprejemanje, ampak tudi za širjenje vesti in mnenj, obenem pa 37. členu zapoveduje tajnost pisem in drugih občil (vštevši torej remek dela na spletnih forumih), in določa, da se ta tajnost lahko za določen čas spregleda zgolj za potrebe kazenskega postopka (ali obrambe države). Resnici na ljubo je pri vsem tem najbolj ironično, da zasebnost pri branju pravzaprav ne obstaja, oziroma gre za skrajno kočljiv pojem. Podatki o tem, kdo bere kaj, kdaj, kako pogosto in kaj je počel prej in potem, so izjemno dragoceni, zato jih spletne strani vigorozno zbirajo in potem drago prodajajo naprej, zlasti oglaševalcem. Facebook je lani uvedel timeline (ja..), istočasno pa napovedal še partnerstvo s ponudniki vsebin, ki se dandanes kaže tako, da moraš za branje vsakega drugega časopisa najprej dodati "njihovo facebook aplikacijo", ki bo prijateljem povedala, "kaj berete", seveda šele po tem, ko bo taisto povedala Facebooku (ker grejo obiski čez njihove strežnike, notifikacije prijateljem pa itak) in časopisu samemu. Pa tudi sicer se da veliko dobiti iz časopisovih dnevnikov obiska, oz. celo dnevnikov ISP-ja, če se ta spravi nadzirati tudi obiske spletnih strani. Občutek anonimnosti na spletu je res bolj ko ne samo občutek, saj je za zaresno anonimnosti potrebno paziti na marsikaj, začenjši z brskanjem s kakega tretjega IP naslova. No, če se vrnemo k komentarjem - nekatere slovenske spletne skupnosti so zaradi navlake spema in hejt spiča že prostovoljno kontaktirale policijo in jih izročili vse dnevnike (ti. "moderacija s pomočjo organov pregona"). Drugi se temu upirajo in zahtevajo vsaj odredbo sodišča, ki pa mora biti pravočasna (ali vsaj pravočasno najavljena), ker sicer se lahko zgodi, da dnevnikov več ni (diski so spet dragoceni, zasebnost bralcev pa tudi). Po avtorju se ta slednji scenarij ne bi smel zgoditi. Spletne strani, od večjih portalov pa dol do melega doma spisanega bloga, bi po njegovo morale hraniti podatke o identiteti komentatorja, sicer bi bile same kaskadno odgovorne za njegovo početje (aja, če bi bil imetnik bloga neznan, bi pa odgovarjal gostitelj bloga, za njim isp, potem njegov isp, potem polagalec tihomorskega kabla in na koncu dobavitelj optičnih vlaken). Avtor namreč portalom ne dopušča nobene diskrecije pri tem, ali morajo identificirati komentatorja ali ne. Težko si je predstavljati, kako bi to delovalo za tuje medije. Nekatere bi se morda dalo blokirati, druge ignorirati, predvsem zato, ker so v Sloveniji pač najbolj pomembne spletne strani časopisov in drugih klasičnih medijskih ponudnikov. Kolumna zato bržkone cilja na njih (in tema obvladovanja spema je pri nas trenutno aktualen problem, skupaj s tem, da očitno nihče več noče plačati za vsebine). Zanimivo bi bilo o tem vprašati Google, ki za svojo storitev Blogger sicer vzpodbuja prijavo (glej sliko), vendar še vedno dovoljuje tako anonimni komentar kot tudi komentar zgolj z vpisom psevdonima / spletne strani. Gostijo kup blogov, in njihovi lastniki so zadovoljni s tem.
Končno, ustave tudi ne moti, če se kdo med nastopanjem v javnosti "zasebno skrije"; 42. člen dovoljuje mirna javna zbiranja in zborovanja, pri tem pa nič ne govori o poimenskem popisu udeležencev ali prepovedi nošenja kap, šalov, rut, Anonymous mask ali podobnih rekvizitov, ki jih je moč srečati na praktično vsakih demonstracijah te dni. Nekateri posamezniki si pač želijo svoje povedati s svojo prisotnostjo ali kvečjemu s svojim glasom, ne nujno s svojim imenom in priimkom (in menda šteje tudi vsebina izjave, ne samo to, kdo jo poda, ali pač?). Za to lahko imajo upravičene vzroke. Stališča, izražena na demonstracijah, so po svoji naravi često manjšinska stališča, se pravi ne nujno v skladu s trenutno veljavnimi družbenimi normami. Te pa se spreminjajo in kar je bilo res še za prejšnjo generacijo, morda danes več ne velja. Še 40 let nazaj je bila že sama ideja poroke med dvema človekoma, ki nista bila iste barve polti, v marsikateri državi skrajno kočljiva. A ljudje so hoteli spremembo in so to tudi izrazili skozi skozi gibanja za državljanske pravice. Danes je podobno (spet glej sliko) za pravice istospolnih posameznikov ali parov. Marca je pri nas padel poskus celovite reforme družinskopravne zakonodaje, ob veliki pomoči interesnih združenj, ki so trdile, da je nov družinski zakonik nekako "proti naravi". Če bo vse po sreči, bo v bližnji prihodnosti tudi ta predsodek odpadel, takratno prebivalstvo pa se bo lahko le spraševalo, kako smo lahko mi kot generacija takih ljudem dovolili zavlačevanje na podlagi "očitno zgrešenih mnenj". Dovolili smo jih zato, ker smo demokratična družba, that's what you do.
Splet mora omogočati podajanje čimvečjega števila mnenj, tako popularnih kot ne. Če gre kaj res narobe, naj se to uredi individualno, ne pa kar vse napoprek.
vir: The InternetsPodobne besede je izpovedal tudi naš premier, ko so ga spraševali okoli povolilnega mnenja g. Tomaža Majerja (očitno psevdonim, saj zanj naš statistični urad še ni slišal) na spletni strani SDS, češ da je konkurenčna politična opcija zmago dosegla s sistematičnim izsiljevanjem določene družbene skupine. Če dobesedno citiramo naslov njegovega odziva: "Pravico do izražanja različnih mnenj je treba braniti".