Je Vesolje in vse v njem predvidljivo?

Torej, je Vesolje z živimi bitji skupaj popolnoma predvidljivo?

To, da je gibanje nekega planeta odvisno od drugih in obratno, je jasno.

Kaj pa zavest ljudi?

Če predpostavimo, da je pozicija vsakega delca v Vesolju odvisna od drugih delcev, ali to pomeni, da smo ljudje, živali in rastline samoumevne forme? In, če je naša zavest odvisna od postavitve atomov v možganih, to pomeni, da bi z nanoskenom vesolja in z nepredstavljivo veliko računsko močjo popolnoma predvidel vse dogajanje v vesolju vključno z našimi mislimi. S 100% natančnostjo.

Ampak to je samo teorija, ki v praksi nebi bila izvedljiva. Zaradi mnogo stvari. Najbolj zamotano je, ker bi moral nanosken in obdelavo podatkov vršiti izven Vesolja, kar pa nebi šlo zaradi neohranitve informacije.

Ali obstaja možnost, da je v tem razmišljanju kanček resnice, ali je popolno brcanje v temo sprašujem vas?

To sem že nekaj prebiral, ja. Ampak v tej temi me najbolj zanima ali stvari takšne kot so, drugačne sploh biti nebi mogle? Tudi to kar pišem sedajle - po tej teoriji - drugače biti nebi moglo.

Tako, da ne mi zamert, če kvasim neumnosti

Stvar je v tem, da vse informacije ne moreš zapisati, torej ne moreš predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. In če nečesa ne moreš predvideti je to random.

edit:
@strictom: ne moreš poznati lokacije vseh najmanjših delcev.

@strictom: ne moreš poznati lokacije vseh najmanjših delcev.

To je pa un "tadrug" problem :)

Razen tega, bi moral v računalnik vnesti tudi vse podatke o tem, kako so ti podatki v računalniku fizično (=fizikalno) zapisani.

Pa še druge zadeve so. Ampak že ta je kar dovoljšnja.

Nekateri mislijo, da je bilo tega "seed randoma" dokaj malo. Morda samo 1000 bitov. Morda samo 0 bitov.

Pod Bogom je vse mogoče, bi rekli včasih.

Ni vse. 1000 bitov je, če pa 0, pa ne vem. Morda.

Link za uvod.

Kvantana mehanika je povsem deterministična. Ampak ko ti nekaj gledaš, hočeš-nočeš zrušiš pogoje, pri katerih eksperimentiraš. Kontaminiraš laboratorij. Podobno, kot bi zelo umazan dohtar ne mogel pozdraviti ničesar, ker kar bi z rokami počistil, bi z ritjo posvinjal.

Predstavljivo.

Ampak dohtar se lahko umije, kvantni fizik se ne more.

A zastopiš zdej?

Nekej se ne razumeva.

Nisem jest pesimist v tem smislu, da bi mislil, da se ne da v computorniumu narest sveta, boljšega od tegale, v katerem prebivamo. Sigurno se da pomašinat Vesolje, da so namesto zvezd in podobnega stroji, ki ženejo pleasure loope. Naprimer.

Da bi pa na en papir zapisal, koliko točno nanogramov črnila je porabljeno za to številko, je pa kar težko, če ne nemogoče. V splošnem je celo nemogoče.

Še toliko bolj, če je zadeva še dinamična. Gre samo v posebnih primerih.

Tako, da je vprašanje, če moreš dobro opisati tale svet, skupaj z opisom tega sveta. Težko da. Možno v res samo extra matematičnih strukturah. Vprašanje, če ta svet pade pod kakšno tako.

> Kako vemo, da nismo v simulaciji.

Težko. Mogoče nikoli.
V končni fazi pa niti nima nekega praktičnega pomena. S tem kar mamo (vesolje) moramo potegnit maksimum.

> Morda še nekaj o določenosti naših misli. Nevroni se sami od sebe ne vzdražijo, temveč jih požgačkajo signali iz okolja. To pomeni, da to kar mislimo, ni naša zavest, ampak prav tako neka odvisnost od okolja. Seveda zaradi ogromnega števila spremenljivk popolnoma nedoločljiva.

Bravo pietro. Mi je prav užitek prebrat kakšen takole inteligenten in tehten post.

Nadaljuj!

Kontra argument temu bi bil, da ce ti nekdo izklopi vsa cutila potem itak razmisljas samo se o tem kako je bilo, ko si jih se imel. ;) Ukvarjas pa se s konkretnimi matematicnimi problemi zgolj zato, da ostanes pri sebi. Sane. ;) torej je prislo vzpodbujanja nevronov iz zunanjega sveta. Spet se niso sami zganili.

Kdo ve kaj se zgodi. Je ze kdo, ki je bil tako paraliziran, da ni cutil svojega telesa in ni videl. slisal, vohal in se je potem zbudil? Njega treba vprasati kako je bilo.

>> Ukvarjas pa se s konkretnimi matematicnimi problemi zgolj zato, da ostanes pri sebi. Sane. ;)

Tole zna bit dober dokaz za Pietrovo trditev. Ko ti enkrat zmanjka kvalitetih impulzov, se tvoja INPUT/OUTPUT funkcija lahko nekontrolirano spreminja in rataš - nor. Matematični problemi ti ostanejo kot znane vhod/izhod povezave, ki to tvojo funkcijo nekako držijo znotraj nekih logičnih okvirov.

> Nevroni se sami od sebe ne vzdražijo, temveč jih požgačkajo signali iz okolja.

Obstajajo nevroni, ki se prožijo sami od sebe. Nekateri ciklično, drugi, khmmm, (pseudo)random, tretji še nekaj časa po vzburjenju. McCoulogh-pittsov model nevrona (pravilo vse-ali-nič ter aktivacija zgolj na podlagi imputa) je dokazano napačen. Slednje se dogaja tudi brez uporabe drog.

No, seveda velja tisto, kar sem zgoraj napisal ob predpostavki, da je dovolj cukra in kisika, pa morda še česa (primerna temperatura recimo).

Torej če rabi nevron cuker in kisik ni več random. Tak da ne moreš rečt, da je proženje random. Sam še je drugih faktorjev dovol, tak da samo dajejo vtis nedoločenosti.

Ali je razpad atoma slučajen dogodek ali determiniran?

Dejansko ni jasno ali je vnaprej določeno, kdaj naj določen atom razpade, nekateri bodo razpadli takoj zdaj, nekateri pa šele čez milijarde let.

> Ali je razpad atoma slučajen dogodek ali determiniran?

Za tole ti lahko odpreš mirne duše novo temo!

But it just so happened, da je PRIČUJOČA že v osnovi TEMU vprašanju namenjena in naj grejo kar drugi drugam, z nevroni pa podobno šaro vred! Maš prav.

ERGO!

> Ali je razpad atoma slučajen dogodek ali determiniran?

V toku svojih debat na Slotechu, sem revidiral razmeroma malo stališč. Eno je tisto, kako naj bi pobirali cestnine. Sem se zavzemal svoj čas za komunistični bencinski tolar. Zdej sem bolj za kramarsko pobiranje na mitnicah. Svoje čase sem bil nagnjen k biasu, da bo v procesu ekonomskega in tehnološkega napredka potrebno čedalje manj jute, železa, natakarjev ... Je vprašanje! Stvar mode in drugih faktorjev. V popolnoma avtomatiziranem svetu bi marsikakšen pervert morda rad opravljal ročne natakarske posle v zameno za ročno zibanje na juti, vpeti v železen okvir. Človek se skoz uči.

Ampak tale reč, je pa IMHO za ene par magnitud hujša.

> Ali je razpad atoma slučajen dogodek ali determiniran?

Razpad atoma NI POVSEM naključen. Ti zrihtam, da bo eden izmed 20 uranovih atomov preživel vse ostale z 99% verjetnostjo. Eksperiment lahko ponoviva večkrat, ti sam izberi katerega bi najrajš vidu tazadnjega živga!

Recimo, da imaš neko preferenco do ravno sedemnajstega z leve. Peljal ga bom na izlet 100 krat okoli galaksije pri skoraj svetlobni hitrosti. Ostalih 19 imej ti na Zemlji, tistih 100 milijard let. Skoraj gotovo bo 17. preživel vse druge.

Vzročna zveza z datumom razpada in visokobrzinskim klatenjem po Galaksiji definitivno obstaja!

> Kvantni pojavi imajo nedvomen vpliv na makro pojave.

Ja, ja, ni dvoma.

Jaz pa čedalje bolj prihajam do spoznanja, da velja tudi obratno. Z ustreznim ravnanjem v makro svetu virtualno preprečiš razpad uranovega atoma v sub nano svetu.

Ta aspekt smo IMHO mau preveč zanemarili.

Se ne strinjam. 17. po vrsti uranov atom sem dal v vato in ga dal vozit s skoraj svetlobno hitrostjo po enem krožnem tunelu, globoko v zamrznjenem Neptunu.

Tako sem na (magari emergent) makro način vplival na njegovo notranjo uro. Ne morš rečt, da nisem.

Če vozim atom nakoli, bo najverjetneje razpadel precej kasneje od tasedečih 19.

To glede na mojo uro.

Nekako sem vplival nanj.

S hitro vožnjo ne vplivaš na razpolovno dobo atoma, ampak le na različne interpretacije istega pojava z različnih zornih kotov.

Če se voziš skupaj z njim, se ti bo kvečjemu ZDELO, da je z ostalimi devetnajstimi, ki se ne vozijo s tabo, nekaj narobe in da prehitro razpadajo, s tem, ki se vozi s tabo, pa da je vse ok.

Ker ni absolutnega časa, tudi ni referenčne točke, na katero bi se lahko trdno oprli.
Vsak v svojem referenčnem sistemu so vsi ti atomi še vedno nespremenjeni in z enakimi povprečnimi razpolovnimi dobami, spremenjen je le zorni kot različnih opazovalcev, oziroma drugače rečeno, raztegnil (spremenil) se je le prostor-čas.


Sicer pa nisem prepričan, da lahko makro nivoji vplivajo nazaj na mikro nivo in ga spreminjajo.
Pojavi se dogajajo na vseh nivojih hkrati od mikro nivojev navzgor. Višji nivoji so le odraz (krajši opis) dogajanj na nižjih nivojih.
Pravzaprav hočem povedati, da nisem prepričan v avtonomnost odločanja makronivojev (ki so emergirali iz nižjih nivojev), ker so le ti posledica dogajanj na mikronivojih.

To je ekvivalent "paradoksa dvojčkov", čeprav v resnici ne gre za noben paradoks (protislovje).

Vendar tako ta svet funkcionira, čeprav se nam iz naših vsakdanjih nerelativističnih izkušenj lahko zdi sila nenavadno.

Dvojček, ki ostane doma in ne gre na potovanje, ni izpostavljen povečanim silam pospeška in se zato njegovo življenje odvije hitreje od življenja njegovega brata, glede na bratov zorni kot, v resnici pa lahko vsak po svoje uživata vseh svojih polnih devetdeset let svojega življenja in nihče od njiju ni bil ob tem niti za sekundo prikrajšan (glede dolžine življenja).

Dvojček ki ostane doma, bo zgledal mnogo starejši od brata, ki je odpotoval in spet pripotoval nazaj domov. Vendar to ne pomeni, da bo ta drugi dlje živel. Oba bosta recimo umrla v svojih devetdesetih. Čeprav prvi umre desetletja pred bratom.

Drugi brat se je s svojim spotovanjem le prestavil na drugo "vejo" prostor-časa, efektivno bo pa živel ravno tako devetdeset let, kot njegov že zdavnaj pokojni brat, ki je tudi dočakal devetdeset let.

Tisti dvojček, ki je odpotoval, ni ravno mirno sedel, saj je moral kar fino pospeševati, da se je dokopal do relativističnih hitrosti.
Če ne bi tako divje pospeševal (s čemer se prestavi na drugo vejo prostor-časa) in se dejansko le "mirno vozil nokoli", bi pa ob ponovnem snidenju res oba enako zgledala.